Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
písec -sca (ȋ) kdor kaj piše, napiše: pisec tamkajšnje razmere dobro pozna; anonimni pisec; pisec članka, kronike, scenarija / publ. sestanka se je udeležil tudi pisec teh vrstic jaz
// slovenski protestantski pisci
// pisatelj: mladinski pisci
SSKJ
vodíti vódim nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. iti pred kom ali s kom z namenom, da pride na določeno mesto: strežniki vodijo bolnike na preglede; voditi goste v hotelske sobe; voditi kaznjence na zaslišanje; učitelj je otroke previdno vodil proti vrhu / voditi živino na pašo, v hlev goniti
    // iti s kom z namenom, da se mu kaj pokaže, razkaže: voditi obiskovalce po razstavi; voditi turiste po mestu
  2. 2. držeč koga delati, da se giblje v določeni smeri: voditi slepega človeka / voditi koga za roko, pod roko / voditi konja za uzdo
    // držeč koga delati, da pride na določeno mesto: voditi koga čez trg; voditi otroka na drugo stran ceste / bolnika pogosto vodijo na sprehod
  3. 3. delati, povzročati, da kdo kam pride: otroci so pogosto vodili domov svoje prijatelje / ekspr.: radovednost ga je vodila k njim iz radovednosti je prihajal; poštarja vodi služba v vse hiše poštar ima tako službo, da prihaja v vse hiše
    // otroka ne vodijo več v vrtec nimajo ga več v vrtcu
  4. 4. iti v premikajoči se skupini pred drugimi: sprevod je vodil zastavonoša / kolono je vodil gasilski avtomobil
  5. 5. delati, da se kaj premika, giblje v določeno smer, ima določen položaj: kapitan je sam vodil ladjo; voditi čoln mimo čeri; voditi raketo z zemlje / dobro voditi koso, žago; spretno voditi smuči / z magnetom voditi opilke
    // delati, da kaj deluje, poteka na določen način: voditi napravo; daljinsko voditi / voditi proizvodnjo z računalnikom; strokovno voditi delo
  6. 6. biti na najvišjem mestu pri usmerjanju dejavnosti
    1. a) kake skupine, skupnosti, organizacije: voditi stranko; umetniško voditi zbor / voditi državo / delegacijo vodi znan politik / samec vodi čredo
    2. b) kake delovne enote: voditi podjetje, šolo, tovarno / voditi prodajni oddelek
      // biti na najvišjem mestu pri odločanju o poteku česa: predsednik vodi delo, priprave / sodnik vodi preiskavo / žena vodi gospodinjstvo / voditi sejo, tečaj / voditi televizijsko oddajo / voditi izlet
  7. 7. z zgledom, nasveti delati, povzročati, da kdo ravna na določen način: voditi mladino; voditi otroke tako, da se razvijejo njihove sposobnosti; duhovno, moralno voditi
  8. 8. delati, da kdo ravna v skladu z določenim ciljem: vodila ga je skrb za otroka
  9. 9. biti v določenem prostoru in imeti določeno smer: cesta vodi mimo šole; steza vodi na hrib, po slemenu; stopnice vodijo navzdol / vrata vodijo v spalnico / čez reko vodi most je; pot nas je vodila mimo starega gradu šli smo
    // omogočati, da kdo
    1. a) kam pride: cesta vodi do hribovskih kmetij; pren., ekspr. pot, ki vodi v lepše življenje
    2. b) kaj spozna, se s čim seznani: pisec vodi bralca skozi zgodovino teh krajev / sledovi vodijo daleč nazaj
  10. 10. s prislovnim določilom delati, povzročati, da se doseže to, kar izraža določilo: vztrajno delo vodi do uspeha; pravičen boj vodi k zmagi
    // delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo: žalitve vodijo v prepir / tako gospodarjenje vodi v propad
  11. 11. opravljati kako dejavnost, s katero se spremljajo določeni dogodki, spreminjanje stanja: voditi evidenco o prebivalstvu / voditi poslovne knjige
  12. 12. publ. teči, voziti pred drugimi tekmovalci: vodi mlajši kolesar; tekač je nekaj časa vodil, potem ga je nekdo prehitel
    // biti glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: naši skakalci vodijo; vodi Francija pred Sovjetsko zvezo; voditi z dvema točkama
    // biti glede na kaj sploh pred drugimi: vodi kandidat nasprotne stranke / voditi z večino glasov
  13. 13. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: voditi s kom pogajanja; pisec je že vodil podobno polemiko sodeloval v njej; voditi zapisnik pisati
