Fran > SSKJ²

dnéven -vna -o prid. (ẹ̑)
1. nanašajoč se na čas svetlobe od sončnega vzhoda do zahoda; ant. nočen: najvišje dnevne temperature; dnevno in nočno delo / dnevna svetloba / dnevna krema / dnevna soba prostor, kjer se ljudje podnevi zadržujejo; kupil si je dnevno sobo pohištvo za dnevno sobo
2. nanašajoč se na čas štiriindvajsetih ur: dnevni donos medu; dnevni obrok kruha; dnevni počitek; dnevni zaslužek; dovoljena dnevna doza zdravila; dnevna norma; dnevna poraba goriva / dnevni razpored dela / dnevne cene cene, ki trenutno veljajo na tržišču
// v zvezi dnevni red načrt za delo in počitek v štiriindvajsetih urah: napraviti si dnevni red za počitnice; obvezen dnevni red za gojence zavoda / dnevni red konference vnaprej določen načrt za njen potek
● postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; nesreče so na dnevnem redu se venomer ponavljajo
3. vsakodneven, reden: dnevni radijski program; kraj ima dnevne avtobusne zveze z Ljubljano; poročila v dnevnem časopisju / dnevna delovna migracija
4. ki se dogaja danes, sedaj: komentar dnevnih dogodkov / vtikati se v dnevno politiko / poznal je vsa dnevna vprašanja aktualna
♦ mont. dnevni kop kraj, prostor na površini zemlje, kjer se koplje ruda; voj. dnevno poročilo poročilo, ki ga dajo poveljniku vse podrejene enote o delu v preteklih štiriindvajsetih urah; dnevno povelje povelje, s katerim se organizira vse notranje delo določene vojaške enote za naslednji dan; zool. dnevni pavlinček dnevni metulj s podobo očesa na velikih krilih, Vanessa io

dnévno prisl.:
obleko menja celo trikrat dnevno; dnevno se vozi s tem vlakom; penzion je sto evrov dnevno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

drúg2 -a -o prid. (ȗ)
1. ki ni tisti, na katerega se misli, iz katerega se izhaja: vstopil je drug človek, kot sem ga pričakoval; vsako leto gre v drug kraj na počitnice; zmeraj navede kak drug vzrok / takrat me ne bo doma, pridi raje drug dan; o tem spregovorim na drugem mestu / druge izbire ni; zaenkrat nimam drugega dela
// ki se po lastnostih razlikuje od določenega: poizkusiti na drug način; to ga kaže v docela drugi luči; ponekod je šel razvoj popolnoma drugo pot / po nesreči je bil čisto drug
2. nav. mn. ki v kaki skupini ali celoti obstaja poleg navedenega in se od tega razlikuje: dolina je ločena od drugega sveta; šole in drugi vzgojni zavodi; ona pa ni kakor so druge ženske; razstavljajo volnene in svilene izdelke ter drugo blago
3. pog. ki ni domač, tuj: na starost je moral živeti pri drugih ljudeh; posestvo je v drugih rokah
● ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. drug veter je zapihal razmere so se spremenile; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; kmalu bo drugih misli bo spremenil svoje mnenje; pog., ekspr. to je pa druga pesem stvar je drugačna, kakor je kazalo; drugi kraji, druge navade

drúg -a -o
1. samostalniška oblika od drug:
a) ta mi ni všeč, prosim drugega; ne on, drug mi je pomagal; dolgo sta se razumela, vendar se je poročil z drugo / z zaimkom: vsak dan si izmisli kaj drugega; nismo srečali njega, pač pa nekoga drugega; vsak drug bi se temu uprl
b) bolni naj ostanejo doma, drugi pa naj gredo na delo; mi se strinjamo, drugi pa niso zadovoljni; nekaj sem prodal, drugo pa razdal; ekspr.: oni gredo, mi drugi pa ostanemo; skrbi me, kaj bo z vami drugimi
c) želite še kaj drugega; še dosti drugega bi vam rad povedal / poleg drugega je kupil tudi nekaj igrač; med drugim je povedal tudi tole zgodbo / pri naštevanju: prireditve so se udeležili člani odbora, nekateri sodelavci in drugi; nudi jim hrano, stanovanje in drugo [idr.]
č) skrbi za svoje in za druge; pog. njen mož gleda za drugimi / smejati se z drugimi; igrati se z življenjem drugih
// z nikalnico poudarja omejenost na določeno, navedeno: ne pije drugega kakor mleko; drugega ne zna kakor veseljačiti; nihče drug mu ne verjame kakor ti; ekspr. to je neumnost in nič drugega
2. v zvezi z drugi izraža medsebojno razmerje: bojita se drug drugega; treba je drug drugemu pomagati; tri hčere ima, druga je lepša od druge; hodijo, odhajajo, umirajo drug za drugim
● slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; pog. vi se imate dobro, z njim je pa druga njegove razmere, položaj so drugačni, slabši; pog. če ste manjkali zaradi bolezni, je pa druga je opravičljivo; pog. mladičev ni drugega kot tolšča zelo so debeli; pog. ni za drugo, kakor da čepi doma za nobeno drugo stvar ni sposoben; to sem rekel kar med drugim ne da bi posebej poudarjal; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

