Šolanje na daljavo zaradi prisotnosti koronavirusa, nam staršem, končno razkriva pravo stanje "negovanja" slovenskega jezika v slovenskih šolah. Tu ne mislim na pravopis, temveč na pogovorni jezik učiteljev. Prvič v življenju smo starši, doma, priče, da nekateri učitelji, ne prenašajo znanja na naše otroke v knjižni slovenščini. Uporabljajo anglicizme, germanizme, sleng, izposojenke iz tujih jezikov ... To vsekakor ne velja za vse učitelje, v vseh šolah, toda sam sem dnevno priča temu pri svojih otrocih, tako v osnovni, srednji kot visoki šoli, zato sklepam, da je to le vrh ledene gore. Prvič lahko tudi razumemo, kje se začne izkrivljati pogovorna slovenščina. Šolske ustanove, ki jim slepo zaupamo, da negujejo knjižno slovenščino, so doslej vedno delovale le za zaprtimi vrati učilnic. V podporo svojim opažanjem prilagam spletni naslov članka https://www.dnevnik.si/1042732127 , v katerem ravnatelj mag. Macuh pravi: "Institucija ima veliko neposrednega dela na različnih področjih in enostavno verjame in zaupa v pedagoške delavce, da izvajajo učne procese v knjižnem zbornem oziroma splošno pogovornem jeziku. Ampak, ali je res tako?" Če je ravnatelj g. Bojan Macuh, še pred koronavirusom, zapisal dvom o tem, potem danes lahko vidimo in slišimo, da ni tako. Mislim, da je zgoraj omenjena ugotovitev pomembna tudi za boljšo vključitev otrok raznih priseljencev v našo kulturno krajino. Če vse to spremenim v vprašanje, verjetno moram vprašati, kdo, kdaj, kaj mora storiti, da bo pouk stekel v jeziku, kot to narekuje zakon?
Zadetki iskanja
Zanima me, kakšno je vaše stališče o uporabi velike začetnice pri oznakah redakcij časopisnih ali drugih medijev, kot so denimo kulturna redakcija, notranjepolitična redakcija, znanstvena redakcija ... Ali se vam zdi smiselno, da se take oznake pojmujejo kot lastna imena redakcij in se zato pišejo z veliko začetnico (Kulturna redakcija, Znanstvena redakcija)? So redakcije pri tej odločitvi popolnoma svobodne?
Pojasnilo k temu sporočilu: iščem odgovor na vprašanje: kaj je pravilna slovenščina (polglasniki, akcent in tudi uporaba metafor/hiperbola).
Na strani ISJFR sem malo brskal ali bi kje našel odgovor na vprašanje o pravilni izgovorjavi določenih slovenskih besed.
Polglasniki in akcent Slovenski dialekti so mi zelo všeč, ampak vprašanje je: kaj pa sploh je pravilna izgovorjava, ki mislim, da bi jo morali uporabljati tudi na javni TV. Prihajam iz MB in iz mojih osnovnošolskih časov imam v spominu eno samo besedo na katero so nas opozarjali, nas popravljali in to je beseda: pes. Tako kot se piše, se na Štajerskem še zmeraj pogosto tudi izgovarja, včasih že kar namerno! Ne torej ps (žal, znaka za polglasnik nimam). Pred kratkim sem v mestnem parku naletel na skupino otrok, katerim je vzgojiteljica ravno nekaj razlagala in izgovorila besedo dež. In se takoj popravila: dž. Nisem se mogel zadržati in sem se oglasil: »Otroci (tudi ta beseda lahko da se v določenem sklonu pogosto napačno izgovarja: otroki), dež je pravilno!*« Vzgojiteljica me je podučila, da gre za polglasnik.
