Fran > SSKJ

1. 1. povzročiti poškodbo, poškodbe: ta bolezen lahko poškoduje srce; poškodovati komu roko; poškodovati obraz z vročo tekočino; padel je in se poškodoval; poškodovati se na vožnji, pri delu, v prometni nesreči; poškodovati si koleno / smrtno se poškodovati
   ♦ anat. poškodovati si meniskus
2. 2. povzročiti, da postane kaj slabše, neuporabno: potres je poškodoval veliko hiš; rja je poškodovala kovino; poškodovati pohištvo; pri prevozu so se aparature poškodovale

poškodován tudi poškódovan -a -o: v nesreči je bil huje poškodovan; poškodovana znamka; obnoviti poškodovano obzidje; poškodovano tkivo; sam.: poškodovane so odpeljali v bolnico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. z žretjem poškodovati, uničiti: črvi so izžrli hrastovo mizo
   // poškodovati, uničiti sploh: rja izžre železo; pren., ekspr. skrbi so ga izžrle
2. 2. z žretjem narediti: ličinka izžre odprtino in se izmota iz mešička

izžŕt -a -o: od moljev izžrt plašč; roke je imela izžrte od luga / ekspr. zaradi bolezni ima izžrta lica udrta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. z glodanjem načeti, poškodovati: zajci so oglodali drevesca
   // ekspr. poškodovati, uničiti: zob časa je oglodal gradove; na melišču so se podplati zelo oglodali
2. 2. z glodanjem odstraniti del česa: miš je oglodala desko / pes je oglodal kosti; pren., ekspr. sonce je v tem tednu precej oglodalo ledenik

oglódan tudi oglôdan -a -o: napol oglodan storž; oglodane kosti; oblečen je bil v oglodano suknjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. premikajoč se od strani se dotakniti: padajoča smreka je oplazila sosednje drevje; po obrazu ga je oplazila veja; pri preskoku je oplazil oviro / roka je drsala po zidu in oplazila vrata; pren. civilizacija jih je le površno oplazila
   // nav. ekspr. zadeti, trčiti ob kaj pod zelo majhnim kotom: tovornjak je oplazil avtomobil; avtobusa sta se oplazila po vsej dolžini
2. 2. raniti, poškodovati z zadetkom od strani: krogla mu je oplazila roko / strel ga je oplazil po čelu / ne vstajaj, da te ne oplazi granata
   // nav. ekspr. nekoliko poškodovati: večkrat jih je oplazila strela / rože je oplazila prva slana / spet ga je oplazila kap
3. 3. ekspr., navadno v zvezi oplaziti z očmi, s pogledom na hitro pogledati: očitajoče ga je oplazila z očmi; oplazila ga je s hladnim pogledom / njegove oči mimogrede oplazijo goste
4. 4. ekspr. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: oplaziti z bičem; iztrgal mu je dežnik in ga z njim pošteno oplazil; pren. kritik ga je z nekaj stavki dobro oplazil
5. 5. ekspr. premikajoč se za krajši čas pojaviti se, nastopiti na površini: svetloba žarometa oplazi hišo / sence oblakov so oplazile njive

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. s kopanjem narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu: razkopati zemljo; razkopati s krampom, prsti
   // narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu sploh: razkopal je slamo in iz nje potegnil zavitek; kokoši so razkopale gnoj razbrskale
   // razkopati kup
2. 2. s kopanjem poškodovati, uničiti: ko so napeljevali vodovod, so razkopali ves vrt
   // ekspr. poškodovati, uničiti sploh: nalivi razkopljejo gorske ceste / otroci so razkopali ptičje gnezdo razdrli
3. 3. ekspr. spraviti v nered: razkopati knjige, perilo / ko so bili otroci sami doma, so razkopali vso hišo

