Fran

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

mrgóditi se z delanjem takih gub, potez izražati nezadovoljstvo, nejevoljo: oče se je mrgodil in pobliskaval z očmi; užaljeno se mrgoditi
// ekspr. biti hud, jeziti se: pusti ga, naj se mrgodi / drugam pojdite, se je mrgodil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. posušena trava; seno: dati živini mrvo; grabiti, sušiti mrvo / zakopati se v mrvo; spati na mrvi
   // (posušena) trava prve košnje: mrva letos lepo kaže; mrva in otava
2. 2. nav. mn. delec zdrobljene snovi, zlasti sena: senene mrve; obrisati si tobakove mrve z brade
3. 3. redko majhen drobec kruha ali peciva; drobtina: pobrisati mrve z mize
4. 4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: ta pogled mu je vzel še zadnjo mrvo upanja; nima niti mrve govorniške spretnosti prav nič
   // nar., v prislovni rabi malo, nekoliko: za to si ni vredno niti mrvo očitati; bil je mrvo nejevoljen
5. 5. mn., nar. žganci: Oče se je počasi spustil na kolena in odkril skledo. Bile so koruzne mrve na posnetem mleku (C. Kosmač)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. ki zaradi neprimernosti povzroča veliko zadrego, napetost: pretrgati mučen molk; prepir je bil za nevtralnega opazovalca zelo mučen / zaiti v mučen položaj; sam ni vedel, kako bi rešil to mučno zadevo / odgovor je napravil mučen vtis zelo neprijeten
2. 2. ki povzroča veliko neugodje, trpljenje: mučni spomini; vztrajal je v mučni legi, da bi vse videl; zaradi slabotnosti ne bi prenesla mučnega izpraševanja / v osmrtnicah po mučni bolezni nas je zapustil naš dragi oče / življenje je občutil kot mučno breme hudo, težko
   // poln težav, trpljenja: pripravljal mu je mučne dneve; mučno življenje
3. 3. ki zahteva dosti napora, truda, potrpljenja: začel se je najbolj mučen del poti; od mučnega gledanja so se mu oči solzile; mučno ponavljanje; dolgo, mučno reševanje

múčno 
1. 1. prislov od mučen: mučno ponavljati; čas se je mučno vlekel
2. 2. ekspr., v povedni rabi izraža neprijetnost česa: mučno je bilo gledati, kako vse propada; mučno je govoriti o teh stvareh
   // s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugodje, zadrego: mučno mu je bilo, ko so ga vsi gledali in izpraševali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. premagati: naši nogometaši so spet nabrisali tuje / nabrisati sovražnika
2. 2. natepsti, pretepsti: oče te bo spet nabrisal; nabrisati s palico
3. 3. prevarati, ukaniti: ta lopov nas je vse nabrisal

nabrísan -a -o prebrisan: zelo je nabrisan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. ki lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času; hiter: ta konj je nagel; nagel kot blisk, kot misel
   // ki ima veliko hitrost: nagla hoja, ježa / star. iti naglih korakov mimo; z naglim korakom vstopiti / biti nagel v kretnjah / industrijski razvoj ni dovolj nagel / nagel tempo; publ. nagla pot k splošnemu napredku je odprta / nagla jetika hitra jetika
2. 2. opravljen v krajšem času, kot je običajen za določeno delo, opravilo; hiter: nagla peka
3. 3. nav. ekspr. ki nastopi v razmeroma kratkem času; hiter: želi si nagle obogatitve; nagla zaostritev spora / potrebna je nagla odločitev, rešitev / nagla odjuga je povzročila poplavo / njegov nagli odhod je vse presenetil nepričakovani, nenadni
   // nagla smrt
4. 4. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki reagira hitro in navadno nepremišljeno: potrpi z njim, saj veš, kako nagel človek je; trmast in nagel / nagel v sodbi / ne zamerite vsake nagle besede nepremišljene, izrečene v razburjenju
   ● pog. je nagle jeze se hitro razjezi, razburi; ekspr. samo nagle pete so ga rešile s hitrim tekom, begom se je rešil
   ♦ jur. naglo sodišče izredno sodišče v času vojne, nemirov, ki navadno izreka smrtno kazen ali oprostitev

