Fran > SSKJ

1. 1. delati, povzročati, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati: odpravljati izkoriščanje, lakoto; odpravljati napake, razvade / odpravljati nepotrebne delovne enote / odpravljati madeže čistiti
   // odpravljati predpise razveljavljati
   // odpravljati črevesne zajedavce
2. 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da kdo odide: odpravljati vsiljivce / vratar je odpravljal obiskovalca, ta pa ni ubogal
   // delati, povzročati, da kdo odide, ne da bi dosegel, kar želi: odpravljati s praznimi besedami; vsak jo je odpravljal od hiše z izgovorom
3. 3. s prislovnim določilom delati, kar je potrebno za odhod koga: mati je odpravljala otroke v šolo; ko je videl, da se odpravljamo, je tudi sam vstal / odpravljati se k počitku, spat / odpravljati se v pokoj / odpravljati hujše bolnike v bolnico
4. 4. delati, kar je potrebno za odpošiljatev: pravkar odpravljam pismo / vsak dan odpravlja zelenjavo na trg; odpravljati tovor po železnici
5. 5. poljud. povzročati izzvani splav: vedela je, da ta babica odpravlja
6. 6. ekspr., navadno s prislovnim določilom obravnavati kaj tako, kot nakazuje določilo: naši kritiki so dozdaj odpravljali njegova dela zelo nakratko / odpravljali so ga z individualistom
   ● publ. ekipa je dozdaj prepričljivo odpravljala nasprotnike premagovala

odprávljati se navadno s prislovnim določilom  iti (stran), odhajati: ko se je odpravljal, ga je spremila do ceste; skupine so se odpravljale na vse strani / ne odpravljajte se v ogrožene kraje

odpravljajóč -a -e: miličnik je stal pri vratih, odpravljajoč radovedneže; prvi borci so zapustili domove, odpravljajoč se na težko pot; ženske, odpravljajoče se v službo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. odpravljati okvaro, poškodbo česa: popravljati čevlje, dežnike; ali zna popravljati šivalne stroje / kje popravljajo igrače
   // delati kaj (bolj) uporabno, navadno z zadelavanjem lukenj: popravljati cesto, streho
   // dajati ustreznejšo, primernejšo obliko: popravljati staro hišo / popravljati verze mlajšim pesnikom
2. 2. povzročati, da kaj postane boljše; izboljševati: popravljati načrt; pog. dobro naredi, da ne bo treba popravljati za teboj / ti ukrepi popravljajo stanje; položaj se popravlja / vreme se popravlja
3. 3. ugotavljati in odpravljati jezikovne, stilistične napake v tekstu: popravljati besedilo; profesor popravlja naloge / učitelj ga je poslušal in včasih popravljal / popravljati matematične naloge
4. 4. delati, da kaj slabega ne obstaja več: popravljati krivice
5. 5. delati, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: popravljati bolniku blazino; popravljala je otroku kapico; ko je bilo vse naloženo, je bilo treba tu in tam še kaj popravljati in preložiti; presedal se je in se popravljal na stolu; popravljati si nogavice / popravljati si lase s čela / popravljati z grebljico ogenj, žerjavico
6. 6. dopolnjevati, deloma spreminjati prej povedano: brž je začel popravljati svojo izjavo / saj nisem Janez, Tone sem, ga je popravljal / dov., navadno pri radijskem, televizijskem napovedovanju predstava se začne ob sedmih. Popravljam: ob osmih
   ● ekspr. pisatelj v noveli popravlja življenje olepšuje
   ♦ agr. popravljati vino izboljševati kakovost vina z dodajanjem sladkorja moštu ali z uravnavanjem kislosti vina

poprávljati se nav. ekspr.  postajati (bolj) zdrav, krepek: bolnik se že popravlja / po dežju se je rastlina začela hitro popravljati

