tròp3 trôpa m (ȍ ó)
skupina živali iste vrste, navadno manjša: trop koz, ovc; po ulici se je podil trop psov / pastir žene trop na pašo / volkovi se zbirajo v trope; pasti se v tropih; gamsi živijo v tropih
// ekspr., navadno s prilastkom skupina ljudi: trop jezdecev, otrok; bližal se je trop napadalcev / stali so v tropih
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
túl1 -a m (ȗ)
cevasta priprava za hranjenje, nošenje puščic: napolniti tul s puščicami; obesiti si tul čez rame; lesen, usnjen tul / vtakniti nož v tul v nožnico
// kar je po obliki temu podobno: zatakniti baklo v tul / zviti papir v tul v cev, tulec
♦ etn. pastir trobi na tul, v tul na rog, v rog iz lubja
cevasta priprava za hranjenje, nošenje puščic: napolniti tul s puščicami; obesiti si tul čez rame; lesen, usnjen tul / vtakniti nož v tul v nožnico
// kar je po obliki temu podobno: zatakniti baklo v tul / zviti papir v tul v cev, tulec
♦ etn. pastir trobi na tul, v tul na rog, v rog iz lubja
SSKJ²
varováti -újem in várovati -ujem nedov.(á ȗ; á)
1. prizadevati si, skrbeti, da se odvrne nevarnost od česa: pes varuje dom; mora ostati doma in varovati hišo / otoček zapira in varuje vhod v pristanišče / votlina jih je varovala pred dežjem, zastar. dežja; varovati gozd pred požarom / varovati soplezalca pri plezanju
// delati, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: fant je duševno prizadet in ga morajo varovati; varovati se bolezni, prepiha / varovati koga pred nesrečo, udarci / dlake varujejo žival pred mrazom / premaz varuje kovino pred rjo; okno je varovala železna mreža
// imeti v oskrbi, varstvu: pastir varuje čredo / varovati otroke
2. prizadevati si, da se kaj ohrani: mati je to posodo skrbno varovala / varovati premoženje / varovati red, samostojnost / varovati čast in poštenje hčere; varovati svoj ugled / varovati lepoto in čistost jezika; varovati skrivnost / z roko je varovala plamen sveče
3. v medmetni rabi izraža grožnjo, svarilo: fant, varuj se; varujte se ga
● zastar. varuj, da ga ne zadeneš glej, pazi; star. dve veliki skrinji sta varovali materino bogastvo v njih je bilo shranjeno; nar. varovati mrliča bedeti pri njem; zastar. delo ga je varovalo pri življenju ohranjalo; star. denarnico je skrbno varovala pazila nanjo; bog varuj povedati komu bogvaruj
♦ alp. varovati z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečevati, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil; pravn. varovati pravico ščititi pravico; šah. varovati kralja
1. prizadevati si, skrbeti, da se odvrne nevarnost od česa: pes varuje dom; mora ostati doma in varovati hišo / otoček zapira in varuje vhod v pristanišče / votlina jih je varovala pred dežjem, zastar. dežja; varovati gozd pred požarom / varovati soplezalca pri plezanju
// delati, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: fant je duševno prizadet in ga morajo varovati; varovati se bolezni, prepiha / varovati koga pred nesrečo, udarci / dlake varujejo žival pred mrazom / premaz varuje kovino pred rjo; okno je varovala železna mreža
// imeti v oskrbi, varstvu: pastir varuje čredo / varovati otroke
2. prizadevati si, da se kaj ohrani: mati je to posodo skrbno varovala / varovati premoženje / varovati red, samostojnost / varovati čast in poštenje hčere; varovati svoj ugled / varovati lepoto in čistost jezika; varovati skrivnost / z roko je varovala plamen sveče
3. v medmetni rabi izraža grožnjo, svarilo: fant, varuj se; varujte se ga
● zastar. varuj, da ga ne zadeneš glej, pazi; star. dve veliki skrinji sta varovali materino bogastvo v njih je bilo shranjeno; nar. varovati mrliča bedeti pri njem; zastar. delo ga je varovalo pri življenju ohranjalo; star. denarnico je skrbno varovala pazila nanjo; bog varuj povedati komu bogvaruj