    ● 
    pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; ekspr. voditi koga za nos varati ga; publ. v modi vodita Francija in Italija sta najpomembnejši, najboljši; ekspr. tako ravnanje, to nikamor ne vodi izraža odklonilen odnos; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine
    ♦ 
    aer. kontrola letenja vodi letalo daje z zemlje pilotu navodila za krmarjenje; alp. voditi navezo; gled. voditi lutko premikati jo in s tem ustvarjati videz, da je živa; kor. pri plesu vodi moški določa držo in ritem ter usmerja korake, obrate; rad. voditi oddajo neposredno sodelovati pri realizaciji radijske, televizijske oddaje; skrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu; najavljati in komentirati program na prireditvi; šport. voditi žogo premikati jo v določeni smeri z metanjem ob tla ali rahlimi sunki z nogami
    vodèč -éča -e 
    1. 1. deležnik od voditi: vstopila je, vodeč za roko otroka; steza, vodeča strmo navzgor
    2. 2. vodilen: vodeči arhitekt tistega časa / dohiteti vodečega tekača / vodeča politična vloga
    vóden -a -o: netočno vodene knjige; strokovno vodeno delo
     
    voj. vodeni izstrelek izstrelek, ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju
SSKJ
konsekvénca -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. knjiž. (logična) posledica: to si lahko razlagamo kot konsekvenco njegovih pojmovanj družbenega vprašanja / nav., mn., publ. tako ravnanje ima lahko neprijetne konsekvence
    // sklep, zaključek: iz vsega tega sta sledili dve konsekvenci / nav., mn., publ. pisec ni jasno izvajal svojih konsekvenc
  2. 2. publ., v prislovni rabi, v zvezi do skrajne, zadnje konsekvence izraža najvišjo možno stopnjo, mero česa: stvar je razvil do skrajnih konsekvenc; razpresti pesnikove teze do zadnje konsekvence
    // v zvezi v skrajni, zadnji konsekvenci poudarja trditev: pisatelj tudi v skrajni konsekvenci ne zanika predmeta; resnica mu je bila v zadnji konsekvenci cilj
  3. 3. knjiž., redko doslednost, načelnost: pravil se je držal z železno konsekvenco
SSKJ
práviti -im nedov. in dov. (á ȃ) 
  1. 1. delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani
    1. a) z govorjenjem: praviti novice; kdo ti je pravil o tem; tega ni treba okrog, pog. naprej praviti / poslušajte, kaj vam pravim: najbolje bo, da takoj odidemo / komu kaj na uho praviti / praviti si šale, zgodbe pripovedovati
      // ekspr. take je pravil, da so se vsi smejali
    2. b) z jezikovnimi sredstvi: v zadnjem pismu je nekaj pravil o nesreči
    3. c) s čim sploh: z gibi, očmi ji je pravil, naj zbeži; to mi je pravil s prsti, ker je gluhonem
  2. 2. v sedanjem času izraziti misel
    1. a) z govorjenjem: mož prikima in pravi: Da, jutri / na to ne pravi nič, samo pogleda ga / v ljudskih pesmih tako ji pravi, govori / sam pri sebi pravi: prav imate / kaj praviš? Nisem dobro razumel
    2. b) z jezikovnimi sredstvi: avtor pravi na koncu članka, da se bo spor mogoče še uredil po mirni poti; pisec pravi dalje, da bo to odkritje močno pospešilo gospodarski razvoj / kako že pravi naš pesnik / časopis pravi, da vode upadajo; legenda pravi, da sta iz njunih grobov zrasli vrtnici
      // nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: prah na pohištvu pravi, da že dolgo ni bilo nikogar tu; sonce mu pravi, da se bliža čas kosila; številke pravijo, da imamo izgubo / ekspr. ogledalo mu pravi, da se je postaral
  3. 3. nav. ekspr. trditi, izjavljati: če on pravi, bo že res; ali po vsem tem še praviš, da se motim / statistiki pravijo, da število nesreč narašča / rad sem jo imel, ne pravim, da ne ne tajim
  4. 4. govoriti, pripovedovati: pesem je pravil na pamet; rada jim pravi pravljice
    // nav. 3. os. izraža negotovost trditve, kot jo določa dopolnilo: pravijo, da je bolan, pa ne vem / ekspr., z oslabljenim pomenom slišal sem praviti, da gre v drugo službo