popravljáje: stal je pred ogledalom, popravljaje si kravato

popravljajóč -a -e: ozrla se je, leno popravljajoč si lase

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. oddajati snovi iz celic ali iz telesa: jetra izločajo žolč; izločati mleko; skozi kožo se izločajo organizmu škodljive snovi; izločati hormone v kri; z dihanjem se izloča vlaga / izločati bolezenske klice / drevo izloča smolo
2. 2. delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem izločati mesu kosti; s kuhanjem izločati vodo iz surovega masla / publ.: izločati sredstva za izobraževanje; izločati posamezne obrate v samostojne enote osamosvajati
   // delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločati blago slabše kakovosti iz prodaje; izločati tovornjake iz prometa / redko izločati škodljive vplive odpravljati, odstranjevati
   // s kemijskim, fizikalnim postopkom prihajati do česa: izločati sol iz morske vode; cink se izloča na katodi
3. 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: izločati posamezne probleme

izlóčati se 
1. 1. publ. nastajati, oblikovati se: proletariat se je izločal iz neposedujočih množic
2. 2. ekspr. kazati se v obrisih: iz teme so se izločale posamezne hiše

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. ki je v stanju žalosti: tolažiti žalostnega človeka; žalosten je zaradi smrti očeta; v nesreči so žalostni vzdihovali; ekspr. do smrti, na smrt žalosten / v osmrtnicah z žalostnim srcem sporočamo
   // ki izraža, kaže žalost: žalosten obraz, pogled / žalostno petje
2. 2. v povedni rabi ki občuti žalost, nezadovoljstvo ob čem: žalostni so, ker jim ne pišejo / star. žalosten je svojih otrok nezadovoljen je z njimi
3. 3. ki vsebuje kaj, kar povzroča žalost, duševno bolečino: obujati žalostne spomine; žalostna misel, novica / v osmrtnicah sporočamo žalostno vest
   // ki vzbuja sočutje, obžalovanje: žalosten konec zgodbe; žalostno dejanje / odpravljati žalostne posledice povodnji
   // poln žalosti, trpljenja: biti kriv žalostne nesreče, usode koga / žalostni časi; žalostne razmere; žalostno življenje / žalostna zgodba / žalostne izkušnje
4. 4. ekspr. enoličen, pust: žalostna pokrajina / žalostna jesenska polja prazna, pusta
   // ki je sive, temne barve: žalosten videz knjige / žalostna megla / žalosten jesenski dan meglen, deževen; žalostno vreme / žalostne barve
   // medel, slaboten: žalostna razsvetljava; žalostno jesensko sonce
5. 5. ekspr. zelo slab: žalosten videz avtomobila po nesreči; hiša je v žalostnem stanju / žalostno znanje / ima žalostne nazore o življenju; žalosten sloves nekaterih gostiln / da se kaj takega lahko pripeti tudi drugim, je žalostna tolažba zame
   // zelo nizek: številke o naraščanju proizvodnje so žalostne / žalostna udeležba na sestanku / dobiti bolj žalostno pomoč
   ● publ. žalosten rekord ceste prvo mesto po številu nesreč; zastar. žalostna koračnica žalna koračnica; star. žalostna pesem žalostinka; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje; knjiž. žalostna vrba vrba žalujka
   ♦ rel. Žalostna Mati božja; um. slika, kip Žalostne Matere božje slika, kip sedeče Kristusove matere z mrtvim sinom v naročju

