kòl kôla [kou̯] m, mest. mn. stil. koléh (ȍ ó) 1. dolg, srednje debel, v prerezu navadno okrogel lesen predmet: ošiliti kol;
zabijati kole v zemljo;
privezati trto h kolu;
udaril ga je s kolom po glavi;
hrastov kol;
hodi, kot da bi imel kol v hrbtu / upornike so natikali na kol(e) zlasti v srednjem veku mučili, usmrčevali z natikanjem na ošiljen(e) kol(e) / mučilni kol
● ekspr. obesiti študij na kol opustiti študiranje; ekspr. dobiti jih s kolom po glavi biti brezobzirno zavrnjen v kakem prizadevanju
♦ arheol. stavbe na koleh na vodi zgrajena bivališča2. pog. negativna ocena, enojka: pri matematiki ima že tri kole
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.