krí1 krví ž (ȋ)
1. rdeča tekočina v organizmu človeka in nekaterih višje razvitih živali: kri brizga iz rane; iz nosa, ust mu teče kri; ekspr. kri mu je lila po roki; vsa kri mu je odtekla; kri se mu je curkoma ulila; v mišice mu doteka vedno manj krvi; izgubil je veliko krvi; dati, odvzeti kri za preiskavo; izkašljati, pljuniti kri; s krvjo oblit obraz; strjena kri; kaplja krvi; sladek okus krvi; sestavine krvi; ugotavljanje alkohola, sladkorja v krvi; rdeča kot kri; lica kakor mleko in kri bela in rdeča / človeška, živalska kri / kri kroži (po telesu); poganjati kri po žilah; toplota krvi / bolezen krvi; izločanje krvi s sečem / poskušal je ustaviti kri odtekanje krvi / brisati kri madeže od krvi; biti oškropljen s krvjo / čevelj ga je ožulil do krvi / komarji pijejo, sesajo kri / ekspr. s krvjo zalite oči / dajalec, darovalec krvi; zaloga (človeške) krvi / ekspr.: žejen krvi; krvi žejen / nadev iz riža in krvi
// nav. ekspr. ta tekočina človeškega organizma, katere izguba pomeni izgubo življenja: darovati, dati, žrtvovati kri (za svobodo); povsod so puščali svojo kri / na bojišču je lila kri v potokih bilo je mnogo mrtvih in ranjenih; tudi v tej deželi teče kri ljudje se borijo in umirajo; dežela je plavala v krvi zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih; s krvjo so si priborili svobodo s človeškimi žrtvami; do zadnje kaplje krvi se bomo borili dokler bo še kdo živ; preprečiti prelivanje krvi bojevanje, ubijanje
2. nav. ekspr. ta tekočina pri človeku kot nosilec
a) vitalnosti, temperamenta: skušal je krotiti svojo kri / čisto brez krvi je / z oslabljenim pomenom: bil je burne in nagle krvi; hladne, hude krvi je; po naravi je mirne, nemirne krvi / vroča kri ga je spravila iz ravnotežja / osebe v romanu imajo premalo krvi niso prepričljive
b) čustvenega stanja, vznemirjenosti: kri mu je prekipela, vrela, zavrela; vino mu je razvnelo kri / z oslabljenim pomenom: takšna dejanja povzročajo hudo kri; ohranite mirno kri
c) spolnosti, spolnega nagona: kri ga blodi, meša, mu ne da miru; kri se mu je umirila / z oslabljenim pomenom je mrzle, vroče krvi
č) nekaterih značajskih lastnosti, posebnosti: tako ravnanje mu je v krvi / očetova kri se je začela buditi v njem / z oslabljenim pomenom: potepuške krvi ni mogel zatajiti; nekaj vojaške krvi ima / neukrotljiva lovska kri
3. nav. ekspr., s prilastkom izraža
a) narodno, sorodstveno pripadnost: ima nekaj arabske, ciganske krvi v sebi; iste krvi sva; ta človek je naše krvi / je mešane krvi njegovi starši, predniki so različnih narodnosti, ras / zatajil je lastno kri svojega otroka; vznes. kri njene krvi njen otrok
b) socialno, poklicno pripadnost: gosposke, plebejske, plemenite krvi je / modra kri se ji pretaka po žilah je plemiškega rodu
● ekspr. kri je kri sorodstvena povezanost je trdna, močna; ekspr. kri ni voda s človekovim temperamentom, z njegovimi sorodstvenimi vezmi je treba računati; ekspr. kri mu je planila, udarila v glavo zelo je zardel; ekspr. tako dejanje opere le kri dejanje je odpuščeno le, če je kdo od storilcev ubit, umorjen; ekspr. kri mu je šla, silila, stopila v glavo, lica zardel je; ekspr. (nedolžna) kri vpije po maščevanju (po nedolžnem) umorjene(ga) je treba maščevati; ekspr. kri ji je zastala, zledenela (v žilah) zelo se je prestrašila; ekspr. to je postalo meso in kri se je uresničilo; pog., ekspr. ta človek mi pije kri me brezobzirno izkorišča; me zelo muči, trpinči; pog., ekspr. kri mu bom puščal, ko pride izraža zelo visoko stopnjo jeze; ekspr. tako ravnanje mu je prešlo v meso in kri tako ravnanje je postalo njegova navada; ekspr. globoko je brodil po krvi umoril je mnogo ljudi; biti (ležati) v krvi biti (ležati) ranjen in krvav; ekspr. v krvi, s krvjo zatrt upor z velikimi človeškimi žrtvami; vznes. ta zgodovina je napisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih; ekspr. ima ribjo kri se sploh ne razburi; publ. po naftovodih teče rjava kri nafta
♦ anat. arterialna kri iz arterije; venozna kri iz vene; med. konzervirana kri v hladilniku hranjena kri, ki so ji dodane snovi proti strjevanju in glukoza; naval krvi pojav, da se ožilje kakega dela telesa prenapolni z arterialno krvjo; kongestija; transfuzija (krvi)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

márati -am nedov. (ȃ) navadno z nikalnico
1. izraža voljo, željo osebka
a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje; hoteti: ne bi maral biti gospodar v tej hiši; danes ne mara jesti; nasledniki jih niso marali posnemati / ni maral veliko govoriti o tem / »Ali ga hočeš videti?« »Ne, ne maram.«
b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: ne maram, da odideš tako zgodaj; oče ni maral, da bi šel sin študirat / ni maral, da se veliko govori o tem / ne maram ga v svoji hiši; ni ga marala za sodelavca ni hotela, da bi bil njen sodelavec
// elipt., s prislovnim določilom kraja izraža voljo, željo osebka, da uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: nikoli ni maral (iti) k njej; ne mara na delo; danes ne mara v šolo
2. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: otrok se ne mara in ne mara prebuditi / mokra drva ne marajo goreti
3. nav. ekspr. biti pripravljen sprejeti, kar je ponujeno: ne maram tvojega plačila / od tebe ne maram sočutja / vse mi je ponujal nazaj, jaz pa nisem maral nič vzeti
4. nav. ekspr. čutiti naklonjenost
a) do koga: tega človeka ne maram; Janez in Tone se ne marata / ne maram čemernih ljudi / nikoli ni maral družbe
b) do osebe drugega spola: tega fanta ne mara; govorili so, da ga ni nikoli posebno marala / zaman hodi za njo, ne mara ga
// imeti naklonjenost, veselje do česa: drugega dela ne mara; ne mara glasbe / ne maram praznega govorjenja / ni maral mesnih, mlečnih jedi ni jih (rad) jedel
5. ekspr., v zvezi z za zanimati se, meniti se: nobeden ni maral za njegove ideje / ne maram za njene lepe besede; ne mara za vreme / ne maraj, še boš imel priložnost
6. ekspr. izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: maram te! maram za vse to kot za lanski sneg / maram zate
● star. greh je več ne mara ni več privlačna, zapeljiva; ni maral kavarn nerad je hodil v kavarne; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; nar. kaj maraš, ker imaš vsega zadosti blagor ti; ekspr. (nič) ne maraj, vsak začetek je težek izraža tolažbo, spodbudo

márati se star.
1. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje; dati se: ni se jim maralo delati
2. v medmetni rabi, v zvezi s kaj izraža nezanimanje, neprizadetost: kaj se mara, bom pa lenaril; kaj se mara, ko nikoli ne pogrešata družbe / mara se nam krompirja

