Fran > SSKJ

1. 1. skupek po obliki in funkciji podobnih celic živih bitij: tkivo se obnavlja, odmira, raste; poškodovati tkivo; bolno, zdravo tkivo; gobasto, mehko tkivo; razraščanje tkiva pri raku; sprememba tkiva / hrustančno, kostno tkivo; rastlinsko, živalsko tkivo / rakasto tkivo / telesno tkivo
   ♦ anat. krovno tkivo plast celic na površini kože ali sluznice; povrhnjica; maščobno, živčno tkivo; biol. celično, limfatično tkivo; oporno, vezivno tkivo; biol., bot. osnovno tkivo rastlinsko tkivo, ki lahko opravlja različne funkcije; bot. hranilno tkivo z rezervnimi snovmi napolnjeni del semena enokaličnic; krovno tkivo plast celic, ki pokriva nadzemne in podzemne dele rastline
2. 2. publ., navadno s prilastkom skupek osnovnih, med seboj povezanih enot česa: tkivo mestnih zgradb / glasbeno tkivo; idejno, pripovedno tkivo romana; tkivo pesmi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. obloga na trdni, utrjeni površini, namenjeni za hojo, vožnjo: narediti, obnoviti, poškodovati tlak; polagati tlak; betonski, kamnit, opečnat tlak; tlak iz keramičnih ploščic; kocke za tlak / hoditi po tlaku / cerkveni tlak; cestni tlak
   // del te obloge, navadno iz betona, za nameščanje, pritrjevanje talnih oblog: hiša še nima tlakov / brusiti, izravnavati tlake
   ♦ grad. venecijanski tlak
2. 2. zastar. tla, pod: otrok se je igral na ilovnatem tlaku v hiši
3. 3. zastar. pločnik: stopati po tlaku ob hišah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

ubrusíti se in ubrúsiti se 
1. 1. zmanjšati se zaradi brušenja: osla se ubrusi
2. 2. pri brušenju se poškodovati: pazi, da se ne ubrusiš

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. snov, sredstvo za vezanje: narediti kit iz krede in veziva; kamni so zloženi v zid brez veziva; mehko, trdno vezivo; jajčni beljak kot vezivo; apno, cement in druga veziva / barvno, keramično vezivo; oljna veziva; pren. vezivo zgodbe
   ♦ grad. hidravlično vezivo ki se v vodi strdi; kem. anorganska in organska veziva
2. 2. biol. tkivo z veliko vlaknate medceličnine, ki ima mehanske, obrambne in presnovne funkcije: vezivo je čvrsto, rahlo; poškodovati vezivo / embrionalno, podkožno vezivo
3. 3. redko kar se uporablja za vezanje; vez: iz jute so naredili vezivo za privezovanje trt; srobot, vrvi in druga veziva
4. 4. knjiž. vezenje: ukvarjala se je z vezivom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev: udariti se ob vogel; vogel robca se je začel cefrati / miza je na štiri vogle štirioglata
   // prostor ob tem delu: sedeti na voglu mize
2. 2. del stavbe, kjer se stikata zunanji steni: poškodovati hišni vogel; priteči izza vogla; ekspr. trgovina je takoj za voglom
   // prostor ob tem delu: srečala sta se na voglu
   ● ekspr. kamorkoli gre, na vsakem voglu ga sreča povsod; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. manjšalnica od vreteno: naviti nit na vretence / vretence svile
2. 2. vsaka od kosti, ki sestavljajo hrbtenico: poškodovati si vretenca / hrbtenična vretenca
   ● ekspr. na moji hrbtenici bi lahko preštevali vretenca zelo sem suh
   ♦ anat. križna, ledvena, prsna, vratna vretenca
3. 3. bot. cvetni listi, razvrščeni na cvetni osi v isti višini: vretence čašnih, venčnih listov / rastlina s cvetnimi listi v vretencih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. pog. namerno povzročiti neprijetnosti, težave: zaradi ugovarjanja ga je zaribal; s prenagljeno odločitvijo se je zaribal / nepričakovan napad je zaribal vso situacijo zapletel
2. 2. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: v hipu ga je zaribal / ti molči o vzgoji, ga je zaribal
   ♦ grad. zaribati beton grobo zgladiti svežo betonsko površino