    // nav. 3. os. izraža sklicevanje na splošno sprejeto, priznano mišljenje, mnenje: vsak človek, pravijo, je vreden spoštovanja; pravijo, da pogosto uživanje zdravil ni dobro
  5. 5. biti nosilec kake vsebine, kot jo izraža sobesedilo: kako že pravi pregovor; dobro preberi, kaj pravi tretja točka dopisa / ta teorija pravi drugače
  6. 6. označevati določen predmet, pojav z besedo, izrazom, kot ga izraža dopolnilo: v Beli krajini pravijo koruzi debelača; kako se pravi temu po nemško / ob teh besedah je, kot pravimo, vzkipel
    // uporabljati namesto določenega imena drugačno ime, vzdevek: ime mu je Jože, pravijo mu pa Dolgolasec / po domače mu pravijo Krjakov, piše se pa Pajk / nar. France mi pravijo, pišem se pa Bučar France mi je ime
  7. 7. ekspr. dajati, povzročati glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: s coklami pravi cok, cok; zvon pravi bim bam; krava pravi mu
  8. 8. v medmetni rabi, navadno v zvezi pravim ti, vam izraža
    1. a) trdno prepričanost: vse boš dobil nazaj, ti pravim / lastno mater bi prodal, če vam pravim
    2. b) opozorilo, svarilo: pravim ti, še enkrat dobro premisli / kaj ti pravim, hitro se skrij
      // poudarja povedano: kakšna lepa polja so to, ti pravim; bilo je hudo, ti pravim; le jej, če ti pravim
      // uvaja določeno spoznanje, pravilo: saj pravim, čim večji revež je človek, tem bolj ga tepe nesreča
      // v zvezi kaj praviš izraža dvom, vprašanje: kaj praviš, ali se bo pozdravil; kaj praviš, ali bi šli
      ● 
      ekspr. saj ni da bi (človek) pravil ni potrebno, ni vredno praviti; ekspr. pravi to komu drugemu tega ti ne verjamem; ekspr. meni ni treba tega praviti stvar že poznam; ekspr. ti boš to meni pravil, ko še nič naredil nisi ne moreš me učiti, kaj je prav, bolje; nimaš (moralne) pravice, da bi mi kaj očital; ekspr. nekaj mi pravi, da se ne bo dobro končalo slutim, zdi se mi; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam; star. iz roke zna praviti napovedovati usodo, prerokovati; pog., ekspr. nad naju se je spravilo osem, kaj pravim, deset pobalinov izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. ga vidiš, kakšne mi nazaj pravi mi ostro odgovarja, ugovarja; ekspr. to samo tako pravi tega ne misli resno; tega ne misli narediti, uresničiti; ekspr. ni mi treba praviti, da je dovoljenje prav dobro izkoriščal samo po sebi se razume; večkrat je tako pijan, da mački botra pravi da se ne zaveda, kaj dela; preg. sova sinici glavana pravi človek (rad) očita človeku napake, kakršne ima sam v še večji meri
    práviti se brezoseb.  
    1. 1. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju koga enak temu, kar izraža dopolnilo: jutri se pravi nikoli; tako govoriti se pravi iz človeka se norčevati / zdaj si slišal, kaj se pravi dobro govoriti rusko
      // poudarja visoko stopnjo stanja, pojava, kot ga izraža dopolnilo: on že ve, kaj se pravi lakota; on že ve, kaj se pravi delati hišo
    2. 2. za poimenovanje česa uporabljati kako besedo, ime: pri hiši se pravi pri Grudnu; dobro se pravi po nemško gut / vasi se pravi Mlačevo
    3. 3. uvaja
      1. a) dodatno, natančnejšo izrazitev, opredelitev česa: bilo je leta 1945, se pravi, pred 34 leti; pesem je objavljena v četrti skupini, se pravi, v sredini zbirke
      2. b) drugačno, ustreznejšo izrazitev, opredelitev česa: nisem je več videl, to se pravi: videl sem jo, pa le od daleč; Vzhodni Pakistan, se pravi Bangladeš, so prizadele poplave
    4. 4. izraža, da je določeno dejstvo znak za domnevanje tega, kar izraža dopolnilo: nič ni vzel s seboj, se pravi, da bo kmalu nazaj / če je tako, se pravi, da gremo jutri na pot
      ● 
      razloži mi, kaj se pravi: brati med vrsticami pomeni; ekspr. kaj se to pravi, nimam časa izraža zavrnitev, odklonitev
SSKJ
sodíti in sóditi -im nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. odločati o sporni, kazenski zadevi s sodbo: sodnik mora soditi po zakonu, pravično / imeti pravico soditi o življenju in smrti
