pésnik -a m (ẹ̑)
kdor piše pesmi: na prireditvi so pesniki sami brali svoje pesmi; deklamirati verze znanega pesnika; pesniki in pisatelji / ekspr. on je izrazit pesnik ljubezni / ekspr. rad bere ruske pesnike ruske pesmi / knjiž. domoljubni pesnik ki piše domoljubne pesmi; ljudski pesnik ki piše ljudske pesmi; romantični, sodobni pesnik; pesnik balad, sonetov
● star. kako že poje pesnik kako se že glasi določena pesem ali odlomek pesmi; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. ta pesnik je zelo ljudski ljudje radi berejo njegove pesmi; publ. Jakopič je pesnik barv je umetniški ustvarjalec, slikar, katerega izrazna moč, kvaliteta so barve; vznes. pesnik po milosti božji velik, nadarjen
♦ lit. epski, lirski pesnik
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
literáren -rna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na literatura 1, 2:
a) romantika, realizem in drugi literarni tokovi; pisatelj goji različne literarne oblike; filmski ustvarjalec se je držal literarne predloge; lirika, epika in dramatika so literarne vrste / literarni umetniki, ustvarjalci / literarna umetnost / publ. v literarno areno prihajajo mladi pesniki; knjiž. svojo literarno pot je začel kot pesnik / literarni jezik knjižni jezik; leposlovni jezik; literarni krožek; literarni salon; organizirati literarni večer prireditev, na kateri se posredujejo poslušalcem literarna dela, navadno z branjem; literarna čitanka pomožni učbenik z izbranimi literarnimi sestavki in kratkimi življenjepisi avtorjev; literarna priloga časopisa; izdajati literarno revijo; njegovo literarno delo obsega deset knjig; ustvariti velika literarna dela
b) imeti široko literarno obzorje / literarni zgodovinar; literarna kritika, veda; študirati literarno zgodovino
c) velika literarna vrednost dela
2. značilen za literaturo: na tej sliki so literarne prvine močnejše kot likovne / literarni klišeji; publ. v njegovih delih prevladuje literarna manira
// knjiž. neživ, neživljenjski, nenaraven: jezik v njegovih delih je preveč literaren; njen slog je nekoliko literaren
// publ. v katerem so bistveni, osnovni izrazni elementi podrejeni drugotnim, značilnim za leposlovje: kritika očita filmu, da je literaren
● knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; gibati se v literarnih krogih med književniki, pisatelji
♦ gled. literarno gledališče; lit. literarna teorija
1. nanašajoč se na literatura 1, 2:
a) romantika, realizem in drugi literarni tokovi; pisatelj goji različne literarne oblike; filmski ustvarjalec se je držal literarne predloge; lirika, epika in dramatika so literarne vrste / literarni umetniki, ustvarjalci / literarna umetnost / publ. v literarno areno prihajajo mladi pesniki; knjiž. svojo literarno pot je začel kot pesnik / literarni jezik knjižni jezik; leposlovni jezik; literarni krožek; literarni salon; organizirati literarni večer prireditev, na kateri se posredujejo poslušalcem literarna dela, navadno z branjem; literarna čitanka pomožni učbenik z izbranimi literarnimi sestavki in kratkimi življenjepisi avtorjev; literarna priloga časopisa; izdajati literarno revijo; njegovo literarno delo obsega deset knjig; ustvariti velika literarna dela
b) imeti široko literarno obzorje / literarni zgodovinar; literarna kritika, veda; študirati literarno zgodovino
c) velika literarna vrednost dela
2. značilen za literaturo: na tej sliki so literarne prvine močnejše kot likovne / literarni klišeji; publ. v njegovih delih prevladuje literarna manira
// knjiž. neživ, neživljenjski, nenaraven: jezik v njegovih delih je preveč literaren; njen slog je nekoliko literaren
// publ. v katerem so bistveni, osnovni izrazni elementi podrejeni drugotnim, značilnim za leposlovje: kritika očita filmu, da je literaren
● knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; gibati se v literarnih krogih med književniki, pisatelji
♦ gled. literarno gledališče; lit. literarna teorija
- literárno prisl.:
literarno delovati; literarno obdelati snov; ta stavek zveni nekoliko literarno; biti literarno izobražen; literarno pisani spomini na pesnika
SSKJ²
rodíti -ím dov. in nedov. (ī í)
1. spraviti iz rodil otroka: urediti prostor, v katerem matere rodijo; roditi v porodnišnici; prezgodaj roditi; z lahkoto, težko roditi / pog. iti rodit / rodila je zdravega otroka
// dati, posredovati življenje komu kot mati: rodila je dosti otrok / ženske, ki ne morejo roditi, lahko otroka posvojijo ki ne morejo spočeti, zanositi / rodila mu je sina in hčer
// spraviti iz rodil mladiče, mladiča: samica rodi večkrat na leto / opice rodijo navadno po enega mladiča
2. dati sadeže, plodove: nekatere jablane rodijo vsako leto; odrezati mladike, ki ne bodo rodile / krompir v teh krajih dobro rodi / njihovo polje ne rodi dovolj; dobro obdelana zemlja rada rodi / drevje je rodilo le redke sadeže
3. ekspr. povzročiti nastanek česa: plameni so rodili dim; vihar rodi valove / ti dogodki so rodili zaskrbljenost / bolečina je rodila pesem navdihnila; duhovni premiki, ki jih je rodil moderni čas; pregovore rodi izkušnja nastanejo iz izkušenj
// dati, prinesti: tako gospodarjenje ne rodi uspehov; prizadevanja so rodila velike koristi, dobre rezultate
