Fran > SSKJ

1. 1. kar nastane s prepletom in zategnitvijo koncev, delov niti, vrvi, traku: vozel drži, popusti; delati vozle na vrvi; naredila je vozel in začela šivati; razvezati, zadrgniti, zategniti, zrahljati vozel; okrasni vozli; trden vozel / vozel na robcu ga je spomnil na dano obljubo / ambulantni vozel ploščat vozel pri zasilnem obvezovanju; dvojni vozel; mrtvi vozel pri katerem je vrv v enojni zanki ovita okrog predmeta; skrajševalni vozel s katerim se skrajša vrv
2. 2. nav. ekspr. kar je vozlu podobno: veje so pokrite z vozli; njegovo gibčno telo je polno mišičnih vozlov
   // lasje ali kita, zviti na tilniku ali temenu: nositi vozel / v grški vozel zaviti lasje v visoko, vozlu podobno pričesko
   // vozel črnih las
3. 3. ekspr., s prilastkom zapletena zadeva, težko rešljivo vprašanje: ni odnehal, dokler ni razrešil težkega, zadnjega vozla; jezikovni, prevajalski vozel; drama s psihološkimi vozli
4. 4. s prilastkom kraj, prostor, kjer se prepleta, stika več prometnih poti: cestni, železniški vozel / to je eden najpomembnejših prometnih vozlov
   // publ. kraj, prostor, kjer se prepleta, stika kaj sploh: z njegovo aretacijo so prenehali delati pomembni obveščevalni vozli / ob neurju je bil poškodovan telefonski vozel telefonska centrala
5. 5. ekspr., s prilastkom središče: na svoji poti se je ustavil v tem velikem vozlu evropske kulture / ta kraj je bil vozel upora / vozel dramskega dogajanja / vozel problema bistvo, težišče
6. 6. aer., navt. dolžinska mera, 1.852 m: ladja je plula s hitrostjo dvajset vozlov
   ● ekspr. prerezal je družinske vozle vezi, stike; knjiž. gordijski vozel zapletena, težko rešljiva zadeva ali vprašanje; ekspr. v njej se nabira vozel grenkobe grenkoba; ekspr. imel je, naredil se mu je vozel na jeziku ni si upal povedati, kar je mislil; ekspr. vozel v grlu, želodcu neprijeten občutek zaradi strahu
   ♦ alp. varovalni vozel ki se uporablja kot dodatni varnostni ukrep na preostalem delu vrvi; anat. živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; astr. vozel presečišče tira nebesnega telesa z ekliptično ravnino; etn. živi vozel po ljudskem verovanju ki se razveže z enim potegom in obvaruje človeka urokov; fiz. valovni vozel točka v stoječem valovanju, ki ne niha; geom. vozel prebodišče dane ravnine z osjo uporabljanega koordinatnega sistema; navt. ladijski vozli ki se uporabljajo pri delu na ladji; obrt. mrežni vozel ki se uporablja za izdelavo mrež; tkalski vozel s katerim se priključi nova nit h koncu porabljene niti; rib. ribiški vozli ki se uporabljajo pri vezavah vrvice; teh. sanitarni inštalacijski vozel celotna inštalacija na enem mestu v stavbi, vezana na sanitarije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. za izražanje mesta, položaja na vrhu česa: grad vrh hriba; peljati se na vozu vrh sena; odgrnila je tančico do vrh glave; pogled z vrh gore / nositi vrh obleke plašč; ležati vrh postelje na postelji, ki ni odgrnjena; klobuki, zloženi drug vrh drugega; zvezde vrh neba; pene vrh vode na površini; star. najljubši kraj vrh zemlje na zemlji
   ● ekspr. do vrh glave sem jih sit zelo
   // za izražanje premikanja na vrh, z vrha: ptica sede na vrh šotora; spustiti se z vrh stolpa
2. 2. za izražanje položaja nad čim: blato mu je seglo vrh čevljev / obrvi vrh oči
3. 3. za izražanje dodajanja, stopnjevanja: ker je vozil pijan, so mu vrh drugega vzeli vozniško dovoljenje; vrh vse nesreče so jih še okradli / v vezniški rabi bila je lepa, vrh tega pa tudi bogata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. spodnji del rokava pri moški srajci, ženski srajčni obleki in bluzi: natančno zlikati ovratnik in zapestnike; obrabljeni robovi zapestnikov; srajca s trdimi zapestniki / desni zapestnik
