Fran > SSKJ

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. s klanjem razdeliti na dva dela: preklati deblo; udaril je s sekiro in deska se je preklala / preklati poleno na dvoje
2. 2. narediti podolgovato odprtino, zarezo v kaj: strela je preklala drevo; brezoseb. macesen je preklalo / oster predmet mu je preklal noht; pri padcu si je preklal ustnico; pren., ekspr. blisk je preklal nebo; rezka bolečina ji je preklala srce
3. 3. ekspr. povzročiti prenehanje česa, navadno za krajši čas: mir prekolje vreščeč krik; sirena je preklala jutranjo tišino

preklán -a -o: kača s preklanim jezikom; preklano poleno; preklan na dvoje
● ekspr. oglasil se je s preklanim glasom hripavim, drhtečim; nosi zadaj preklano krilo z razporkom
♦ anat. preklana zgornja ustnica zajčja ustnica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. v krščanstvu praznik Kristusovega rojstva: obhajati božič; pričakovali smo te o božiču; darilo za božič
2. 2. mn., nar. božič, novo leto in (sveti) trije kralji: ker je bila o božičih huda zima, ni mogel domov (I. Šorli)
   ♦ etn. panj, debelo poleno, ki na božični večer gori v peči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. napraviti, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: naložiti les, tovor, živino; naložiti na mulo, nosila, voz; naložiti si drv v naročje / naložiti ladjo, vagon
   // napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom sploh: knjige je naložil kar na mizo / preveč krompirja si si naložil na krožnik / naložiti perilo v omaro zložiti
   // napraviti, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: naloži še kako poleno / naložiti na ogenj; naložiti v peč; naloži, da bo topleje / redko naložiti ogenj podkuriti, zakuriti
2. 2. uporabiti denar za povečanje premoženja: naložiti denar v obveznice; naložiti denar v hišo, zemljo / naložiti denar na hranilno knjižico, v banko vložiti
   // ekon. uporabiti del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: naložiti denar v industrijo, turizem; naložiti sredstva v razširjeno reprodukcijo / naložiti denar v vojsko
3. 3. nav. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: naložili so mu veliko dela, dolžnosti; preveč skrbi si je naložil / naložiti davke, globo / naložiti kazen / star. naložil je tlačanom, da se morajo klanjati ukazal jim je, zahteval od njih
   // pog. še ta umor so mu naložili prisodili, pripisali
   ● slabš. hitro so se naložili v avto in odpeljali so vstopili; pog. oče mu jih je naložil ga je natepel, pretepel; ekspr. naložila si je osmi križ osemdeset let je (bila) stara; pog. naložili so mu pet let obsodili so ga na pet let zapora; pog., ekspr. preveč si ga je naložil se je napil

naložèn -êna -o: tovornjak, naložen z zaboji; odslužiti naloženo kazen; odboru je naložena skrb za proslavo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

skloníti se 
1. 1. premakniti glavo, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: sklonil se je in pobral kamen; sklonil se je, da bi zavezal čevelj; skloniti se nad zemljevid; skloniti se po poleno; skloniti se skozi okno / skloniti se pod težkim bremenom upogniti se
2. 2. zastar. vzdigniti se, vzravnati se: bolnik se je napol sklonil v postelji / skloniti se kvišku, pokonci
   ● knjiž. dan se je sklonil zvečerilo se je; knjiž., ekspr. nihče se ni sklonil k meni mi ni pomagal; knjiž. mrak se je sklonil na zemljo zmračilo se je; ekspr. ko se je prižgala luč, se je takoj sklonil nad knjigo začel brati, študirati

sklonívši star.: vstopil je, sklonivši glavo; sklonivši se k njemu, ga je tiho vprašal

