Fran > SSKJ

1. 1. manjša domača žival, ki se goji zlasti zaradi volne: ovca beketa, bleja; pasti, striči ovce; čreda, trop ovc; razbežali so se kakor ovce; krotek kot ovca / merino ovca z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz Španije
   ♦ agr. karakul ovca z rahlo kodrasto, navadno črno dlako, po izvoru iz osrednje Azije; ovca mesnate pasme; vet. metljava ovca; zool. divja ovca zlasti v gorah živeča žival temne ali svetle barve, katere samec ima navadno velike, spiralasto zavite rogove, Ovis
   // ovčja samica: pomolsti ovco; breja ovca; ovca in jagnje
2. 2. ekspr. pohleven, ubogljiv človek: vse življenje je bil ponižna ovca
   ● ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; slabš. garjava ovca kdor zaradi negativnih lastnosti slabo vpliva na okolico; ekspr. pokazal je, da je gospodar, ne pa metljava ovca slaboten, neodločen, zmeden človek; knjiž. bili so kakor ovce brez pastirja zbegani, zmedeni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. psu podobna zver z rumenkasto ali rjavkasto sivim kožuhom: volk je napadel, raztrgal jagnje; ekspr. volk kolje, mesari; volk tuli, zavija; krdelo volkov; lov na volka; bojevati se kot volk krvoločno, divje; jesti kot volk hlastno; z velikim tekom; krvoločen, požrešen kot volk; lačen kot volk / volk samotar / sivi volk
   // volčji samec: volk in volkulja
2. 2. slabš. krvoločen, neusmiljen človek: oni so volkovi, ne ljudje / vdor hitlerjevskih volkov vojakov
   // človeški volkovi
3. 3. slabš., navadno s prilastkom pohlepen, brezobziren človek: imeli so jih za grabežljive volkove / borzni, poslovni volkovi; nenasitni kapitalistični volkovi
4. 4. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na izraža, da kdo čuti, ima strastno željo po čem: prijatelj je volk na gobe, meso / biti volk na denar
5. 5. igr., v zvezi volk in ovce igra z navadno dvajsetimi kamenčki, fižoli, ki jih je treba spraviti v nasprotni del igralnega polja, ki ga varujeta drugobarvna kamenčka, fižola: igrati (se) volka in ovce
   // vsak od dveh drugobarvnih kamenčkov, fižolov te igre: volk požre, preskoči ovco
6. 6. vnetje kože zaradi drgnjenja in znojenja, nečistoče, zlasti na dotikajočih se kožnih gubah: od hoje, jahanja dobiti volka
7. 7. nestrok. zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat: na bakru se je naredil volk; bakreni deli so zeleni od volka / bakreni, zeleni volk
8. 8. žarg., muz. nečist, hreščeč zven godal: preprečiti volka z igranjem istega tona na sosednji struni / kvintni volk; volk na violini
   ● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani; nar. na kosi se naredi volk črna prevleka iz strjenih sokov trav; ekspr. dati volku ovce pasti dati komu kaj, kar želi uničiti, česar se želi polastiti; nar. on je volka srečal je hripav; nar. hišni volk hišna goba; ekspr. kapitan je star morski volk preizkušen, neustrašen pomorščak; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega; mi o volku, volk iz gozda vzklik ob nepričakovanem prihodu koga, o katerem se pravkar govori; preg. kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo
   ♦ bot. volk trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski, Nardus stricta; zeleni volk užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku; zelenkasta strniščnica; etn. volk grabljam, glavniku podobna priprava za česanje slame za škopo; poditi volka v Kanalski dolini, na praznik svetih treh kraljev zvoniti s pastirskimi zvonci in tuliti, da se vasi naslednje leto ne približa nobena zver; mont. volk nekdaj kepa železa, pridobljena s taljenjem; tekst. volk stroj, ki ima boben z zelo grobimi zobmi, klini; zool. sinji morski volk sinji som; polarni volk; prerijski volk kojot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. s postavitvijo, namestitvijo česa narediti kaj neprehodno: zastaviti cesto z ovirami / zastavil je izhod s svojim telesom / stopil je predenj in mu zastavil pot
   // s postavitvijo česa napolniti, porabiti prostor: zastaviti mizo s posodo; zastaviti sobo s starim pohištvom
   // zastar. zasesti: zastaviti trdnjavo z močno posadko / vplivna mesta so zastavili s svojimi somišljeniki
2. 2. s postavitvijo česa kaj obdati, obkoliti: žerjavico so zgrebli na kup in jo zastavili z opekami / avtomobil so mu na parkirišču popolnoma zastavili / zastavili so ga s svojimi telesi
   // s postavitvijo česa za čim to utrditi: zaprl je vrata in jih zastavil s skrinjo
3. 3. namestiti kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: zastavil je plug in pognal konje; zastaviti sveder, veslo / zastaviti violino pod brado dati
   // trdno zastaviti nogo postaviti, opreti
   // nar. gorenjsko namestiti kam, od koder napreduje pri paši: zastaviti ovce proti vrhu; trop je tako zastavil, da ni delal škode / zastaviti ovce na pašo, v pašo pustiti, dati pasti
4. 4. nav. ekspr. narediti začetni, temeljni del pri izdelavi česa: košaro sam splete, le zastaviti je ne zna; izbral je doge in zastavil sod / zastaviti novo brazdo
   // narediti, ustvariti prva, osnovna dela v kaki dejavnosti: zastavili so več del, končali pa nobenega; sin je nadaljeval, kar je zastavil oče / novo cesto so zastavili spomladi začeli graditi; ko bo topleje, bodo zastavili hišo začeli zidati; moški glas je zastavil pesem začel peti
   // nepreh.: žetev se je že začela, kdaj boste pa pri vas zastavili začeli žeti; po kosilu so malo počivali, nato pa so spet zastavili začeli delati; nekaj časa je bil v službi, potem pa je zastavil na svoje začel delati kot samostojen obrtnik, podjetnik
   // narediti, pognati to, iz česar se razvije cvet, sad: trta je zastavila grozde; sadno drevje je spomladi dobro zastavilo
5. 5. s prislovnim določilom dati vsebino, obseg kaki dejavnosti, kot jo izraža določilo: januarja so v podjetju dobro zastavili; kmetovanje je treba zastaviti drugače; moderno zastaviti vzgojno delo / narobe je zastavil pogovor
6. 6. nar. na začetku dela določiti površino, na kateri kaka dejavnost poteka: žanjice so zastavile pol njive; kosci so na dolgo zastavili
7. 7. seznaniti koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastaviti komu uganko, vprašanje / v tem delu je zastavil več problemov
   // seznaniti koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastaviti komu nalogo; zastaviti si cilj
8. 8. star. zaustaviti, prestreči: zastaviti vodni curek; drevo je zastavilo plaz / kašelj ji je zastavil besedo
   ● ekspr. ni vedel, kako naj zastavi besedo, da bo prav kako naj reče; ekspr. odkašljal se je in znova zastavil besedo začel govoriti; ekspr. uspešno je zastavil pero začel pisateljevati; nar. zastavil je proti vrhu začel iti; knjiž. sam dež, kakor se je na začetku tedna zastavilo začelo