   // posebno oblikovan spodnji del rokava sploh: usnjen suknjič s pletenim ovratnikom in zapestniki; plašč s širokimi zapestniki
   // nekdaj modni dodatek k boljši moški obleki, ki se nosi na zapestju: izdelovati zapestnike; nositi zapestnike
2. 2. knjiž. rokavica, ki je brez prstov; brezpalčna rokavica: splesti zapestnike za zimo
   ● knjiž. natakniti jetniku zapestnike lisice; redko zlati zapestniki zapestni gumbi; redko rokavice s podaljšanimi zapestniki zavihi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli; zob se mu maje; otroku že rastejo zobje; zobje so mu šklepetali od mraza; izdreti, izpuliti zob; odlomiti si zob; stisniti zobe; umivati si zobe; iztisniti slino skozi zobe; tiščati pipo med zobmi; žival se brani z zobmi; škrtati z zobmi; beli, gnili, zdravi zobje; od tobaka porjaveli zobje; močni, veliki zobje; ščetka za zobe / umetni zob; pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono
2. 2. temu podoben del česa: zabiti grabljam nove zobe; zlomiti zob na glavniku; zobje brane, pogonskega kolesa
   ● ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. oborožiti se do zob zelo dobro; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo, obrekujejo; ekspr. to mu kar naprej mečejo v zobe to mu kar naprej očitajo; pog., ekspr. nositi, star. vlačiti koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi se je zelo jezil; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. stavbo je že načel zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pog., slabš. jezik za zobe molči, ne ugovarjaj; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje
   ♦ alp. zob manjša kamnita tvorba, ki pokončno moli iz stene; anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade; modrostni zob vsak od dveh zadnjih kočnikov; stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; strupni zob strupnik; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; gozd., les. pazduha zoba dno zareze med zobema pri žagi; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; med. mrtvi zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; strojn. cikloidni zobje kolesa; evolventni zobje; teh. koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. zvočna signalna priprava, ki z dajanjem navadno močnih, prodornih glasov opozarja na kaj: zvonec brni, cinglja, zvoni; pritisniti na zvonec pri vratih; glas zvonca / zaradi hrupa ni slišal zvonca zvonjenja zvonca
   // alarmni, signalni zvonec; električni zvonec; hišni, telefonski zvonec; šolski zvonec ki naznanja začetek ali konec učne ure
2. 2. manjši predmet, podoben obrnjenemu kozarcu z obešeno pripravo za udarjanje v sredi: živali so obesili zvonec okoli vratu; pozvoniti z zvoncem; majhen medeninast zvonec / kravji zvonec; zvonec na poteg / hlače na zvonec ki imajo hlačnice spodaj razširjene
   ● ekspr. nositi zvonec biti prvi, zlasti v slabem
   ♦ zool. raca s širokimi belimi pasovi na perutih, Bucephala clangula

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. v nekaterih deželah plemič, za stopnjo nižji od grofa: grofje in baroni; nositi se, živeti kakor baron bahaško, imenitno
   // baron Žiga Zois
2. 2. redko gospodarski mogotec: industrijski baroni
3. 3. iron. kdor se dela imenitnega: poglejte ga, barona baronastega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. spodnji del obraza: podpirati si brado; zapet do brade; z brado pridržati šal; gola, koščena, okrogla brada; jamica na bradi