žálostno 
1. 1. prislov od žalosten: žalostno se držati; žalostno živeti; žalostno smešen
   ♦ muz. žalostno označba za izraz izvajanja triste
2. 2. ekspr., v povedni rabi zelo slabo: pri sosedu je žalostno, odkar nimajo zaslužka / z bolnikom je žalostno
   // izraža odklanjanje česa, nezadovoljstvo s čim: žalostno je, da morajo ljudje tako slabo živeti; žalostno je poslušati take neumnosti; žalostno se nam zdi tako dolgo čakati / elipt. žalostno, da tega ne veš / v medmetni rabi ogoljufal da ga je, žalostno; sam.: doživeti kaj žalostnega; tolažiti žalostne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. nepretrgana vrsta točk; črta: potegniti linijo; ravna linija / knjiž. njegove risbe označuje nemirna, včasih pretrgana linija
   // kar je temu podobno: dolga linija letečih ptic / tekli so v vijugasti liniji in streljali; pren., publ. socialistična izgradnja se ne razvija po ravni liniji
2. 2. kar ločuje, razmejuje; črta: prekoračiti linijo; mejna linija
3. 3. navadno s prilastkom redna prometna povezava med določenimi kraji, proga: otvoritev nove linije / avtobusna linija Ježica—Vič; ladijska linija; letalska linija Beograd—Dubrovnik; mednarodne linije; redne in občasne linije; linija v Južno Ameriko
4. 4. sistem vodov skupaj z opremo za prenos informacij s pomočjo električne energije: graditi novo linijo; sovražnik je uničil linijo; vzdrževati linije / kabelska ali podzemna linija; nadzemna linija; telefonska, telegrafska linija
   // kar ta omogoča: motnje na liniji / medkrajevne, mednarodne linije / žarg.: linija je prekinjena, zasedena zveza; za poročanje s svetovnega prvenstva bo na voljo osemdeset linij zvez; ostanite na liniji ne prekinite zveze, ostanite pri telefonskem aparatu
5. 5. teh. sistem naprav, strojev, ki omogoča popolnoma avtomatiziran delovni postopek: montirati linijo za polnjenje in zapiranje steklenic; proizvodnja pekovskih linij / proizvodna linija
6. 6. voj. prvi, najbolj izpostavljeni del položaja: napasti sovražnikovo linijo / obrambna linija / boriti se v prvi liniji; pren. v takratnem položaju je bil vsakdo bojevnik v prvi liniji
7. 7. navadno s prilastkom oblika, podoba, videz: aerodinamične linije letala; elegantna linija avtomobila; moderna linija frizure; klasične linije kostima / pog. linija oblek je oprijeta obleke so oprijete
   // to je najbolj značilna linija v fiziognomiji njegove duševnosti poteza, črta
   // obris, kontura: linija profila, nosu
   // pog. vitko telo, postava: ima linijo; v teh letih ženske navadno že izgubijo linijo / zelo pazi na linijo trudi se, da se ne zredi
   // vitka linija
8. 8. publ. smer, usmeritev, zlasti kake dejavnosti, politike: linija se je zdaj spremenila; določiti politično linijo; idejna, partijska, uradna linija; kreatorji nakažejo samo linijo mode za novo sezono; boj med dvema linijama v kulturnem gibanju / z oslabljenim pomenom: programska linija založbe se ne spreminja program
   // žarg., polit. biti na liniji v skladu z veljavno politično smerjo
9. 9. knjiž., navadno s prilastkom tok, potek: linija dejanja v drami; razstava kaže linijo slikarjevega razvoja / kompozicijska linija romana
10. 10. potomstvo v zaporednih generacijah: španska linija rodu / moška linija moški potomci; potomci moškega; ravna linija osebe, ki po rojstvu neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; stranska linija osebe, ki po rojstvu izhajajo od skupnega prednika
    // po materini liniji je Slovenec njegova mati je Slovenka
    ● žarg., polit. iti na linijo odločnega odpravljanja napak začeti odločno odpravljati napake; ekspr. podpreti, premagati koga na vsej liniji popolnoma, v celoti; žarg., polit. vztrajati na liniji oportunizma v oportunizmu; publ. znajti se na isti liniji imeti skupni cilj; po liniji pog. naloge po partijski liniji partijske; pog. delati po politični liniji politično, v politiki; pog. iti na potovanje po privatni liniji privatno, ne službeno; pog. dobiti vstopnice po sindikalni liniji s posredovanjem sindikata; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih
    ♦ jur. demarkacijska linija začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; muz. melodična, pevska linija potek melodije, petja; navt. tovorna linija črta na boku ladje, ki kaže, koliko natovorjena ladja sme biti ugreznjena; obl. takrat je bila moderna A linija so bile moderne obleke, katerih zunanji obris je podoben črki A; H linija v modi vrečaste obleke; šah. linija vsaka od navpičnih vrst polj na šahovnici; kmet na b-liniji; šport. igra na liniji pri tenisu in badmintonu igra, pri kateri odbija igralec žogo z osnovne črte; vet. linija skupina živali določene vrste, ki ima moškega ali ženskega prednika izbranih genskih lastnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na narod, naroden: prizadevati si za nacionalni dvig naroda; nacionalni obstoj; nacionalno ozemlje / nacionalna ideja, zavest; nacionalna individualnost, pripadnost; nacionalno gibanje, vprašanje / nacionalna politika; pospeševati nacionalno gospodarstvo / nacionalna jed narodna jed; ta avtomobil je njihovo nacionalno vozilo ljudsko vozilo
   // odpravljati nacionalna nasprotja narodnostna
2. 2. nanašajoč se na državo; državen: takrat so priznali retoromanščino za četrti nacionalni jezik / 29. november je naš nacionalni praznik / dinar je v več državah nacionalna valuta / Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije izvršilni organ Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije
   ♦ ekon. nacionalni dohodek narodni dohodek; nacionalna ekonomija gospodarstvo določene države; polit. nacionalni socializem nacionalsocializem; soc. nacionalni egoizem prepričanje o večvrednosti svojega naroda in njegovi pravici do razvoja na škodo drugih; šah. nacionalni mojster najvišji naslov igralca, ki ga podeli šahovska organizacija v državi; zgod. Nacionalni konvent ustavni organ z izvršilno oblastjo v Franciji od 1792 do 1795