zastávljen -a -o: pravilno zastavljena akcija; dokončati zastavljena dela; z vozovi zastavljeno dvorišče; odgovoriti na zastavljeno vprašanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. kdor pase, čuva živino: v mladosti je bil pastir; pastir žene ovce na pašo / kravji, ovčji, svinjski pastir
   ● knjiž. bili so kakor ovce brez pastirja zbegani, zmedeni
   ♦ agr. električni pastir žična ograja okoli pašnika, v kateri je električni tok
2. 2. v zvezi kačji pastir velika žuželka z dvema paroma dolgih ozkih kril in vitkim členastim zadkom: nad vodo se spreletavajo kačji pastirji; ličinka kačjega pastirja
3. 3. star., v zvezi dušni pastir duhovnik, župnik: dobili so novega dušnega pastirja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. I. v pridevniški rabi
   1. 1. izraža, da je oseba ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od govorečega
      1. a) razmeroma oddaljena: tisti človek tam je moj profesor; vidite, za tistim gozdom na desni leži vas; dajte mi tisti kovček z zgornje police, prosim
      2. b) glede na drugo bolj oddaljena: ostani kar v tisti vrsti, ta je še daljša; odprite tisto okno, to se ne da odpreti / to dekle spredaj dobro poznam, tisto za njo pa vidim prvič
         // izraža, da se govoreči na njem, pred njim ne nahaja: ta del ceste ni asfaltiran, tisti, ki pelje skozi vas, pa je; vsak otrok bi rad imel strica v daljni deželi. V tisti deželi je vse lepo
   2. 2. izraža, da je kaj časovno odmaknjeno od časa govorjenja o njem: rad se je spominjal tistega nastopa, ki mu je prinesel prvo mesto; tista kretnja, kako si je obrisal solze, ga je ganila; se spomnite tiste povodnji pred dvema letoma / bil je trden mož in tisti čas še gospodar tedaj; leteli so nad mestom, tisti dan je bila megla; v jeseni je bil doma en dan in od tistega dne ga ni bilo več; pomeril je in tisti hip, trenutek je počilo takoj nato; meteor se je zasvetil in v tistem trenutku ugasnil; star. tisto pot je igral le zase tistikrat, takrat; ekspr. ujezil se je in pri tisti priči odšel takoj (tedaj)
   3. 3. izraža, da se je o osebi ali stvari že prej pripovedovalo: to so tisti delavci, ki so sekali ob progi; spet je prišel tisti fant, ki vas je iskal dopoldne; ekspr. rad bi, da bi mi popravili tisti hlev, saj veste; ne pozabite mi prinesti tisto knjigo; vprašati sem vas hotel, kako je s tisto vašo zadevo
      // poudarja omejenost na osebo ali stvar, določeno navadno z odvisnim stavkom: tisti delavci, ki opravljajo fizično delo, morajo imeti izdatnejšo hrano; pospeševali bodo razvoj tistih dejavnosti, ki so življenjsko pomembne / ekspr.: pisma so pisana s tisto njemu lastno vnemo; v njem je bilo polno življenja, tiste zdrave kmečke razigranosti in dovtipnosti
   4. 4. ekspr. izraža, da oseba ali stvar vzbuja nejevoljo: teta pride na obisk. O, tista sitnica; ti pa tisto tvoje prepričanje
      // poudarja pomen besede, na katero se veže: še tisto malo drobiža ni zapravil; zaradi tistih nekaj dinarjev sta se sprla; tistih nekajkrat, ko sem ga srečal, je bilo premalo, da bi se spoznala
   5. 5. star. isti: kar mu je učitelj povedal, je ponovil s tistimi besedami / govorila sta en in tisti jezik / zjutraj sta šla in se še tisti dan vrnila
      ● ni več tista, kakršna je bila taka, takšna
2. II. v samostalniški rabi
   1. A) 
      1. 1. izraža osebo ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od govorečega
         1. a) razmeroma oddaljeno: poglej, tisti tam je naš znanec
         2. b) glede na drugo bolj oddaljeno: poglejte vrhove, ti so še v soncu, tisti pa že zaviti v oblake
      2. 2. izraža osebo ali stvar, kot jo določa navadno odvisni stavek: rad je smešil tiste, ki se imajo navado bahati; vsi so prišli, tudi tisti od daleč; blagor tistemu, ki je zdrav; misli na tiste, ki stradajo; pomaga naj tisti, ki more / volja je tista, ki mu pomaga živeti / kdor je delal, tisti je dobil plačilo
      3. 3. ekspr. izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vanjo tisti, kako se že piše; ste slišali tiste na sestanku; Janez in tista se dobro razumeta; rad pije tisto, saj veste vino; samo na tisto mislita na spolne odnose
         // ugotoviti morajo, kdaj se je tisti in tisti zaletel z avtomobilom ta in ta
   2. B) 
      1. 1. izraža navadno še ne prepoznano, od govorečega razmeroma oddaljeno stvar, na katero se navadno usmerja pozornost koga: kaj je tisto? Tisto tam so ovce; tisto ni bil grom, ampak nekaj drugega
         // izraža stvar, pojav, kot ga določa odvisni stavek: mir je tisto, kar si najbolj želi; pozabil je še tisto, kar se je naučil v šoli / ali veste o njem tisto, kako se je zdravil
      2. 2. izraža znan, časovno odmaknjen dogodek, pojav: kaj hočemo, tisto takrat se je zgodilo proti naši volji / ekspr. tisto, da je zavrgel sina, ga preganja to
         // pomeril je in v tistem sprožil hkrati, takoj nato; pred dvema letoma ga je obiskala in po tistem je ni več videl
         ● ekspr. ima me za eno od tistih za lahkoživo žensko; star. tista, da ponoči ne mara ven, je malo čudna tisto; ekspr. zasledujejo ga, pa ga skrbi, to je tisto poudarja trditev; kmetijo je dobro uredil. Gospodar je, tisto pa, tisto izraža pritrditev; pog. lepo ste nas postregli, zelo ste se potrudili. Dajte no, kaj bi tisto izraža rahlo zavrnitev; preg. tistega pesem poje, čigar kruh je govori v korist tistega, ki mu daje zaslužek, ga preživlja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem
   1. a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: zapoditi koga iz hiše; v jezi je zapodil sina od doma; če pride, ga bomo zapodili / zapoditi psa s palico
   2. b) da kdo kam gre, pride: zapoditi otroke domov / zapoditi ovce na pašnik
   3. c) da začne kdo kaj delati: zapoditi koga delat, učit
2. 2. z glagolskim samostalnikom povzročiti premikanje, kot ga določa samostalnik: zapoditi konja v galop / zapoditi sovražnika v beg
3. 3. pog. vreči, zagnati: zapoditi kamen v koga / zapodil je čevlje pod klop / zapoditi komu kroglo v glavo izstreliti
   // nož mu je zapodil naravnost v srce zasadil
   ● ekspr. zapoditi žalostne misli pregnati, odpoditi; ekspr. zapodili so ga iz službe odpovedali so mu službo; pog. na prazni cesti je zapodil začel hitro voziti