sklónjen -a -o: sklonjena drža, postava; s sklonjeno glavo, star. sklonjene glave je šel po cesti; sklonjen hoditi, sedeti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. velik, debel, neobdelan kos debla: voziti klade iz gozda; klop iz hrastove klade; je len, pijan kot klada zelo; spi kot klada trdno
   // stesati tram iz klade hloda
   // redko poleno, panj: grčavo klado je dal na ogenj / sekati drva na kladi tnalu
2. 2. ekspr. velik kos kakega materiala; blok: kamnita klada; klade iz granita
3. 3. slabš. neroden, okoren človek: take klade ne mara; ta lesena, pijana klada / kot psovka klada, kje imaš glavo
   ♦ metal. klada podolgovat kos (ulite) kovine za nadaljnjo obdelavo; kovaška klada debela kvadratna plošča z različno oblikovanimi luknjami in z žlebovi na robovih; zgod. klada srednjeveška mučilna priprava za uklenitev nog in rok

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. v zvezi krompir v oblicah kuhan neolupljen krompir: jesti krompir v oblicah
   // nar. zahodno, v zvezi repa v oblicah kuhana neolupljena repa: v kotlu se je kuhala repa v oblicah
   // zastar. krompirjev olupek: med oblicami je našel še nekaj krompirjev
2. 2. geol. v tekoči vodi obrušen, okrogel kamen: z oblicami tlakovana tla / rečne oblice
3. 3. les. na eni strani raven, na drugi neobdelan kos lesa iz podolžno razžaganega debla: smrekove oblice; plot iz oblic in navpičnih kolov
   // okroglo, nerazcepljeno poleno; okroglica: naložil je še nekaj oblic, da ogenj ne bi ugasnil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. povleči z jezikom po čem: mačka je obliznila mladiča; oblizniti se z jezikom; oblizniti si ustnico
   // ližoč pojesti del česa: oblizniti sladoled
2. 2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: plamen je obliznil poleno / burja je obliznila kočo / blisk je obliznil temo
   ● ekspr. obliznil ga je dvom obšel, prevzel; ekspr. nasmeh mu je obliznil ustnice preletel; ekspr. doma ga večkrat oblizne šiba je večkrat tepen s šibo; ekspr. kako čudovito je bilo, se je obliznila je z zadovoljstvom, veseljem rekla; ekspr. vsak fant bi se obliznil za tem dekletom bi bil zadovoljen, če bi jo imel; pog., ekspr. vseh deset prstov si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. ki se ne vede, ne ravna popolnoma v skladu z družabnimi pravili: okoren podeželski fant; v ženski družbi je precej okoren; stal je pred njo, okoren kakor poleno / okorna zahvala; besede so se mu zdele smešne in okorne
   // neroden, nepripraven: okoren plesalec; novi delavec je še okoren / z okorno roko je prijel za pero
2. 2. ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne ustreza
   1. a) dobro namenu: okorni čevlji; okoren voz; okorno pero
   2. b) estetskemu videzu: velik, okoren človek / okorna hoja / podpisati se z okornimi črkami
      // slovnično, stilno neizoblikovan: okoren, včasih nerazumljiv jezik; okorni verzi / okorno izražanje
3. 3. ki se s težavo giblje, premika: star človek je okoren / okorni prsti; okorne noge

okórno prisl.: okorno hoditi; okorno se obnašati; okorno se prikloniti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. enkrat ali večkrat premakniti jezik po čem: pes je polizal gospodarjevo roko
   // ližoč pojesti: polizati sladoled / pes je polizal kri s tal / polizati krožnik, lonec
2. 2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: plamen je spet polizal kotel, poleno
   ● ekspr. ljubezen sta kmalu polizala (začetna) privlačnost, mikavnost ljubezni jima je kmalu minila; ekspr. sonce je polizalo slano posušilo, izsušilo; ekspr. odjuga je že močno polizala sneg stajala