nacionálno prisl.: nacionalno neopredeljen, zatiran; sam.: razmerje med nacionalnim in univerzalnim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. delati, prizadevati si, da kdo ne bi napravil, kar namerava: starši ga odvračajo od vpisa na univerzo; prijatelji ga odvračajo od poroke z njo
   // delati, prizadevati si, da kdo ne bi delal več česa: odvrača ga od kajenja, postopanja / glasba ga odvrača od učenja odteguje
2. 2. delati, da kdo ni deležen česa, zlasti neprijetnega: odvračati nesrečo od koga; sum je odvračal od sebe in ga zvračal na druge / knjiž. odvračati bolezen preprečevati; odvračati napad, udarce odbijati; knjiž. odvračati skrbi odpravljati, odstranjevati
3. 3. delati, povzročati, da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: mati ga načrtno odvrača od očeta; po tem dogodku so se začeli odvračati od njega; pren. sreča se v zadnjem času odvrača od nje
   ● knjiž. ptice odvračajo tam s klopotci odganjajo; knjiž. odvračati oči, pogled od koga ne gledati ga; odvračati pozornost od česa ne biti pozoren na kaj; knjiž., redko nerad ji je odvračal na vprašanja odgovarjal

odvráčati se star.  obračati se (proč): še zdaj se odvrača od njega, kadar se srečata

odvračajóč -a -e: odvračajoče besede, kretnje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. s silo delati, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: rušiti staro hišo; začeli so rušiti barakarsko naselje / potres je rušil poslopja; narasle reke rušijo jezove, mostove; valovi rušijo breg izpodjedajo, izpodkopavajo; pren. rušiti temelje družbenega reda
2. 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da zlasti kako stanje preneha: rušiti disciplino, slogo v kolektivu; rušiti ravnotežje / rušiti nočni mir kaliti; samo škripanje voza je rušilo tišino motilo
3. 3. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: rušiti ideale; rušiti komu ugled / rušiti načelo enakopravnosti; rušiti oblast / rušiti patriarhalne odnose odpravljati