zapodíti se ekspr.  
1. 1. začeti se hitro premikati: učenci so se zapodili iz razreda; zapoditi se proti domu; zapodil se je po stopnicah navzdol; zapoditi se za kom
   // skočiti, pognati se: zapoditi se čez potok; zapoditi se na konja; zapoditi se komu pod noge
2. 2. preh., s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: zapodil se je vanj in ga udaril; sovražnik se je zapodil nad sestradano vojsko / zapoditi se komu v lase zlasati ga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. ki v zapovrstju ustreza številu dva: drugi dan v tednu; otroci iz drugega zakona; otrok v drugem letu starosti; dne 2. [drugega] marca; Filip II.; v drugi polovici leta / upam, da pride po drugi (uri) 2h; 14h / vsak drugi v vrsti naj stopi naprej; ekspr. skoraj vsak drugi otrok je bolan / druga izdaja časopisa; druga svetovna vojna
   // po vrednosti, kvaliteti za eno stopnjo nižji od najboljšega: vozili so se v drugem razredu; hotel druge kategorije / na turnirju je bil drugi, je dobil drugo mesto / blago druge vrste
   // glede na pomembnost, odločanje za eno stopnjo višji od najnižjega: oblastni organ druge stopnje; obrniti se na drugo instanco
2. 2. izmed dveh bolj oddaljen: veslati na drugi breg / na drugem koncu vasi / pisati na drugo stran lista; publ.: po eni strani sem tega vesel, po drugi pa žalosten; poizkus je zelo nevaren, po drugi strani pa tudi zanimiv
   // ki sledi prejšnjemu: en dan so imeli vročino, drugi dan so bili pa že vsi zdravi; upamo, da bo druga pomlad bolj sončna; letos bodo vse pripravili, drugo leto pa bodo začeli zidati
3. 3. ekspr. tak kot pravi: on je drugi Paganini; bila mu je druga mati; hinavščina mu je postala druga narava
   ● knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; star. drugi pot drugič, drugikrat; evfem. spraviti koga na drugi svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; šalj. druga brada mu raste podbradek; pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; pog. to je pa druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; star. druga šola drugi razred nekdanje gimnazije; pog., ekspr. igrati drugo violino biti v podrejenem položaju; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni
   ♦ film. drugi plan kar je v prizorišču za prvim planom; jur. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; mat. druga potenca kvadrat števila; muz. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; šol. šola druge stopnje srednja šola; študij na drugi stopnji po četrtem semestru pri stopenjskem študiju na univerzi; šport. tekmo je igrala druga postava slabše moštvo; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji

drúgi -a -o 
1. 1. samostalniška oblika od drugi: drugi je večji od prvega
   ● prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; žarg., avt. voziti v drugi, z drugo v drugi prestavi; danes sem že v drugo tu vdrugo
2. 2. navadno v zvezi z eden izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na drugem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji
   // v zvezi z eden, drug izraža medsebojno razmerje: bojita se eden drugega; ovce se tiščijo druga druge; hoditi, padati drug za drugim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. mlada, zlasti pomladanska kokoš: jarice so začele nesti; kupiti jarice in peteline
   ● nar. jarice so se prvič ojagnjile mlade ovce
2. 2. redko jara pšenica: vsejati jarico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. neurejena, navadno manjša skupina živali: krdelo konj, psov / volkovi se družijo, zbirajo v krdela / ovce so prihajale v krdelih / star. krdelo ptic jata
   // nav. slabš., s prilastkom skupina ljudi: pred hišo se je podilo krdelo otrok; na cesti stoji krdelo žensk / sovražna krdela / ekspr. celo krdelo občudovalcev je stalo okrog nje
2. 2. star., z rodilnikom velika količina, množina: krdelo kopriv je raslo ob poti / zagrnilo ga je krdelo spominov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. zool., navadno v zvezi veliki metljaj v žolčevodu ovc in goveda živeči zajedavec, ki povzroča huda obolenja jeter, Fasciola hepatica: jajčeca, ličinke velikega metljaja / ovce so poginile od metljaja metljavosti
2. 2. nar. tur, čir, mozolj: imeti metljaj na nogi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: oče ga je nagnal iz hiše, od doma; kmalu so jih nagnali / nagnali so jo z brcami in zmerjanjem / psa naženi s palico
2. b) da kdo kam gre, pride: otroke so nagnali domov / nagnati ovce v stajo / ni hotel iti, morali so ga nagnati
3. c) da kdo kaj stori: ne bi se učil, če ga oče ne bi nagnal; ekspr. k pisanju ga je nagnala notranja stiska / nagnati koga delat, spat
   ● ekspr. nagnali so ga iz službe odpovedali so mu službo; ekspr. ženo in sina je nagnal dosegel je, da sta ga zapustila, se odselila; ekspr. to mu je nagnalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; ekspr. nagnal ga je z nevednežem rekel mu je, da je nevednež
   ♦ med. bolnika je nagnalo na blato, vodo moral si je izprazniti črevesje, mehur