Predvsem pri »vremenskih izrazih« vremenarji v glavnem uporabljajo polglasnike, tako, da se mi zdi, kot, da govorijo angleško: dž, mgla, tema, In tu je še poudarek na zaključek: dober primer je tudi beseda, ki smo jo pogosto slišali v času dopustov: ČAKANJE (na mejnih prehodih). Mogoče se v vsem motim in imam le alergijo na prestolnico, zato se mi zdi, da na javni TV govorijo »ljubljanščino« in ne slovenščino, mogoče se je slovenščina v letih, potem ko sem končal s svojim šolanjem (slovenščino so nas učili itak le v OŠ!) zelo spremenila ali so nas tudi napačno učili? Nimam pojma.
Pretiravanje (hiperbula), metafore: tu so torej še pretiravanja, ki jih najpogosteje uporabljajo športni novinarji. Pa ne vem kako bi ta njihov govor sploh bilo pravilno imenovati, ker se mi zdi velikokrat prav absurdno (celo v smislu: zelena zelenica, npr.). Trenutno se niti ne spomnim posameznih primerov, ker sem se tega pisanja lotil čisto spontano. Pa tudi program hitro zamenjam, ko se začne tisto drenje in čudno govorjenje. Naš profesor slovenščine na 2. gimnaziji v MB je rekel: »Stavek mora biti kratek, jasen in razumljiv« (se mi zdi, kolikor se še spomnim). Sicer s temi mojimi sigurno ne bi bil zadovoljen.
Glede dialektov še naslednje: sem kar dober v nemščini, kjer obstaja seveda tudi veliko dialektov, od bavarskega do severnonemškega ali v Avstriji, od štajerskega pa do dunajskega ... Ampak na javni TV pa uporabljajo: hoch Deutsch.
Zanima me pomenska razlika med glagoloma umešati in vmešati.
O denarni enoti LEJ ste sicer lani že odgovarjali, a skrajno neprepričljivo. Ker je izvirno romunsko en LEU, mi ni jasno, kako ste prišli do LEJ-a. Po mojem skromnem mnenju gre za napačno slovenjenje besede LEI, ki pa je množinska oblika, kot npr. en tolar - 10 tolarjev. To vnaša precej zmede npr. med avtorje križank, ki se za (napačno?) rabo sklicujejo na pravopis. Bi kazalo priznati napako, ali imate kakšno logično pojasnilo?
Na MO RS imamo veliko težav z zapisovanjem imen pravnih aktov, dokumentov in ukazov. Prebrali smo že vaš odgovor v razdelku Vejica pri označevanju dokumenta, pa še zmeraj se zastavljajo vprašanja. Na primer:
- Ali je treba postaviti vejico, kadar sta navedeni dve zaporedni številki? Prva označuje številko aneksa, druga pa številko pogodbe:
... tako piše v aneksu št. 1 št. 4300-149/2018-1 z dne 25. 5. 2018 ...
- Kako je s pisanjem številke dokumenta, ki sicer ni zapisana v naslovu dokumenta, temveč na koncu dokumenta poleg datuma in pred podpisom? In še, ali je vejica kakor koli odvisna od naslova dokumenta, ki se v tem primeru zapisuje z veliko začetnico, saj gre za uradno ime?
... dostavil je Zavarovanje za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti št. 003357 z dne 17. 7. 2918.
- In še, ali isto pravilo velja tudi za navajanje več številk uradnih listov?
... na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS št. 103/04, 103/11), drugega odstavka 80. člena Pravilnika o priznanjih (Uradni list RS št. 41/07, 4/11, 86/11) ...
- Kadar navajamo v oklepaju najprej izdajatelja dokumenta, najbrž za tem in pred številko navedbe dokumenta ni vejice?
... uvedli so novo pogodbo (MO, št. 0070-21/2018-14 z dne 19. 12. 2018) ...