rúšiti se, in rušíti se in rúšiti se 
1. 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpadati na dele, kose: stara hiša se počasi ruši; ekspr. z grozo je gledal, kako se mesto ruši v prah / razmočeno pobočje se ruši; skala se ruši kruši, drobi; tramovi so se lomili in stropi rušili podirali, udirali
2. 2. publ. padati: izpodsekano drevo se je počasi rušilo / kamenje se je rušilo nanj / vse gorje se ruši na nas
3. 3. ekspr. biti, obstajati pri kom v čedalje manjši meri: čutil je, da se ruši njegov notranji mir, vera v človeka
   // izgubljati pomen, veljavo, vrednost: stari družbeni red se je začel rušiti

rušèč -éča -e: narasla reka je drla, rušeč vse, kar je dosegla; trušč rušečih se obokov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. delati, da prihaja kaj v ravno vrsto: uravnavati zidake s pomočjo napete vrvice
   // redko izravnavati, poravnavati: uravnavati tla / počasi uravnavati hrbtenico vzravnavati, zravnavati
   // uravnavati gube ravnati, gladiti
   // uravnavati seno po vozu
2. 2. delati, da prihaja kaj v pravilen, ustrezen položaj: uravnavati napenjalne vrvi / z roko uravnavati kravato; uravnavati si lase / uravnavati lego, nagib priprave / uravnavati radijski aparat na ustrezno valovno dolžino naravnavati
   // delati, da prihaja kaj v naraven, pravilen položaj: uravnavati izpahnjeno, zlomljeno nogo
3. 3. redko urejati, izravnavati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode; regulirati: uravnavati hudournike, potoke
4. 4. delati, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: naprava uravnava hitrost, temperaturo / ta snov uravnava količino sladkorja v krvi / z davki uravnavati porabo / uravnavati cene
   ♦ med. uravnavati rojstva
5. 5. knjiž. naravnavati, usmerjati: uravnavati topove na cilj / uravnavati tok razprave
   // odločilno določati, oblikovati: življenje v družini je uravnavala mati / uravnavati komu življenjsko pot
6. 6. v zvezi s po delati, da se kaj ravna po čem: uravnavati svoj korak po njihovem / uravnavati smer premikanja po soncu, zvezdah
7. 7. star. usklajevati: to živčno središče uravnava vse gibe; toplota in vlaga se morata uravnavati
8. 8. zastar. urejati: uravnavati posle, zadeve / uravnavati s predpisi, z zakoni
   ● star. uravnavati krivice, spore poravnavati, odpravljati; star. uravnavati se v vrsto postavljati se v ravno vrsto

uravnavajóč -a -e: uravnavajoča naprava; prisl.: uravnavajoče delovati

uravnávan -a -o: uravnavano delovanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. delati, da prihaja kaj v določen red: urejati gradivo, znamke; urejati po abecedi, času nastanka / urejati knjižnico, zbirko / urejati razmetane stole
   // v zvezi z v delati, da prihaja kaj v določen red tako, da nastaja, kar izraža dopolnilo: urejati pesmi v zbirko / urejati ljudi, vozove v vrsto; urejati se v kroge, vrste / urejati rože v šopke
2. 2. delati, da prihaja kaj v stanje
   1. a) ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam: urejati grobove, parke; urejati si nohte, obleko, pričesko; urejati se pred ogledalom / urejati stanovanje po lastnem okusu
   2. b) ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe: urejati dimnik, motor; urejati si posteljo / komunalno urejati zemljišče / urejati hudournike
   3. c) ki ustreza potrebam, predpisom: urejati poslovne knjige, račune
3. 3. delati, da nastaja, kar izraža dopolnilo: na podstrešju urejajo stanovanje; urejati si novo delavnico
4. 4. delati, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: urejati članke, rokopis / urejati časopis, radijsko oddajo, knjižno zbirko / jezikovno, tehnično urejati
5. 5. delati, da prihaja kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami: urejati gospodarstvo, politične razmere / urejati medsebojne odnose
6. 6. delati, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili: miličnik, semafor ureja promet / cene ureja država, trg / urejati s predpisi, z zakoni
7. 7. delati, da prihaja kaj v stanje, kot se želi, mora biti: urejati vsakdanje stvari, uradne zadeve; vse v zvezi s počitnicami nam ureja turistična agencija / ta referent mi ureja pokojnino / urejati kaj na sodišču; urejati po mirni, uradni poti / uspešno urejati probleme, spore, težave reševati, odpravljati
   ● delo, življenje si urejam sam sam odločam, kakšno bo moje delo, življenje