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. knjiž., navadno s prilastkom rob, obrobje: okrajek gozda / ovce na okrajku črede so se vznemirile / za okrajki hribov leži mesto / razvleči testo in obrezati debele okrajke
   // redko rob, konec: nasloniti komolec na okrajek naslonjala / potegniti okrajke plašča k sebi
2. 2. redko nezoran, travnat del med njivami; meja: pustiti voz na okrajku
3. 3. nav. mn., knjiž., redko krajevec, krajec: klobuk s širokimi okrajki
   // del pokrivala, ki se da zavihati; naušnik: potegniti si okrajke kape na ušesa
4. 4. knjiž., redko obroba, obšitek: nosili so suknje z rdečimi, širokimi okrajki
   ● star. med kosi kruha v košarici je izbral okrajek krajec; knjiž. obrezal je liste in okrajke pometel obrezke; zastar. napisati opombe na okrajek rob; knjiž. golobi so sedali na okrajke stavbe poličke, nadzidke; redko zabiti odprtino z okrajki krajniki
   ♦ alp. ozek prečni pomol v steni; anat. končni del dolge cevaste kosti; epifiza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. glagolnik od pasti pasem: paša drobnice, svinj; paša na pašniku, planinah / gnati, spustiti živino na pašo; vsak dan je na paši; rediti živali ob paši; striči ovce med pašo / gozdna paša; poletna, sezonska paša / peljati čebele na pašo
2. 2. kar se (po)pase: planina ima dobro pašo; jelen si išče pašo; zaradi suše je zraslo malo paše
   ● zastar. dušna paša knjige, zlasti nabožne, verske vsebine; ekspr. dogodek je bil prava paša za novinarje je povzročil izredno zanimanje; ekspr. paša za oči kar si kdo z zanimanjem in zadovoljstvom ogleduje
   ♦ agr. želodna, žirova paša; paša na obroke pri kateri se dodeli živini le toliko pašnika, da se na njem enkrat do sitega naje; čeb. ajdova, kostanjeva paša; čebelja paša; jesenska paša