zaríbati se 
1. 1. pog. prevarati se, zmotiti se: pri prodaji smo se zaribali
2. 2. žarg., teh. poškodovati se zaradi prevelikega trenja med gibljivim in negibljivim delom: ležaji koles so se zaribali; če olje odteče, (se) valj motorja zariba

zaríban -a -o: zariban bat
● pog. to življenje je že samo po sebi zaribano težavno, neprijetno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da kaj zagori: strela je zažgala hišo; zažgati trske; z baklo, s cigareto zažgati skedenj / zažgati ogenj / zažgati kopo / star. zažgati si pipo prižgati si; pren., ekspr. zažgati v srcu ljubosumje
   // dati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj: zažgati brinove jagode, kadilo / v krščanskem okolju zažgati oljkove vejice, da ne bi udarila strela v hišo
2. 2. z ognjem, plamenom uničiti: zažgati hišo, kozolec; namenoma zažgati / pri peči si je zažgala obleko
   // poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: sonce je zažgalo travo / premočno gnojilo zažge rastline
3. 3. pri pečenju narediti, povzročiti, da se zaradi prevelike vročine kaj poškoduje, uniči: zažgati kruh, meso; potica se je zažgala
   ● ekspr. to žganje je tako močno, da kar zažge po grlu povzroči pekoč, žgoč občutek

zažgáti se narediti samomor z zažigom samega sebe: iz protesta se zažgati

zažgán -a -o: zažgan kruh; zažgana hiša; zažgana trava; sam.: duh po zažganem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. z drgnjenjem odstraniti: zdrgniti madež z obleke
   // z drgnjenjem očistiti, osnažiti: zdrgniti čevlje, tla; zdrgniti s krpo, peskom
   // z drgnjenjem osušiti: zdrgniti prepotenega konja; zdrgniti se z brisačo
   // z drgnjenjem poškodovati: zdrgniti suknjič na komolcih
2. 2. s potegljaji po površini narediti, da kaj sipkega, mehkega pride skupaj: zdrgniti malto, pesek, zrnje na kup

zdŕgnjen -a -o: do čistega zdrgnjen kotel; s čistilnim sredstvom zdrgnjene kljuke; zdrgnjene hlače

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. zdrobiti z zobmi: zgristi meso, orehe; dobro, slabo zgristi / zgristi z zobmi
   // z grizenjem poškodovati, raniti: miši so zgrizle obleko / od živčnosti si je zgrizla nohte; zgristi si ustnice
2. 2. ekspr. izčrpati, uničiti: bolezen ga je zgrizla; ljubosumje zgrize človeka
   ● ekspr. kritiki so ga zgrizli njegovo delo so ocenili zelo negativno; ekspr. na smrt sta se zgrizla zelo sta se sprla; ekspr. če te mika jedro, zgrizi lupino če hočeš stvar popolnoma spoznati, se moraš potruditi

zgrísti se 
1. 1. ekspr. postati zelo jezen sam nase: zaradi teh govoric bi se najraje zgrizel / zgristi se od jeze, žalosti biti zelo jezen, žalosten
2. 2. nar. sesiriti se: mleko se zgrize