● publ. buržoazija je rodila kapitalizem je bila začetnica kapitalizma; star. poslovil se je od nje, ki ga je rodila na svet, v življenje od matere; ekspr. rodila ga je slovenska mati je Slovenec; ekspr. rodil ga je naš narod je član našega naroda; ekspr. prizadevanja niso rodila sadu niso bila uspešna; pog. v eni uri je moral roditi članek napisati; bil je tak, kot ga je rodila mati nag, gol; preg. kar mačka rodi, miši lovi otroci so navadno taki kakor starši
1. spraviti iz rodil otroka: urediti prostor, v katerem matere rodijo; roditi v porodnišnici; prezgodaj roditi; z lahkoto, težko roditi / pog. iti rodit / rodila je zdravega otroka
// dati, posredovati življenje komu kot mati: rodila je dosti otrok / ženske, ki ne morejo roditi, lahko otroka posvojijo ki ne morejo spočeti, zanositi / rodila mu je sina in hčer
// spraviti iz rodil mladiče, mladiča: samica rodi večkrat na leto / opice rodijo navadno po enega mladiča
2. dati sadeže, plodove: nekatere jablane rodijo vsako leto; odrezati mladike, ki ne bodo rodile / krompir v teh krajih dobro rodi / njihovo polje ne rodi dovolj; dobro obdelana zemlja rada rodi / drevje je rodilo le redke sadeže
3. ekspr. povzročiti nastanek česa: plameni so rodili dim; vihar rodi valove / ti dogodki so rodili zaskrbljenost / bolečina je rodila pesem navdihnila; duhovni premiki, ki jih je rodil moderni čas; pregovore rodi izkušnja nastanejo iz izkušenj
// dati, prinesti: tako gospodarjenje ne rodi uspehov; prizadevanja so rodila velike koristi, dobre rezultate
● publ. buržoazija je rodila kapitalizem je bila začetnica kapitalizma; star. poslovil se je od nje, ki ga je rodila na svet, v življenje od matere; ekspr. rodila ga je slovenska mati je Slovenec; ekspr. rodil ga je naš narod je član našega naroda; ekspr. prizadevanja niso rodila sadu niso bila uspešna; pog. v eni uri je moral roditi članek napisati; bil je tak, kot ga je rodila mati nag, gol; preg. kar mačka rodi, miši lovi otroci so navadno taki kakor starši
- rodíti se
1. priti iz rodil: ko se otrok rodi, navadno zajoka; rodil se je hitro
// začeti živeti ob prihodu iz rodil: lani se je rodilo več dečkov kot deklic; rodil se je pred sto leti v Ljubljani / rodila sta se jima sin in hči / mladiči nekaterih živali se rodijo slepi in goli
// po rojstvu izhajati, izvirati: rodil se je delavcu; roditi se v kmečki hiši
2. ekspr. nastati, pojaviti se: na oceanu se je rodil nov otok; naša posvetna poezija se je rodila v drugi polovici 18. stoletja / zapisoval je misli, kakor so se mu rodile / opisovati razmere, v katerih se je rodilo društvo je bilo ustanovljeno; po viharni noči se je rodilo sončno jutro je nastopilo, bilo; njegova prva povest se je rodila v štirinajstih dneh je bila napisana; televizija se je rodila v Ameriki izumili so jo
// z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: med njimi se je rodila ljubezen, napetost
● ekspr. tak človek se še ni rodil takega človeka ni; rodil se je zaželen starši so si ga želeli; roditi se iz ljubezni biti otrok ljubečih se staršev; ekspr. ta misel se je rodila v njegovi glavi on si je to izmislil; roditi se v zakonu biti zakonski otrok; ekspr. rodil se je pod srečno zvezdo ima ugodne življenjske razmere; ekspr. prezgodaj se je rodil, da bi to uresničil razmere, okoliščine še niso primerne; rodil se je (kot) revež njegovi starši so bili brez premoženja; počuti se, kot bi se na novo rodil popolnoma prerojenega; ekspr. tresla se je gora, rodila se je miš veliko prizadevanje je dalo nepomemben rezultat; ekspr. pesnik se rodi pesniški dar je prirojen
- rodèč -éča -e:
rodeča ženska; rodeče se želje; slabo rodeče drevo
- rôjen -êna -o
1. deležnik od roditi: rojen je bil v delavski družini; Franc Kovač, rojen [roj.] leta tisoč devetsto; v trenutku rojena svetloba; prezgodaj rojeni otroci / rojen je v znamenju bika / kot zapostavljeni pristavek k ženskemu priimku Ana Zore, rojena [roj.] Dolenc
● ekspr. rojen je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče
2. ekspr., navadno v povedni rabi ki ima veliko mero sposobnosti, lastnosti za kaj: on je rojen za pilota / ni bil rojen za meščansko življenje ni se mogel prilagoditi meščanskemu življenju; bil je kakor rojen za to vlogo
3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: je rojen govornik, pesnik / njegov oče je rojen Ljubljančan
SSKJ²
domoljúben -bna -o prid. (ú ū)
knjiž. ki ljubi dom, domovino: domoljubne ženske / domoljuben pesnik pesnik, ki piše domoljubne pesmi
♦ lit. domoljubna lirika lirika, ki izpoveduje, kaže ljubezen do domovine in naroda; domoljubna pesem
knjiž. ki ljubi dom, domovino: domoljubne ženske / domoljuben pesnik pesnik, ki piše domoljubne pesmi
♦ lit. domoljubna lirika lirika, ki izpoveduje, kaže ljubezen do domovine in naroda; domoljubna pesem
SSKJ²
izdélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. dati čemu dokončno obliko, podobo: obleka je skoraj narejena, le še izdelati jo je treba / članek je treba še izdelati / publ.: jasno izdelati svoja stališča; umetnik je izdelal svojo tehniko
2. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: izdelati načrt, pravilnik / film je izdelalo domače podjetje / izdelati čevlje, pohištvo, stroje; industrijsko, strojno izdelati; izdelati iz gline; izdelati si orodje / izdelati po meri; izdelati v enem kosu / publ.: banka je izdelala potrdilo v več izvodih sestavila, izdala; o tem problemu avtor ni izdelal posebne teorije
● zastar. pesnik je izdelal mnogo lepih pesmi napisal, spesnil
