Zadetki iskanja
1. lastnost predmeta, katero očesu posreduje svetloba, ki jo telo seva, odbija ali prepušča: bela, črna, rdeča, rjavkasto rumena barva; drap barva; kričeča, mirna, mrzla neugodno delujoča, pastelna, topla ugodno delujoča, živa barva / jesenske, mavrične barve; naravna barva lesa; harmonija barv; čut za barve / letos je modna barva oranžna; zelena barva je barva upanja; barva kriči, bode v oči neprijetno učinkuje; barve se skladajo, se ujemajo; barve se tepejo se ne ujemajo
2. naravna obarvanost kože, obraza: v njenih licih je že več barve; ima lepo, zdravo barvo / polt žametne barve; ljudje vseh jezikov in barv
3. sredstvo za barvanje: barva zaliva; modra barva hitro zbledi; to blago dobro prime barvo; mešati, nanašati, polagati barve; barvati, slikati z oljnato barvo; preproge obstojnih barv; barva je še sveža / cinkova bela, kovinska, vodena barva / tiskarska, zidna barva; barva za usnje
4. ekspr. prepričanje, mišljenje, nazor: pokazal je svojo pravo barvo; šele zdaj so prišli s pravo barvo na dan; vprašanje so rešili ne glede na politično barvo posameznih skupin
5. knjiž. izrazite poteze, značilnosti: v romanu je precej lokalne barve; delo ima avtorjevo osebno barvo
6. zvočna obarvanost: pevkin glas ima prijetno barvo; barva glasu, tona, vokalov
7. nav. mn. razločevalno znamenje pripadnosti: belo-modra barva je barva tega kluba / publ., z oslabljenim pomenom: ekipa bo zastopala ljubljanske barve; igral je za barve Olimpije
8. igr. igralne karte z istim znakom: napovedati barvo
● vse barve ga spreletavajo, od jeze spreminja barve bledi in rdi hkrati; publ. barve svoje države je uspešno branil na tekmovanju je kot reprezentant svoje države dosegel športne uspehe; opisovati razmere v rožnatih barvah olepševalno; ljudi opisuje s črnimi barvami negativno
♦ fiz. komplementarni ali dopolnilni barvi ki pomešani med seboj dasta belo barvo; spektralne barve ki nastanejo pri razklonu belega žarka; kem. barva anorganska snov za barvanje; lov. barva krvna sled obstreljene divjadi; rel. liturgične barve barve oblačil pri bogoslužju, ki izražajo značaj določenega praznika; zool. varovalna barva ki se ujema z barvo okolice
1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščeč biser; bleščeči zobje; bleščeča belina snega; bleščeče kapljice rose; bleščeča kovina; z bleščečimi očmi je strmela vanj
// ki močno sije: bleščeča luč, svetloba
2. knjiž. razkošen, sijajen: bleščeč dvorec, sprevod
// ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje: bleščeča domišljija, kultura; pesnik je bleščeč v izrazu / bleščeč uspeh; napovedujejo mu bleščečo prihodnost; bleščeča umetniška slava
- bleščéče prisl.:
branilec je bleščeče branil obtoženca; bleščeče beli vrhovi gora; bleščeče črno perje
● bleščeče beli prti zelo beli;
francóska bolézen, otróška bolézen čésa, preboléti otróško bolézen
slavnosten, obreden: ceremonialna pobožnost / ceremonialen nagovor; ceremonialne kretnje
// knjiž. pretirano, nenaravno vljuden: njegovo ceremonialno vedenje odbija
- ceremoniálno prisl.:
ceremonialno se priklanjati
1. lastnost domišljavega človeka: odbija jih fantova prevzetnost in domišljavost; s svojo domišljavostjo se je osmešil
2. zastar. domišljija: razgreta domišljavost mu je vzbujala razne misli
glagolnik od govoričiti: odbija jo z neprestanim govoričenjem; prazno govoričenje / vsega govoričenja o njem so bili sami krivi
- 1. iz meteorologije ionizirano območje atmosfere nad približno 70 km od Zemljinega površja, ki vpliva na prenos elektromagnetnega valovanja
- 2. iz astronomije območje atmosfere z močno ioniziranimi plini nad površjem nebesnega telesa
knjiž. svetlikati se v mavričnih barvah: steklo lepo irizira
- irizíran -a -o:
arheol. irizirano steklo steklo, ki zaradi preperelosti odbija svetlobo v mavričnih barvah
značilnost izumetničenega: jezikovna izumetničenost; izumetničenost sloga, zgodbe / izumetničenost njenega vedenja ga odbija; govoril je preprosto, brez izumetničenosti
- 1. pokrivalo brez krajcev, navadno mehko; SINONIMI: čepica
- 1.1. temu pokrivalu podobna priprava ali del priprave
FRAZEOLOGIJA: dati kapo dol pred kom, imeti ga pod kapo, imeti polno kapo koga, česa, kapo dol (pred kom, pred čim)
ETIMOLOGIJA: prevzeto (prek nem. Kappe) iz srlat. cappa ‛kapuca’ in ‛plašč s kapuco’, nejasnega izvora - več ...
1. v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki določa zaimensko odnosnico srednjega spola, nakazano v nadrednem stavku: navdušuje se za vse, kar je lepo; nekaj je na njem, kar odbija; to je najpametnejše, česar si se mogel domisliti; naredi, kar hočeš; mnogo je takega, kar moramo odklanjati; to je edino, s čimer se ne strinjam / elipt. stori, kar veš, da moraš / prejel sem Vaše pismo, za kar se zahvaljujem; neprav. v knjigi ni nič takega, kar bi ne znal česar
● ekspr. kar je, (to) je izraža sprijaznjenje z nastalim položajem; ekspr. bo, kar bo izraža vdanost v usodo; ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; ekspr. vem, kar vem izraža ugovor proti nasprotnikovi neutemeljeni trditvi
2. za uvajanje stavka, ki dopolnjuje vsebino nadrednega stavka: še kava je bila na mizi, kar je bilo takrat redkost; publ. tudi minister je odstopil, s čimer se je položaj še bolj zapletel (in) s tem
3. s členkom izraža poljubnost stvari, pojava: zadovoljen bo s čimer (že) bodi; ekspr. poročen je s tisto igralko, ali kar že je; prim. karkoli, karsibodi
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- Naslednja »