bárva -e ž (ȃ)
1. lastnost predmeta, katero očesu posreduje svetloba, ki jo telo seva, odbija ali prepušča: bela, črna, rdeča, rjavkasto rumena barva; drap barva; kričeča, mirna, mrzla neugodno delujoča, pastelna, topla ugodno delujoča, živa barva / jesenske, mavrične barve; naravna barva lesa; harmonija barv; čut za barve / letos je modna barva oranžna; zelena barva je barva upanja; barva kriči, bode v oči neprijetno učinkuje; barve se skladajo, se ujemajo; barve se tepejo se ne ujemajo
2. naravna obarvanost kože, obraza: v njenih licih je že več barve; ima lepo, zdravo barvo / polt žametne barve; ljudje vseh jezikov in barv
3. sredstvo za barvanje: barva zaliva; modra barva hitro zbledi; to blago dobro prime barvo; mešati, nanašati, polagati barve; barvati, slikati z oljnato barvo; preproge obstojnih barv; barva je še sveža / cinkova bela, kovinska, vodena barva / tiskarska, zidna barva; barva za usnje
4. ekspr. prepričanje, mišljenje, nazor: pokazal je svojo pravo barvo; šele zdaj so prišli s pravo barvo na dan; vprašanje so rešili ne glede na politično barvo posameznih skupin
5. knjiž. izrazite poteze, značilnosti: v romanu je precej lokalne barve; delo ima avtorjevo osebno barvo
6. zvočna obarvanost: pevkin glas ima prijetno barvo; barva glasu, tona, vokalov
7. nav. mn. razločevalno znamenje pripadnosti: belo-modra barva je barva tega kluba / publ., z oslabljenim pomenom: ekipa bo zastopala ljubljanske barve; igral je za barve Olimpije
8. igr. igralne karte z istim znakom: napovedati barvo
● vse barve ga spreletavajo, od jeze spreminja barve bledi in rdi hkrati; publ. barve svoje države je uspešno branil na tekmovanju je kot reprezentant svoje države dosegel športne uspehe; opisovati razmere v rožnatih barvah olepševalno; ljudi opisuje s črnimi barvami negativno
♦ fiz. komplementarni ali dopolnilni barvi ki pomešani med seboj dasta belo barvo; spektralne barve ki nastanejo pri razklonu belega žarka; kem. barva anorganska snov za barvanje; lov. barva krvna sled obstreljene divjadi; rel. liturgične barve barve oblačil pri bogoslužju, ki izražajo značaj določenega praznika; zool. varovalna barva ki se ujema z barvo okolice
Zadetki iskanja
SSKJ²
Celotno geslo
Sinonimni
Celotno geslo
ePravopis
SSKJ²
SSKJ²
bleščèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́)
1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščeč biser; bleščeči zobje; bleščeča belina snega; bleščeče kapljice rose; bleščeča kovina; z bleščečimi očmi je strmela vanj
// ki močno sije: bleščeča luč, svetloba
2. knjiž. razkošen, sijajen: bleščeč dvorec, sprevod
// ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje: bleščeča domišljija, kultura; pesnik je bleščeč v izrazu / bleščeč uspeh; napovedujejo mu bleščečo prihodnost; bleščeča umetniška slava
1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščeč biser; bleščeči zobje; bleščeča belina snega; bleščeče kapljice rose; bleščeča kovina; z bleščečimi očmi je strmela vanj
// ki močno sije: bleščeča luč, svetloba
2. knjiž. razkošen, sijajen: bleščeč dvorec, sprevod
// ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje: bleščeča domišljija, kultura; pesnik je bleščeč v izrazu / bleščeč uspeh; napovedujejo mu bleščečo prihodnost; bleščeča umetniška slava
- bleščéče prisl.:
branilec je bleščeče branil obtoženca; bleščeče beli vrhovi gora; bleščeče črno perje
● bleščeče beli prti zelo beli;
Celotno geslo
Sinonimni
bleščèč -éča -e prid.
