Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
pisúniti -im nedov. (ú ȗ) slabš. pisati, sestavljati: spet pisuni proti nam
// slabo, nekvalitetno pisati: nekaj pisuni o umetnosti / ali še zmeraj pisuni
SSKJ
plánka -e ž (ȃ) 
  1. 1. pog. deska, krajnik: iztrgati planko iz plota; pribiti planko; ograditi s plankami
  2. 2. mn., pog. plot: skriti se za planke; pisati po plankah; planke pašnika
    ●     pog. skakati čez planke čez plot; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni
  3. 3. nav. mn., žarg., šport. stranica (kegljiščne steze): krogla je šla v planke / spet bo planka, boste videli neveljaven lučaj
SSKJ
položíti -ím dov., polóžil (ī í) 
  1. 1. narediti, da pride kaj
    1. a) z daljšo, širšo stranjo na podlago: položiti knjigo na mizo; položiti ranjenca na nosila / položiti eno škatlo navrh druge
    2. b) na podlago sploh: položiti denar na mizo, žogo na tla / položil je glavo na mah in zaspal; položiti roko na volan dati
      // udrlo se mu je, kamor je položil nogo kamor je stopil
      // ko je položil prst na usta, so vsi umolknili / kot svarilo, grožnja samo prst položi name, pa boš videl
      // narediti, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla: puško položi, da ne bo padla / ekspr. nekaj so se prerivali in mimogrede ga je položil vrgel, podrl; žarg., lov.: položil je že marsikaterega zajca ustrelil; položiti žival na dlako ustreliti jo
  2. 2. na določen način pritrditi na podlago: položiti linolej, parket, tapete
    // dati kaj na določeno mesto v ustrezen položaj: položiti cevi, kabel / položiti kanalizacijo / položiti mine ob obali
  3. 3. dati živini (živinsko) krmo: položiti kravam seno / položiti svinjam
  4. 4. nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen ga je položila; pljučnica ga je položila za tri tedne; brezoseb. pozimi me je za dva meseca položilo
  5. 5. dati, plačati: položiti kavcijo, odkupnino; položiti predpisani znesek na sodišču
  6. 6. knjiž., v zvezi z v narediti, da kaj vsebuje, izraža značilnost, kot jo nakazuje določilo: položiti grožnjo v glas, začudenje v pogled
  7. 7. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: ob teh besedah je položil slušalko; položiti orožje vdati se; ded je navadno prvi položil žlico na mizo; ekspr. upamo, da pisatelj ne bo še tako kmalu položil peresa iz rok nehal pisati
    ●     ekspr. položiti cesto v pobočje gore speljati jo; vznes. položiti koga k večnemu, zadnjemu počitku pokopati ga; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; publ. položiti izpit narediti, opraviti; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. položiti vse karte razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; knjiž. položiti svoje misli na papir napisati jih; ekspr. tudi on bo še moral položiti račun se zagovarjati (zaradi svojih dejanj); položiti roko knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; ekspr. nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; pog. položiti roko nase narediti samomor; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. policija je že položila roko na tatove jih je že prijela, ujela; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; publ. položiti temelje čemu opraviti začetna, za nadaljnji potek najvažnejša dela; ekspr. položiti svojo usodo v tuje roke prepustiti drugemu, drugim, da odločajo o njej; pog. on je položil že marsikatero žensko imel spolni odnos z njo; pog. položiti koga čez koleno natepsti ga; vznes. položiti življenje na oltar domovine umreti za domovino; pog. položiti koga na izpitu negativno ga oceniti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti mu kaj, prositi ga za kaj; pog. koliko si ta mesec položil na stran prihranil; ekspr. s tem dejanjem je položil na tehtnico vse tvegal, da izgubi vse; knjiž. položiti pripoved v pero, v usta sodobnemu kronistu narediti, da jo pripoveduje, piše sodobni kronist; katera se omoži, se v križe položi si povzroči težave, skrbi
    ♦     lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja
    položíti se 
    1. 1. ekspr., navadno s prislovnim določilom uleči se: položiti se v mehko posteljo; položil se je po klopi in zaspal / položiti se v naslanjač sesti