zgrízen -a -o: zgrizeni nohti; zgrizena hrana; zgrizene ustnice; prim. izgristi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. s silo, pritiskom narediti iz česa trdega nepravilne dele: dračje so zlomili in naredili butare; zlomiti palico / zlomiti na drobne kose
   // poškodovati kaj tako, da se na enem ali več mestih prelomi: zlomiti držalo, svinčnik, toporišče; zlomiti vejo, vrh; deska se je zaradi prevelike obremenitve zlomila; krhke kosti se rade zlomijo; vozu se je zlomila os; rezilo se je zlomilo / zlomiti pečat prelomiti
   // zlomiti ptici perut; zlomiti si nogo, tilnik
2. 2. povzročiti, navadno s silo, da kdo izgubi moč za odpor, vztrajanje v čem: zlomiti uporne jetnike; zlomiti obtoženca z mučenjem; zlomili so jo, da je priznala; niso ga mogli zlomiti / neprestano zasliševanje ga je zlomilo / brezoseb. ob branju razsodbe ga je zlomilo, da je zajokal ni mogel več obvladati svoje čustvene prizadetosti
   // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, zavist ga je zlomila; strah ga je zlomil / smeh ga je zlomil zasmejal se je; jok ga je zlomil zajokal je
   // telesno, duševno izčrpati: bolezen ga je zlomila; naporno delo, pomanjkanje ga ni zlomilo; izguba otrok jo je zlomila
3. 3. povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati: zlomiti sovražnikovo obrambo, odpor; zlomiti stavko / zlomiti pogum, voljo komu / zlomiti fevdalizem, režim odpraviti
   ● ekspr. zlomili so mu hrbtenico pripravili so ga do tega, da je zatajil svoje prepričanje; naredili so ga pokornega, ponižnega; publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga; ekspr. marsikatero palico je zlomil na njem zelo ga je pretepal; ekspr. ženske so mu zlomile roge ga naredile manj oblastnega; ekspr. zlomila mu je srce čustveno ga je zelo prizadela; ekspr. pri tem imenu si lahko jezik zlomiš zelo težko ga je izgovoriti; ekspr. tja bo šel, tudi če si zlomi vrat čeprav bo v življenjski nevarnosti; ekspr. v tem boju si bo zlomil vrat bo premagan
   ♦ jur. zlomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; tisk. zlomiti urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani)

zlomíti se 
1. 1. izgubiti moč za odpor, vztrajanje v čem: obtoženec se je zlomil in priznal zločin; duševno, notranje se zlomiti / polagoma se je zlomil in postal starec se duševno, telesno izčrpal
2. 2. ekspr. prenehati trajati, obstajati zaradi nasprotnikove premoči, delovanja česa: obramba se je zlomila / upanje v njem se je zlomilo; sila viharja se je zlomila / armada se je v nekaj dneh zlomila je v nekaj dneh propadla, razpadla
3. 3. ekspr. nahitro utihniti, izgubiti glasnost: glas se mu je zlomil; pesem se je zlomila / besede so se ji zlomile v joku
4. 4. pod kotom spremeniti smer: lok se zgoraj zlomi; vsake toliko se prostor zlomi / planota se zlomi v prepadnih stenah soteske se nahitro konča
   // ekspr. upogniti se, sključiti se: pod težkim bremenom se je zlomil; zlomiti se v pasu
   ● v njem se je nekaj zlomilo prenehal je biti trden v svojem prepričanju, zaupanju; zaradi krivic se je v njem vse zlomilo popolnoma je izgubil zaupanje, vero v kaj; ekspr. zlomil se je v sebi izgubil je zaupanje, vero vase; ekspr. zlomiti se v jok zajokati

zlómljen -a -o: zlomljen drog; zlomljen ponos, upor; videl ga je vsega zlomljenega in postaranega; stal je zlomljen v križu; zlomljena kost, noga; zlomljena osebnost; bila je ponižana in zlomljena
● ekspr. zlomljeni od celodnevnega dela so popadali na tla zelo utrujeni, izčrpani; ekspr. natepli so ga, da je ves zlomljen ga vse boli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. glodajoč pojesti: pes je izglodal kosti; volkovi so izglodali živali do kosti / voda je izglodala breg izpodjedla, odnesla; pren., knjiž. bolezen ji je izglodala telo
   // z glodanjem narediti, izoblikovati: miši so izglodale luknjo v omaro; pren., ekspr. skrb ji je izglodala brazde na čelu
2. 2. ekspr. z (dolgotrajno) uporabo poškodovati, uničiti: dež in veter sta izglodala napise; podplati se počasi izglodajo

izglódan tudi izglôdan tudi zglódan tudi zglôdan -a -o: izglodane stopnice; izglodano zrno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. s hojo, hojenjem narediti: izhoditi gaz v snegu; izhoditi stezo; izhoditi si pot čez polje
   ● pretesne čevlje moraš izhoditi s hojo, rabo razširiti
2. 2. s hojo, hojenjem poškodovati, uničiti: izhoditi čevlje; izhoditi si podplate