    // v obravnavi ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kazenske zadeve in odločati s sodbo: soditi komu, koga; soditi pred vojaškim sodiščem / ta sodnik umora še ni sodil / soditi v imenu ljudstva
     
    jur. soditi zborno z več sodniki
  2. 2. ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kaznive zadeve in odločati s sodbo sploh: oče in starejša sinova so sedeli pri mizi in sodili najmlajšemu / naj modri mož sodi med nama razsoja, razsodi
  3. 3. nadzorovati igro, tekmovanje, da se kaznujejo kršilci pravil, odloča v sporu: soditi hokejsko, nogometno tekmo; soditi na šahovskem turnirju
  4. 4. ustvarjati, izražati mnenje o kom
    1. a) glede na njegove dobre in slabe lastnosti: tako je z menoj, ne sodi me napačno; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven; zmotil se je, pa kdo bi ga zato sodil obsojal
      // krivično, ostro soditi umetniško delo; pren. čas edini pravično sodi
    2. b) glede na kaj sploh: jaz sodim po sebi; ne sodite ga po videzu
      // knjiž. presojati, ugotavljati: ni naš namen soditi, ali roman podaja natančno zgodovinsko resničnost / kakšne posledice bi to imelo, sodite sami
  5. 5. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem do mogočih, verjetnih dejstev; sklepati: iz njegovega vedenja sodim, da je kriv; po teh besedah sodim, da marsikaj ve; po oblakih sodim, da bo dež; brezoseb. po njegovem zagorelem obrazu se je lahko sodilo, da je bil na počitnicah
  6. 6. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično; misliti: arheologi sodijo, da je najdba stara dva tisoč let; sodim, da so dogodki potekali tako
    // izraža omejitev povedanega na osebni odnos: ne poznam ga natančno, vendar sodim, da je pošten; sodil je, da jih to zanima / pisec sodi, da zdaj ni primeren čas za obravnavanje takih vprašanj
  7. 7. biti glede na svoje značilnosti sestavni del česa; spadati: v opremo alpinistov sodi tudi cepin
    // imeti kje ustrezno, sebi primerno mesto: sadje, živila sodijo v shrambo / tak človek ne sodi v našo družbo ni primeren za našo družbo
    // z ocenitvijo vrednosti, značilnosti biti uvrščen kam: sicer sodi v starejšo generacijo, vendar je še zelo delaven / to vprašanje ne sodi v mojo stroko / z oslabljenim pomenom njegove slike sodijo med najboljše na razstavi so med najboljšimi
  8. 8. mitol. ob rojstvu napovedovati usodo: sojenice so prišle sodit otroku / pravijo, da prva vila sodi človeku mladost, druga zakonsko življenje, tretja pa starost
    ● 
    ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; množica je sama sodila morilcu, morilca ga ubila takoj, brez zakonitega sojenja; zastar. zaradi bolezni je bil prikrajšan za življenje, kakršno sodi možu je zanj primerno, mu ustreza; knjiž. povedal sem mu, kar mu sodi kar mu gre, kar zasluži; zastar. ne sodi nam vračati se ne kaže; zastar. sodim te vrednega zaupanja imam te za vrednega zaupanja; zastar. ljudje so ga sodili na več milijonov menili so, da ima več milijonov premoženja; ekspr. sam si je sodil naredil je samomor zaradi storjenega zločina; ekspr. s to odločitvijo si si sam sodil si sam odločil, povzročil, da te bo doletelo kaj slabega, neprijetnega
    sodèč -éča -e: sodeč na oko, po vtisu; pravično, trezno sodeč; ozreti se na koga s sodečim pogledom
    sójen -a -o: obtoženci še niso bili sojeni
     
    ekspr. ta človek ji ni bil sojen ni postal njen mož; tako mu je bilo sojeno določeno, usojeno
     
    jur. biti sojen v nenavzočnosti
SSKJ
nivó -ja (ọ̑) 
  1. 1. višina (ravne) površine česa: nivo cestišča, pločnika; nivo vode se dviga; zmanjšati razlike v nivojih; kletni prostori pod nivojem zemljišča / križišče cest na različnih nivojih
     
    geogr. morski nivo povprečna zgornja meja, črta morja kot izhodišče za merjenje nadmorske višine; morska gladina
  2. 2. publ., navadno s prilastkom kar opredeljuje kvalitativno vrednost pojava, raven: drama dosega evropski nivo; dvigati izobrazbeni, kulturni, življenjski nivo prebivalstva; nivo časopisa je nizek; nekateri filmi so zdrknili na nivo obrti