Že precej časa me bega vprašanje zapisa osebnih imen, ki so izvirno zapisana v cirilici (ruski, ukrajinski ipd.). Seveda vem, da naj bi se prečrkovala po zvočni podobi s črkami za slovenske glasove. Toda obstaja težava: ko to vidijo živi ljudje, za katerih imena gre, recimo tu živeči priseljenci (ali pa obiskovalci) iz zadevnih dežel, protestirajo in hitijo kazati svoje potne liste, v katerih pa poleg zapisa v cirilici stoji še ime, prečrkovano v latinico, ki pa je drugačno od našega prečrkovanega. Tako je AnaAnna in ŽanaZhanna, Viktorija je pa Viktoriya. In podobno s priimki: Zhukov, Shevchenko, Gayun ipd. In ti še povedo, da pri njih veljajo »uradna« pravila za prečrkovanje. Nekateri od njih imajo tudi že slovensko državljanstvo, v naših dokumentih pa so njihova imena, zapisana »v neskladju« s slovenskim pravopisom.
Lahko pustim ob strani publicistično zapisovanje imen politikov, kulturnikov in športnikov (ki imajo seveda tudi svoje potne liste), ki jih zapisujejo kakor kdaj – ali »po naše«, še večkrat pa tako, kot je v (angleškem) viru, iz katerega povzemajo. Ostaja pa vprašanje, kako ravnati z ljudmi, o katerih govorim zgoraj. Gre ne le za vprašanje jezika, temveč tudi identitete oziroma do pravice do neokrnjene rabe osebnega imena teh ljudi. Tako kot meni, ne le da mi ni ljubo, če vidim zapisano »Franc Jamnik« namesto »France Jamnik«, temveč prvega zapisa niti ne razberem kot svoje osebno ime, ker je tako po pisni kot po zvočni podobi drugačno od mojega, enako ne bo ljubo niti Viktoriyi niti Zhanni, če jo bom – po njenem – preimenoval v Viktorijo ali Žano.
Ali lahko uporabimo za skupino otrok, fantov, izraz trop? Npr. trop otrok, trop fantov? Če ja, potem lahko tudi rečemo poglavar tropa, ne glede ali gre za skupino ljudi ali živali, npr. ovac.
Že dlje časa iščem splošne in obširnejše smernice glede pisanja tega samostalnika z veliko ali malo začetnico v pomenu planeta, na katerem živimo. V priročnikih na Franu sem našla v Pravopisu pri zapisu Zemlja kvalifikator »zvezdosl.« in v SSKJ oznako "v astronomiji". Tudi ePravopis je bolj skop glede tega.
Na splošno me zanima, kako je z veliko začetnico v besedilih, ki niso namenjena strogo strokovnemu bralstvu. Pravzaprav se sprašujem, ali ne bi bilo morda najbolj priporočljivo ta samostalnik vedno (tudi v vsakdanjih in poljudnih besedilih) zapisovati z veliko začetnico, če je mišljen naš planet. S tem bi se preprečila morebitna dvoumnost nekaterih povedi.
Naj navedem nekaj primerov:
- Ali bo človek zemljo/Zemljo popolnoma uničil?
- Ali bo kdaj mir na zemlji/Zemlji?
- Ris je bil označen za najbolj ogroženo vrsto mačk na zemlji/Zemlji.
- Poleg onesnaževanja zemlje/Zemlje pa alarmantno narašča tudi izčrpavanje naravnih virov.
- Ali si lahko predstavljate življenje na zemlji/Zemlji brez sončne svetlobe?
- Pravi, da sem jaz njegov angel na zemlji/Zemlji, mama pa na nebu.
- Ponoči je na nebu toliko zvezd kot na zemlji/Zemlji mravelj.
- Zdi se, da danes noben kraj na zemlji/Zemlji ni več dovolj odročen ali izoliran, da bi se lahko skril pred Googlovimi kamerami.
Zanima me, če sta spodnja zapisa slovnično ustrezna – besedna zveza nekaj mi je pomembno in nekaj je pomembno zame.
Spodaj gre za kontekst, v katerem se želi poudariti dejstvo, da se veliko pozornosti pri prevajanju namenja kakovosti (in npr. manj času).