maráje star.:
hodil je iz kraja v kraj, ne maraje za prepovedi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

poblísk -a m (ȋ)
1. glagolnik od pobliskati se ali poblisniti:
a) pobliski luči, svetilnika / med pobliskom, ki je napovedoval nevihto, je zagledal njen bledi obraz
b) njena otroškost se kaže v sproščenem smehu, v pobliskih oči / poblisk jeze, veselja je zažarel v njegovih očeh / ekspr. ujel je poblisk njene postave odsev
2. ekspr., s prilastkom kratkotrajen, močen izraz, pojav česa: imeti genialne pobliske; v sklepu je viden poblisk zdravega razuma / na obzorju so se kazali pobliski revolucije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

poskús tudi poizkús -a m (ȗ)
1. znanstveni postopek, s katerim se kaj ugotovi ali dokaže: poskus na prostovoljcih; potek poskusa / delati poskuse / s poskusom dokazati, ugotoviti / prepoved atomskih, jedrskih poskusov; fizikalni, kemični poskus; laboratorijski poskus / poskus z novim škropivom ni uspel poskusna uporaba za ugotovitev učinkovitosti
// uvajanje novih načinov, metod: njegovi poskusi v gospodarstvu niso uspeli / avantgardni umetniški poskusi
2. glagolnik od poskusiti:
a) brezuspešen poskus poravnave spora; propadel je tudi zadnji poskus rešitve; poskus sodelovanja; poskus stabilizacije gospodarstva / stvar se mu je posrečila ob prvem poskusu / poskus kaznivega dejanja; poskus samomora / opustila je vsak poskus, da bi ga zadržala ni ga več poskušala zadržati
b) dramski, pesniški poskusi mladega ustvarjalca / njen prvi ljubezenski poskus prva ljubezen, zaljubljenost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

pôzen -zna -o prid., peti pomen poznêjši (ó ō)
1. navadno v povedni rabi ki ima do določenega časa, roka malo, premalo časa: zaspal je, zato je pozen; pozni ste za gledališče / ekspr. pozen si z opravičilom že prej bi se moral opravičiti / pozni potniki so hiteli na avtobus potniki, ki so bili pozni
2. z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob koncu predvidenega časa ali (nekoliko) po njem: pozen izid knjige; pozen prihod vlaka / ni se mogel zadovoljiti s tako poznim uspehom zapoznelim / pozna setev; danes imamo pozno kosilo pozno kosimo; letos je sadje zelo pozno pozno dozorelo
// ki je, se pojavi ob koncu dneva, večera: njegov pozni prihod nas je zmotil; pozno branje jo utruja / ekspr. danes bom pozen bom pozno prišel (domov)
3. od začetka trajanja zelo oddaljen: bil je že pozen večer, ko so se razšli; pozna jesen, pomlad; šiva do pozne noči; pozno popoldne / prišel je v poznih (večernih) urah pozno zvečer; ekspr. ura je že pozna pozno je že / dočakal je pozno starost visoko / pozni srednji vek zadnje obdobje; pozna antika
● ekspr. občudovali ga bodo še pozni rodovi še dolgo bo slaven, občudovan
4. ki doraste, dozori v razmeroma daljšem času: pozni krompir; cveteli so pozni nageljni; pozne češnje; pozne in zgodnje sorte
5. v primerniku ki se zgodi, opravi v času, ki sledi določenemu: tedanja konferenca niti poznejši pogovori med državniki niso pripeljali do sporazuma; delo je napisal zelo zgodaj, poznejši popravki ga niso dosti spremenili / odkloni v poznejšem razvoju; tudi poznejše operacije niso uspele / kot opozorilo: prijavite se do prvega junija, poznejših prijav ne bomo sprejemali; preštejte denar, poznejših reklamacij ne upoštevamo
// nanašajoč se na osebo, ki bo v kakem stanu, poklicu, funkciji, zdaj pa še ni: poznejši minister; njegov poznejši sodelavec
♦ gozd. pozni les gostejša plast lesa v letnici; um. pozni barok; pozna gotika; vrtn. pozna čremsa parkovno drevo s pokončnimi cvetnimi grozdi, po izvoru iz Severne Amerike, Prunus serotina

pôzno 
1. prislov od pozen:
a) danes smo pozno jedli / pozno je šel na vlak / že precej pozno je za prijavo
b) vrnil se bo pozno; prihajal je vsak večer pozneje / zelo je že pozno pozno zvečer / pozno popoldne so odšli; govorili so pozno v noč
c) pridi pozneje; morda se bo pozneje spomnil / prišla je uro pozneje, kot je rekla; ekspr. bil je jezen, kakor ga nisem videl ne prej ne pozneje / leto (dni) pozneje je umrla še mati
2. v presežniku poudarja skrajnost določenega roka: nalogo mora oddati najpozneje do konca semestra; dolg mora vrniti najpozneje v enem letu
● ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer; bolje pozno kot nikoli tudi z zamudo opravljeno dejanje je vredno priznanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

predrugáčiti -im dov. (á ȃ)
narediti, da ima kaj
a) drugačne lastnosti, značilnosti: predrugačiti družbo; marsikaj bo treba predrugačiti; predrugačiti organizacijo / napori so predrugačili njen obraz / pokrajino so v nekaj letih čisto predrugačili spremenili / predrugačiti človeka; predrugačil se je in poboljšal
b) drugačno vsebino, obliko: predrugačiti pesem; scenarij bo treba predrugačiti / predrugačiti sodbo

predrugáčen -a -o:
čisto je predrugačen; predrugačene razmere

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

preprédati -am nedov. (ẹ̄)
1. delati, da je kaj mrežasto razporejeno na površini: jaso pred bunkerjem so prepredali z žičnimi ovirami
// ekspr. delati, da je kaj načrtno razporejeno na kakem območju: državo so začeli prepredati s cestami in železnicami
2. ekspr. biti2, obstajati1:
a) načrtno razporejen na kakem območju: polja prepredajo jarki in namakalne naprave
b) na kaki površini: oblaki prepredajo nebo / obraz ji prepredajo gube njen obraz je gubast; sence so začele prepredati gozd
3. rastoč (mrežasto) prekrivati: stezo prepreda plevel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