razkopán -a -o: razkopan vrt; razkopana zemlja; postelja je še razkopana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. s trganjem narediti, da kaj ni več celo: pes mu je raztrgal hlače; raztrgati papir; ovitek se je hitro raztrgal; popolnoma raztrgati / raztrgati na koščke, nitke / ob padcu si je raztrgal dlan ranil
   // narediti, da kaj ni več strnjeno, celo: voda je raztrgala nasip / sonce je raztrgalo oblake
   // s trganjem poškodovati, uničiti: raztrgati knjigo, pismo; komaj dokončani rokopis je raztrgal / vijaki so raztrgali les
2. 2. z rabo, uporabo narediti, da kaj ni več celo: raztrgati jopico na komolcih; raztrgal je že drugi par čevljev; obleka se je raztrgala po šivih
3. 3. raniti, poškodovati, navadno s čim ostrim: lev je žrtvi razparal trebuh in raztrgal boke / granata mu je raztrgala nogo
   ● ekspr. člankar ga je raztrgal na kosce njegovo delo je ocenil zelo negativno; ekspr. kašelj mu je skoraj raztrgal pljuča zelo je kašljal; ekspr. raztrgati okove, verige osvoboditi se; ekspr. ne moremo se raztrgati delati več, kot zmoremo; ekspr. ne morem pomagati, pa če se raztrgaš sploh ne; ekspr. raztrgal se bo od jeze zelo je jezen

raztŕgan -a -o: raztrgani čevlji; skozi raztrgane oblake so se kazale zvezde; to je povedal v raztrganih stavkih; raztrgana obleka, vreča; hodili so v raztrganih skupinah
● pog. govori kakor raztrgan dohtar veliko, spretno; žlahta je raztrgana plahta od sorodstva človek ne more pričakovati pomoči, koristi; prisl.: raztrgano govoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. pri sekanju raniti, poškodovati: malo je manjkalo, da ga ni usekal; pazi, da se ne usekaš; usekati se v roko; usekati se s sekiro; zelo se usekati
   // ekspr. raniti, poškodovati s čim ostrim: ptič ga je usekal s kljunom / modras ga je usekal pičil; pren. usekati koga z opazko, vprašanjem
2. 2. s sekanjem narediti: usekati prehod
3. 3. star. odsekati: usekati vejo
4. 4. ekspr. udariti, navadno hitro, sunkovito: usekati psa; usekati po glavi, za uho; usekati s palico, z roko / jezno je usekal po vratih / konj je divje usekal z nogama brcnil
   // zobje so usekali v prazno
5. 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti; udariti: usekali so iz zasede; usekati s strojnicami / usekati po sovražniku
6. 6. ekspr. ostro, nenadoma se zaslišati: v tišino so usekali kriki, streli
7. 7. ekspr. rezko, odločno reči: brez uvoda je usekal; brezobzirno, naravnost usekati / kaj si pa ti naredil, je usekal nazaj
8. 8. pog., v zvezi z mimo ne zadeti bistva: usekati mimo pri oceni; v napovedi, razpravi je usekal mimo
9. 9. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, oditi: usekati jo proti domu; usekal jo je čez gmajno
   ● ekspr. njegove besede so jo usekale zelo prizadele; ekspr. trobente so usekale budnico zaigrale; ekspr. strela je usekala v stolp udarila

usékati se ekspr.  sporeči se, spreti se: večkrat se usekata; vsak dan se s kom useka
// spopasti se: študenti so se usekali s policijo
● pog. usekati se pri štetju zmotiti se

usékan -a -o 
1. 1. deležnik od usekati: usekana roka ga boli
2. 2. pog., ekspr. čudaški, neumen: lepa je res, vendar usekana / vsak je po svoje usekan
3. 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: usekan je na delo, ples; biti usekan na meso / usekana je nanj zelo ga ima rada