polízan -a -o: polizan krožnik
● ekspr. moški s polizanimi lasmi z gladko nazaj počesanimi lasmi; ekspr. polizan moški moški, ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede; ekspr. jezik tega pisca je preveč polizan slovnično, stilno pretirano pravilen, čist; ekspr. polizano vedenje pretirano vljudno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dati kaj na dva ali več delov: razklati klado, štor; močno je udaril in poleno se je razklalo / razklati na dvoje, na pol
2. 2. narediti podolgovato odprtino, zarezo v kaj: strela je razklala vrh drevesa; z nožem razklati lubje; brezoseb. smreko je razklalo; pren., ekspr. slepeč blisk je razklal nebo
3. 3. nav. ekspr. ločiti v dele, skupine: taka politika bo stranko razklala; zaradi sporov se je organizacija razklala / razklati se v dva tabora
4. 4. ekspr. povzročiti prenehanje česa, navadno za krajši čas: tuljenje sirene je razklalo tišino / približujoči se koraki so razklali mir
   ● ekspr. ne povejte tega materi, bolečina ji bo razklala srce preveč jo bo prizadelo; ekspr. ne dovolim ti, pa če se razkolješ sploh ne

razklán -a -o 
1. 1. deležnik od razklati: razklano deblo; čez pol razklana ladja
2. 2. ki je v stanju velike notranje napetosti zaradi nasprotujočih si čustev, hotenj: razklan človek; biti, postati razklan / duševno, notranje razklan; ekspr. bil je sam v sebi razklan
   ● ekspr. odgovoril je z razklanim glasom hripavim, drhtečim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. odstraniti ogorek: utrniti trsko, poleno; utrniti stenj / utrniti gorečo svečo / utrniti cigaro / utrniti pepel s cigarete otresti
   // ugasniti: pozabil je utrniti petrolejko / nepreh. utrnila je še zadnja svetilka
   ● knjiž., ekspr. njegovo življenje je utrnila krogla povzročila njegovo smrt
2. 2. star. otreti, obrisati: utrniti pot s čela; utrniti si solzo

utrníti se in utŕniti se, tudi utŕniti se 
1. 1. navadno s prislovnim določilom nenadno zasvetiti se, navadno premikajoč se: na nebu se utrne zvezda / v travi se je utrnila kresnica / ekspr. v globini so se utrnile srebrne plavuti
   // ekspr. za krajši čas postati viden, zaznaven: v parku se je tu in tam utrnil zaljubljen par; izza drevesa se utrne temna postava / iz gozda so se utrnili prvi borci so začeli prihajati
2. 2. ekspr. (hitro) oditi, oddaljiti se: utrnil se je od hiše in stekel proti kozolcu / komaj se je utrnil za ovinkom, že je počil strel izginil, se skril; utrniti se v temo
3. 3. ekspr. pasti, kaniti: solza se utrne iz očesa / s stropa se je utrnila kaplja
4. 4. ekspr. pojaviti se v zavesti: utrnila se mu je rešilna misel; nehote se mu je utrnilo nekaj pomislekov / morda se mi bo utrnila prava beseda; nič pametnega se mi ne utrne; brezoseb. utrnilo se mu je, da morda vse ni čisto res pomislil je
   ● ekspr. v njem se je utrnil dvom podvomil je

utŕnjen -a -o: utrnjena sveča; luči so že utrnjene

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči
   // dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko
   // ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti
   ♦ šport. vreči kopje
   // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili
   // vreči oporišče v zrak razstreliti ga
2. 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel
   // vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti
   // ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku
3. 3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže
   // nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo
4. 4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven
5. 5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim
6. 6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj
7. 7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo
8. 8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti
9. 9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel
   // v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup
10. 10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo
    // publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum
11. 11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce
    // prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo
    ● ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo naredko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; nižje pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak

vréči se nav. ekspr.  
1. 1. s prislovnim določilom s sunkovitim odrivom se premakniti kam: ranjenec se je vrgel kvišku, a je spet padel; ko je opazil nevarnost, se je vrgel nazaj
   // s sunkovitim odrivom se premakniti z določenim namenom z enega mesta na drugo: vratar se je vrgel za žogo in jo ujel / iz obupa se je vrgel v prepad s skokom v prepad naredil samomor; vreči se v vodo skočiti
2. 2. v zvezi z na hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: vrgel se je nanj in ga začel tepsti; vreči se na koga kot ris / kragulj se vrže na svoj plen / z veliko vojsko se je vrgel na nasprotnika
3. 3. s prislovnim določilom hitro, sunkovito uleči se: ob zvoku sirene se je vrgel na tla; oblečen se je vrgel na posteljo
4. 4. navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z na, v izraža nastop intenzivne dejavnosti, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je vrgel na delo, v študij; vreči se v boj; vrgel se je v branje / vrgel se je v beg začel bežati
   // s širokim pomenskim obsegom intenzivno začeti določeno dejavnost, katere predmet izraža dopolnilo: zgodaj spomladi se je vrgel na vrt / vrgli so se na jedačo začeli hlastno, obilno jesti; z navdušenjem se je vrgel na knjigo jo je začel brati, študirati; vrgel se je na politiko začel politično delovati
   ● ekspr. vrgla se mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; slabš. vreči se na kolena pred kom poklekniti pred kom; ekspr. sin se je vrgel po očetu ima njegove lastnosti

vŕžen -a -o: v vodo vržen kamen; plašč, vržen čez ramo; četa, vržena v boj
♦ filoz. človek je vržen v svet po eksistencialistični filozofiji človek biva brez vnaprejšnje določenosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. z udarjanjem z ostrim predmetom delati zarezo, odprtino v kaj: zasekavati drevesa; dolgo je zasekaval v poleno, da ga je presekal
2. 2. z udarjanjem delati, da kak oster predmet pride v kaj in tam ostane: zasekavati sekiro v tnalo / krepko zasekava motiko v zemljo
3. 3. z udarcem, udarci z ostrim predmetom delati kaj: zasekavati rob pri sodovem dnu / zasekavati pot, stopnice v hrib
   ♦ voj. zasekavati poti s podrtimi drevesi, obrnjenimi z vrhovi proti sovražniku, delati poti težje prehodne

zasekávati se ekspr.  
1. 1. ostro, nenadoma se večkrat zaslišati: govornikov glas se je ostro zasekaval v tišino
2. 2. udarjati, tolči: bliski so se zasekavali v gozdove

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

cebníti se in cèbniti se zadeti se, spotakniti se: cebnila se je ob kamen in zajavkala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. nar. poleno: v peči je prasketalo suho drvo
2. 2. slabš. neroden, okoren človek: tako drvo je, ničesar ne razume / kot psovka zgani se, drvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. klano poleno, navadno dolgo; cepanica: kurijo z bukovimi kalanicami / skladovnica kalanic
2. 2. skodla: streha je bila krita z jelovimi kalanicami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. nar. okroglo, nerazcepljeno poleno; okroglica: nasekati naročje oblikovcev
2. 2. les. drobnejši neobdelan les, ki se uporablja zlasti za opornike: rov so podprli s hrastovimi oblikovci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. okroglo, nerazcepljeno poleno: naložiti na ogenj nekaj okroglic; okroglice in cepanice
2. 2. knjiž. posekano tanjše deblo brez vej: pod čoln so polagali okroglice, da so ga zvlekli do morja; okroglice in hlodi
3. 3. zastar. okrogla senčnica, uta: rad poseda v okroglici
   ● zastar. pred hišo je opazil okroglico ljudi gručo; zastar. pevci so stopili v okroglico in zapeli v krog; zastar. sovražnik je izstrelil na nas veliko okroglic krogel, granat
   ♦ etn. okrogla kopica pokonci postavljenih snopov, ki jih pokriva vrhnji snop, postavljen s klasjem navzdol; metal. valjasta klada za stiskanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.