♦ alp. varovati z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečevati, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil; pravn. varovati pravico ščititi pravico; šah. varovati kralja
- varováti se, in várovati se
paziti se, izogibati se: varovati se slabe družbe; varuj se ga / varuj se prehitre sodbe
- varováje :
varovaje svoje koristi, je pomagal tudi drugim
- varujóč -a -e:
hoditi ves dan, varujoč si obraz pred žgočim soncem; varujoča plast
- varován in várovan -a -o:
varovane skrivnosti; slabo varovane črede
● varovan parkirni prostor parkirni prostor s paznikom; varovana pot po snežiščih zavarovana pot
SSKJ²
zaskočíti -skóčim dov. (ī ọ̑)
1. skočiti, dvigniti se na koga v položaj, ki omogoča paritev: žrebec zaskoči kobilo / vulg. zaskočiti žensko
2. star. nepričakovano komu zastaviti pot, napasti koga: v gozdu ga zaskočijo razbojniki; zaskočiti sovražno vojsko / zaskočiti koga izza plota
3. star. nepričakovano skočiti na koga, napasti koga: zver zaskoči svoj plen
4. star. prevzeti, obiti1: zaskoči ga obup, trudnost
5. zastar. presenetiti: zaskočiti koga z izjavo, novico / na poti jih je zaskočila noč
1. skočiti, dvigniti se na koga v položaj, ki omogoča paritev: žrebec zaskoči kobilo / vulg. zaskočiti žensko
2. star. nepričakovano komu zastaviti pot, napasti koga: v gozdu ga zaskočijo razbojniki; zaskočiti sovražno vojsko / zaskočiti koga izza plota
3. star. nepričakovano skočiti na koga, napasti koga: zver zaskoči svoj plen
4. star. prevzeti, obiti1: zaskoči ga obup, trudnost
5. zastar. presenetiti: zaskočiti koga z izjavo, novico / na poti jih je zaskočila noč
- zaskočíti se
1. pri premiku se nepravilno zatakniti za kak drug del in v tem položaju ostati: ključavnica, sprožilec se zaskoči / naboj v puški se zaskoči / vrata avtomobila so se zaskočila / vaba je pojedena, vendar se past ni zaskočila se ni sprožila
2. ekspr. pri skakanju zaiti v nevaren, brezizhoden položaj: pastir je rešil kozo, ki se je zaskočila
- zaskóčen -a -o:
zaskočena kobila; stikalo je zaskočeno
SSKJ²
zatrobíti in zatróbiti -im dov. (ī ọ́)
1. zaigrati na trobilo: trobentač je zatrobil / zatrobiti na trobento
// dati zvočne signale s trobilom: pastir, stražnik je zatrobil / preh. trobentač je zatrobil napad, umik, zbor
2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročiti močne, doneče glasove: zatrobiti s trobento; glasno zatrobiti / zatrobiti na rog, v rog
3. dati močne, doneče glasove: parnik je zatrobil / zatrobili so lovski rogovi
// oglasiti se s takimi glasovi: slon zatrobi
4. dati signal s hupo: pred ovinkom je voznik zatrobil / avtomobil je glasno zatrobil
5. ekspr. glasno, doneče se usekniti: kihnil je, nato pa zatrobil v robec
6. preh., slabš. glasno, doneče reči, povedati: glej, da ne zatrobiš kake neumne / pridite že, je zatrobila v hišo
1. zaigrati na trobilo: trobentač je zatrobil / zatrobiti na trobento
// dati zvočne signale s trobilom: pastir, stražnik je zatrobil / preh. trobentač je zatrobil napad, umik, zbor
2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročiti močne, doneče glasove: zatrobiti s trobento; glasno zatrobiti / zatrobiti na rog, v rog
3. dati močne, doneče glasove: parnik je zatrobil / zatrobili so lovski rogovi
// oglasiti se s takimi glasovi: slon zatrobi
4. dati signal s hupo: pred ovinkom je voznik zatrobil / avtomobil je glasno zatrobil
5. ekspr. glasno, doneče se usekniti: kihnil je, nato pa zatrobil v robec
6. preh., slabš. glasno, doneče reči, povedati: glej, da ne zatrobiš kake neumne / pridite že, je zatrobila v hišo
SSKJ²
blagó -á s, mn. blága s in blagôvi m (ọ̑) nav. ed.