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. poškodovati kožo, tkivo z vročo tekočino, paro: opariti otroka pri kopanju; opariti se po roki; opariti se z juho, kropom, oljem
2. 2. poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: slana je oparila cvetje, listje
   ● star. opariti kruh popariti

opárjen -a -o: oparjena roka; od slane oparjene šipkove jagode

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. glagolnik od pasti:
   1. a) preprečiti padec; poškodovati se pri padcu
   2. b) padec bombe, meteorita
   3. c) padec hitrosti / padec cen na tržišču / padec življenjskega standarda
   4. č) padec fašizma, vlade
2. 2. ekspr. prestopek, prekršek: niso mu zamerili padca / dekletov padec
3. 3. razmerje med višinsko razliko in vodoravno oddaljenostjo dveh točk: izmeriti, ugotoviti padec; padec doline, terena
4. 4. razlika med izhodiščno večjo vrednostjo in doseženo manjšo vrednostjo: velik padec temperature
   ♦ geom. padec tangens naklonskega kota premice ali ravnine; grad. vodni padec višinska razlika med gladino vode pred vodno napravo in za njo; les. padec premera manjšanje premera debla od panja proti vrhu; med. padec temperature znižanje temperature na normalno temperaturo; šport. skok s padcem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. uradni znak z imenom organa, organizacije, določenim besedilom kot dokaz pristnosti, verodostojnosti listine, akta: dati, odtisniti pečat; preklicati, spremeniti pečat; potrditi pogodbo s pečatom; okrogel pečat; pečat z grbom; prostor za pečat / v nekaterih državah varuh državnega pečata
   // znak, odtisnjen
   1. a) v vosku kot znak verodostojnosti: poškodovati, prelomiti pečat / dvostranski pečat
   2. b) na pošiljki, predmetu kot dokaz nedotaknjenosti zapore: zapreti pošiljko s pečatom; pečat na vratih je cel
      // priprava z gumijastim, kovinskim negativom takega znaka, navadno okrogle oblike: izdelovati pečate; hranjenje pečata; seznam pečatov; pečat in blazinica
2. 2. ed., publ., s prilastkom značilnosti, posebnosti: dati romanu pečat dobe; življenje v mestih nosi evropski pečat; vtisniti delu osebni pečat / z oslabljenim pomenom: nikoli več se ne bo rešil tega sramotnega pečata; vse jim je zaupal pod pečatom molčečnosti
   ● star. bal se je pečata s sodnije dopisa, sodnega sklepa; ekspr. to je zanj knjiga s sedmimi pečati nedoumljiva stvar; velika skrivnost
   ♦ bot. salomonov pečat rastlina s koreniko in z visečimi cevastimi cveti, Polygonatum