      // redko s hrbtom se je položil na steno naslonil
    2. 2. nav. 3. os., nar. postati položen: svet se tam spet položi
    položívši -a -e zastar.: položivši denar na mizo, je vstal in odšel
    položèn -êna -o: čez zaboje položena deska
    ●     ekspr. polje je položeno med goro in reko leži
SSKJ
samótež tudi samotéž prisl. (ọ̄; ẹ̑) 
  1. 1. nar. brez vprege, sam: samotež peljati; kmetje so samotež ali z živino vozili seno / izpregel je konje in samotež porinil voz pod kozolec
  2. 2. star. brez pomoči, sam: samotež se je naučil brati in pisati / zmeraj se je samotež sprehajal brez družbe, sam
SSKJ
simpatétičen -čna -o prid. (ẹ́) 
  1. 1. knjiž. ki temelji na simpatiji: simpatetična čustva
    ♦     soc. simpatetično ravnanje ravnanje, ki izraža sočutje in pripravljenost pomagati
  2. 2. nekdaj, v zvezi simpatetično črnilo črnilo, ki postane vidno šele ob segrevanju, delovanju kemikalij: pisati s simpatetičnim črnilom
SSKJ
slikovít -a -o prid., slikovítejši (ȋ) ki učinkuje prijetno
  1. a) zaradi bogastva, različnosti barv, oblik: slikovita pokrajina / ta narodna noša je slikovita / kraj ima slikovito lego
  2. b) zaradi nazornosti, nenavadnosti: uporablja slikovite izraze; pisati v slikovitem jeziku / ženski liki v romanu so zelo slikoviti
    slikovíto prisl.: slikovito pripovedovati; slikovito izražene misli
SSKJ
stíh -a m (ȋ) 
  1. 1. lit. verz: kitica je iz dveh ali več stihov; povedati nekaj stihov pesmi / svobodni stih
  2. 2. mn., knjiž. pesem: brati Prešernove stihe; pisati stihe / ima rajši stihe kot prozo
SSKJ
svínčnik -a m (ȋ) 
  1. 1. priprava iz lesene paličice z grafitnim vložkom za pisanje, risanje: ošiliti svinčnik; pisati s svinčnikom; konica svinčnika; nalivno pero in svinčnik / svinčnik se je zlomil / mehki ki ob manjšem pritisku dela vidno črto, trdi svinčnik ki tudi ob večjem pritisku dela manj vidno črto; mizarski svinčnik ploščat, z debelejšim vložkom
    // barvni svinčnik z barvnim vložkom; rdeči svinčnik z rdečim vložkom; tintni svinčnik z vložkom, ki vsebuje vodotopno barvilo vijoličaste barve
    // kovinska, plastična priprava, v katero se vloži mina, kemični vložek za pisanje, risanje: mina za svinčnik / kemični svinčnik s kroglico in cevko, napolnjeno s posebnim barvilom; tehnični svinčnik; pog. svinčnik na suho tinto kemični svinčnik
  2. 2. um. mehek siv risarski material: oglje in svinčnik / risba v svinčniku
SSKJ
škŕtati -am nedov. (ŕ) ob premikanju dajati kratke, rezke glasove: ključ škrta v ključavnici; pero, plug, žaga škrta; škarje škrtajo; ura škrta; brezoseb. v temi je škrtalo / pesek, sneg škrta pod škornji škriplje; suhe veje so škrtale pod nogami pokale
// povzročati s čim take glasove: v spanju škrtati z zobmi / z nožem škrtati po kamnu; škrtati s peresom po papirju pisati s peresom, ki škrta
// miš, podgana škrta
● ekspr. vozovi so počasi škrtali po cesti škrtajoč se premikali; škrtal je pri pijači skoparil; ekspr. novinarji so škrtali s fotografskimi aparati fotografirali; ekspr. razbojniki, je škrtal oče jezno govoril
    škrtáje: vrata so se škrtaje odprla
    škrtajóč -a -e: škrtajoč z zobmi, je odšel; škrtajoči zapahi
SSKJ
tábla -e ž (ȃ) 
  1. 1. plošča, na kateri je kaj napisano, označeno: tabla visi nad vrati trgovine; obesiti, pritrditi, sneti tablo; tabla z napisom / dopolnilna tabla ki dopolnjuje sporočilo na prometnem znaku; oglasna tabla oglasna deska; opozorilna, orientacijska, reklamna tabla; ulične table z imeni ulic
    // kar je po obliki temu podobno: tabla čokolade
    // redko, navadno s prilastkom plošča: mizna tabla; odkriti spominsko tablo
  2. 2. navadno temna plošča, na katero se piše s kredo: pobrisati tablo; priti k tabli; pisati na tablo / biti vprašan pred tablo / tridelna tabla; zidna tabla za na steno
    // šolska tabla
  3. 3. nar. slika: table z nabožno vsebino
  4. 4. plošča, ki zapolnjuje odprtino v osnovnem okviru vrat, oblog: izbiti tablo iz vrat; vrata na tri table
    ♦     šol. listna tabla pri kateri se pisalne ploskve obračajo kakor listi knjige; šport. tabla pri košarki plošča, na katero je pritrjen koš
SSKJ