1. izdelek ali pridelek, namenjen tržišču: dobaviti, pakirati, prodajati blago; galanterijsko, industrijsko, špecerijsko blago; izvozno blago; blago za široko potrošnjo; velika izbira, ponudba blaga; povpraševanje po blagu; trgovina z mešanim blagom / plačevati v blagu ne z denarjem; pren. popevka je konjunkturno blago
2. tudi mn. tekstilni izdelki, tkanina: blago se mečka; izdelovati, tkati, urezati blago; črtasto, enobarvno blago; volneno blago; dekorativno, pohištveno blago; letni blagovi; modna blaga; blago iz umetnih vlaken; blago na metre; blago za moške obleke; blago z napako; obleka iz pralnega blaga / blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka, se seka trga po pregibih; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo
3. star. premoženje, imetje: ne mara za posvetno blago; opremiti dom z živim in mrtvim blagom
4. nar. zahodno goveja živina: pastir zavrača blago iz detelje
● pog. to blago gre po njem je veliko povpraševanje, nima cene se prodaja po zelo nizki ceni; zbirati ljudsko, narodopisno blago dokumente ljudske kulture; publ. trgovina z belim blagom z ljudmi, zlasti dekleti, ki se jih zasužnji, navadno za prostitucijo; preg. dobro blago se samo hvali
♦ ekon. potrošno blago za osebno potrošnjo; etn. blago prodajati otroška igra, pri kateri udeleženec v vlogi kupca ugiblje, katero blago predstavljajo drugi; trg. kosovno blago blago na kose; razsuto blago nepakirano
1. izdelek ali pridelek, namenjen tržišču: dobaviti, pakirati, prodajati blago; galanterijsko, industrijsko, špecerijsko blago; izvozno blago; blago za široko potrošnjo; velika izbira, ponudba blaga; povpraševanje po blagu; trgovina z mešanim blagom / plačevati v blagu ne z denarjem; pren. popevka je konjunkturno blago
2. tudi mn. tekstilni izdelki, tkanina: blago se mečka; izdelovati, tkati, urezati blago; črtasto, enobarvno blago; volneno blago; dekorativno, pohištveno blago; letni blagovi; modna blaga; blago iz umetnih vlaken; blago na metre; blago za moške obleke; blago z napako; obleka iz pralnega blaga / blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka, se seka trga po pregibih; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo
3. star. premoženje, imetje: ne mara za posvetno blago; opremiti dom z živim in mrtvim blagom
4. nar. zahodno goveja živina: pastir zavrača blago iz detelje
● pog. to blago gre po njem je veliko povpraševanje, nima cene se prodaja po zelo nizki ceni; zbirati ljudsko, narodopisno blago dokumente ljudske kulture; publ. trgovina z belim blagom z ljudmi, zlasti dekleti, ki se jih zasužnji, navadno za prostitucijo; preg. dobro blago se samo hvali
♦ ekon. potrošno blago za osebno potrošnjo; etn. blago prodajati otroška igra, pri kateri udeleženec v vlogi kupca ugiblje, katero blago predstavljajo drugi; trg. kosovno blago blago na kose; razsuto blago nepakirano
SSKJ²
dvójnica -e ž (ọ̑)
1. ženska, ki je drugi ženski izredno podobna, zlasti po zunanjosti: to ni bila ona, pač pa njena dvojnica
// film., gled. ženska, ki nadomešča pravo igralko v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: prizore na smučeh so posneli z dvojnico, smučarsko prvakinjo
2. vsaka od dveh ali več enakih stvari: knjižnica si je za izposojanje knjig uredila oddelek dvojnic
// jezikosl. vsaka od dveh ali več pojavnih oblik besede: akcentska, pravopisna dvojnica / pogovorna dvojnica sinonim
3. etn. piščal iz enega kosa lesa z dvema cevema: pastir je piskal na dvojnico
1. ženska, ki je drugi ženski izredno podobna, zlasti po zunanjosti: to ni bila ona, pač pa njena dvojnica