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. podolgovat, pokončen, navadno večji gradbeni element, ki kaj nosi: postaviti, sezidati steber; streho so naslonili na stebre; betonski, lesen, železen steber; okrogel, štirioglat steber; vitki stebri iz marmorja so krasili dvorano; nosilnost stebra / stebri in late pri kozolcu / nosilni, okrasni, podporni steber; pren., ekspr. stebri starega družbenega reda so se majali
   // prosto stoječ, v prerezu navadno okrogel predmet, ki se rabi kot nosilec, opornik: postaviti stebre za ograjo; ladjo so privezali za stebre na obali / električni, telegrafski steber; poškodovati steber prometnega znaka
   // navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: po eksploziji so se od tal dvignili dimni stebri; steber plamena se je nagnil; veter je vrtinčil bele stebre prahu; sonce je odsevalo v jezeru v dolgem, gorečem stebru / kapniški steber ki nastane, ko se zrasteta stoječi in viseči kapnik
   ● zmagovitim vojskovodjem so postavljali spominske stebre stebrom podobne spomenike
2. 2. ekspr., s prilastkom najpomembnejši, najvažnejši član ali del: mati je steber družine; biti steber društva, organizacije; mladina je bila steber revolucije
   ♦ alp. steber okroglasta navpična skalna tvorba v steni; arhit. gobast steber razširjen ob vrhu; elektr. steber kovinski ali betonski opornik za električne vode; steber transformatorja pokončni del magnetnega jedra pri velikih transformatorjih; um. dorski steber brez baze in s preprostim kapitelom; jonski steber z bazo in kapitelom z volutami na oglih; snopasti steber v gotski arhitekturi s polstebri okrog pravokotnega jedra; baza stebra podstavek, podnožje; trup stebra srednji del stebra med bazo in kapitelom; vet. roženi steber valjasta odebelitev notranje strani kopitne stene; zgod. sramotilni steber nekdaj h kateremu postavljajo, privezujejo ljudi za kazen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. geom. telo, ki ga omejuje ploskev, katere točke so enako oddaljene od središča: polmer krogle; izračunati površino in prostornino krogle / koncentrične krogle krogle z istim, skupnim središčem; očrtana krogla najmanjša krogla, v kateri leži dano telo; včrtana krogla največja krogla, ki leži znotraj danega telesa
2. 2. predmet take ali podobne oblike: izrezljal je kroglo iz lesa; zakotaliti kroglo; jeklena, kovinska, steklena krogla; votla krogla / poškodovati površje krogle
   // s prilastkom tak predmet, ki se uporablja pri različnih (športnih) igrah: balinarska, kegljaška krogla; biljardne krogle so udarjale druga ob drugo
   // šport. tak predmet z določeno težo za metanje, suvanje: metalci diska in krogle / dosegel je nov rekord v metu krogle
3. 3. ekspr. nebesno telo, navadno zemlja: naša krogla postaja prenaseljena / z oslabljenim pomenom: nebesna krogla; sončna krogla sonce; zemeljska krogla zemlja
4. 4. del naboja, ki ob vžigu zleti iz ročnega strelnega orožja: krogla leti; krogla ga je zadela v ramo in mu prebila kost; ekspr. krogle so sikale in žvižgale nad njihovimi glavami; kot krogla je švignil mimo / ekspr. krogle kar dežujejo veliko jih leti po zraku; ekspr. nobena krogla se ga ne prime ga ne zadene, rani
   // dumdum krogla; topovska krogla granata
   ● ekspr. dobiti kroglo v glavo biti ustreljen; biti ranjen v glavo; ekspr. padel je pod sovražnimi kroglami bil je ubit (v vojni)
   ♦ strojn. mlin na krogle stroj, ki drobi grude z jeklenimi kroglami; voj. prebojna krogla težja krogla z močnejšo jekleno konico; svetilna krogla

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. prozorno telo, ki ga omejujeta dve ali ena kriva ploskev: brusiti, razbiti lečo; debela leča; močna leča daljnogleda; steklo za leče / očalne leče; pomanjševalne, povečevalne leče; sistem leč lečje
   // pog. posodi mi lečo povečevalno steklo, lupo; pren., knjiž. presojati kaj skozi lečo svojih nazorov
   // anat. prozorni del zrkla za šarenico, ki s spreminjanjem debeline zbira svetlobo na mrežnici: poškodovati si lečo; napake leče / očesna leča
2. 2. kulturna rastlina z vijoličastimi cveti in majhnimi stroki ali njeni sadovi: izbirati, kuhati lečo; krožnik leče
   ● bibl. prodati kaj za skledo leče zaradi trenutnih majhnih koristi odpovedati se čemu pomembnemu
   ♦ bot. vodna leča vodna rastlina z zelo majhnimi, listom podobnimi stebelci, Lemna; fiz. elektronska leča priprava za zbiranje, razprševanje curka elektronov; konkavne ali razpršilne leče ki so ob robu debelejše kot na sredini; konveksne ali zbiralne leče ki so ob robu tanjše kot na sredini; gorišče leče; fot. časovna leča del filmske kamere za omogočanje hitrega zaporedja posnetkov, ki jih projekcija pokaže v počasnem tempu; dostavna leča s katero se podaljšuje ali skrajšuje goriščna razdalja objektiva; nastavljalna ali naravnalna leča pri zrcalnem fotografskem aparatu, s katero se naravna ostrina slike na medlici; petr. leča plast kamnine ali rude, ki ima obliko leče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. lastnost, značilnost nemarnega človeka: požara je bila kriva nemarnost delavcev / opazil je vsako nemarnost / po nemarnosti poškodovati kaj
2. 2. slabš. nemaren človek: pri tisti nemarnosti noče nihče jesti / kot psovka vstani, nemarnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. glagolnik od odliti ali odlivati: odliv odvečne tekočine / redko zmanjšati odliv sladke vode v morje odtok, odtekanje
2. 2. publ. odhod, odhajanje drugam: odliv delavcev iz tovarne; velik odliv prebivalstva z dežele odseljevanje, odselitev
   // odliv volilnih glasov zmanjšanje, izguba
   // prehajanje zlasti denarja drugam: odliv deviz, zlata v tuje države; odliv sredstev iz sklada
3. 3. zastar. oseka: zaradi odliva ladja ni mogla pristati
4. 4. knjiž., redko ulitek, odlitek: izdelovati odlive / poškodovati mavčni odliv kipa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

