kós1 -a m (ọ̑) 1. navadno s prilastkom del snovi, stvari: pojedel je tri kose kruha;
zaviti kaj v kos papirja;
majhen, velik kos sira / odrezati kos salame / razdeliti hlebec na dva kosa; zrezati kaj na drobne kose na drobno2. navadno s prilastkom predmet, stvar glede na število istovrstnih predmetov, stvari: na zalogi je še nekaj kosov;
vsega skupaj je bilo osem kosov / ekspr. med pohištvom so bili prav lepi kosi / sveža jajca so bila po sedemdeset par kos / plačevati od kosa glede na število izdelkov// predmet, stvar kot del istovrstnih predmetov, stvari: kosi perila; pripeljal je nekaj kosov pohištva / omaro je skušal kombinirati z drugimi kosi 3. nav. ekspr., z rodilnikom izraža količinsko omejitev: velik kos poti je sam prehodil;
videla je lep kos sveta / doma imajo kos vrta manjši, majhen vrt / dobršen kos življenja je že za njim
● ekspr. tam bo še vedno imela svoj kos kruha zaslužek; spomenik je iz enega kosa nesestavljen, cel; ekspr. iti na kose zdrobiti se, razbiti se; ekspr. razbiti, raztrgati na drobne kose čisto, popolnoma; ekspr. figura v romanu je kot (ulita) iz enega kosa skladna, harmonična
♦ grad., strojn. fazonski kos večji, primerno oblikovan kos materiala za vodovodno, kanalizacijsko napeljavo; mont. kos največja oblika premoga po drobljenju; trg. blago na kose
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.