téza1 -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. trditev, ki jo je treba dokazati, utemeljiti: ovreči, postaviti tezo; podpreti tezo s tehtnimi argumenti; v razpravi je svoje teze logično razvil; zagovarjati tezo, da je pesnitev nastala v poznejšem obdobju; pravilnost, nesprejemljivost kake teze; teza o avtohtonosti naroda; teza in antiteza / knjiž. to je moja teza o tem, morda se motim mnenje
  2. 2. knjiž., navadno s prilastkom misel, sporočilo: razbrati osnovno tezo pesnitve; vodilna teza literarnega dela
  3. 3. nav. mn., publ., navadno s prilastkom načelo, izhodišče: glavne teze marksizma; znanstvene teze socializma / komisija je pripravila teze za spremembo statuta predloge
    // nakratko izraženo stališče: najpomembnejše teze politikovega govora; osnovne teze referata
  4. 4. knjiž. (doktorska) disertacija: pisati tezo o Cankarju / doktorska teza
    ♦     filoz. teza po Heglu trditev, ki ji nasprotuje druga, protislovna trditev; Heglova teza, antiteza in sinteza; lit. teza kratki ali nepoudarjeni zlog v verzu, stopici
SSKJ
túš1 -a m (ȗ) 
  1. 1. sredstvo za pisanje, risanje, navadno črne barve in na osnovi saj: pisati s tušem; tuš in redis pero / kitajski tuš / tuš za trepalnice gosta, tekoča snov za ličenje
  2. 2. um. slikarska tehnika, pri kateri se riše in barva s tem sredstvom: risba v tušu
    // risba v tej tehniki: razstava olj in tušev
SSKJ
udáren -rna -o prid., udárnejši (á ā) 
  1. 1. nanašajoč se na udar, udarec: udarna hitrost; udarna moč, sila / udarni val vode, zraka; udarne jame na vozišču jame, nastale zlasti zaradi zmrzali, v katere udarjajo kolesa vozil
  2. 2. ki je pripravljen, oborožen za hiter, učinkovit napad: sestaviti, ustanoviti udarni bataljon; udarna skupina prostovoljcev / udarna letalonosilka / udarna vojaška akcija; udarna sposobnost armade
  3. 3. ekspr. ki s svojo vsebino skuša koga razgibati, spraviti v dejavnost: udarni naslovi v časopisu; udarna koračnica; pisati udarne reportaže; njegove besede so vedno udarne
  4. 4. navadno v zvezi z brigada, med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 ki se odlikuje po visoki politični zavesti in borbenosti: prihod udarne brigade; razglasiti brigado za udarno / trikrat so bili udarni
    ●     publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje
    ♦     strojn. udarni vrtalni stroj vrtalni stroj, pri katerem se sveder vrti in udarja; šah. udarna moč figure število polj, ki jih ima figura na razpolago, da na njih vzame nasprotnikovo figuro; teh. udarni mehanizem; udarni preizkus preizkus, ki pokaže odpornost česa proti udarcem; udarna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese pri udarcu, ne da bi se zdrobilo, prelomilo; voj. udarni vžigalnik ki se aktivira z udarcem ob trd predmet; udarna igla del orožja, ki s svojim udarcem aktivira naboj
SSKJ
uméti úmem stil. uméjem dov. in nedov., tudi úmel; úmljen (ẹ́ ú, ẹ̑) star.  
  1. 1. razumeti, dojeti: umeti besede, poglede koga; mislim, da umeš, kaj hočem / francosko ume, govori pa ne / nisem ga umel, ker je govoril nemško
    // razumeti koga, biti naklonjen komu: malokdo ume reveža / umem tvojo bolečino, jezo
    // razumeti se na kaj, spoznati se na kaj: dobro ume svoj posel / umeti se na glasbo
  2. 2. z nedoločnikom znati, biti sposoben: ume brati in pisati; še tega ne ume narediti / ume se lepo vesti
    uméti se razumeti se: dokler se ni poročil, so se dobro umeli / da so bili tega veseli, se ume samo ob sebi, samo po sebi
SSKJ
vádnica -e ž (ȃ) 
  1. 1. učbenik z vajami zlasti za osnovno šolo: pisati, pripravljati vadnice; jezikovna vadnica / angleška vadnica
    ●     ekspr. za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico se je zelo učil latinščino
  2. 2. nekdaj osnovna šola, povezana z učiteljiščem, na kateri se učiteljski kandidati vadijo, usposabljajo za učiteljski poklic: učitelj na vadnici
  3. 3. kraj, prostor, kjer se vadi v čem: prva vadnica je bil šolski vrt / ta revija je vadnica za mlade pisatelje
SSKJ
vája -e ž (á) 
  1. 1. glagolnik od vaditi: manjka mu vaje; delati kaj za vajo; dolgotrajna, vsakodnevna vaja; vaja v lepem izražanju, pisanju, računanju; vaja s solisti in zborom; skladba za vajo / imeti glasbeno, gledališko vajo / žarg. orožne vaje vojaške vaje