– Kakovost nam je pri prevajanju pomembna.
– Kakovost pri prevajanju je za nas pomembna.
V moji stroki, knjižničarstvu, je v novo nastajajočih priporočilih za splošne knjižnice večkrat omenjen pridevnik "proaktiven", ki zveni, kot da se bo vsak čas razpočil od aktivnosti. Seveda se ni prvič pojavil v knjižničarstvu, na Wikipediji npr. že obstaja članek pod naslovom Proaktivnost na delovnem mestu. Kot nasprotni izraz proaktivnosti je v prispevku omenjena reaktivnost, citiram: "Nasprotno proaktivnemu vedenju je reaktivno vedenje. Reaktivno vedenje vključuje pasivno čakanje, da se nekaj zgodi ..." Poleg proaktivnega vedenja v Wikipediji navajajo tudi proaktivno osebnost, ki jo avtor seveda detajlno obrazloži. Moje vprašanje se glasi: Kakšna je pomenska razlika med pridevnikoma AKTIVEN in PROAKTIVEN? Meni se na prvo žogo zdi "proaktiven" samo napihnjena pogruntavščina z željo, napraviti besedilo bolj imenitno, v duhu z novimi (neoliberalnimi?) časi, v resnici pa gre zgolj za dobri stari aktivni odnos, aktivno osebnost ipd. Tudi mi ni jasno, kako da se kot nasprotni izraz pojavi reaktivnost. Kaj je z neaktivnostjo oziroma pasivnostjo?
V Kranju so si za letošnje praznovanje Prešernovega dne izmislili slogan Vsak dan prešernovo. Ni (mi) jasno, kaj bi vsak dan prešernovo sploh lahko pomenilo, je pa očitno, da so samostalnik skovali po vzoru na valentinovo, gregorjevo, jožefovo, čeprav poimenovanje nobenega ne izhaja iz priimka. Zanima me, ali si lahko prav vsak (v tem primeru Mestna občina Kranj in "njeni" javni zavodi), ki ima pet minut časa in priložnost, "prisvoji" ime slovenskega pesnika ali drugih pomembnih žena in mož in kuje iz njihovih priimkov nove besede, v tem primeru – po mojem – celo spakedranko, ki ne pove prav nič! Premišljujem, da bi jim, da bodo bolj v skladu z rabo, predlagala slogan: vsak dan francetovo.
Angleška beseda shrinkflation se ponekod prevaja kot skrčflacija. Podoben pojem je skimpflation, za katerega še nisem zasledila slovenske ustreznice. Kaj pravite na škrtflacija?
V prvem primeru vam trgovci za isto ceno prodajo manj izdelka. Količina se je skrčila, zato skrčflacija. V drugem primeru se dražje sestavine zamenjujejo s cenejšimi. Torej varčujejo, skoparijo ali po domače škrtarijo. To bi se lahko imenovalo škrtflacija.
Ne en ne drug slovenski izraz mi nista všeč, ampak skimpflacija se mi zdi še slabša izbira.
V stavku, ki sem ga našla na spletu je pisalo:
Katoličani morajo spoznati, da so bili zadnji protesti bistveno drugačni od drugih vstajah na Bližnjem Vzhodu.
Ali ne bi moralo pisati »drugih vstaj«?
Besedna zveza spolno občevanjene ustreza besedi seks, saj spoli (poleg človeških tudi živalski) občujejo v pomenu medsebojnega sporazumevanja. Spolno občevanje je občevanje spolov oziroma občevanje med spoli, kar pa je sporazumevanje med spoli.
Spolnost pa namreč ustreza besedi seks. Občevanje v spolnostnem smislu pa jeseks. Torej, besedna zveza spolnostno občevanje (ali enobesedno spolnost) je edina besedna zveza, ki pravilno ustreza besedi seks.
Želim si le, da se ta neustreznost v slovarjih/besedovnjakih odpravi in se besedno zvezo spolno občevanje popravi v spolnostno občevanje.