    // kar opredeljuje kvantitativno vrednost pojava: produkcija je padla na lanskoletni nivo; nivo gospodarskega razvoja
  3. 3. publ., s prilastkom stopnja v razvrstitvi po položaju, pristojnosti, pomembnosti, raven: razprava bo tekla na vseh nivojih; analize so bile opravljene na nivoju občine, republike / konferenca na najvišjem nivoju konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav
    ● 
    publ. pisec neprepričljivo prehaja z estetskega nivoja na sociološki področja; publ. biti na nivoju biti dober, kvaliteten; publ. pojava sta na istem nivoju sta enakovredna; sta istovrstna; publ. biti pod nivojem biti podpovprečen, nekvaliteten, slab
SSKJ
préj prisl. (ẹ̑) 
  1. 1. izraža, da se dejanje zgodi v krajšem času, hitreje
    1. a) kot ponavadi: včeraj je prišel prej na delo; ravno prej sem ga srečal; ekspr. danes zvečer pridi malo prej / bodi kako uro prej na postaji; ob sedmih, če ne prej, bom doma; predstava se začne prej kakor ob štirih / čim prej se umakneš, tem bolje; čim prej se dogovorite, tem prej bomo odšli; glej, da čim prej vrneš knjigo čimprej
      // elipt. fantje so se kosali, kateri bo prej
    2. b) kot drugo dejanje: ne bom prej odnehal, da ga najdem / naš tekač je prišel prej na cilj kot mnogi tuji
  2. 2. izraža predhodnost dejanja: prej premisli, potem se odloči; bal sem se ga že prej, ko ga še nisem poznal; brada, prej tako črna, mu je osivela / ta kraj mi je že od prej znan; ekspr. bil je jezen, kakor ga nisem videl ne prej ne pozneje / kot vljudnostna fraza dovolite, da se vam prej predstavim
    // izraža preteklost dejanja: vrt je zdaj še lepši kot prej; zdaj govoriš, prej si pa molčal; morda je bila srečna kdaj prej; prej omenjeni pisec; elipt. oprosti za prej / že davno prej bi bili morali to storiti; srečal sem ga malo prej maloprej; ekspr. prej bi bil premislil
  3. 3. izraža večjo verjetnost: verjel bo prej tovarišem kakor staršem; ima prej rumenkasto kakor belo polt; ekspr.: prej bi se dal ubiti, kakor da bi odnehal; dal bi vse na svetu prej kakor svojo neodvisnost / ni ravno velik, prej bi rekel, da je srednje postave
    // ekspr., v zvezi z vse izraža močno zanikanje: nikoli si nista bila prijatelja, vse drugo prej; ta človek je vse prej kot prijazen
    ● 
    pog. moja mama se je prej pisala Kveder pred poroko; ekspr. vrni se prej ko mogoče kar se da hitro, kar najhitreje; ekspr. prej ali slej pride streznjenje nekoč gotovo; star. še prej ta dan je bil doma prejšnji dan; preg. kdor prej pride, prej melje prvi ima prednost
    préj ko vez., v časovnih odvisnih stavkih  preden: vojne bo konec, prej ko mine leto / s prislovom za novico sem izvedel, še prej ko sem se vrnil
    // v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje primerjave ali sorazmernosti dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: prej ko začnemo, prej bomo nehali; prej ko priznaš, bolje bo zate; prim. najprej, prejkoprej, prejkoslej, slejkoprej
SSKJ
presenéčati -am nedov. (ẹ́) 
  1. 1. delati, povzročati, da se kdo zelo čudi: preseneča nas s svojimi odgovori; vsak dan ga je otrok presenečal z novimi besedami; prijetno presenečati / to me ne preseneča; upravičeno preseneča, da pisec tega dejanja ne omenja
  2. 2. delati, povzročati, da kaj doleti koga nepripravljenega: nič ga ne vznemirja in ne preseneča
SSKJ
solíden -dna -o prid., solídnejši (í ī) 
  1. 1. ki izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: soliden poslovni človek; soliden delavec; ta mojster ni soliden / bil je soliden pisec kmečkih povesti dober
    // soliden družinski oče
  2. 2. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: soliden človek, moški; to sta solidna zakonca; solidno dekle / solidna družina
    // ki vsebuje, izraža take lastnosti: solidno vedenje; solidno govorjenje dostojno
  3. 3. ki ima zaželeno lastnost, kakovost zlasti glede materiala, izdelave v precejšnji meri: solidni čevlji; temelji hiše so solidni trdni; to je solidna stavba; solidno pohištvo; pren. solidni temelji za zakon, življenje; postaviti pouk na solidno osnovo
    // ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam: prenočiti v solidnem hotelu; solidna trgovina / solidna pesniška zbirka / solidna igra moštva; solidna izdelava čevljev; solidna postrežba; ločiti solidno delo od površnega
    // ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: solidni dohodki; solidna plača / imeti solidno strokovno izobrazbo; pridobiti si solidno znanje
    ● 
    publ. solidne cene zmerne, primerne; pog. ta fant je solidna firma nanj se lahko zaneseš; šalj. na avtobusu je navadno solidna gneča precejšnja; imeti solidne možnosti za razvoj precej ugodne; nositi solidne obleke obleke nevsiljive, neopazne barve, kroja
    solídno prisl.: solidno se oblačiti; delo je solidno opravil; v tej gostilni smo bili solidno postreženi; solidno zidana hiša
    solídni -a -o sam.: najsolidnejši so odšli z zabave že ob desetih; rad bi kupil kaj solidnega
SSKJ
uvájati -am nedov. (ā) 
  1. 1. seznanjati koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: uvajati novega delavca; začetnik naj se uvaja postopoma / uvajati koga v delo, politiko
    // seznanjati koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: uvajati koga v matematiko, računalništvo / ekspr. uvajati učence v svet atomov
  2. 2. seznanjati koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: uvajati koga v znane družine, klube / uvajati otroke v družbo
  3. 3. delati, da se kaj začne uporabljati: uvajati nove avtomobilske gume; uvajati mehanizacijo v kmetijstvo / uvajati dosežke raziskav v gospodarstvo / uvajati industrijski način gradnje; uvajati nove oblike delitve dohodkov / pisec razprave uvaja več novih izrazov jih začenja uporabljati; uvajati nove zamisli začenjati jih uresničevati
  4. 4. delati, da kaj začne obstajati kot obveznost: uvajati nove davke, predpise; uvajati delovno obveznost; uvajati desetletno šolanje / uvajati carinske olajšave
    // delati, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: uvajati disciplino, red / uvajati nove letalske proge / publ. uvajati spremembe začenjati spreminjati
    // odločati, da se kaj začne: uvajati preiskave
  5. 5. delati, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: pisatelj v vsakem poglavju uvaja nove osebe / publ. uvajati v razpravo nove vidike
  6. 6. knjiž. delati uvod v kaj: predvajanje filmov je navadno uvajal urednik sam s kratko predstavitvijo / oddajo uvaja znana melodija
    ♦ 
    kem. uvajati atome, atomske skupine v molekulo nadomeščati, zamenjavati jih; uvajati pline v tekočino napeljavati, voditi; lingv. veznik da uvaja odvisni stavek
    uvajajóč -a -e: uvajajoč novo metodo, so spregledali pomembno navodilo
SSKJ
vráčati -am nedov. (ā ȃ) 
  1. 1. dajati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vračati denar, izposojene knjige / vračati posojilo / kot pojasnilo, opozorilo v časopisu, reviji rokopisov ne vračamo / dov. vračam, kar sem bil dolžen
  2. 2. delati, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vračati ujetnike, zločince kaki državi
  3. 3. dajati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vračati obrtna dovoljenja
  4. 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom delati, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vračati dopise, pritožbe; vračati rokopise v popravek / vračati slabe izdelke prodajalcu, proizvajalcu
  5. 5. delati, povzročati, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: vračati komu moč, zdravje / njena ljubezen mu vrača samozavest / dov. vračam vam svobodo, je rekel
  6. 6. delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: vračati komu obisk, pomoč; vračati poglede, udarce / vračati ljubezen / vračati dobro s hudim
  7. 7. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vračati begunce na domove; vračati ovce k čredi, v čredo / vračati stvari na svoja mesta dajati, postavljati; ročica se vrača ročno, ne avtomatično
  8. 8. star. odgovarjati: tudi vas ni bilo zraven, mu vrača / nikomur ne vrača besed