izhodíti se tudi shodíti se redko  s hojo, hojenjem se utruditi: močno se je izhodil / dati živini možnost, da se izhodi s hojo, hojenjem razgiblje

izhójen tudi shójen -a -o: izhojeni čevlji; izhojen sneg; izhojena gaz; izhojena tla
● ekspr. kot dramatik ni hodil po izhojenih potih ni pisal tako, kot je bilo do takrat v navadi; prim. shoditi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. z lizanjem ozdraviti: pes (si) izliže rano
2. 2. ekspr. z dolgotrajnim učinkovanjem poškodovati, uničiti: voda je izlizala v skalo stopnice / na južnih pobočjih je sonce že izlizalo sneg stopilo

izlízati se tudi izlizáti se in zlízati se tudi zlizáti se pog., ekspr.  ozdraveti: ranjenec se je kmalu izlizal; zbolela je za pljučnico, a se je le izlizala / izlizal se je iz bolezni

izlízan in zlízan -a -o 
1. 1. deležnik od izlizati: izlizan napis; od vode izlizane skale
2. 2. ekspr. pretirano urejen: polkovnik je bil lep, izlizan mlad mož

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. z jedenjem, grizenjem od spodaj poškodovati, uničiti: črv izpodje korenine
   ● ekspr. internacija mu je izpodjedla življenjske moči pokvarila, uničila
2. 2. s trajnim, močnim tokom od spodaj odstraniti zemljo: voda je izpodjedla breg
3. 3. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročiti komu škodo: izpodjedel ga je v službi / izpodjesti komu čast, ugled

izpodjéden tudi spodjéden -a -o: izpodjeden breg; temelji mosta so izpodjedeni; izpodjedeno drevo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. s kopanjem od spodaj poškodovati, uničiti: izpodkopati drevo, hišo / hudournik je izpodkopal skalo; pren., ekspr. izpodkopati temelje družbe
   ● ekspr. pomanjkanje mu je izpodkopalo zdravje pokvarilo, uničilo
2. 2. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjšati pomen ali preprečiti obstoj česa: izpodkopati avtoriteto oblasti; medsebojni spori so izpodkopali organizacijo; izpodkopati zaupanje v kaj / v službi so ga izpodkopali

izpodkopán in spodkopán -a -o: izpodkopan ugled; izpodkopano zdravje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. z rezanjem od spodaj poškodovati, uničiti: izpodrezati korenine, steblo; padel je, kot bi mu noge izpodrezal / izpodrezati podpore pri mostu; pren., ekspr. izpodrezati korenine birokratizmu
   // z rezanjem skrajšati: izpodrezati kokošim peruti
2. 2. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjšati pomen ali preprečiti obstoj česa: izpodrezati akcijo sovražniku; izpodrezati trgovino s sosednjo državo
   ♦ čeb. izpodrezati matičnike odstraniti jih in s tem preprečiti rojenje; izpodrezati satje z odstranitvijo dela satja povečati prostor v panju; med. izpodrezati (otroku) prirasli jezik zarezati v sluznično gubo; obrt. izpodrezati rokavni izrez z rezanjem na spodnjem delu narediti ga večjega

izpodrézan in spodrézan -a -o: izpodrezana korenina; izpodrezane peruti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. z ritjem narediti odprtino, rov pod čim: divji prašiči so izpodrili pot
2. 2. z ritjem poškodovati, uničiti: krt je izpodril sadiko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. z glodanjem od spodaj poškodovati, uničiti: črvi so izpodžrli korenine
   ● ekspr. skrbi so mu izpodžrle živce pokvarile, uničile
2. 2. slabš. s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročiti komu škodo: izpodžrli so ji dom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. z ognjem poškodovati, uničiti: ogenj mu je izžgal oči
   // knjiž. z vročino uničiti: sonce je izžgalo travo
2. 2. narediti, izoblikovati z žarečim predmetom: izžgati drevak; s cigareto izžgati luknjo v papir
3. 3. med. uničiti tkivo z razžarjeno, segreto iglo: izžgati divje meso, rano

izžgán -a -o: izžgan čoln; izžgane oči; polja so izžgana od sonca / ekspr. od mrzlice je ves izčrpan, izžgan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.