uréjati se prihajati v stanje, skladno s pravili, zahtevami: odnosi med državama se urejajo; razmere v podjetju se urejajo

urejajóč -a -e: urejajoča moč; urejajoča načela

uréjan -a -o: dobro urejana revija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. govoriti v korist koga, ki se negativno ocenjuje: kradel je, ti ga pa še zagovarjaš; matere rade zagovarjajo svoje otroke / zagovarjati koga pred kom; zagovarjati koga pred očitki
   // odvzemati, zmanjševati krivdo: morilca zagovarja znan odvetnik; zagovarjati koga pred sodiščem / zagovarjati se pred predstojnikom / pravno zagovarjati
   ♦ jur. zagovarjati obdolženca, obtoženca
2. 2. dokazovati pravilnost česa, kar se zanikuje, ne priznava: zagovarjati drugačne metode dela; v razpravi so se zagovarjala različna stališča / zagovarjati moderne smeri v umetnosti
3. 3. šol. pred komisijo dokazovati pravilnost trditev, navedenih v strokovnem, znanstvenem delu, navadno za dosego določenega naslova: zagovarjati disertacijo, diplomsko nalogo; uspešno zagovarjati seminarsko nalogo
4. 4. po ljudskem verovanju z določenimi besedami na čaroven, nerazumljiv način
   1. a) zdraviti: zagovarjati bolno živino / zagovarjati bolezen, oteklino, urok / zagovarjati komu proti strupenemu piku
   2. b) odpravljati, odvračati kaj: zagovarjati sušo, točo
   3. c) jemati komu ali čemu določeno lastnost: zagovarjati strupene kače; zagovarjati strup
   4. č) dajati komu ali čemu zaželeno lastnost: zagovarjati koga, da bi postal zvest

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da kaj škodljivega na določenem mestu ali v celoti preneha obstajati: zatirati mrčes, škodljivce; zatirati plevel s kemičnimi sredstvi / zatirati nalezljive bolezni / ekspr. zatirati razvade odpravljati
2. 2. delati, povzročati, da kdo ne more normalno, svobodno živeti, delovati: zatirati male narode; zatirati podrejene; zatirajo jih z davščinami; gospodarsko, moralno, politično zatirati koga
3. 3. z nenehnim oviranjem kakega dela, dejavnosti povzročati, da kaj ne more več obstajati: zatirati mirovna gibanja, stavke / zatirati napredni tisk / zatirati kriminalno dejavnost
   // delati, povzročati, da se kaj ne more uveljaviti: zatirati osvobodilne težnje narodov; zatirati ustvarjalnost mladih / bojijo se vsake kritike in jo zatirajo
4. 4. ekspr. delati, povzročati, da se kaj ne more izraziti, pokazati: zatirati svoja čustva; v sebi je zatirala porajajočo se ljubezen