2. 2. dlakava rast na obrazu: brada mu raste, sega do pasa; briti, gladiti, nositi brado; pustiti rasti brado; častitljiva, črna, dolga, močna, gosta, trda, kratko pristrižena, siva brada; gospod s kozjo brado / Matjaževa brada brada pravljičnega kralja Matjaža
   // kot vzklik pri prerokovi bradi
3. 3. kar je podobno bradi: z vej visijo brade lišaja / brada pri govedu, konju mahedrava koža pod vratom; brada pri divjem petelinu šop peres na grlu
   // žarg. gamsova brada gamsov čop
   ● pog. ta dovtip ima že brado je star; ima dve bradi brado s podbradkom; star. dajati na brado na upanje; smehljati se v brado sam pri sebi; zastar. viseti za brado biti odvisen; pog. problem z brado star; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
   ♦ agr. brada na koruznem storžu lasje, laski; bot. travniška kozja brada travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis; čeb. brada deščica pred žrelom panja; friz. cesarska brada dvodelna; francoska brada z dolgimi, v spodnjem delu v tri pramene razdeljenimi kocinami; mornarska brada navzgor počesana; les. brada zatrgani del pri štoru, pri tramu; metal. brada odvečni material pri odlitkih, ki ostane na stikih kalupov, modelov; teh. brada del ključa, ki prijemlje v ključavnico; vrtn. judovska brada lončna rastlina z okroglimi listi in visečimi živicami, Saxifraga sarmentosa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. glavni sestavni del batnega stroja, valj: motor s štirimi cilindri; parni cilinder; cilinder črpalke
2. 2. steklen ščitnik za svetilko: zakajen cilinder na petrolejki
3. 3. visoko, trdo moško pokrivalo: nositi cilinder; zložljivi cilinder; gospodje v črnih cilindrih
   ♦ geom. cilinder valj; kem. merilni cilinder steklen valj z merilno lestvico za merjenje prostornine tekočin ali plinov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. nav. mn. obuvalo s trdnejšimi podplati, segajoče največ čez gleženj: čevlji žulijo; čevlji škripljejo; nositi, obuti, sezuti, zavezati čevlje; čistiti, potempljati čevlje; desni čevelj ga tišči; pošvedrani, razhojeni, težki čevlji; čevlji na zaponko, z visoko peto, z gumijastimi podplati / krema za čevlje; trgovina s čevlji / boksasti, lakasti čevlji; delovni, ortopedski, otroški, smučarski čevlji / nizki čevlji ki ne segajo do gležnja; visoki čevlji ki segajo do gležnja ali malo čez
   ● ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; ekspr. ne bo mu treba čevljev trgati po hribih živeti v hribih; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; ekspr. ne, vode pa ne bom pil, voda še za v čevlje ni dobra voda mi kot pijača ne prija; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha
   // nar. škorenj: nosi čevlje z mehkimi golenicami
2. 2. teh. kar se natakne, pritrdi na konec predmetov: da so pilote lažje zabili, so jih na konicah okovali s čevlji
3. 3. angleška ali ameriška dolžinska mera, približno 30 cm: zid je dolg deset jardov in dva čevlja
   // nekdaj dolžinska mera, 31,6 cm: Pet čevljev merim, palcev pet (F. Prešeren)
   ♦ elektr. polov čevelj posebno oblikovan zaključni del magnetnega pola; med. mavčni čevelj mavčna obveza za nogo; zgod. španski čevelj srednjeveška mučilna priprava za stiskanje noge

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. lastnost črnega, črna barva: črnina debel in belina sten; črnina dima; motna črnina oblek; pren. črnina misli
2. 2. črna, žalna obleka: nositi črnino; obleči se v črnino; ni še odložila vdovske črnine
3. 3. črno, temno vino: piti gosto črnino / metliška črnina
   // trta s temnim grozdjem: vinogradi so zasajeni s črnino / črnina se že barva
4. 4. redko kar je črno sploh: črnina za nohtom; pren. imel je občutek, da blodi po črnini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. nav. mn. nogavica, ki sega do kolen: nositi zelene dokolenke; obuti dokolenke; spletla mu je lepe volnene dokolenke