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. krajši čas mešati: pomešati polento; pomešati s kuhalnico, žlico / pomešati z roko po kupu fižola, pesku
2. 2. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: pomešati vino z vodo; dim se je pomešal z meglo / za kokoši je pomešala koruzo s pšenico
   // dati, postaviti skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: pomešala je svoje in njegove knjige; koze so se pomešale med ovce / pomešati karte narediti, povzročiti, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve
3. 3. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: na izpitu je pomešal vse datume in kraje / pomešal je njegovo ime z imenom drugega znanca
   // uporabiti v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: v pogovoru je pomešal poljščino in češčino; nemške besede so se mu pomešale med slovenske
   ● ekspr. pomešal se je med zbrane ljudi in vzklikal dogovorjena gesla šel je, skril se je

poméšati se tudi pomešáti se pojaviti se skupaj, istočasno: v njegovem pogledu sta se pomešala hudomušnost in naklonjenost do nje / njihovi glasovi so se pomešali
// dobiti značilnosti drug drugega: na tem področju sta se pomešali dve narečji
● priseljenci so se krvno pomešali z domačini so postali krvni sorodniki

poméšan -a -o: govoril je s hrvaškimi besedami pomešan jezik; rasno pomešani ljudje; to so pojmi, ki so med seboj čisto pomešani

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. gazeč priti z enega konca česa na drugega: ponoči so pregazili še zadnji del poti
   // knjiž. poteptati: ovce so pregazile deteljišče / konj ga je pregazil; pren. sovražne čete so jih pregazile
2. 2. narediti gaz (v sneg): šel je pred drugimi, da bi pregazil visoki sneg

pregážen -a -o: sneg še ni pregažen; sovražniki so bili pregaženi; pregažena pot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. z rejo, krmljenjem povzročiti, da žival (pre)živi določen čas: prerediti živino čez zimo / ti travniki in pašniki lahko preredijo precej goveda
2. 2. redko prehraniti, preživiti: s svojim delom za silo preredi družino

prerejèn -êna -o: 
1. 1. deležnik od prerediti: čez zimo prerejene ovce
2. 2. ekspr. preveč rejen, debel: fant je prerejen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. delati slano: soliti krompir, juho, omako; jedi preveč solite; to pecivo se ne soli; pren. svoje pripovedovanje je solil z dovtipi
2. 2. posipati, natirati s soljo, navadno zaradi konzerviranja: soliti čreva, kože; soliti meso, ribe
   ● pog. pozimi ceste pogosto solijo posipajo s soljo; ekspr. hoče mi soliti pamet vsiljevati svoje védenje, znanje; nar. šel je solit ovce pokladat jim sol; ekspr. pojdi se solit izraža nejevoljno, nestrpno odklanjanje, zavračanje; pog. hude jim je solil ostro, brez prizanašnja je govoril z njimi; ošteval jih je
   ♦ agr. soliti sir na suho, v slanici