zatirajóč -a -e: zatirajoči sloj ljudi; čustva zatirajoča ženska

zatíran -a -o: zatirani narodi so se uprli; zatirane dežele; sam.: zatirani iščejo pravico; zatirani in zatiralci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. s premaknitvijo česa, navadno z iztegom roke, proti komu omogočati, da ta lahko to prime, vzame: podajati opeko pri pokrivanju; podajati polne skodelice skozi okno; podajati snope; podajali so si vedra iz rok v roke / nožice podajajo hrano čeljustim; podajati strojem material / star. jemala je jabolka iz košare in jih podajala otrokom dajala; podajati seno na voz metati, dajati
   // šport. metati, odbijati žogo, ploščico proti soigralcu z namenom, da jo ujame, odbije: podajati z glavo; preveč so si podajali in premalo metali na koš
2. 2. z besedami in drugimi izraznimi sredstvi omogočati seznanitev s čim: v knjigi podaja dogajanje na Primorskem med obema vojnama; v uvodu podaja pregled evropskega slikarstva v tem obdobju / plastično podajati predmete upodabljati
   ♦ šol. podajati učno snov
   // z govornimi in drugimi izraznimi sredstvi spravljati kaj v neposredno zaznavno obliko: podajati besedilo; podajati pesem deklamirati
   // podajati glasbeno delo izvajati; doživeto podajati vlogo igrati
   // knjiž., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: proučil sem zadevo in podajam naslednjo izjavo; podajati poročilo o štiriletnem delu poročati
3. 3. nar. oštevati, pestiti: kaj bi ga podajali, saj vidite, koliko dela ima; ostro je izpraševal profesorje in hudo podajal študente
   ● zastar. sivi lasje so mu podajali nekaj častitljivega dajali; knjiž. podajati komu roko dajati; ekspr. poletje podaja roko jeseni prehaja v jesen; ekspr. veselje in žalost si podajata roko si sledita; nastopata drug ob drugem; ekspr. obiskovalci so si kar kljuko podajali prihajali drug za drugim; veliko jih je prišlo

podájati se 
1. 1. pog., z dajalnikom povzročati ugoden estetski učinek: temna obleka se ji je lepo podajala; ruta se ji prav nič ne podaja / tako govorjenje se mu ni podajalo ni bilo primerno zanj; prstan se ji ne podaja ji ni prav
2. 2. star. odhajati, odpravljati se: mladina se podaja v mesto / smučarji naj se ne podajajo na nevarne terene naj ne hodijo
   // podajati se na dolgo pot iti
   // zgodaj se podajajo spat, k počitku gredo
   // navadno v zvezi z v delati, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: podajati se v nevarnost, težave
3. 3. raba peša vdajati se: podajati se močnejšim / podajati se strastem
4. 4. spreminjati položaj, obliko pod pritiskom, težo: deska se je pod koraki podajala; most se pod vozili podaja / kolena se mu pri hoji podajajo / redko sneg se podaja udira
   ● žarg. poslušal je fante in dekleta, kako se podajajo šalijo, prerekajo; knjiž. podajati se s potepuhi družiti se; ekspr. podajati se na lahkomiselna pota začenjati ravnati lahkomiselno