  2. 2. skupek gibov, dejanj, namenjenih za sistematično usposabljanje, izpopolnjevanje koga za kaj: delati, ponoviti vajo; lahka, preprosta vaja / dihalne vaje; telesne vaje; vaje za odpravljanje govornih motenj
    // šport. skupek gibov, dejanj, s katerimi telovadec kaže svoje sposobnosti: končati, oceniti vajo; vaja na bradlji / prosta vaja brez orodja in brez pomoči drugih; redovne vaje v enotnem korakanju, ravni in napeti drži in spreminjanju razporeditve za javno nastopanje; simultane vaje ki se delajo istočasno na tleh in na orodju
    // telovadna vaja
    // nav. mn. tak skupek kot organizirana dejavnost: vaj se redno udeležuje; imeti, voditi vaje; hoditi na vaje / pevske, plesne, strelske vaje
  3. 3. nav. mn., šol. organizirana dejavnost navadno na višjih ali visokih šolah, namenjena praktičnemu ponavljanju in utrjevanju učne snovi: obiskovati vaje; predavanja in vaje / kemijske, laboratorijske, terenske vaje / seminarske vaje
    // ponavljanje in utrjevanje učne snovi: najprej bo razlaga, nato vaje; pismene in ustne vaje
  4. 4. šol. pismeni izdelek, narejen za ponavljanje, utrjevanje učne snovi: pisati, popravljati vajo; domače, šolske vaje / tiha vaja navadno krajša pismena naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja določeno znanje
  5. 5. šol. podatki, navodila, na osnovi katerih se ponavlja in utrjuje učna snov: na koncu poglavja so vaje; knjiga s praktičnimi vajami
    ●     iz vaje biti, priti odvaditi se določenega dela, spretnosti; vaja dela mojstra za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja
    ♦     gled. aranžirna vaja aranžirka; bralna vaja pri kateri se bere in razčlenjuje besedilo; tehnična vaja preizkus likovne opreme na odru; rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja; šol. govorna vaja vaja učenca v lepem, pravilnem, jasnem ustnem izražanju v obliki samostojnega pripovedovanja o čem; šport. borilne vaje; vaje za moč ki krepijo mišice; voj. vojaške vaje
SSKJ
večérnica -e ž (ẹ́) 
  1. 1. zvezda Venera na večernem nebu: večernica miglja na obzorju; svetla večernica
  2. 2. knjiž. vrtna ali divja rastlina z jajčastimi, nazobčanimi listi in cveti v grozdih; nočnica: večernica se je razcvetela
  3. 3. mn. večerniška povest: brati, pisati večernice / zbirka Slovenske večernice
  4. 4. mn., nar. popoldansko cerkveno opravilo: iti k večernicam / zvoniti k večernicam
    ♦     zgod. sicilijanske večernice upor prebivalcev Sicilije proti francoskim zavojevalcem leta 1282
SSKJ
vêrz -a m (ȇ) 
  1. 1. lit. ritmično urejena, navadno skladenjsko in pomensko zaključena grafična enota pesniškega besedila, vrstica: napisati, prebrati verz; rimani verzi; iz štirih, treh verzov sestavljena kitica; metrum, ritem verza / akatalektični, hiperkatalektični verz; akcentuacijski ali naglasni verz ki temelji na urejenem menjavanju naglašenih in nenaglašenih zlogov; četverostopni, jambski verz; kvantitativni verz ki temelji na urejenem menjavanju dolgih in kratkih zlogov; prosti ali svobodni verzi s prosto ali svobodno oblikovanim ritmom in z različnim številom zlogov; silabični verz ki temelji na številu zlogov in ima določena mesta stalno poudarjena, zlogovni verz; silabotonični verz ki temelji na številu zlogov in enakomernem menjavanju naglašenih in nenaglašenih zlogov, zlogovno-naglasni verz; drama, roman v verzih
  2. 2. mn. pesem: delati, pisati, slabš. kovati verze / rad bere verze
SSKJ
verzifikácija -e ž (á) 
  1. 1. glagolnik od verzificirati: biti nadarjen za verzifikacijo
  2. 2. nav. slabš. delo, napisano v verzih: pisati, zlagati verzifikacije; domoljubna, priložnostna verzifikacija
  3. 3. ed., lit. pesništvo: raziskovati slovensko verzifikacijo; povojna verzifikacija
SSKJ
vinjéta -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. majhna, preprosta okrasna risba, zlasti na začetku ali koncu besedila: narisati vinjeto; z vinjetami okrašena knjiga
  2. 2. nekdaj nalepka z majhno risbo in naslovom izdelovalca, trgovca: lepiti vinjete na stekleničke z zdravili
  3. 3. lit. dekadenčna, impresionistična črtica, zlasti Cankarjeva: pisati vinjete; zbirka vinjet / literarna vinjeta
Število zadetkov: 255