fànt fánta m, im. mn. fántje stil. fánti (ȁ á) 1. dorasel mlad moški, ki še ni poročen: fantje pojejo na vasi;
lep, mlad, postaven fant;
vaški fantje;
fantje in možje;
pravice fantov;
vasovanje fantov / ekspr. saj si že cel fant / na fanta ostriženo dekle z moško frizuro; tako čudna je, vede se kot fant // ekspr. neporočen moški sploh: je še fant; vse življenje je ostal fant; star fant // ekspr. pogumen, odločen moški: fant, da mu ni para; pokaži se fanta 2. doraščajoča oseba moškega spola: v razredu je več fantov kot deklet;
golobrad fant;
petnajstleten fant // pog. sin: tudi fante je naučila hišnih del; ima same fante // pog. vajenec: mojster ni prišel sam, ampak je poslal fanta 3. mlad neporočen moški, ki je v ljubezenskem odnosu do druge osebe, navadno dekleta: fant jo je pustil;
tako mlada, pa ima že fanta;
svojega fanta je spoznala v službi;
to je njegov fant 4. nav. mn., pog., ekspr. osebe moškega spola, ki jih družijo skupni interesi: naši fantje so se na tekmovanju dobro držali / to so pošteni fantje moški sploh / kot nagovor dajmo, fantje, pohitimo 5. igralna karta z moško figuro: pikov fant 6. pog., v medmetni rabi izražaa) navdušenost, priznanje: fant, kako pojejo;
fant, medalja mu ne uide b) nejevoljo, jezo: fant, si sitna;
fant, sem ga polomil
● ekspr. to je fant od fare v vseh pogledih dober človek; postaven, lep moški; ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
Dostopnost