réd1 -a m, sedmi in deseti pomen mn. redôvi in rédi; osmi in deveti pomen mn. redôvi (ẹ̑)
1. stanje, ko je (vsaka) stvar na mestu, v položaju, kot mora biti, kot je koristno: red na mizi, v sobi je vzoren / dati, spraviti svoje stvari v red urediti, pospraviti jih; spraviti lase, obleko v red / hvala, stvar je že v redu je že urejena
// kar je določeno z odnosi med določenimi stvarmi, dejstvi, ki se dajo izraziti s pravili: odkriti red v vesolju; kompozicijski, notranji red / brez reda razpostavljeni predmeti; govori brez reda neurejeno, zmedeno
// stanje, ko se dela, ravna v skladu s pravili, zahtevami: v državi je, vlada red; obnoviti, vzpostaviti red; skrbeti za red na cesti, zabavi / narediti red v gospodarstvu / prisiliti koga k redu k ravnanju, vedenju v skladu s pravili, zahtevami
2. navadno s prilastkom kar je določeno s predpisi, pravili, ki določajo, kakšno ravnanje, stanje je pravilno, obvezno: prilagoditi se delovnemu redu; gospodarski, pravni red; odpor proti staremu moralnemu redu / prebrati hišni red pravila o pravicah in dolžnostih stanovalcev, navadno v večstanovanjski hiši / zastar. kazenski, šolski, tržni red zakon, predpis
3. navadno s prilastkom kar je določeno z gospodarskimi, političnimi, pravnimi odnosi v družbeni skupnosti; ureditev: obljubljati človeštvu nov red / fevdalni družbeni red; graditi bolj pravičen družbeni red / osovraženi red se je držal na oblasti s pomočjo vojske predstavniki oblasti
4. kar je določeno s ponavljanjem dejstev, opravil v enakem vrstnem redu ob istem času v določeni časovni enoti: bolnik, otrok potrebuje red; živeti po ustaljenem redu / ekspr. čisto sem prišel iz reda
// v zvezi dnevni red načrt za delo in počitek v štiriindvajsetih urah: napraviti si dnevni red za počitnice; privaditi se na dnevni red
// v zvezi dnevni red glede na vrstni red vnaprej določene točke, vprašanja, o katerih se bo razpravljalo na sestanku, zboru: preiti na dnevni red; glasovati o dnevnem redu; tretja točka dnevnega reda / dnevni red konference vnaprej določen načrt za njen potek
5. navadno s prilastkom kar je določeno s sledenjem oseb, stvari, dejstev v času ali prostoru: urediti po abecednem, logičnem redu; vrstni red tekmovalcev; menjati red posevkov / besedni red s pravili določeno zaporedje besed / pog. odstopiti vrstni red za avtomobil mesto v vrsti prijavljenih, čakajočih kupcev
// razvrstitev, razporeditev: določiti sedežni red učencev / bojni, pohodni red
6. v zvezi vozni red kar vnaprej in za daljše časovno obdobje določa čas prihoda, odhoda (javnih) prometnih sredstev: določiti, uskladiti vozne rede; promet teče po voznem redu; ladijski, železniški vozni red / kupiti, prebrati vozni red
7. star. vrsta: postaviti se v red / prvi red naj stopi korak naprej / v pogovoru so prišle na red tudi gospodarske zadeve
8. nar. gorenjsko red2: raztrositi redove / pokositi zadnji red
9. verska skupnost ljudi, ki živijo po posebnih pravilih, navadno v skupini, skupinah: ustanoviti, voditi red; stopiti v red; katoliški, muslimanski redovi; moški, ženski redovi; član, predstojnik reda / frančiškanski, jezuitski red / samostanski, verski redovi
10. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od razreda: red zveri; družine, redovi in razredi
11. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli; ocena: iz biologije še nima reda; spraševati, učiti se za rede / negativni, pozitivni red; red odlično / dati, dobiti red
// znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: vpisovati rede / zaključevati rede
12. visoko odlikovanje kot znamenje priznanja za državljanske, vojaške zasluge: podeliti, pripeti komu red; odlikovati koga z redom / red za zasluge slovensko odlikovanje za izjemne zasluge na področjih, kot so vojaštvo, obramba, diplomacija, šport; red za izredne zasluge visoko slovensko odlikovanje za izjemne zasluge na kulturnem, gospodarskem, znanstvenem, socialnem in političnem področju; srebrni red za zasluge visoko slovensko odlikovanje za izjemne zasluge pri varnosti, obrambi in zaščiti države ter za mednarodno sodelovanje na teh področjih; zlati red za zasluge visoko slovensko odlikovanje za izjemne zasluge na civilnem, vojaškem oziroma varnostnem področju in v mednarodni diplomaciji / red narodnega heroja nekdaj visoko jugoslovansko odlikovanje za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom; red dela z rdečo zastavo nekdaj visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju gospodarstva, družbenih dejavnosti
13. s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom izraža, da je kaj glede na kakovost, pomembnost take stopnje, kot nakazuje prilastek: dogodek, dokument prvega reda / on je strokovnjak prvega reda / cesta prvega reda cesta, ki povezuje države ali gospodarsko in turistično pomembna središča; zastar. vagon drugega reda drugega razreda
14. pog., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi v redu ki ima določene dobre lastnosti, značilnosti v precejšnji meri: on je v redu človek; ta profesor je zelo v redu; biti v redu mati dobra, skrbna; poglej avto, ali ni v redu dober, lep
15. pog., v zvezi v redu ki je v takem stanju, kot se pričakuje, mora biti: avto je spet v redu, lahko se odpeljemo; dokumente ima v redu, lahko gre / kadar ni bil kaj v redu, je vzel zdravila se ni počutil dobro, zdravega
// v prislovni rabi izraža, da dejanje poteka, je opravljeno tako, kot se pričakuje, mora biti: vse je v redu naredil; stvar ne teče čisto v redu
16. v medmetni rabi, v zvezi v redu izraža
a) soglasje, privolitev: v redu, kupim / če hočeš, v redu, če ne – grem
b) zadržano pritrjevanje: v redu, pa naj bo po tvojem
c) nejevoljno sprijaznjenje s čim: če je že to naredil, v redu, toda zakaj se ne opraviči; v redu, je rekel jasno, grem pa drugam
● samo zaradi reda se je opravičil ker je tak red, navada; nar. vzhodno večerja je k redu je pripravljena, na mizi; nar. vzhodno glej, da boš tam k redu da se boš prav vedel, obnašal; star. ni mu ga v red enakega, enakovrednega; nar. kar naprej sitnari, naj se že vendar dava v red poročiva; pog. v njegovi glavi že od rojstva ni vse v redu že od rojstva ni normalen; pog. z njim zadnje čase ni vse v redu nenavadno, čudaško ravna, se vede; publ. razvoj sam je spravil problem z dnevnega reda je razrešil problem; postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; nesreče so na dnevnem redu se venomer ponavljajo; iti v gosjem redu drug za drugim; lože I. reda lože, razvrščene med parternimi in balkonskimi ložami; publ. za resničnost tega govorijo v prvem redu dejstva v prvi vrsti; star. potresni sunek srednjega reda srednje stopnje, jakosti; publ. sestaviti vozni red za turnejo moštva po Južni Ameriki program, načrt; ekspr. uniformirani čuvar reda policist; paznik; publ. organ javnega reda in miru policist, policist; publ. napadalci so zadeli na sile reda in se morali umakniti na vojaštvo; policijo; red vlada svet
♦ gled. abonma red(a) B; glasb. prstni red določen vrstni red prstov pri igranju posameznih tonov; mat. prednostni red zapovrstnost, po kateri se morajo opraviti predpisane matematične operacije; red odvoda število, ki izraža, kolikokrat zaporedoma se je funkcija odvedla; ploskev 1. reda ploskev, katere enačba ima eksponent pri spremenljivkah enak 1; pravn. dedni red zakonski vrstni red, po katerem dedujejo zakonec in sorodniki, če ni oporoke; javni red ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; rel. (sveti) red do 1968 vsaka od osmih stopenj priprave za opravljanje duhovniške, škofovske službe; tretji red cerkvena organizacija pod vodstvom nekaterih samostanskih redov, katere člani opravljajo posebne molitve, verske vaje; malteški viteški red ki se ukvarja zlasti s strežbo bolnikov; nemški viteški red; šol. dobiti prvi red nekdaj najboljšo pozitivno oceno; um. stilni stebrni redi vrste, tipi stebrov glede na določene značilnosti, po katerih se imenujejo zlasti starogrški umetnostni slogi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