razgrízen -a -o: izpljunil je drobce razgrizene bilke; razgrizena pasja ušesa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. z udarjanjem z ostrim predmetom
   1. a) delati kose, dele: ves dan so sekali drva; sekati kamenje, les, šoto; sekati meso
   2. b) delati, da kaj pride iz pokončnega položaja na tla: sekati drevje, grmovje / sekati v svojem gozdu; letos niso še nič sekali / sekati steljo, zelje
   3. c) odstranjevati: sekati veje z drevesa / upornikom so sekali glave; pren., ekspr. sekati korenine zla
   4. č) poškodovati: stroj seka blago
2. 2. nav. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj podolgovatega: cesta seka reko; do nesreče je prišlo tam, kjer se sekata cesta in železnica
   // biti speljan, voditi čez kaj sploh: pobočje sekajo steze / nova cesta seka kmetijo na dvoje / vodna gladina seka bok ladje
3. 3. ekspr. prekinjati določeno stanje: svetloba seka temo / ostri žvižgi so sekali tišino
4. 4. ekspr. udarjati, tolči: sekati s palicami; orla sta se sekala s kljuni / dolge veje so ga sekale po obrazu / strele so sekale v drevesa / po tlaku sekajo okovani čevlji / s puškami so sekali po sovražniku streljali na sovražnika; pren. govornikove besede so sekale po poslušalcih
5. 5. pog., ekspr., v zvezi z jo iti, hoditi: kam jo pa sekaš; sekati jo peš
6. 6. pog., ekspr., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: če ga ne boš nehal sekati, boš kaznovan / žena mu ga seka
   ● ekspr. nihalo ure je grozeče sekalo udarjalo, bilo; ekspr. sekati besede, stavke izgovarjati besede, stavke z ostrimi premori; pog. z avtom sekati ovinek prevoziti ga v skoraj ravni črti; tako je potrpežljiv, da bi lahko drva na njem sekal da bi lahko skrajno brezobzirno ravnal z njim; ekspr. brenclji so neusmiljeno sekali pikali
   ♦ etn. sekati pirhe, pomaranče metati v pirhe, pomaranče kovance z namenom, da se zapičijo vanje; geom. premica seka krog; gozd. sekati na golo tako, da ne ostane nobeno drevo

sékati se trgati se po pregibih: blago, svila se seka
● ekspr. zakaj se ljudje koljejo in sekajo pobijajo, morijo