soljèn -êna -o: prodajati soljene in posušene ribe; soljena slanina; juha je že soljena; soljena čreva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. s silo delovati na kaj, da ostane v določenem položaju: moker sneg je tiščal veje k tlom; tiščal ga je k steni, ob steno; tiščati koga proč od sebe
   // na tak način preprečevati prehod skozi kako odprtino: tiščati pokrovko, da ne bi uhajala para; tiščati vrata / tiščati si nos, ušesa
2. 2. delati, da je kaj tesno na čem, ob čem: tiščati lice k šipi, na šipo; tiščati si robec na usta / tiščati glavo med ramena
   // objemajoč imeti tesno ob čem: tiščal jo je k sebi; tiščati otroka na prsi; tiščala sta se drug k drugemu
3. 3. trdno držeč, oprijemajoč z roko, rokami delati, da na kaj deluje sila: tiščati koga za vrat
   // trdno držeč imeti kje: v roki je tiščal denar; tiščati pipo med zobmi, v ustih
4. 4. s silo ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu: levico je tiščal na prsih; tiščati roke v žepu / tiščati usta, veke, zobe skupaj / tiščati pest
5. 5. s pritiskanjem povzročati komu bolečino, neugodje: čevlji me tiščijo; sedlo je konja tiščalo / očala ga tiščijo za ušesi; obveza tišči je pretesno ovita
   // taka hrana jo tišči v želodcu; nekaj me tišči v glavi; brezoseb. v grlu, prsih, želodcu ga tišči
6. 6. ekspr., navadno s prislovnim določilom prizadevati si kljub oviram, odporu iti, priti kam: ljudje so tiščali k izhodu, proti vratom, v cerkev / živina tišči v deteljo; ne tíšči v hribe v takem vremenu; otrok tišči ven / hči tišči z doma; mladi tiščijo iz vasi v mesta / nikar tako ne tišči v njihovo družbo
   // prizadevati si doseči, uresničiti določeno stvar, ki bo po mnenju govorečega povzročila, da bo osebek deležen tega, kar izraža dopolnilo: fant tišči v nesrečo, nevarnost / tiščati v vojno
7. 7. ekspr., s predlogom vsiljivo približevati se komu: sédi tam in ne tíšči k nama; množica je tiščala za njim / ovce so tiščale za pastirjem
   // v zvezi z za zelo, vsiljivo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: dekleti tiščita za moškimi; že dolgo tišči za njo
   // v zvezi z v vztrajno, vsiljivo spraševati, prositi, prigovarjati: neprestano je tiščal vanjo, kaj ji je; tiščali so vanj, naj jim pove / tiščati v koga z vprašanji
8. 8. ekspr. pojavljati se kje v veliki količini: kri ji tišči v glavo / skozi okna in vrata je tiščala sopara, vročina
9. 9. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: davki so tiščali ljudstvo; dvomi, skrbi jih tiščijo / tišči ga vprašanje, kako naj stvar prav reši
   ● ekspr. denar ga tišči ima ga preveč, pa ne ve, kako bi ga porabil; mleko tišči kravo zaradi (pre)velike količine, nabrane v vimenu, ji povzroča neugodje; ekspr. tiščati denar hraniti ga, biti skop; pog. obljubil mu je, v žepu pa je tiščal figo obljube ni nameraval izpolniti; ekspr. kar naprej tišči glavo v knjige veliko bere, študira; ekspr. tiščati glavo v pesek (kot noj) ne hoteti videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; ekspr. tiščati glave skupaj si šepetati; se družiti, biti skupaj; ekspr. žalost mu je tiščala grlo bil je zelo žalosten, prizadet; ekspr. v vsako reč tišči svoj nos se vmešava; ekspr. dozdaj so (si) tiščali oči in ušesa pred resnico niso hoteli spoznati resnice; star. tiščati pene imeti pene na ustih, zlasti ob bolezni; tiščati pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; ekspr. obljuba ga tišči za vrat mu povzroča težave, neprijetnosti, ker je ne more, noče uresničiti, čeprav bi jo moral; ekspr. tiščala je svojo, zato je odnehal vztrajala je pri tem, kar je rekla; ekspr. besede so mu tiščale na jezik, a je molčal rad bi govoril; ekspr. vedno tišči v ospredje hoče biti prvi, upoštevan; evfem. tišči ga nastran opraviti mora veliko, malo potrebo; ekspr. vedno tiščijo skupaj so skupaj, si prizadevajo biti čimveč skupaj

tiščáti se 
1. 1. biti tesno ob kom, čem: otroci so se tiščali matere; tiščati se peči
2. 2. ekspr. biti prostorsko tesno ob čem: naša hiša se tišči njihove / hiše se tiščijo druga druge, skupaj
   // biti, nahajati se tesno skupaj sploh: na polici se tiščijo knjige / steza se je tiščala gorskih sten
   ● ekspr. ob praznikih so se tiščali doma so bili; ekspr. zeblo ga je, pa se je tiščal skupaj bil je skrčen, sključen

tiščáje: deček je zbežal, tiščaje v rokah ukradeni denar

tiščèč -éča -e: tiščeč vrata, je klical na pomoč; tiščeč si ušesa, je odšla

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. oskrbovati, skrbeti za: vardevati konje, živino / odšel je v hlev vardevat / vardevati ovce po travnikih pasti
   // vardevati bolnika streči, negovati
   // vardevati ogenj na ognjišču
2. 2. paziti, varovati: vardevati otroka / v hiši je mrlič in sosedje ga vardevajo bedijo pri njem

vardévan -a -o: lepo vardevana živina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.