// film., gled. ženska, ki nadomešča pravo igralko v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: prizore na smučeh so posneli z dvojnico, smučarsko prvakinjo
2. vsaka od dveh ali več enakih stvari: knjižnica si je za izposojanje knjig uredila oddelek dvojnic
// jezikosl. vsaka od dveh ali več pojavnih oblik besede: akcentska, pravopisna dvojnica / pogovorna dvojnica sinonim
3. etn. piščal iz enega kosa lesa z dvema cevema: pastir je piskal na dvojnico
SSKJ²
SSKJ²
kôžuh -úha m (ó ú)
1. koža živali z gostejšo, daljšo dlako: žival je imela črn kožuh; kožuh medveda / pozimi ima lisica gost kožuh gosto dlako
// ta koža za predelovanje v krzno: prodajati, zbirati kožuhe / predelovanje kožuhov
2. vrhnje oblačilo iz kože, navadno ovčje: nositi kožuh in kučmo; pastir se je pokril s kožuhom in zaspal / kratek ovčji kožuh / plašč, podložen s kožuhom s krznom / ekspr. vedno ima kak kožuh na sebi zelo debelo obleko
// krznen plašč: kupila si je nov kožuh; lisičji, zajčji kožuh; kožuh iz bobrovine
1. koža živali z gostejšo, daljšo dlako: žival je imela črn kožuh; kožuh medveda / pozimi ima lisica gost kožuh gosto dlako
// ta koža za predelovanje v krzno: prodajati, zbirati kožuhe / predelovanje kožuhov
2. vrhnje oblačilo iz kože, navadno ovčje: nositi kožuh in kučmo; pastir se je pokril s kožuhom in zaspal / kratek ovčji kožuh / plašč, podložen s kožuhom s krznom / ekspr. vedno ima kak kožuh na sebi zelo debelo obleko
// krznen plašč: kupila si je nov kožuh; lisičji, zajčji kožuh; kožuh iz bobrovine
SSKJ²
lóček -čka m (ọ̑)
travi podobna rastlina, ki raste zlasti na vlažnih tleh: utrgati loček; na ločku se pozibava kačji pastir / ribnik je zaraščen z ločkom; loček in biček ob vodi
// steblo te rastline: zavezati z ločkom / otroci pletejo košarice iz ločka
travi podobna rastlina, ki raste zlasti na vlažnih tleh: utrgati loček; na ločku se pozibava kačji pastir / ribnik je zaraščen z ločkom; loček in biček ob vodi
// steblo te rastline: zavezati z ločkom / otroci pletejo košarice iz ločka
SSKJ²
modrásast -a -o prid. (á)
po lisah podoben modrasu: pastir z modrasasto palico / imel je modrasasto kožo od udarcev marogasto
po lisah podoben modrasu: pastir z modrasasto palico / imel je modrasasto kožo od udarcev marogasto
SSKJ²
pìk pòk medm. (ȉ, ȍ)
posnema glasove pri udarjanju s cepcem, bičem: pastir šviga z bičem, da poka: pik pok; pik pok, se oglaša s skednja
posnema glasove pri udarjanju s cepcem, bičem: pastir šviga z bičem, da poka: pik pok; pik pok, se oglaša s skednja
SSKJ²
pískati -am nedov., tudi piskála (í)
1. igrati na piščal, na glasbilo s piščaljo: godci so godli in piskali; pastir leži v travi in si piska / piskati na piščalko
2. dajati visoke, ostre glasove: lokomotiva, piščalka piska; glasno, predirljivo piskati; dobil je konjička, ki zadaj piska / para piska v zrak piskajoč uhaja; brezoseb.: v prsih mu hrope in piska; v sprejemniku spet piska
// oglašati se s takimi glasovi: gams, srna piska / začela sta piskati jerebom jih klicati na tak način
3. s pihanjem v ozek, podolgovat predmet, režo povzročati visoke, ostre glasove: naučiti se piskati; piskati na list, prste; piskati v cevko / zunaj piska burja; veter piska v vejah
● sodnik je piskal osebno napako, prekršek s piščalko dal znak, da je bila storjena osebna napaka, prekršek; ekspr. trobentice že piskajo pomladni pozdrav že cvetijo; ekspr. s samo pokojnino bom tanko piskal bom živel slabo, v slabih gmotnih razmerah; bil je hud, da je kar piskal zelo je bil hud
1. igrati na piščal, na glasbilo s piščaljo: godci so godli in piskali; pastir leži v travi in si piska / piskati na piščalko