2. 2. rabi se samostojno ali kot prilastek oblačilo, ki sega do kolen: irhaste dokolenke; hlače dokolenke; suknja dokolenka
3. 3. nav. mn., redko gamaša, golenica: obul si je čevlje in nataknil dokolenke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. nav. ekspr. hrbet: upogniti hrbtišče; nositi koš na hrbtišču; gladiti konja po hrbtišču / hrbtišče roke; hrbtišče sekire / hrbtišče stola naslonjalo, naslonilo
   // gorsko hrbtišče
2. 2. nar. hrbtenica prašiča z nekaj mesa: za koline so skuhali hrbtišče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. med., vet. napol prebavljena hrana v želodcu ali v črevesju: bruhati ješčo; črevesna, želodčna ješča
2. 2. nar. hrana, jed: nositi ješčo oračem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. ploščat kovinski predmet z reliefno podobo, napisom; medalja: izdelovati kolajne in plakete; srebrna, zlata kolajna; težka kolajna; trgovina s kolajnami
2. 2. tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje, priznanje: nositi kolajno; pripeti si kolajno / odlikovati koga s kolajno za hrabrost, zasluge
   // tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje za vsakega izmed treh najboljših tekmovalcev pri (pomembnejših) športnih tekmovanjih: razglasiti rezultate in podeliti kolajne / bronasta kolajna ki se podeli za tretje mesto v posameznih športnih disciplinah; olimpijske kolajne / žarg., šport. favorit je zlata kolajna z olimpijskih iger dobitnik te kolajne
   ● ekspr. dobiti kolajno biti eden izmed treh najboljših tekmovalcev pri (pomembnejšem) športnem tekmovanju
3. 3. nav. ekspr. odlikovanje, priznanje v obliki takega predmeta: dobil je že veliko kolajn / ostal je brez kolajne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. obrok hrane, ki se jé opoldne ali zgodaj popoldne: kuhati, razdeliti, servirati kosilo; nositi kosilo iz menze; pripraviti kosilo za dvajset oseb; dobro, obilno kosilo; ostanki kosila / še nekaj mesa imam za kosilo / sestaviti jedilni list za kosilo / jesti kosilo kositi
   // brezmesno kosilo
   ● ekspr. pajek si je ujel muho za kosilo za hrano, jed
   // uživanje tega obroka: kosilo je dolgo trajalo; biti brez kosila / kosilo bo ob enih / kosilo ima v gostilni kosi
   // povabiti, priti na kosilo; ostati pri kosilu / delati do kosila; iti na sprehod po kosilu; ravno med kosilom je vstopil / prirediti gostu poslovilno, slavnostno kosilo; kosilo na čast predsedniku
2. 2. nar. dolenjsko zajtrk: nesti kosilo koscem / kosilo bo ob osmih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. visoka, spodaj zožena pletena posoda za prenašanje (česa) na hrbtu: nesti, oprtati si koš; pozimi plete koše; zadeti koš na pleča; nositi gnoj v košu; star. reven kot Lahov koš zelo
   // koš stelje / oprtni koš; koš za listje
   // v zvezi gnojni koš voz s košu podobno napravo: gnojni koš sta vlekla dva vola
2. 2. manjša, navadno pletena posoda, zlasti za odpadni papir: raztrgal je pismo in ga vrgel v koš / koš za papir, smeti
3. 3. pletena posteljica za dojenčka: otrok je v košu lepo zaspal
4. 4. navadno v zvezi prsni koš del telesnega ogrodja, ki ga sestavljajo rebra, prsna vretenca in prsnica: izbočiti prsni koš / preiskovati prsni koš s poslušanjem
5. 5. šport., pri košarki naprava z obročem in mrežo, ki nima dna, v katero se meče žoga: žoga je padla v koš / metati, streljati na koš / skoki pod domačim in tujim košem
   // dejstvo, da pride žoga v to napravo: dati koš; tekmovalci so dosegli sto košev