♦ lov. pes izdela sled pride po sledi do divjadi
3. uspešno končati šolanje, študij: vsi učenci so izdelali; razred je izdelal z dobrim uspehom / izdelati pri izpitu / pri zgodovini ni izdelal ni bil ocenjen pozitivno
1. dati čemu dokončno obliko, podobo: obleka je skoraj narejena, le še izdelati jo je treba / članek je treba še izdelati / publ.: jasno izdelati svoja stališča; umetnik je izdelal svojo tehniko
2. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: izdelati načrt, pravilnik / film je izdelalo domače podjetje / izdelati čevlje, pohištvo, stroje; industrijsko, strojno izdelati; izdelati iz gline; izdelati si orodje / izdelati po meri; izdelati v enem kosu / publ.: banka je izdelala potrdilo v več izvodih sestavila, izdala; o tem problemu avtor ni izdelal posebne teorije
● zastar. pesnik je izdelal mnogo lepih pesmi napisal, spesnil
♦ lov. pes izdela sled pride po sledi do divjadi
3. uspešno končati šolanje, študij: vsi učenci so izdelali; razred je izdelal z dobrim uspehom / izdelati pri izpitu / pri zgodovini ni izdelal ni bil ocenjen pozitivno
- izdélan -a -o
1. deležnik od izdelati: lepo izdelan predmet; načrt še ni izdelan; ročno izdelana preproga; izdelan iz kovine
2. publ. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: imeti izdelan nazor, pogled na svet; pesnik je stopil v javnost kot izdelana osebnost;
SSKJ²
mŕtev -tva -o stil. -ó prid. (ŕ)
1. ki je umrl: ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali; posloviti se od mrtvega očeta; roditi mrtvega otroka; ugotovila je, da je mrtev; našli so ga mrtvega / v povedni rabi:, ekspr. bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev takoj je umrl; ekspr. če ga dobi, bo mrtev ga bo ubil; pog. mislil je, da je že zdavnaj mrtev da je že zdavnaj umrl; odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev; pasti, zgruditi se mrtev na tla / zatisnili so ji mrtve oči; roke so ji mrtve visele ob telesu kot bi bile mrtve; pren., ekspr. vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva
// v katerem so prenehali življenjski procesi; odmrl: mrtev list; mrtva, trhla debla; mrtvo tkivo
2. nav. ekspr. ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo: mrtve slepčeve oči; zavijal si je mrtve noge hrome, ohromele; po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva neobčutljiva, omrtvela / grel si je mrtve roke otrple, premrle
// knjiž. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: po tej nesreči je bil on mrtev človek; čustveno, duhovno mrtev / človek v njem še ni mrtev še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj; pren. zaupati misli mrtvemu papirju
3. ki je, obstaja brez
a) zanj značilnih živih bitij: zemlja bo nekoč mrtev planet; umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi so brez divjadi; reka je na tem območju mrtva je brez rib
b) zanj značilnih listov, rastlin: opazovati mrtvi gozd; vrane so posedale po mrtvih njivah; trta je še mrtva še ne odganja
c) ekspr. zanj značilnega ognja, žarenja: mrtev ogorek; mrtva žerjavica / mrtvo ognjišče
č) ekspr. zanj značilnih ljudi, živali, vozil; prazen, pust2: sprehajati se po mrtvem parku; v tem času so ceste najbolj mrtve / v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih zapuščenih
// ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri: mrtev jesenski čas; mrtvi meseci v gradbeništvu; z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono; mrtva obdobja v književnosti / ekspr.: domači zvonovi so mrtvi ne zvonijo; stroji so stali mrtvi niso obratovali
4. nav. ekspr. ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja: bila je drobna, mrtva stvarca; preveč je mrtev za to družbo / govoriti z mrtvim glasom; ima precej mrtev obraz; mrtev pogled
// ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov: mrtev sestanek / mrtva glasba; mrtva soba
// bled, neizrazit: mrtvi žarki; mrtva svetloba / mrtva barva
5. nav. ekspr. ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja: on je danes že mrtev avtor; njegovo delo ne bo nikdar mrtvo / preteklost je zanj mrtva; knjiž. vsa lepota se zdi moji duši mrtva / ona je zanj že mrtva ne ljubi je več / odstavljeni voditelj je politično mrtev
// ki se več ne uporablja: obujati mrtve običaje; mrtvi zakoni; mrtve besede
6. ekspr. tog, neživljenjski: pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo; življenje po mrtvih pravilih / obremenjevali so učence z mrtvim znanjem / statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki
// neizkoriščen, neizrabljen: med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor; elaborat leži mrtev
7. ki ni sposoben rasti in razmnoževati se: vznik življenja iz mrtve snovi; opisovati mrtve stvari / živa in mrtva narava
// nerodoviten, nekaliv: mrtvo seme / ekspr. še mrtva skala požene cvet
8. publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / šport. žarg. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza
9. voj., navadno v zvezi mrtvi kot, mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skočiti, skriti se v mrtvi kot; mrtvi prostor pred tankom; pren., knjiž. življenje v mrtvem kotu
10. v zvezi mrtva teža teža zaklane živali, agr. klavna teža:
● let. žarg. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu; šport. žarg. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; ekspr. mrtva tišina globoka, popolna; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; pog., ekspr. pehati se na (vse) mrtve viže zelo; publ. zatekati se v mrtve vode tradicionalizma zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. on je zanje že mrtev prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili; ekspr. bil je ves mrtev od utrujenosti zelo je bil utrujen; mrtev na pog., ekspr. (ves) mrtev je na klobase zelo rad jih jé; pog., ekspr. (vsa) mrtva je nanj zelo ga ljubi; pog., ekspr. mrtev je na starine zelo se zanima zanje; ekspr. v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu bodo zelo poškodovani, hudi invalidi; napol mrtev ekspr. iz rova so ga potegnili napol mrtvega zelo izčrpanega; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; bolj mrtev kot živ bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan
♦ adm. mrtva tipka tipka na mehanskem pisalnem stroju, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; agr. mrtvi inventar orodje, stroji; mrtva prst spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; bot. mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; geogr. mrtvi rokav rokav reke s stoječo vodo; mrtva voda stoječa voda v strugi ali rokavu; gled. mrtvi kot prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi; igr. mrtva karta karta, ki se pri igri ne uporabi; jezikosl. mrtvi jezik jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; les. mrtva grča grča, ki ni vrasla v les; med. mrtvi zob zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; mrtvo cepivo cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme; klinično mrtev človek človek, pri katerem je nastopila klinična smrt; navt. mrtva bibavica bibavica z najmanjšo višinsko razliko; mrtvo morje morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega; strojn. mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; mrtva lega lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; mrtva žoga žoga, ki jo držita dva nasprotna igralca nad tri sekunde; vet. mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; voj. mrtva straža nekdaj straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; žel. mrtvi tir opuščeni tir
1. ki je umrl: ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali; posloviti se od mrtvega očeta; roditi mrtvega otroka; ugotovila je, da je mrtev; našli so ga mrtvega / v povedni rabi:, ekspr. bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev takoj je umrl; ekspr. če ga dobi, bo mrtev ga bo ubil; pog. mislil je, da je že zdavnaj mrtev da je že zdavnaj umrl; odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev; pasti, zgruditi se mrtev na tla / zatisnili so ji mrtve oči; roke so ji mrtve visele ob telesu kot bi bile mrtve; pren., ekspr. vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva
// v katerem so prenehali življenjski procesi; odmrl: mrtev list; mrtva, trhla debla; mrtvo tkivo
2. nav. ekspr. ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo: mrtve slepčeve oči; zavijal si je mrtve noge hrome, ohromele; po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva neobčutljiva, omrtvela / grel si je mrtve roke otrple, premrle
// knjiž. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: po tej nesreči je bil on mrtev človek; čustveno, duhovno mrtev / človek v njem še ni mrtev še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj; pren. zaupati misli mrtvemu papirju
3. ki je, obstaja brez
a) zanj značilnih živih bitij: zemlja bo nekoč mrtev planet; umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi so brez divjadi; reka je na tem območju mrtva je brez rib
b) zanj značilnih listov, rastlin: opazovati mrtvi gozd; vrane so posedale po mrtvih njivah; trta je še mrtva še ne odganja
c) ekspr. zanj značilnega ognja, žarenja: mrtev ogorek; mrtva žerjavica / mrtvo ognjišče
č) ekspr. zanj značilnih ljudi, živali, vozil; prazen, pust2: sprehajati se po mrtvem parku; v tem času so ceste najbolj mrtve / v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih zapuščenih
// ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri: mrtev jesenski čas; mrtvi meseci v gradbeništvu; z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono; mrtva obdobja v književnosti / ekspr.: domači zvonovi so mrtvi ne zvonijo; stroji so stali mrtvi niso obratovali
4. nav. ekspr. ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja: bila je drobna, mrtva stvarca; preveč je mrtev za to družbo / govoriti z mrtvim glasom; ima precej mrtev obraz; mrtev pogled
// ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov: mrtev sestanek / mrtva glasba; mrtva soba
// bled, neizrazit: mrtvi žarki; mrtva svetloba / mrtva barva
5. nav. ekspr. ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja: on je danes že mrtev avtor; njegovo delo ne bo nikdar mrtvo / preteklost je zanj mrtva; knjiž. vsa lepota se zdi moji duši mrtva / ona je zanj že mrtva ne ljubi je več / odstavljeni voditelj je politično mrtev
// ki se več ne uporablja: obujati mrtve običaje; mrtvi zakoni; mrtve besede
6. ekspr. tog, neživljenjski: pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo; življenje po mrtvih pravilih / obremenjevali so učence z mrtvim znanjem / statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki
// neizkoriščen, neizrabljen: med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor; elaborat leži mrtev