    ● 
    ekspr. soteska vrača odmev povzroča odmev; ekspr. zemlja vrača desetkratni pridelek daje glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; dobro rodi; ekspr. spomin mu vrača popotne prizore mu jih spet obuja; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen
    vráčati se 
    1. 1. spet prihajati na izhodiščno mesto: vračati se po svoje stvari; rad se vrača v rojstni kraj / vračati se iz mesta, s sprehoda; vračati se z letalom / za stalno se vračati v domovino / kazalec se vrača na ničlo / narasla reka se vrača v strugo
       
      rdečica se mu vrača v lica spet dobiva normalno barvo; umrli se vrača po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno
      // spet prihajati v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se vrača v nekdanjo formo / po raztegnitvi se telo vrača v prvotno obliko
    2. 2. s prislovnim določilom spet začenjati biti, živeti v čem: sanjač se vrača v resničnost / ekspr. bolnik se postopoma vrača v normalno življenje
    3. 3. spet začenjati uresničevati, kar izraža določilo: delavci se vračajo k delu, na delo; ekspr. vračati se k strojem / vračati se k starim metodam
    4. 4. delati, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik, pisec se pogosto vrača k temu vprašanju / misli so se mu vračale v nekdanje čase
    5. 5. ponovno se pojavljati, nastopati: spomini, želje se vračajo; ekspr. ta misel se mu pogosto vrača
      // prihajati v prejšnje, prvotno stanje: moč, spomin, zdravje se mu vrača; ponesrečencu se vrača zavest
    vračajóč -a -e: zahvaliti se, vračajoč sposojeno stvar; vračajoči se vojaki; sam.: sprejeti vračajoče se
    vráčan -a -o: vračan dolg; vračana ljubezen
SSKJ
vrstíca -e ž (í) 
  1. 1. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: na strani je štiriindvajset vrstic; označiti slabo odtisnjene vrstice; goste vrstice / napisati, prebrati nekaj vrstic
    // tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti vrstico; stroj za postavljanje vrstic
    // nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: ko boste prejeli te vrstice, bom že daleč; pisec teh vrstic je dogodek sam doživel
  2. 2. lit. ritmično urejena, navadno skladenjsko in pomensko zaključena grafična enota pesniškega besedila: kitice imajo štiri vrstice; rimane vrstice / dolga, kratka vrstica; dvodelna vrstica dolga vrstica, sestavljena iz dveh kratkih; pripovedna dolga vrstica dvodelna vrstica s štirimi naglašenimi in poljubnim številom nenaglašenih zlogov
    ● 
    prebrati kaj med vrsticami ugotoviti kaj iz celote, ne da bi bilo določno izraženo
    ♦ 
    lit. vsak od oštevilčenih, tradicionalnih členov, delov poglavja biblije, korana; rad. del slike na televizijskem zaslonu, ki jo vzbudi elektronski curek na poti od enega roba do drugega; rel. pri verskem obredu govorjeno ali peto kratko besedilo, stavek voditelja, ki mu sledi odgovor vseh; verzet
SSKJ
zanemáriti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. s premajhno aktivnostjo, premajhnim prizadevanjem povzročiti neustrezen potek česa: zanemariti delo, študij; zanemariti vzgojo / zanemariti dolžnosti
    // s premajhno skrbjo povzročiti nezadovoljenost potreb koga: zanemariti družino, otroka / vzgojno zanemariti mladino
    // s premajhno skrbjo za kaj povzročiti, da se to ne razvija, ne napreduje: zanemariti gospodarstvo, šolstvo; to znanstveno panogo smo precej zanemarili
    // s premajhno skrbjo za kaj povzročiti, da to ni urejeno, negovano: zanemariti cesto, hišo, sadovnjak; zanemariti lase, nohte
  2. 2. publ. ne upoštevati, spregledati: tega dejstva ne smemo zanemariti / pisec razprave je tega avtorja preveč zanemaril / take priložnosti ni nikoli zanemaril zamudil; ničesar, kar ga je veselilo, ni zanemaril opustil
    zanemáriti se zaradi premajhne skrbi za sebe postati neurejen, nenegovan: v mladosti je zelo skrbela za svojo zunanjost, zdaj pa se je zanemarila; zelo se zanemariti