sám1 -a -o tudi -ó zaim. (ȃ á)
1. izraža, da je kdo brez stikov, povezave ali ni skupaj z drugimi: vsi so odšli, spet sem sam; želel je biti sam z njo; ostali smo sami sredi gozda; pohiti, otroka sem pustila samega; našel jo je samo doma; čisto, ekspr. strašno sam / na obisk je prišel sam; nikamor ne boš šla sama / otroci so ostali sami na svetu brez staršev, bližnjih; že nekaj let živi sama / nič ne bi rekla, če bi bilo več otrok pri hiši. Tako pa sem sama edinka / ekspr.: bil je sam samcat, star. samcat sam; ostal je sam samcat na njivi popolnoma sam / živeti sam zase
2. izraža, da kdo dela, je brez pomoči, sodelovanja drugih: pri tem prizadevanju je bil sam; otrok že sam hodi; naredi, ugani, znajdi se sam; vse delo je morala opraviti sama / predsednik bo sam uredil zadevo; sama bom govorila z njim / sam si to hotel, želel; pravico ima, da se odloči sam; sam se je prijavil oblastem; sam veš, vidiš, kako to gre / biti, igrati sam proti trem / mozoljev ne smemo stiskati sami
3. izraža, da se kaj (z)godi brez zunanje spodbude, vpliva: lasje se mu sami kodrajo; baraka se že sama podira; ljubezen je nekaj, kar pride samo / ekspr.: besede so mu kar same letele na papir; pecivo se je kar samo topilo v ustih / snov se lahko vname sama, brez dotika s plamenom
// v zvezi s se poudarja tako dogajanje: stara peč se je podrla sama od sebe; solze so ji kar same od sebe prišle v oči; mislili so, da se bo vse uredilo kar samo od sebe; to ni zraslo samo od sebe; to se razume samo ob sebi; okoliščine same po sebi niso ugodne; to je samo po sebi umevno
4. izraža osebni zaimek: sam ni pil, zato ni maral pijancev; pomagali so nam, čeprav tudi sami nimajo dovolj; drugi so zadovoljni, sam pa mislim, da nekaj ni v redu; po tem pogovoru sama ni vedela, kaj naj si misli
// z osebnim zaimkom poudarja osebo, na katero se nanaša: tudi vi sami ste malo krivi; ti nazori so del njega samega; nje same ni mogel prestrašiti, otroci pa so se bali; ekspr.: želi si pravičnejši svet, on sam pa še zdaleč ni tako pravičen; ti sama me boš spravila v grob
// poudarja pomen besede, na katero se veže: sam njegov nastop je bil izreden; minister je moral odstopiti, predsednik sam pa se je znašel v zelo neprijetnem položaju / gre predvsem za njen odnos do sočloveka, do samega dela
5. v zvezi s se poudarja odnos do osebka
a) v nepredložni zvezi, navadno ujemajoč se v sklonu: samemu ali sam sebi naj pripiše, če bo kaj narobe; s takim ravnanjem škodi samemu sebi; hvali samega ali sam sebe; obvladati samega sebe; samo ali sama sebe je zaničevala / alkoholik ni več gospodar samega sebe; ekspr. ta umetnost je sama sebi namen
b) v predložni zvezi: biti kritičen do samega sebe; norčevati se iz samega sebe; zaupanje v samega sebe, star. v sebe samega; stanovanje sta imela popolnoma sama zase; hiša stoji sama zase; besedilo samo na sebi ni nič posebnega; zmaga nad samim seboj; bila je nezadovoljna s samo seboj
6. v zvezi sam svoj neodvisen, samostojen: sem sam svoj in ravnam, kakor hočem; z zaposlitvijo je postala sama svoja; poročila se je in postala sama svoja gospodinja / knjiž. od nekdaj so bili sami svoji, brez graščakov in grajskih davščin svobodni; ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod nisem od nikogar odvisen
// v imenovalniku ednine moškega spola tudi samsvoj čudaški, poseben: govorili so, da je pust in sam svoj človek; ko bi ne bila tako boječa in sama svoja
● star. žena je zaupala možu, da ne bosta več dolgo sama da je noseča; ekspr. sam sebi grob koplje nič ne pazi na zdravje; nar. ne bodi tako sam svoj trmast; nar. zdaj, ko nisem več sama (s seboj), me puščaš v sramoti ko sem noseča; sestre so se poročile, ona pa je ostala sama neporočena, samska; ekspr. ob pogledu na darilo se mu je kar samo smejalo njegov obraz je izražal veliko zadovoljstvo, veselje; preg. nesreča ne pride nikoli sama slabi, neprijetni dogodki se pogosto vrstijo drug za drugim; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase; sam.:, nar. sinu so dali ime po meni, tako je želela sama žena; poklicati, zvabiti koga na samo; večkrat je poskusil na samem govoriti z njo; sklenil je, da bo na samem obračunal z njim; hiša stoji na samem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