Kako pa stroka razlaga besedno zvezo spolno občevanje?
Zanima me razlog za obstoj precejšnjega števila »zastrupljenih« besed v slovenskem jeziku, katerih pomen se razlaga ravno obratno od tega, kar bi morale pomeniti, glede na besede iz katerih so sestavljene.
Recimo beseda “NI” izraža zanikanje. Beseda “RES“ izraža dejstvo. Beseda “RESNICA" (RES-NI-CA) pa naj bi tudi izražala dejstvo, čeprav bi glede na njeno sestavo morala pomeniti zanikanje dejstva, torej nedejstvo.
Še en primer:
Beseda “UM” izraža sposobnost mišljenja. Beseda “RAZ” izraža nekaj, kar je bilo prej, in sedaj ni več. Beseda “RAZUM“ (RAZ-UM) pa je definirana kot sposobnost vključevati, sprejemati v zavest in ugotavljati vzročne, logične povezave, glede na njeno sestavo pa bi morala pomeniti ravno nasprotno.
Z uporabo takšnih besed na zavedni ravni torej nekaj lahko govorimo, na podzavedni ravni pa v bistvu sporočamo ravno obratno. Kdo je odgovoren za takšne oksimorone v slovenskem jeziku in kako jih odpraviti?
Poleg bolj ali manj tradicionalnih poimenovanj pokrajinskih enot z imeni nekdanjih dežel (Koroška, Štajerska, Primorska, Goriška, manj Kranjska) in njihovih delov (Gorenjska, Dolenjska, Notranjska, Kras, Bela Krajina) ali zemljepisnih enot (Dravsko polje, Savinjska dolina,) obstajajo tudi tradicionalna poimenovanja po krajih (Tolminsko, Bovško, Koprsko, Vipavsko, Kočevsko, Celjsko, Kozjansko, Cerkljansko).
Vendar pa se zadnje čase pojavljajo tudi nova, netradicionalna poimenovanja po drugih krajih, ki včasih niso dajali imen svoji okolici. Predvsem to opažam pri ustnem poročanju radijskih in televizijskih krajevnih poročevalcev, ki kar vsako upravno enoto ali celo občino poimenujejo z imenom glavnega kraja.
In tako slišimo, da se je kaj zgodilo ne le na Koprskem, pač pa tudi na Piranskem in na Izolskem; in ne le na Vipavskem, temveč tudi na Ajdovskem in Sežanskem in Ilirskobistriškem; in da je poleg Kočevske tudi Ribniško in Grosupeljsko; na Gorenjskem se pa dogaja kaj ne le na Kranjskem (pa ni mišljena dežela Kranjska, temveč zgolj mestna občina Kranj), pač pa tudi na Jeseniškem in celo na Kranjskogorskem.
Pa seveda z zgledi nisem bil in tudi nisem mogel biti izčrpen.
Kaj meni jezikovna stroka o tem pojavu širjenja. Saj vem, da se jezik razvija in da je raba pogosto argument, ampak - meni se zdi stvar posiljena in neokusna.
Še namig: mogoče bi lahko pojav kdo širše (s primeri, mogoče z anketo in statistično) obdelal v diplomski ali drugi nalogi.
Zanima me, katera oblika pridevnika je pravilna, tj. frascatijski ali frascatski?
SPP: SPP 984 2. Če se podstava končuje na govorjeni samoglasnik (zapisan lahko tudi z več črkami), se pred -ski podaljša z j; morebitni nemi soglasnik za tem samoglasnikom odpade:
- Tahiti, rod. ed. Tahitija – tahitijski
Torej frascatijski? Zanimivo, da te oblike praktično ni zaslediti: https://viri.cjvt.si/gigafida/Concordance/Search?Query=frascatski
Zanima me, če je uporaba trpnika v poslovnem besedilo možna? Da/ne in utemeljitev.
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- 7
- ...
- 16
- Naslednja »
Dostopnost