    zanemárjen -a -o: zanemarjen moški; imeti zanemarjene nohte; zanemarjena obleka; zanemarjeno stanovanje; to področje je še zelo zanemarjeno
SSKJ
domačínstvo -a (ȋ) 
  1. 1. knjiž., redko domačijstvo: v članku ocenjuje pisec pomen našega sodobnega domačinstva
  2. 2. zastar. gospodinjstvo: kupila je nekaj reči, ki se rabijo v domačinstvu
SSKJ
izpeljávati -am tudi speljávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. prihajati do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa: pisec študije izpeljava svoje misli na podlagi proučitve obsežnega gradiva
  2. 2. delati, da godni mladiči zapustijo gnezdo: lastovka je izpeljavala mladiče; siničke se izpeljavajo iz gnezda
  3. 3. star. z vztrajnim spraševanjem poizvedovati: večkrat ga je izpeljavala, kaj mu je; prim. speljavati
SSKJ
pisún -a (ȗ) slabš. pisatelj, pisec: pisuni po tujih časopisih so blatili našo ureditev; ne verjemi vsakemu pisunu in čvekaču; buržoazni, predrzni pisuni
// slab, nekvaliteten pisatelj, pisec: novelo je napisal neki zakotni pisun
SSKJ
razgáljati -am nedov. (á) 
  1. 1. z odstranitvijo obleke delati golo: razgaljati noge, prsi; ni se ti treba razgaljati; ne razgaljajte si rok; pren. te besede razgaljajo njeno notranjost
    // knjiž. razkrivati, odkrivati: megla se je dvigala in razgaljala vas
  2. 2. ekspr. delati, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: to pismo te razgalja; pisec popolnoma razgalja svoje sodobnike
    // razkrivati, kazati: razgaljati nepravilnosti
    razgáljati se knjiž.  postajati viden, kazati se: na prisojnih pobočjih se že razgalja prvo cvetje
SSKJ
razgrníti in razgŕniti -em dov. (ī ŕ) 
  1. 1. narediti, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino: razgrniti časopis, zemljevid; razgrnil je pismo in ga začel brati
    // narediti, da kaj v takem položaju pride na kako površino: razgrniti pregrinjalo čez kip; razgrniti preprogo pred posteljo; razgrniti papir po pohištvu; pren., pesn. noč je razgrnila svoja krila nad mesto
  2. 2. narediti, da kaj zavzame čim večjo površino: razgrniti seme, žerjavico; razgrniti hruške, krhlje na leso
  3. 3. narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu: ko je razgrnila suho listje, je zagledala gobe
    // razmakniti: nekoliko so razgrnili zavese, da so videli na cesto / razgrniti veje / razgrniti tančico odgrniti
  4. 4. publ. dati, postaviti na ogled: razgrniti načrte za nov poslovni center; javno razgrniti
     
    urb. razgrniti zazidalni načrt
  5. 5. knjiž. pokazati, razkriti: v uvodu pisec razgrne tragedijo pesnikovega življenja; življenje se mu je razgrnilo v vsej svoji lepoti / film nam bo razgrnil mesto in njegovo zgodovino predstavil
    razgrníti se in razgŕniti se nav. ekspr., s prislovnim določilom  
    1. 1. priti na kako površino, navadno veliko: čez dolino so se razgrnile megle
    2. 2. postati viden, pokazati se: nenadoma se je pred izletniki razgrnila vsa vas / pred nami se je razgrnil lep razgled; pren. vsa mladost se mu je razgrnila pred očmi
      ● 
      knjiž. otrok se je v spanju razgrnil razkril, odkril; knjiž. medtem se je razgrnil mrak se je zmračilo
    razgŕnjen -a -o: razgrnjen prt; pred nami je bilo razgrnjeno celo naselje; pismo leži razgrnjeno na mizi
SSKJ
razkrinkováti -újem nedov. (á ȗ) snemati krinke: razkrinkovati pustne šeme
// ekspr. delati, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: razkrinkovati nasprotnike / pisec v delu razkrinkuje fašistično politiko
    razkrinkujóč -a -e: zameril se jim je, razkrinkujoč njihove namene
SSKJ
razprávljati1 -am nedov. (á) 
  1. 1. izmenjavati mnenja o kaki pomembnejši stvari: odgovor je jasen in o tem ni treba več razpravljati; na sestanku so razpravljali o delitvi dohodka; razpravljati s predsednikom društva; podrobno, živahno razpravljati / javno razpravljati o čem
  2. 2. načrtno podajati določeno vsebino: v članku razpravlja pisec o problemu izseljenstva
    razpravljajóč -a -e: razpravljajoč o razvoju kmetijstva, so predlagali nekaj sprememb zakona
Število zadetkov: 82