7. ki ni sposoben rasti in razmnoževati se: vznik življenja iz mrtve snovi; opisovati mrtve stvari / živa in mrtva narava
// nerodoviten, nekaliv: mrtvo seme / ekspr. še mrtva skala požene cvet
8. publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / šport. žarg. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza
9. voj., navadno v zvezi mrtvi kot, mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skočiti, skriti se v mrtvi kot; mrtvi prostor pred tankom; pren., knjiž. življenje v mrtvem kotu
10. v zvezi mrtva teža teža zaklane živali, agr. klavna teža:
● let. žarg. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu; šport. žarg. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; ekspr. mrtva tišina globoka, popolna; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; pog., ekspr. pehati se na (vse) mrtve viže zelo; publ. zatekati se v mrtve vode tradicionalizma zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. on je zanje že mrtev prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili; ekspr. bil je ves mrtev od utrujenosti zelo je bil utrujen; mrtev na pog., ekspr. (ves) mrtev je na klobase zelo rad jih jé; pog., ekspr. (vsa) mrtva je nanj zelo ga ljubi; pog., ekspr. mrtev je na starine zelo se zanima zanje; ekspr. v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu bodo zelo poškodovani, hudi invalidi; napol mrtev ekspr. iz rova so ga potegnili napol mrtvega zelo izčrpanega; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; bolj mrtev kot živ bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan
♦ adm. mrtva tipka tipka na mehanskem pisalnem stroju, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; agr. mrtvi inventar orodje, stroji; mrtva prst spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; bot. mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; geogr. mrtvi rokav rokav reke s stoječo vodo; mrtva voda stoječa voda v strugi ali rokavu; gled. mrtvi kot prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi; igr. mrtva karta karta, ki se pri igri ne uporabi; jezikosl. mrtvi jezik jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; les. mrtva grča grča, ki ni vrasla v les; med. mrtvi zob zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; mrtvo cepivo cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme; klinično mrtev človek človek, pri katerem je nastopila klinična smrt; navt. mrtva bibavica bibavica z najmanjšo višinsko razliko; mrtvo morje morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega; strojn. mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; mrtva lega lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; mrtva žoga žoga, ki jo držita dva nasprotna igralca nad tri sekunde; vet. mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; voj. mrtva straža nekdaj straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; žel. mrtvi tir opuščeni tir
- mŕtvo stil. mrtvó prisl.:
njegove oči so mrtvo gledale v svet; mrtvo govoriti; roke so mu mrtvo visele ob telesu / v povedni rabi v hiši je bilo še vse temno in mrtvo
♦ kem. mrtvo žgano apno apno, žgano pri tako visoki temperaturi, da z vodo ne tvori več hidroksida
- mŕtvi -a -o sam.:
ekspr. ni bilo videti ne živega ne mrtvega nikogar; pokopati mrtve; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; o mrtvih govôri le dobro; dan mrtvih 1. november; v spopadu je bilo veliko mrtvih; ekspr. do mrtvega se je napil, utrudil zelo; pretepsti koga do mrtvega tako, da umre; pog. na mrtvo si prizadevati zelo
♦ gozd. smolarjenje na mrtvo pridobivanje smole, po katerem je treba drevo posekati; pravn. razglasiti koga za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; mir mrtvih pravno varstvo grobov in mrličev; rel. Kristus je vstal od mrtvih ponovno oživel
SSKJ²
poezíja -e ž (ȋ)
1. lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je pesem, pesništvo: brati, pisati poezijo; zgodovina poezije; poezija in proza
// pesniška dela, pesmi: za poezijo značilni izrazi; pripraviti izbor poezije sodobnih pesnikov / avantgardna, ljubezenska poezija; izvirna in prevodna poezija / poezija med obema vojnama / ponatis Prešernovih Poezij
2. knjiž., nav. ekspr. čustvenost, lepota: v tem delu je veliko poezije; šepetal ji je besede, polne poezije / poezija zimske pokrajine
● ekspr. poslušati njen glas je prava poezija je zelo prijetno; je užitek; ekspr. on je čisto brez poezije resen, zadržan, tog; publ. pesnik je vstopil v poezijo v času med obema vojnama začel pesniti, se uveljavil kot pesnik
1. lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je pesem, pesništvo: brati, pisati poezijo; zgodovina poezije; poezija in proza
// pesniška dela, pesmi: za poezijo značilni izrazi; pripraviti izbor poezije sodobnih pesnikov / avantgardna, ljubezenska poezija; izvirna in prevodna poezija / poezija med obema vojnama / ponatis Prešernovih Poezij
2. knjiž., nav. ekspr. čustvenost, lepota: v tem delu je veliko poezije; šepetal ji je besede, polne poezije / poezija zimske pokrajine
● ekspr. poslušati njen glas je prava poezija je zelo prijetno; je užitek; ekspr. on je čisto brez poezije resen, zadržan, tog; publ. pesnik je vstopil v poezijo v času med obema vojnama začel pesniti, se uveljavil kot pesnik
SSKJ²
primérjati -am nedov. (ẹ́)