sodíti in sóditi -im nedov. (ī ọ́)
1. odločati o sporni, kazenski zadevi s sodbo: sodnik mora soditi po zakonu, pravično / imeti pravico soditi o življenju in smrti
// v obravnavi ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kazenske zadeve in odločati s sodbo: soditi komu, koga; soditi pred vojaškim sodiščem / ta sodnik umora še ni sodil / soditi v imenu ljudstva
♦ pravn. soditi zborno z več sodniki
2. ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kaznive zadeve in odločati s sodbo sploh: oče in starejša sinova so sedeli pri mizi in sodili najmlajšemu / naj modri mož sodi med nama razsoja, razsodi
3. nadzorovati igro, tekmovanje, da se kaznujejo kršilci pravil, odloča v sporu: soditi hokejsko, nogometno tekmo; soditi na šahovskem turnirju
4. ustvarjati, izražati mnenje o kom
a) glede na njegove dobre in slabe lastnosti: tako je z menoj, ne sodi me napačno; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven; zmotil se je, pa kdo bi ga zato sodil obsojal / krivično, ostro soditi umetniško delo; pren. čas edini pravično sodi
b) glede na kaj sploh: jaz sodim po sebi; ne sodite ga po videzu
// knjiž. presojati, ugotavljati: ni naš namen soditi, ali roman podaja natančno zgodovinsko resničnost / kakšne posledice bi to imelo, sodite sami
5. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem do mogočih, verjetnih dejstev; sklepati1: iz njegovega vedenja sodim, da je kriv; po teh besedah sodim, da marsikaj ve; po oblakih sodim, da bo dež; brezoseb. po njegovem zagorelem obrazu se je lahko sodilo, da je bil na počitnicah
6. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično; misliti: arheologi sodijo, da je najdba stara dva tisoč let; sodim, da so dogodki potekali tako
// izraža omejitev povedanega na osebni odnos: ne poznam ga natančno, vendar sodim, da je pošten; sodil je, da jih to zanima / pisec sodi, da zdaj ni primeren čas za obravnavanje takih vprašanj
7. biti glede na svoje značilnosti sestavni del česa; spadati: v opremo alpinistov sodi tudi cepin
// imeti kje ustrezno, sebi primerno mesto: sadje, živila sodijo v shrambo / tak človek ne sodi v našo družbo ni primeren za našo družbo
// z ocenitvijo vrednosti, značilnosti biti uvrščen kam: sicer sodi v starejšo generacijo, vendar je še zelo delaven / to vprašanje ne sodi v mojo stroko / z oslabljenim pomenom njegove slike sodijo med najboljše na razstavi so med najboljšimi
8. mitol. ob rojstvu napovedovati usodo: sojenice so prišle sodit otroku / pravijo, da prva vila sodi človeku mladost, druga zakonsko življenje, tretja pa starost
● ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; množica je sama sodila morilcu, morilca ga ubila takoj, brez zakonitega sojenja; zastar. zaradi bolezni je bil prikrajšan za življenje, kakršno sodi možu je zanj primerno, mu ustreza; knjiž. povedal sem mu, kar mu sodi kar mu gre, kar zasluži; zastar. ne sodi nam vračati se ne kaže; zastar. sodim te vrednega zaupanja imam te za vrednega zaupanja; zastar. ljudje so ga sodili na več milijonov menili so, da ima več milijonov premoženja; ekspr. sam si je sodil naredil je samomor zaradi storjenega zločina; ekspr. s to odločitvijo si si sam sodil si sam odločil, povzročil, da te bo doletelo kaj slabega, neprijetnega

sodèč -éča -e:
sodeč na oko, po vtisu; pravično, trezno sodeč; ozreti se na koga s sodečim pogledom

sójen -a -o:
obtoženci še niso bili sojeni
● ekspr. ta človek ji ni bil sojen ni postal njen mož; tako mu je bilo sojeno določeno, usojeno
♦ pravn. biti sojen v nenavzočnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