2. dajati visoke, ostre glasove: lokomotiva, piščalka piska; glasno, predirljivo piskati; dobil je konjička, ki zadaj piska / para piska v zrak piskajoč uhaja; brezoseb.: v prsih mu hrope in piska; v sprejemniku spet piska
// oglašati se s takimi glasovi: gams, srna piska / začela sta piskati jerebom jih klicati na tak način
3. s pihanjem v ozek, podolgovat predmet, režo povzročati visoke, ostre glasove: naučiti se piskati; piskati na list, prste; piskati v cevko / zunaj piska burja; veter piska v vejah
● sodnik je piskal osebno napako, prekršek s piščalko dal znak, da je bila storjena osebna napaka, prekršek; ekspr. trobentice že piskajo pomladni pozdrav že cvetijo; ekspr. s samo pokojnino bom tanko piskal bom živel slabo, v slabih gmotnih razmerah; bil je hud, da je kar piskal zelo je bil hud
- piskáje :
vlak se piskaje oddaljuje; piskaje smrčati
- piskajóč -a -e:
piskajoč glas; mrzel piskajoč veter; prisl.: piskajoče se oglašati
SSKJ²
SSKJ²
pripásti2 -pásem dov. (á)
pasoč prignati: pastir je pripasel ovce do staje; pren., ekspr. veter je pripasel čredo oblakov nad vas
pasoč prignati: pastir je pripasel ovce do staje; pren., ekspr. veter je pripasel čredo oblakov nad vas
- pripásti se
pasoč se priti: krava se je pripasla do njive s koruzo; jelen se je pripasel do jase
SSKJ²
seštéti -štêjem [səšteti in sešteti] dov. (ẹ́ ȇ)
1. dobiti določeno vsoto z dodajanjem posameznih zneskov: sešteti davke, odtegljaje; če se seštejejo vsi stroški, je dobiček majhen / sešteti kazenske točke pri tekmovanju
// mat. narediti računsko operacijo, pri kateri se eno število doda drugemu: sešteti cela števila, ulomke; pravilno sešteti / na pamet je seštel ne da bi si računsko operacijo napisal, ne da bi uporabil pripomočke; sešteti na stroj
2. star. prešteti: pastir je seštel ovce / sešteti glasove po volitvah / zbralo se je toliko ljudi, da jih v dveh dneh ne sešteješ zelo veliko
1. dobiti določeno vsoto z dodajanjem posameznih zneskov: sešteti davke, odtegljaje; če se seštejejo vsi stroški, je dobiček majhen / sešteti kazenske točke pri tekmovanju
// mat. narediti računsko operacijo, pri kateri se eno število doda drugemu: sešteti cela števila, ulomke; pravilno sešteti / na pamet je seštel ne da bi si računsko operacijo napisal, ne da bi uporabil pripomočke; sešteti na stroj
2. star. prešteti: pastir je seštel ovce / sešteti glasove po volitvah / zbralo se je toliko ljudi, da jih v dveh dneh ne sešteješ zelo veliko
- seštét -a -o:
števila niso prav sešteta
● star. moje ure so seštete kmalu bom umrl
SSKJ²
SSKJ²
svinjár -ja m (á)
1. kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem prašičev: svinjar je že nakrmil prašiče; kravarji in svinjarji
// star. svinjski pastir: svinjar žene prašiče skozi vas
2. slabš. kdor (rad) nespodobno, opolzko govori: je velik svinjar / kot psovka svinjar svinjski
3. slabš. ničvreden, malovreden človek: svinjar je, če zahteva toliko denarja / kot psovka zdaj si pa ti na vrsti, svinjar
1. kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem prašičev: svinjar je že nakrmil prašiče; kravarji in svinjarji
// star. svinjski pastir: svinjar žene prašiče skozi vas
2. slabš. kdor (rad) nespodobno, opolzko govori: je velik svinjar / kot psovka svinjar svinjski
3. slabš. ničvreden, malovreden človek: svinjar je, če zahteva toliko denarja / kot psovka zdaj si pa ti na vrsti, svinjar
SSKJ²
štekljáča -e ž (á)
star. palica z železno konico na enem koncu: pri hoji se je opiral na grčavo štekljačo; pastir je s štekljačo zganjal ovce v stajo
star. palica z železno konico na enem koncu: pri hoji se je opiral na grčavo štekljačo; pastir je s štekljačo zganjal ovce v stajo
Število zadetkov: 59
Dostopnost