ki odbija iskrečo se svetlobo
SINONIMI:
blesketajoč se, bleščeč se, lesketajoč, lesketajoč se, knj.izroč. blesketav, knj.izroč. bleskoten, zastar. bleskovit, knj.izroč. bleščav, ekspr. bliskav, star. bliščeč, zastar. leskeč, knj.izroč. lesketav, knj.izroč. leskoten, zastar. leščeč se
Celotno geslo
eSSKJ16
bliskajoč1 -a -e deležnik
ki med gibanjem odbija iskrečo se svetlobo; SODOBNA USTREZNICA: bliskajoč
FREKVENCA: 1 pojavitev v 1 delu
Celotno geslo
Frazemi
bolézen Frazemi s sestavino bolézen:
francóska bolézen, otróška bolézen čésa, preboléti otróško bolézen
francóska bolézen, otróška bolézen čésa, preboléti otróško bolézen
SSKJ²
ceremoniálen -lna -o prid. (ȃ)
slavnosten, obreden: ceremonialna pobožnost / ceremonialen nagovor; ceremonialne kretnje
// knjiž. pretirano, nenaravno vljuden: njegovo ceremonialno vedenje odbija
slavnosten, obreden: ceremonialna pobožnost / ceremonialen nagovor; ceremonialne kretnje
// knjiž. pretirano, nenaravno vljuden: njegovo ceremonialno vedenje odbija
- ceremoniálno prisl.:
ceremonialno se priklanjati
SSKJ²
domišljávost -i ž (á)
1. lastnost domišljavega človeka: odbija jih fantova prevzetnost in domišljavost; s svojo domišljavostjo se je osmešil
2. zastar. domišljija: razgreta domišljavost mu je vzbujala razne misli
1. lastnost domišljavega človeka: odbija jih fantova prevzetnost in domišljavost; s svojo domišljavostjo se je osmešil
2. zastar. domišljija: razgreta domišljavost mu je vzbujala razne misli
Celotno geslo
Kostelski
Celotno geslo
eSSKJ
SSKJ²
govoríčenje -a s (ī)
glagolnik od govoričiti: odbija jo z neprestanim govoričenjem; prazno govoričenje / vsega govoričenja o njem so bili sami krivi
glagolnik od govoričiti: odbija jo z neprestanim govoričenjem; prazno govoričenje / vsega govoričenja o njem so bili sami krivi
Smučanje
SSKJ²
Celotno geslo
eSSKJ
ionosfêra ionosfêre samostalnik ženskega spola [jọnosfêra]
- 1. iz meteorologije ionizirano območje atmosfere nad približno 70 km od Zemljinega površja, ki vpliva na prenos elektromagnetnega valovanja
- 2. iz astronomije območje atmosfere z močno ioniziranimi plini nad površjem nebesnega telesa
SSKJ²
irizírati -am nedov. (ȋ)
knjiž. svetlikati se v mavričnih barvah: steklo lepo irizira
knjiž. svetlikati se v mavričnih barvah: steklo lepo irizira
- irizíran -a -o:
arheol. irizirano steklo steklo, ki zaradi preperelosti odbija svetlobo v mavričnih barvah
SSKJ²
izumetníčenost -i ž (ȋ)
značilnost izumetničenega: jezikovna izumetničenost; izumetničenost sloga, zgodbe / izumetničenost njenega vedenja ga odbija; govoril je preprosto, brez izumetničenosti
značilnost izumetničenega: jezikovna izumetničenost; izumetničenost sloga, zgodbe / izumetničenost njenega vedenja ga odbija; govoril je preprosto, brez izumetničenosti
Celotno geslo
eSSKJ
kápa kápe samostalnik ženskega spola [kápa]
FRAZEOLOGIJA: dati kapo dol pred kom, imeti ga pod kapo, imeti polno kapo koga, česa, kapo dol (pred kom, pred čim)
ETIMOLOGIJA: prevzeto (prek nem. Kappe) iz srlat. cappa ‛kapuca’ in ‛plašč s kapuco’, nejasnega izvora - več ...
- 1. pokrivalo brez krajcev, navadno mehko; SINONIMI: čepica
- 1.1. temu pokrivalu podobna priprava ali del priprave
FRAZEOLOGIJA: dati kapo dol pred kom, imeti ga pod kapo, imeti polno kapo koga, česa, kapo dol (pred kom, pred čim)
ETIMOLOGIJA: prevzeto (prek nem. Kappe) iz srlat. cappa ‛kapuca’ in ‛plašč s kapuco’, nejasnega izvora - več ...
SSKJ²
kàr1 čésar zaim., čémur, kàr, čémer, čímer [čemər, čimər] (ȁ ẹ̑)
1. v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki določa zaimensko odnosnico srednjega spola, nakazano v nadrednem stavku: navdušuje se za vse, kar je lepo; nekaj je na njem, kar odbija; to je najpametnejše, česar si se mogel domisliti; naredi, kar hočeš; mnogo je takega, kar moramo odklanjati; to je edino, s čimer se ne strinjam / elipt. stori, kar veš, da moraš / prejel sem Vaše pismo, za kar se zahvaljujem; neprav. v knjigi ni nič takega, kar bi ne znal česar
● ekspr. kar je, (to) je izraža sprijaznjenje z nastalim položajem; ekspr. bo, kar bo izraža vdanost v usodo; ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; ekspr. vem, kar vem izraža ugovor proti nasprotnikovi neutemeljeni trditvi
2. za uvajanje stavka, ki dopolnjuje vsebino nadrednega stavka: še kava je bila na mizi, kar je bilo takrat redkost; publ. tudi minister je odstopil, s čimer se je položaj še bolj zapletel (in) s tem
3. s členkom izraža poljubnost stvari, pojava: zadovoljen bo s čimer (že) bodi; ekspr. poročen je s tisto igralko, ali kar že je; prim. karkoli, karsibodi
1. v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki določa zaimensko odnosnico srednjega spola, nakazano v nadrednem stavku: navdušuje se za vse, kar je lepo; nekaj je na njem, kar odbija; to je najpametnejše, česar si se mogel domisliti; naredi, kar hočeš; mnogo je takega, kar moramo odklanjati; to je edino, s čimer se ne strinjam / elipt. stori, kar veš, da moraš / prejel sem Vaše pismo, za kar se zahvaljujem; neprav. v knjigi ni nič takega, kar bi ne znal česar
● ekspr. kar je, (to) je izraža sprijaznjenje z nastalim položajem; ekspr. bo, kar bo izraža vdanost v usodo; ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; ekspr. vem, kar vem izraža ugovor proti nasprotnikovi neutemeljeni trditvi
2. za uvajanje stavka, ki dopolnjuje vsebino nadrednega stavka: še kava je bila na mizi, kar je bilo takrat redkost; publ. tudi minister je odstopil, s čimer se je položaj še bolj zapletel (in) s tem
3. s členkom izraža poljubnost stvari, pojava: zadovoljen bo s čimer (že) bodi; ekspr. poročen je s tisto igralko, ali kar že je; prim. karkoli, karsibodi
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- Naslednja »
Število zadetkov: 79
Dostopnost