svét1 -á m (ẹ̑)
1. celota nebesnih teles, sistemov teles in prostor, v katerem so: teorije o tem, kdaj in kako je nastal svet; star kot svet zelo / v različnih religijah stvarjenje sveta
// nav. mn., navadno s prilastkom nebesno telo, sistem teh teles: daljni svetovi; v vesolju obstajajo različni svetovi
2. zemlja z vsem, kar obstaja na njej: odkrivati, spoznavati svet; to mesto je bilo takrat središče sveta / sedmo čudo sveta / pot okoli sveta
// s prilastkom zemlja glede na dele, ki jo sestavljajo: znani in neznani svet; svet okoli Sredozemskega morja; politična delitev sveta; narisati zemljevid sveta / publ. novi svet Amerika / zaloge premoga na svetu; to je edini primerek na svetu
3. celota vsega, kar biva, obstaja na zemlji: statično pojmovanje sveta; odnos do sveta / znanstveni pogled na svet / duhovni, predmetni, stvarni svet / naravni in nadnaravni svet
4. zemlja kot življenjski prostor ljudi: prizadevati si za mir na svetu; počutil se je kot državljan sveta / prva socialistična država na svetu; glavna industrijska sila na svetu / publ. v tem delu sveta je nastalo nevarno žarišče vojne
// tuje, daljne dežele, države: iti v svet; hoditi, potovati po svetu; biti znan doma in po svetu; dogajanje, razmere v svetu; država je začela navezovati stike s svetom; konference so se udeležili predstavniki z vsega sveta iz veliko različnih držav / ekspr.: široki svet; to je naše okno v svet / publ. tretji svet države z nizkim narodnim dohodkom
5. del zemeljske površine glede na oblikovanost, poraslost, urejenost: onkraj prelaza se svet spremeni; izkrčiti svet; gorat, hribovit, raven, strm svet; kamnit, neobdelan, odročen, težko prehoden svet; močviren, suh svet / alpski, gorski, kraški svet; nižinski svet
// del zemeljske površine sploh: svet med rekama je bil že zgodaj poseljen; ta košček sveta mu je najbolj ljub
// tak del glede na lastništvo: pasli so na vaškem svetu / dobro bi bilo, če bi bilo okrog hiše malo več sveta; imajo veliko sveta zemlje, zemljišča
6. s prilastkom del zemeljske površine z določenimi značilnostmi skupaj z vsem, kar je na njem, v njem: raziskovati jamski, podvodni svet
7. s prilastkom celota bitij, stvari, pojavov v naravi, kot jo izraža prilastek: človeški svet; organski in neorganski svet; proučevati rastlinski svet rastline; ribji, živalski svet; svet ptičev
// celota pojavov, predmetov, ki obdajajo človeka: svet barv, zvokov / najbolje se počuti v svetu glasbe
// celota pojavov, predmetov sploh: svet idej, vrednot / bogati svet arheoloških odkritij
8. s prilastkom celota pojavov duševnega življenja človeka: (človekov) čustveni, notranji svet; intimni, izkustveni, nagonski svet; podzavestni, psihični svet; abstraktni svet domišljije
// nav. ekspr. celota pojavov, stvari, ki določajo duševno življenje osebka: moj svet je drugačen od njenega; v njem odkriva popolnoma drug, tuj svet / vsak človek je svet zase / njen svet so knjige; to je njegov pravi svet
9. s prilastkom skupnost ljudi, ljudje na zemlji glede na družbeno ureditev, kulturne in socialnozgodovinske značilnosti: antični svet; kapitalistični, socialistični svet; moderni, sodobni svet / ekspr. tu se stikata dva svetova: vzhodni in zahodni / ekspr.: graditelji novega sveta; stari svet se je zrušil stara družbena ureditev
10. s prilastkom celota pojavov, stvari in odnosov med njimi na kakem področju človekovega udejstvovanja: v trgovskem svetu se je hitro znašel; svet kulture, politike; novosti v svetu znanosti in tehnike
11. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom skupina ljudi, ki jih družijo enaki, podobni interesi, enak spol, enaka starost, družbena pripadnost: mestni, salonski svet; mladi svet je bil navdušen mladi ljudje, mladina; moški, ženski svet moški, ženske / temu je prisluhnil ves kulturni svet; v strokovnem svetu je že znan med strokovnjaki / črnopolti svet v pristanišču črnci; pisatelj rad opisuje kmečki svet kmete, kmečko življenje / slovanski svet Slovani
12. celota družbenih, ekonomskih, političnih odnosov na zemlji: spreminjati svet; bojevati se za boljši, lepši, pravičnejši svet / danes živimo v drugačnem svetu v drugačnih razmerah, okoliščinah
13. nav. ekspr. ljudje, njihovo ravnanje in možnosti, ki jih ima kdo za delovanje, življenje: svet ga je razočaral; sveta ne razume več / privlačnost, vabljivost sveta
// življenje v družbi, javno življenje: odpovedati se svetu; vrniti se v svet; pretrgati stike s svetom / zadovoljen je s seboj in s svetom
// življenje, bivanje na zemlji sploh: na svet ga veže samo še volja; take so zakonitosti sveta
14. ekspr. skupnost ljudi, ljudje, javnost: predstaviti kaj svetu; to naj ostane skrito svetu; pred svetom je ona tvoja žena / povabil jo je v mesto, da bi prišla malo med svet v javnost, v družbo
// ljudje sploh: svet je hudoben, krut; ne veš še, kaj je svet kakšni so (lahko) ljudje / pog. na ulicah se je trlo sveta ljudi / cel, ves svet cel, ves svet že to ve; obgodrnjati cel, ves svet; pozna ves svet zelo veliko ljudi; čuti se zapuščenega od vsega sveta; hud, jezen je na ves svet; pred vsem svetom se je osramotil; z vsem svetom je sprt
● ekspr. zaradi tega se svet ne bo podrl se ne bo zgodilo nič hudega; ekspr. svet se mu je sesul doživel je pretres zaradi nepričakovanega dogodka, ki je bistveno vplival na njegovo nadaljnje življenje; tako se dogaja, odkar svet stoji od nekdaj; ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. sveta ne boš spremenil sprijazni se z ljudmi, dejstvi, kot so; ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; ekspr. radi bi svet na glavo postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. biti odrezan od sveta imeti onemogočen dostop do drugih območij, krajev, ne moči vzdrževati zvez z njimi; star. poslovil se je od sveta umrl je; ekspr. v tem mestu sem pogledal, prijokal na svet sem se rodil; pog. mnogim otrokom je pomagala na svet je bila, je sodelovala pri njihovem rojstvu; ekspr. požvižgam se na ves svet izraža veliko omalovaževanje; ekspr. saj nisem šele danes na svet prišel, da ti bom verjel nisem tako neizkušen, naiven; ekspr. pet otrok je spravila na svet rodila; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; živeti med svetom v krščanskem okolju ne v samostanu; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; evfem. spraviti koga na drugi, oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; oni svet v različnih religijah kraj, prostor bivanja v posmrtnem življenju; onstranstvo; onostranstvo; ta svet zemeljska stvarnost kot kraj človekovega bivanja do smrti; tostranstvo; ekspr. politika mu je tuj svet na politiko se ne razume; konec sveta ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. razšli so se na vse štiri konce sveta na vse strani; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; star. luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; ekspr. jutri bodo oči sveta obrnjene v Pariz ljudje po svetu bodo poslušali novice, poročila od tam; ekspr. on je najboljši človek na svetu zelo je dober; ekspr. hudo je, če nimaš na svetu kam nikamor iti, zateči se; ekspr. hiše ne proda za nič, za vse na svetu nikakor ne; red vlada svet; nehvaležnost je plačilo sveta; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi; preg. naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče doma je najbolje
♦ filoz. čutni svet ki ga posredujejo čutila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