náglo 
1. 1. prislov od nagel: čas naglo beži; naglo govoriti, stopati; izvoz naglo narašča; naglo se razvijati, spreminjati / pobočja se naglo spuščajo v dolino strmo, na kratki razdalji
2. 2. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja; hitro: odgovarjati morate naglo, toda točno; naglo pokličite zdravnika, sicer bo umrl; naglo, naglo, da ne bo prepozno
   // izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: ko se vrne oče, bo tega naglo konec; ogenj so naglo pogasili; ne misli se še tako naglo umakniti v pokoj; njemu ne zmanjka tako naglo besed / naglo odskočiti, ustaviti, se zgoditi; sam.: umreti na naglem nahitro; prim. nanaglo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: oče ga je nagnal iz hiše, od doma; kmalu so jih nagnali / nagnali so jo z brcami in zmerjanjem / psa naženi s palico
2. b) da kdo kam gre, pride: otroke so nagnali domov / nagnati ovce v stajo / ni hotel iti, morali so ga nagnati
3. c) da kdo kaj stori: ne bi se učil, če ga oče ne bi nagnal; ekspr. k pisanju ga je nagnala notranja stiska / nagnati koga delat, spat
   ● ekspr. nagnali so ga iz službe odpovedali so mu službo; ekspr. ženo in sina je nagnal dosegel je, da sta ga zapustila, se odselila; ekspr. to mu je nagnalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; ekspr. nagnal ga je z nevednežem rekel mu je, da je nevednež
   ♦ med. bolnika je nagnalo na blato, vodo moral si je izprazniti črevesje, mehur

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

nahúditi se, tudi nahudíti se razjeziti se: oče se je zelo nahudil nad njim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. izraža močno zanikanje, zavrnitev; nak: naka, za vojaka nisem; ne boš šel z menoj, naka; ali veš, kje je oče? Naka, ne vem
2. 2. izraža podkrepitev trditve: naka, tako razposajeni pa še niste bili

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. s kleščenjem priti do določene količine česa, navadno vej: naklestiti kup vej / naklestili so smrečja za nastil
2. 2. ekspr. natepsti, pretepsti: oče ga je spet naklestil; naklestiti s palico / partizani so naklestili sovražnikovo četo premagali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

nakljúčiti se knjiž.  zgoditi se, pripetiti se: naključil se je čuden dogodek; naključilo se je nekaj slabega; mogoče se naključi, da ga kje srečaš / naključila se mu je sreča, o kateri še sanjal ni doživel je srečo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

nakresáti se napiti se (alkoholne pijače): nakresal se je žganja / pog. spet se ga je nakresal

nakresán -a -o: nakresan človek; bili so že precej nakresani

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. napraviti, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: naložiti les, tovor, živino; naložiti na mulo, nosila, voz; naložiti si drv v naročje / naložiti ladjo, vagon
   // napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom sploh: knjige je naložil kar na mizo / preveč krompirja si si naložil na krožnik / naložiti perilo v omaro zložiti
   // napraviti, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: naloži še kako poleno / naložiti na ogenj; naložiti v peč; naloži, da bo topleje / redko naložiti ogenj podkuriti, zakuriti
2. 2. uporabiti denar za povečanje premoženja: naložiti denar v obveznice; naložiti denar v hišo, zemljo / naložiti denar na hranilno knjižico, v banko vložiti
   // ekon. uporabiti del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: naložiti denar v industrijo, turizem; naložiti sredstva v razširjeno reprodukcijo / naložiti denar v vojsko
3. 3. nav. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: naložili so mu veliko dela, dolžnosti; preveč skrbi si je naložil / naložiti davke, globo / naložiti kazen / star. naložil je tlačanom, da se morajo klanjati ukazal jim je, zahteval od njih
   // pog. še ta umor so mu naložili prisodili, pripisali
   ● slabš. hitro so se naložili v avto in odpeljali so vstopili; pog. oče mu jih je naložil ga je natepel, pretepel; ekspr. naložila si je osmi križ osemdeset let je (bila) stara; pog. naložili so mu pet let obsodili so ga na pet let zapora; pog., ekspr. preveč si ga je naložil se je napil

naložèn -êna -o: tovornjak, naložen z zaboji; odslužiti naloženo kazen; odboru je naložena skrb za proslavo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. izraža namen osebka
   1. a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža
   2. b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri
2. 2. skleniti, odločiti
   1. a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo
   2. b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku
   3. c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje
3. 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo
   ● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure

nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom  
1. 1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila
   // elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti
2. 2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši

naménjen -a -o 
1. 1. deležnik od nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti
2. 2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil
3. 3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. izraža namen osebka, da kdo kaj dobi: oče je domačijo dolgo časa namenjal starejšemu sinu / namenjali so mu jo za nevesto
2. 2. večkrat skleniti, odločiti
   1. a) da se komu kaj da: zadnja leta je založba namenjala domačim avtorjem pomemben delež
   2. b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: potrebno bo namenjati več sredstev za razvoj
3. 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresničuje dejanje, kot ga nakazuje samostalnik: potnik je svoja vprašanja namenjal levemu sosedu
4. 4. redko nameravati: tudi o tem sem namenjal govoriti; že nekaj dni se namenja prebeliti sobo / storil je, kar je namenjal
   ● knjiž., ekspr. le kaj mi namenja današnji dan kaj se bo danes zgodilo; knjiž. njegov položaj ga namenja drugačnim opravkom določa, opredeljuje za drugačne opravke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: napraviti cesto; čevljar je napravil čevlje; napraviti načrt, program; za to pecivo napravite krhko testo; pog.: napraviti kosilo skuhati, pripraviti; napraviti si hišo zgraditi, sezidati
   // napraviti posteljo postlati, urediti; napraviti tabor postaviti
   // iz jabolk napraviti marmelado pridobiti
   // napraviti steljo za zimo nagrabiti, pripraviti; nar. napravili bomo stroje, pa bo delo lažje kupili, priskrbeli
   // napraviti balkonu streho
   // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: napraviti globoke brazde v les; napraviti črto potegniti; napraviti si kodre / napraviti ogenj zanetiti; napraviti red v stanovanju / močna burja je napravila zamete
   // dati čemu kako lastnost, značilnost: napraviti goro dostopno; ta frizura jo napravi mlajšo; napraviti koga nesposobnega za delo; vino ga je napravilo zaspanega / napraviti komu veselje, žalost
2. 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
   1. a) opravila, dela; narediti: to bom že sama napravila, mi boste pa kdaj drugič pomagali; oče še marsikaj napravi pri hiši, čeprav je že star; uspešno, temeljito napraviti kaj
   2. b) dejanja; storiti: kaj si pa napravil, da je vse umazano; zamudil je, to je napravil že večkrat; napraviti kaj iz lahkomiselnosti / napravi, kot misliš, da je prav; napravil je po vesti / napraviti napako, prestopek
      // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: napraviti gib, korak; napraviti izlet; napraviti dober vtis; na tem mestu je napravil preoster zavoj, zato je padel
3. 3. redko dokončati, končati: omaro imam že v delu, vendar ne vem, kdaj jo bom napravil
4. 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je napravil, da jokaš; kaj si si pa napravil, da si ves krvav
   // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si napravil s knjigo / tako ne smeš napraviti z njo
5. 5. napraviti, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke; obleči: napraviti otroka; počakaj, moram se še napraviti; hitro, lepo se napraviti
6. 6. zastar. pregovoriti, prepričati: napravil ga je, da je povedal skrivnost; napravili so ga, da je šel domov
   ● ekspr. napraviti kariero uspeti; ekspr. napraviti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. napraviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. napraviti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; ekspr. napraviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; napraviti komu prostor umakniti se mu; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; pog. s tem avtom je napravil že sto tisoč kilometrov prevozil; ekspr. bolezen in zgaranost sta napravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; pog. vso pot je napravil peš prehodil; ekspr. ne vem, kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj
   ♦ lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival; rel. napraviti križ; voj. napraviti izpad

napráviti se 
1. 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je napravila na vratu; na vodi se je napravil led; od dolge hoje so se mu napravili žulji / napravila se je huda zima / napravil se je dan zdanilo se je
   // nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je napravil; v teh nekaj letih se je zares napravila
2. 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: napraviti se bolnega, redko bolan; napraviti se gluhega; napravil se je, da spi; napravil se je, kot da je ni videl
3. 3. star. odpraviti se, nameniti se: napraviti se proti gozdu, na pot, v mesto; napraviti se domov; hitro so se napravili za ubežniki
   ● pog. vreme se bo napravilo izboljšalo, ustalilo; pog. počakaj, se bo že kako napravilo uredilo; zastar. napravilo se je, da nisem mogel dva dni nikamor zgodilo, primerilo

naprávljen -a -o: kres je že napravljen; napravljen iz brona, lesa; športno napravljen moški; napravljen v črno, za gledališče; ocena, napravljena na podlagi gradiva; lepo napravljena ženska; vse je v redu napravljeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.