6. 6. navt., navadno v zvezi jamborni koš majhna zavarovana ploščad na jamboru: ladja z jambornim košem; izvidnik v košu
7. 7. žarg., mont. košu podobna kabina dvigala pri rudniku; kletka: v jamo se spuščajo v ozkem košu / dvigalni koš
8. 8. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prinesla je cel koš novic; pošilja mu koš poljubčkov / poznal je na koše dovtipov zelo veliko
   ● ekspr. ta nas dene v koš premaga nas, boljši je kot mi; ekspr. prošnja je romala v koš bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. problema ne sodita v isti koš nista enaka; ekspr. meče vse v en, isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi
   ♦ agr. koš del stiskalnice, v katerega se da drozga; čeb. koš pleten čebelni panj, navadno kopaste oblike; gozd. (drevesni) koš drevo z gostimi, bujno razraščenimi vejami, katerega spodnje segajo do tal; teh. sesalni koš mreža, ki zapira trdnim primesem dostop v sesalno cev črpalke; zool. koš zunanje ogrodje glavoprsja rakov deseteronožcev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. koža živali z gostejšo, daljšo dlako: žival je imela črn kožuh; kožuh medveda / pozimi ima lisica gost kožuh gosto dlako
   // ta koža za predelovanje v krzno: prodajati, zbirati kožuhe / predelovanje kožuhov
2. 2. vrhnje oblačilo iz kože, navadno ovčje: nositi kožuh in kučmo; pastir se je pokril s kožuhom in zaspal / kratek ovčji kožuh / plašč, podložen s kožuhom s krznom
   // ekspr. vedno ima kak kožuh na sebi zelo debelo obleko
   // krznen plašč: kupila si je nov kožuh; lisičji, zajčji kožuh; kožuh iz bobrovine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. ki dobro vidi samo bližnje predmete: bil je zelo kratkoviden in je moral nositi očala / kratkovidne oči
2. 2. nav. ekspr. ki ne vidi vnaprej poteka česa: kratkoviden politik / napovedi so se izkazale za zelo kratkovidne

kratkovídno prisl.: v tem primeru je ravnal zelo kratkovidno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. očesna napaka, zaradi katere je mogoče dobro videti le bližnje predmete: zaradi kratkovidnosti je moral nositi očala
2. 2. nav. ekspr. nesposobnost človeka, da bi vnaprej videl potek česa: njegova kratkovidnost je bila glavni vzrok neuspeha

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. okrogel okrasni predmet za na glavo kot znamenje vladarske oblasti: nositi krono; položiti krono na glavo; zlata krona; krona, obložena z dragimi kamni / cesarska, kraljevska krona / žezlo in krona / na ščitu je bila upodobljena krona
   // navadno s prilastkom kar je po obliki podobno temu predmetu: na glavi je imela krono iz cvetja; plesti kostanjevo krono / ekspr. krona bogatih las zelo veliko las, počesanih navzgor
2. 2. ekspr. vladar, dvor: v državi so izvedli vojaški udar ob pomoči krone; moč cesarske krone; svetovalci krone
   // vladarski naslov: senat mu hoče podeliti krono; prevzeti krono
3. 3. ekspr. monarhija, kraljevina: ozemlje angleške krone / zavladala jim je krona
4. 4. ekspr., v povedni rabi, navadno s prilastkom izraža najvišjo stopnjo česa: to je krona njegovih prizadevanj; dogodek je bil krona vsega
5. 5. krošnja: košata krona; krona cvetoče lipe
6. 6. denarna enota nekaterih držav: šteti krone; preračunati vrednost blaga v krone / češka, danska, švedska krona
   ● pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; vznes. krona stvarstva človek
   ♦ lov. krona najmanj trije parožki na vrhu jelenjega rogovja; med. krona del zoba nad dlesnijo; snov v obliki kapice za zavarovanje poškodovanega vidnega dela zoba; num. krona denarna enota v stari Avstriji z vrednostjo pol goldinarja; rel. trnova krona

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.