svêtel tudi svetál svêtla -o tudi -ó in svètel -tla -o [svetəu̯; svətau̯, druga oblika svətəu̯] prid., svetlêjši (é ȃ é; ə̀)
1. po stopnji barvne izrazitosti podoben navadni, dnevni svetlobi: stene so iz svetlega lesa, strop pa iz temnega; svetli oblaki; okvir za sliko je preveč svetel; svetla lisa, ploskev / svetli lasje; žival s svetlo dlako; kupila je svetlo pohištvo / svetle kovine; svetla omaka; svetlo pivo / pesn. svetle daljave / letos so moderne svetle barve
2. ki odbija razmeroma veliko svetlobe: svetli lakasti čevlji; svetli kovanci; svetla gladina vode; rezilo je bilo svetlo / svetle kapljice znoja; ekspr. svetle solze
3. ki oddaja močno svetlobo, ima močen sijaj: svetel plamen; mesec je bil to noč zelo svetel; svetla luč; svetla zvezda / svetla zarja
4. v katerem je veliko svetlobe: svetli hodniki, prostori; soba je svetla in zračna / svetel dan; noč je bila svetla / svetel gozd z bujno podrastjo
5. ekspr. za človeka zelo prijeten: tedaj so se zanj začeli svetli dnevi; svetli trenutki življenja; svetlo doživetje / svetli spomini; svetle misli, sanje
// ki vsebuje kaj lepega, dobrega, ugodnega: verovati v svetlo prihodnost; njegovo otroštvo je bilo svetlo / sončno svetla poezija
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: svetla vera; svetlo upanje
6. nav. ekspr. zelo pozitiven, posnemanja vreden: svetel lik, zgled / svetli cilji / to je eno najsvetlejših imen tistega časa / svetla ljubezen do domovine velika / svetla beseda lepa, spodbudna; svetla tradicija
7. ekspr. pozitivno, ugodno razpoložen: iz dneva v dan je bolj svetel / bil je ves svetel od nje
// ki vsebuje, izraža pozitivno, ugodno razpoloženje: svetel smeh / njen obraz je bil svetel in miren
// ki izraža navdušenje, občudovanje, zadovoljstvo: pogledala ga je s svetlim pogledom / njihove oči so bile svetle in vlažne od ganjenosti
8. visok, lepo zveneč: svetel glas; svetli toni; kovinsko svetel zvok
● ekspr. bil je že svetel dan, ko se je zbudil zelo pozno se je zbudil; star. uma svetli meč razum, pamet; ekspr. edini svetli žarek v njegovem enoličnem življenju so bila njena pisma edini lepi doživljaji; ekspr. njegovo ime je s svetlimi črkami zapisano v zgodovini je slaven; ekspr. stvar ima svetle in temne strani dobre in slabe; ekspr. v tem času njegova zvezda ni bila več tako svetla kakor prva leta ni bil več tako slaven
♦ agr. svetlo seme podolgovato, zelo gladko seme trave čužke, ki se uporablja za ptičjo krmo; grad. svetla odprtina odprtina, določena z razdaljami med nasproti si stoječimi ploskvami odprtine; psiht. svetli trenutek (duševnega bolnika) trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda; tisk. svetla črka tiskarska črka s tankimi potezami

svetló tudi svêtlo in svètlo prisl.:
svetlo goreti; svetlo pogledati koga; zapel je svetlo in toplo; svetlo pobeljeni prostori / piše se narazen ali skupaj: svetlo moder ali svetlomoder cvet; nosi svetlo siv kostim / v povedni rabi: postalo je svetlo; svetlo mu je pri duši; bilo je svetlo kot podnevi
● ekspr. to bo svetlo pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden
♦ zool. svetlo rdeči ara velika svetlo rdeča papiga z dolgim repom, Ara macao

svêtli in svètli -a -o sam.:
vse svetlo v njem je ugasnilo; nekaj svetlega, otroškega je v njem; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; stopiti na svetlo; oblačiti se v svetlo; odšli so še ob svetlem ko je bil še dan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

vpíjati -am nedov. (í)
sprejemati vase: deske so premaz dobro, hitro vpijale; suha zemlja je sproti vpijala vodo / les vpija vlago; perilo vpija znoj / vpijati svetlobo; vpijati vonj; pren. vpijati vtise, nova spoznanja
● ekspr. vpijala je vse njegove besede pazljivo ga je poslušala

vpíjati se 
prehajati v notranjost česa: krema, mazilo se vpija v kožo; pren. tišina se je vpijala v dušo
● ekspr. s pogledi se je vpijal v njen obraz jo željno gledal

vpijajóč -a -e:
rjuhe iz vpijajoče tkanine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

zasesáti -ám [zasəsati in zasesati] dov. (á ȃ)
začeti sesati: otrok je prijel stekleničko in zasesal

zasesáti se navadno s prislovnim določilom
s sesanjem priti v zelo tesen dotik s čim: otrok se je zasesal v materine prsi in začel piti / zasesati se v srbeči palec / zasesal se je v njene ustnice
● ekspr. z očmi se je zasesal v njen obraz nepremično se je zagledal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

zgódaj prisl. (ọ̑)
izraža čas na začetku
a) jutra: biti zgodaj pokonci; odhajal je zgodaj in se vračal pozno zvečer; prebudila se je, vstala je zgodaj / v povedni rabi zgodaj je, ljudje še spijo / zgodaj zjutraj, zastar. zgodaj na jutro
b) predvidenega časa ali (nekoliko) pred njim: hoditi zgodaj spat; danes si pa zgodaj prišla; sneg je letos zgodaj zapadel; dovolj, zelo zgodaj / s trdim delom se je zgodaj prebil med najboljše; ekspr. zgodaj, prezgodaj je spoznala življenje
● že zgodaj je odšel od doma še zelo mlad; ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer; preg. kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja kdor je delaven, prizadeven, dobro živi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

apnén -a -o prid. (ẹ̄)
nanašajoč se na apno: apneni belež; apnena malta; apnene snovi / apnena zemlja zemlja, ki vsebuje apnenec / apnena jama
♦ agr. apneni dušik umetno gnojilo, ki vsebuje dušik in apno; grad. apneno mleko (gostejši) apneni belež; petr. apneni maček lehnjak

apnéno prisl.:
zrl je v njen apneno beli obraz

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

aristokrátičen -čna -o prid. (á)
aristokratski: novica se je hitro razvedela v aristokratičnih krogih / občudoval je njen aristokratični obraz

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

budílka -e ž (ȋ)
ura, ki zvoni ob določenem času: budilka se sproži, zvoni; budilka me je zbudila ob petih; naviti budilko / nastaviti budilko na šesto uro postaviti njen mehanizem tako, da bo zvonila ob šesti uri

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.