1. ugotavljati enakost, podobnost ali različnost med dvema ali več lastnostmi, značilnostmi: primerjati podatke; medsebojno primerjati izmerjene temperature; primerjati preteklost in sedanjost; primerjati prevod z izvirnikom; primerjati in usklajevati programe / kot opozorilo v tekstu primerjaj [prim.] sliko št. 8
// kazati na enakost stvari zlasti glede na stopnjo kake značilnosti: svojega stanja ne more primerjati z njihovim; zaradi takih del je primerjal našo književnost z evropskimi književnostmi; mi se z vami ne primerjamo
// kazati na podobnost stvari, pojavov po kaki lastnosti: pesnik primerja življenje vrelcu; primerjati mladost s pomladjo; pesnik se primerja z drevesom
2. ugotavljati, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost; pomerjati: šivati in primerjati obleke
1. ugotavljati enakost, podobnost ali različnost med dvema ali več lastnostmi, značilnostmi: primerjati podatke; medsebojno primerjati izmerjene temperature; primerjati preteklost in sedanjost; primerjati prevod z izvirnikom; primerjati in usklajevati programe / kot opozorilo v tekstu primerjaj [prim.] sliko št. 8
// kazati na enakost stvari zlasti glede na stopnjo kake značilnosti: svojega stanja ne more primerjati z njihovim; zaradi takih del je primerjal našo književnost z evropskimi književnostmi; mi se z vami ne primerjamo
// kazati na podobnost stvari, pojavov po kaki lastnosti: pesnik primerja življenje vrelcu; primerjati mladost s pomladjo; pesnik se primerja z drevesom
2. ugotavljati, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost; pomerjati: šivati in primerjati obleke
- primérjati se knjiž., nav. 3. os.
dogajati se: to se pogosto primerja; kaj takega se njemu ni primerjalo
- primerjáje :
primerjaje podatke, so prišli do novih spoznanj
- primerjajóč -a -e:
primerjajoč eno stanje z drugim, je ugotavljal velike razlike
- primérjan -a -o:
neupravičeno primerjane stvari
SSKJ²
prilòg -óga m (ȍ ọ́)
1. pisar., v prislovni rabi, v zvezi v prilog v korist, v prid: to govori njemu v prilog / navesti dokaze v prilog svoje trditve za utemeljitev, podkrepitev; organizirati demonstracije v prilog neodvisnosti za neodvisnost
2. zastar. dodatek, pojasnilo: to je opis osjega gnezda – prilog: dejal bi, da ga je pisal pesnik
1. pisar., v prislovni rabi, v zvezi v prilog v korist, v prid: to govori njemu v prilog / navesti dokaze v prilog svoje trditve za utemeljitev, podkrepitev; organizirati demonstracije v prilog neodvisnosti za neodvisnost
2. zastar. dodatek, pojasnilo: to je opis osjega gnezda – prilog: dejal bi, da ga je pisal pesnik
SSKJ²
SSKJ²
bárd -a m (ȃ)
pri Keltih ljudski pesnik in pevec: pesem starodavnih bardov
// ekspr. pesnik, v katerega delih je izražen duh naroda, gibanja: bil je bard svojega ljudstva; socialni bard
pri Keltih ljudski pesnik in pevec: pesem starodavnih bardov
// ekspr. pesnik, v katerega delih je izražen duh naroda, gibanja: bil je bard svojega ljudstva; socialni bard
SSKJ²
erótik -a m (ọ́) knjiž.
1. pesnik ljubezenskih pesmi: kot pesnik je izrazit erotik
2. kdor se ljubezensko, spolno čezmerno izživlja:
1. pesnik ljubezenskih pesmi: kot pesnik je izrazit erotik
2. kdor se ljubezensko, spolno čezmerno izživlja:
SSKJ²
trubadúr -ja m (ū)
1. v južni Franciji, od 12. do 14. stoletja pesnik in pevec ljubezenskih pesmi, ki nastopa po plemiških dvorcih: pesmi trubadurjev / provansalski trubadurji
2. ekspr. dvorljivec, slavilec: mladi pesnik je trubadur tega dekleta / trubadur domače pokrajine
1. v južni Franciji, od 12. do 14. stoletja pesnik in pevec ljubezenskih pesmi, ki nastopa po plemiških dvorcih: pesmi trubadurjev / provansalski trubadurji
2. ekspr. dvorljivec, slavilec: mladi pesnik je trubadur tega dekleta / trubadur domače pokrajine
SSKJ²
bôžji -a -e prid. (ó)
1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Jezus Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja mati Jezusa Kristusa; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega
// namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša / božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike
2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža
a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče
b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja
c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo
č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake
● božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
♦ bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja
1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Jezus Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja mati Jezusa Kristusa; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega
// namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša / božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike
2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža
a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče
b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja
c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo
č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake
● božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
♦ bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja
SSKJ²
dožívljati -am nedov. (í)
1. v življenju prihajati do česa, biti (večkrat) deležen česa: to pripoveduje ženska, ki je sama doživljala grozote okupacije; marsikaj težkega je doživljal v tistih časih / doživljala je razočaranje za razočaranjem