podájan -a -o: doživeto podajana vloga; jasno podajana snov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. trenutek ali krajši čas v sredini dneva: bližalo se je poldne; do poldneva je ležal; proti poldnevu se je začel odpravljati; malo pred poldnevom sta se vrnila / poldne je / odzvoniti, zvoniti poldne / v prislovni rabi prišel je do, proti poldne
   ● ekspr. v želodcu mi zvoni poldne lačen sem
2. 2. knjiž. zenit: sonce še ni doseglo poldneva; sonce se je vzpenjalo v poldne / poldne življenja
3. 3. zastar. jug: vihar se je bližal od poldneva; proti poldnevu obrnjen gozd; prim. dopoldne, poldan, predpoldne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. znanje branja, ne pa pisanja: odpravljati nepismenost in polpismenost
2. 2. ekspr. slabo, nepravilno izražanje, zlasti pismeno: polpismenost mladih maturantov
3. 3. slabš., navadno s prilastkom premajhna razgledanost, izkušenost v kaki stroki: v tem dejanju se vidi njegova politična polpismenost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. pojav ali stanje, ko se več trditev, mnenj o čem izključuje: v knjigi je več protislovij / priti v protislovje z lastno trditvijo
2. 2. nasprotnost, nasprotje med dvema dejstvoma, pojmoma, trditvama: odpravljati, reševati protislovja; človek je poln protislovij; protislovja sodobne družbe; protislovje med željami in potrebami / dialektično protislovje
   ♦ filoz. protislovje odnos med dvema protislovnima pojmoma, trditvama; načelo protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta; soc. enotnost protislovij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. področje zunaj večjih mest; podeželje: ljudje iz glavnega mesta in iz province; naveličal se je življenja v provinci / v romanu prikazuje moralo province v provinci živečih ljudi
2. 2. ekspr. področje, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: odpravljati pojem province / nismo več kulturna provinca
3. 3. v nekaterih državah višja upravna enota; pokrajina: ustanoviti provinco; glavno mesto province; dežela je razdeljena na province
   // pri starih Rimljanih višja upravna enota na ozemljih zunaj Italije: province pod upravo senata
   ♦ rel. provinca skupnost samostanov istega reda na kakem ozemlju; zgod. Ilirske province upravna enota v času francoske okupacije, ki je zajemala del slovenskega in hrvatskega ozemlja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. delati ravno: ravnati žeblje, žico; upognjeni listi koruze so se začeli ravnati / zadaj za hišo so z buldožerjem ravnali zemljo; kar naprej si je ravnala gube na obleki / ravnala je perilo in ga dajala v omaro zlagala
   // delati, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: ravnati komu izpahnjeno nogo
2. 2. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: ne ravnaj tako s knjigami; ljubeznivo, prijazno, surovo ravnati s kom; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; ravnati s čim kot svinja z mehom grdo, malomarno
   // vedel je, kako mora ravnati ob nesreči; na tvojem mestu bi ravnal drugače; ravnati po pameti, proti volji drugih; ravnal je pravilno, po svoje / ravna v skladu s predpisi / ravnati po pogodbi
3. 3. v zvezi z z delati s čim tako, da opravlja svojo vlogo, da se dosega določen namen: naučil ga je ravnati s kompasom, puško; ne zna ravnati s temi stroji / ne zna ravnati s konji; negospodarno ravnati z odpadki, surovinami / slabo ravna z denarjem; previdno ravnaj z ognjem, da ne bo požara
4. 4. star. voditi, usmerjati: ravnati vole, voz / ravnati koga na pravo pot / pogovor so ravnale ženske
5. 5. star. voditi, biti vodja: postavljanje mlaja je ravnal oče / to kmetijo ravna preudaren gospodar
   ● ekspr. ravnati komu s palico kosti tepsti ga; star. gospodinja je ravnala večerjo pripravljala

ravnáti se 
1. 1. v zvezi s po imeti za vodilo pravilnosti svoje dejavnosti dejavnost osebe, stvari, ki jo izraža dopolnilo: zmeraj se je ravnal po drugih; ladje v konvoju naj se ravnajo po prvi ladji / njihova politika se ravna po uradni
2. 2. v zvezi s po delati, vesti se v skladu s tem, kar izraža dopolnilo: ravnati se po navodilih, ukazih; ravnati se po vremenu
3. 3. star., v zvezi z z primerjati se, enačiti se: ona se ne more ravnati s teboj; njena obleka se po kroju ravna z najlepšimi na reviji / ded se je pri košnji ravnal z vnuki tekmoval z njimi
4. 4. star., s prislovnim določilom pripravljati se na odhod, odpravljati se: že navsezgodaj se je ravnala od doma, k prijateljem / ravnal se je na boj, na vojsko
   ● zastar. ozka cesta se ravna v gozd pelje, vodi; zastar. živina se jim dobro ravna uspeva; zastar. ravna se oblastno vede se
   ♦ lingv. pridevniške besede se ravnajo po samostalniku imajo enak spol, sklon in število kot samostalnik, s katerim se vežejo; voj. na desno, na levo ravnaj se izraža povelje, naj se vojaki, osebe ob obratu glave na desno, na levo postavijo, poravnajo v čim bolj ravno vrsto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

slóžno prisl.: složno delati; složno živeti s sostanovalci
● složno odpravljati slabosti skupaj; složno zahtevati kaj soglasno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. lastnost, značilnost šibkega: njena šibkost je samo navidezna / mišična šibkost; telesna šibkost / značajska šibkost / šibkost režima / šibkost vina
2. 2. knjiž. pomanjkljivost, slabost: opozarjati na šibkosti; odpravljati šibkosti v gospodarstvu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.