sékan -a -o: spregovoril je s sekanim glasom; sekana polena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. s hojo, udarci nog
   1. a) delati kaj trdo, sprijeto: teptati ilovico, sneg / teptati s smučmi
   2. b) delati, urejati: teptati pot, smučišče
   3. c) tlačiti, stiskati: teptati repo, zelje / teptati grozdje v kadi / teptati proso meti
2. 2. s hojo, udarci nog
   1. a) pritiskati k tlom, navzdol in pri tem poškodovati ali uničiti: teptati rože, travo; konji so teptali žito
   2. b) povzročati komu (hude) telesne poškodbe, smrt: konji so teptali ranjene vojake / ekspr. vojaki na konjih so teptali pešce v tla
3. 3. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: nikoli nas ne bodo več teptali tujci / teptati domovino
4. 4. ekspr. povzročati, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave: teptati srečo, ljubezen koga / teptati človeško dostojanstvo
   // kršiti, prelamljati: teptati obljube, zakone
   ● evfem. ne bo več dolgo trave teptal ne bo več dolgo živel; ekspr. od jeze teptati z nogami z nogami tolči, udarjati ob tla

teptajóč -a -e: padle vojake teptajoči konji

teptán -a -o: teptane pravice; smučišča so redno teptana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. del noge ob sklepu med golenjo in stegnom: koleno ga boli; poškodovati si koleno; poklekniti na obe koleni; oteklo, ranjeno koleno / stopiti do kolen v vodo; do kolen segajoče krilo / iztegniti, zlomiti si nogo v kolenu / kolena se mu šibijo, tresejo / upogniti koleno nogo v tem delu
   // ekspr. prikloniti se do kolen z globokim predklonom; pren. domačija je ležala na kolenu, ki je molelo iz pobočja
   // nav. mn. del noge nad kolenom: posaditi si otroka na kolena; na kolenih mu je ležala odprta knjiga; pestovati se na kolenih; od veselja se je tolkel po kolenih
   // pog. del oblačila, ki pokriva koleno: hlače imajo izbočena kolena / nogavice so na kolenih spet strgane
   ● ekspr. bilo ga je strah, da so se mu kolena šibila zelo ga je bilo strah; ekspr. dve uri smo grizli kolena hodili v hudo strmino; ekspr. imeti mehka kolena biti negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti; ekspr. upogniti koleno pred kom ukloniti, vdati se; podrediti se; nizko biti, stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. ne seže mu niti do kolen po kaki pozitivni lastnosti, značilnosti mu ni enak, enakovreden; star. to poznam že od mladih kolen iz mladosti; pog. dati otroka čez koleno natepsti; ekspr. ženske so popadale na kolena in molile pokleknile; ekspr. spraviti upornike na kolena pokoriti, premagati jih; ekspr. vrgla se mu je pred kolena pokleknila je predenj; biti na kolenih klečati; biti poražen; ekspr. prositi koga na kolenih zelo; ekspr. po golih kolenih bi šla za njim na vsak način si ga želi pridobiti; ekspr. po kolenih se plaziti pred kom pretirano ponižno se vesti, navadno iz koristoljubja
2. 2. teh. kos cevi, ukrivljen v obliki četrtine kroga: zamenjati koleno pri dimovodu; koleno za vodovodno inštalacijo / dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga
3. 3. ekspr. krivina, zavoj: reka naredi na tem mestu koleno; na kolenu reke je stal most / cesta se tam obrne v blagem kolenu
4. 4. navadno s prilastkom stopnja sorodstva: dokazal je lahko osem kolen plemenitih prednikov; posledice se lahko pokažejo pri potomcih do tretjega kolena / bratranec v drugem kolenu / zastar. biti kmečkega kolena rodu, izvora
   ♦ adm. knjigovodsko koleno knjigovodski mostiček

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. knjiž., redko spojiti, združiti: kontaminirati različne stile
2. 2. publ. onesnažiti, okužiti: kontaminirati zrak
   ♦ voj. okužiti s kemičnimi sredstvi, radioaktivnimi snovmi, bojnimi plini
   // redko poškodovati, pokvariti: to je kontaminiralo oči

kontaminíran -a -o: kontaminirana obleka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.