// s čustvi dojemati: joka se ob usodah ljudi, tako jih doživlja; umetnik močno doživlja / ta pesnik doživlja družbeno problematiko bolj z razumom kot s srcem
2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo (večkrat) deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: njegova dela so doživljala dobro kritiko; doživljali smo poraz za porazom; doživljati uspehe in neuspehe / njegove pesmi doživljajo preobrazbo; doživljati spremembe spreminjati se
1. v življenju prihajati do česa, biti (večkrat) deležen česa: to pripoveduje ženska, ki je sama doživljala grozote okupacije; marsikaj težkega je doživljal v tistih časih / doživljala je razočaranje za razočaranjem
// s čustvi dojemati: joka se ob usodah ljudi, tako jih doživlja; umetnik močno doživlja / ta pesnik doživlja družbeno problematiko bolj z razumom kot s srcem
2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo (večkrat) deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: njegova dela so doživljala dobro kritiko; doživljali smo poraz za porazom; doživljati uspehe in neuspehe / njegove pesmi doživljajo preobrazbo; doživljati spremembe spreminjati se
- doživljajóč -a -e:
stal je tam, doživljajoč mogočnost prirode; emocionalno široko doživljajoč glasbenik
- dožívljan -a -o:
doživljano življenje
SSKJ²
imeníten -tna -o prid., imenítnejši (ī)
1. ekspr. ugleden, premožen: imeniten človek; pri njem so kupovali najimenitnejši meščani / njegova nevesta je iz imenitne hiše
2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v veliki meri: imeniten avtomobil; imenitna obleka; pripravili so mu imenitno kosilo / pojdi še ti plavat, voda je imenitna / knjiga je pisana v imenitnem jeziku zelo pravilnem, izrazno zelo bogatem
// ekspr. ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: on je imeniten krojač / imeniten pesnik
// glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: napraviti imeniten načrt / imenitna misel
3. ekspr. ki prinaša velike gmotne koristi: imeniten poklic; dobil je imenitno službo
4. knjiž. plemiški, plemenitaški, gosposki: ima imenitne prednike / biti imenitnega rodu / imeniten grof
5. zastar. bistven, pomemben, poglaviten: imenitni dogodki iz njegovega življenja; imenitni slovenski pesniki; ta stvar je silno imenitna
1. ekspr. ugleden, premožen: imeniten človek; pri njem so kupovali najimenitnejši meščani / njegova nevesta je iz imenitne hiše
2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v veliki meri: imeniten avtomobil; imenitna obleka; pripravili so mu imenitno kosilo / pojdi še ti plavat, voda je imenitna / knjiga je pisana v imenitnem jeziku zelo pravilnem, izrazno zelo bogatem
// ekspr. ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: on je imeniten krojač / imeniten pesnik
// glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: napraviti imeniten načrt / imenitna misel
3. ekspr. ki prinaša velike gmotne koristi: imeniten poklic; dobil je imenitno službo
4. knjiž. plemiški, plemenitaški, gosposki: ima imenitne prednike / biti imenitnega rodu / imeniten grof
5. zastar. bistven, pomemben, poglaviten: imenitni dogodki iz njegovega življenja; imenitni slovenski pesniki; ta stvar je silno imenitna
- imenítno
1. prislov od imeniten: nalogo je imenitno opravil; imenitno živeti; imenitno oblečena ženska
2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: imenitno bo, če boš dobil to službo / elipt. imenitno, da te spet vidim / kot vzklik »Naši so zmagali!« »Imenitno!«; sam.: to je nekaj imenitnega; delati se imenitnega
SSKJ²
ljúdski -a -o prid. (ȗ)
1. nanašajoč se na ljudstvo:
a) velike ljudske manifestacije; ljudske sile; udeležiti se ljudskega zborovanja / ekspr. najširše ljudske množice / ljudska knjižnica; zastar. ljudska šola osnovna šola; ljudsko štetje / svet za ljudsko obrambo
b) ljudska prosveta, vzgoja / ljudski običaji; ljudska govorica; ljudska miselnost; po ljudskem verovanju / ljudska veselica; ljudsko vozilo / ljudski pesnik; ljudski pisatelj pisatelj, ki piše za preproste, manj izobražene sloje; ljudski plesi; ljudska izdaja knjige izdaja v veliki nakladi in preprosti opremi; belokranjska ljudska noša; ljudska pesem pesem, ki se zlasti v péti obliki širi, ohranja in pri tem bolj ali manj spreminja; zbirati ljudsko blago dokumente ljudske kulture; ljudska glasbila
c) ljudsko trpljenje / ljudska revolucija revolucija ljudskih množic
č) čutil je ljudsko zavist zavist ljudi
2. nanašajoč se na oblast, nastalo med narodnoosvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo: ljudska oblast / ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave; ljudski odbor med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 organ državne oblasti za določeno območje; ljudski poslanec; ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; seja ljudske skupščine / prva leta po 1945 Ljudska republika Slovenija [LRS]
3. navadno v povedni rabi prijazen do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva: predsednik je preprost in ljudski; ta zdravnik je premalo ljudski
4. star. ki ni domač, tuj: domači in ljudski mlatiči; stanovati v ljudski hiši; posestvo je prišlo v ljudske roke
● ljudski umetnik častni naziv za umetnika, ki se posebno odlikuje; ekspr. to je bila prava ljudska igra zelo razširjena, splošno priljubljena; zastar. v nesreči ni bilo ljudskih žrtev človeških; ekspr. začelo se je pravo ljudsko slavje z zelo veliko udeležbo; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče
♦ jezikosl. ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; ljudska etimologija (nestrokovno) razlaganje izvora besed po slučajni podobnosti; lit. ljudska igra igra, ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; polit. ljudska demokracija demokracija, v kateri ima oblast delavski razred; rel. uvajati ljudsko petje petje vernikov v cerkvi; zgod. ljudski tribun zakoniti predstavnik plebejcev pri starih Rimljanih
1. nanašajoč se na ljudstvo:
a) velike ljudske manifestacije; ljudske sile; udeležiti se ljudskega zborovanja / ekspr. najširše ljudske množice / ljudska knjižnica; zastar. ljudska šola osnovna šola; ljudsko štetje / svet za ljudsko obrambo
b) ljudska prosveta, vzgoja / ljudski običaji; ljudska govorica; ljudska miselnost; po ljudskem verovanju / ljudska veselica; ljudsko vozilo / ljudski pesnik; ljudski pisatelj pisatelj, ki piše za preproste, manj izobražene sloje; ljudski plesi; ljudska izdaja knjige izdaja v veliki nakladi in preprosti opremi; belokranjska ljudska noša; ljudska pesem pesem, ki se zlasti v péti obliki širi, ohranja in pri tem bolj ali manj spreminja; zbirati ljudsko blago dokumente ljudske kulture; ljudska glasbila
c) ljudsko trpljenje / ljudska revolucija revolucija ljudskih množic
č) čutil je ljudsko zavist zavist ljudi
2. nanašajoč se na oblast, nastalo med narodnoosvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo: ljudska oblast / ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave; ljudski odbor med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 organ državne oblasti za določeno območje; ljudski poslanec; ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; seja ljudske skupščine / prva leta po 1945 Ljudska republika Slovenija [LRS]
3. navadno v povedni rabi prijazen do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva: predsednik je preprost in ljudski; ta zdravnik je premalo ljudski
4. star. ki ni domač, tuj: domači in ljudski mlatiči; stanovati v ljudski hiši; posestvo je prišlo v ljudske roke
● ljudski umetnik častni naziv za umetnika, ki se posebno odlikuje; ekspr. to je bila prava ljudska igra zelo razširjena, splošno priljubljena; zastar. v nesreči ni bilo ljudskih žrtev človeških; ekspr. začelo se je pravo ljudsko slavje z zelo veliko udeležbo; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče
♦ jezikosl. ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; ljudska etimologija (nestrokovno) razlaganje izvora besed po slučajni podobnosti; lit. ljudska igra igra, ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; polit. ljudska demokracija demokracija, v kateri ima oblast delavski razred; rel. uvajati ljudsko petje petje vernikov v cerkvi; zgod. ljudski tribun zakoniti predstavnik plebejcev pri starih Rimljanih
- ljúdsko prisl.:
ljudsko drastičen humor; sam.: zdaj si mora pri ljudskih služiti kruh; pog. zapojmo kakšno ljudsko ljudsko pesem; delati škodo na ljudskem, po ljudskem
SSKJ²
opájati -am nedov. (ā)
1. povzročati pijanost: alkoholne pijače opajajo; opajati se z žganjem
2. nav. ekspr. povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja: duh cvetočih akacij opaja / petje je opajalo poslušalce; upanje na vrnitev ga opaja / jesenske barve opajajo oko
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: opajala jih je neskončna sreča, žalost
1. povzročati pijanost: alkoholne pijače opajajo; opajati se z žganjem
2. nav. ekspr. povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja: duh cvetočih akacij opaja / petje je opajalo poslušalce; upanje na vrnitev ga opaja / jesenske barve opajajo oko
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: opajala jih je neskončna sreča, žalost
- opájati se
biti v stanju čutnega in duševnega ugodja: opajati se ob misli na prihodnost; opajala se je nad glasbo; opajati se z lepoto pokrajine
● knjiž. pesnik se opaja v ljudski pesmi zajema, dobiva iz nje
- opajajóč -a -e:
opajajoč vonj; opajajoča moč ljubezni; opajajoča toplota
SSKJ²
periferíja -e ž (ȋ)
kraj, predel, oddaljen od središča: voziti se s periferije v center mesta; stanuje na periferiji (mesta) / skrbeti za razvoj periferije
// knjiž., navadno s prilastkom obrobni, zunanji del; obrobje: poškodba na periferiji mrežnice / industrijski centri in surovinska periferija zaledje; pren. pesnik je ostal na periferiji literarnega dogajanja
kraj, predel, oddaljen od središča: voziti se s periferije v center mesta; stanuje na periferiji (mesta) / skrbeti za razvoj periferije
// knjiž., navadno s prilastkom obrobni, zunanji del; obrobje: poškodba na periferiji mrežnice / industrijski centri in surovinska periferija zaledje; pren. pesnik je ostal na periferiji literarnega dogajanja
SSKJ²
petošólski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na petošolce: najprej je popravil petošolske naloge / petošolska živahnost
// ekspr. začetniški, nezrel: petošolska poezija / on je navaden petošolski pesnik / petošolska ljubezen platonična, romantična
nanašajoč se na petošolce: najprej je popravil petošolske naloge / petošolska živahnost
// ekspr. začetniški, nezrel: petošolska poezija / on je navaden petošolski pesnik / petošolska ljubezen platonična, romantična
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- ...
- 14
- Naslednja »
Število zadetkov: 267
Dostopnost