poléno -a s (ẹ́)
razžagan neobdelan kos lesa za kurjavo: v peči so prasketala polena; klati polena v trske; pobral je poleno in ga vrgel za njim; debelo, okroglo, smolnato poleno; naročje polen / metrska polena
● ekspr. metati komu polena pod noge ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
prekláti2 -kóljem dov., prekôlji prekoljíte (á ọ́)
1. s klanjem razdeliti na dva dela: preklati deblo; udaril je s sekiro in deska se je preklala / preklati poleno na dvoje
2. narediti podolgovato odprtino, zarezo v kaj: strela je preklala drevo; brezoseb. macesen je preklalo / oster predmet mu je preklal noht; pri padcu si je preklal ustnico; pren., ekspr. blisk je preklal nebo; rezka bolečina ji je preklala srce
3. ekspr. povzročiti prenehanje česa, navadno za krajši čas: mir prekolje vreščeč krik; sirena je preklala jutranjo tišino
1. s klanjem razdeliti na dva dela: preklati deblo; udaril je s sekiro in deska se je preklala / preklati poleno na dvoje
2. narediti podolgovato odprtino, zarezo v kaj: strela je preklala drevo; brezoseb. macesen je preklalo / oster predmet mu je preklal noht; pri padcu si je preklal ustnico; pren., ekspr. blisk je preklal nebo; rezka bolečina ji je preklala srce
3. ekspr. povzročiti prenehanje česa, navadno za krajši čas: mir prekolje vreščeč krik; sirena je preklala jutranjo tišino
- preklán -a -o:
kača s preklanim jezikom; preklano poleno; preklan na dvoje
● ekspr. oglasil se je s preklanim glasom hripavim, drhtečim; nosi zadaj preklano krilo z razporkom
♦ anat. preklana zgornja ustnica zajčja ustnica
SSKJ²
bádnjak -a m (ȃ)
nar. belokranjsko dan pred božičem: na badnjak je bilo
♦ etn. panj, debelo poleno, ki na božični večer gori v peči
nar. belokranjsko dan pred božičem: na badnjak je bilo
♦ etn. panj, debelo poleno, ki na božični večer gori v peči
SSKJ²
bôžič -íča m (ó í)
1. v krščanstvu praznik Kristusovega rojstva: obhajati božič; pričakovali smo te o božiču; darilo za božič
2. mn., nar. božič, novo leto in (sveti) trije kralji: ker je bila o božičih huda zima, ni mogel domov (I. Šorli)
♦ etn. panj, debelo poleno, ki na božični večer gori v peči
1. v krščanstvu praznik Kristusovega rojstva: obhajati božič; pričakovali smo te o božiču; darilo za božič
2. mn., nar. božič, novo leto in (sveti) trije kralji: ker je bila o božičih huda zima, ni mogel domov (I. Šorli)
♦ etn. panj, debelo poleno, ki na božični večer gori v peči
SSKJ²
SSKJ²
naložíti -ím dov., nalóžil (ī í)
1. napraviti, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: naložiti les, tovor, živino; naložiti na mulo, nosila, voz; naložiti si drv v naročje / naložiti ladjo, vagon
// napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom sploh: knjige je naložil kar na mizo / preveč krompirja si si naložil na krožnik / naložiti perilo v omaro zložiti
// napraviti, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: naloži še kako poleno / naložiti na ogenj; naložiti v peč; naloži, da bo topleje / naložiti ogenj podkuriti, zakuriti
2. napraviti, da pride program, datoteka s pomnilniške naprave, omrežja v pomnilnik, na trdi disk računalnika, mobilnega telefona ali obratno: naložiti datoteke, fotografije na strežnik; naložiti program v pomnilnik / naložiti aplikacijo, datoteko, podatke s spleta, strežnika na računalnik
3. uporabiti denar za povečanje premoženja: naložiti denar v obveznice; naložiti denar v hišo, zemljo / naložiti denar na bančni račun, v banko vložiti
// ekon. uporabiti del na novo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: naložiti denar v industrijo, turizem; naložiti sredstva v razširjeno reprodukcijo / naložiti denar v vojsko
4. nav. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: naložili so mu veliko dela, dolžnosti; preveč skrbi si je naložil / naložiti davke, globo / naložiti kazen / star. naložil je tlačanom, da se morajo klanjati ukazal jim je, zahteval od njih / pog. še ta umor so mu naložili prisodili, pripisali
5. pog., ekspr. natvesti: kaj vse jim je naložil; naložil jima je, da bi z njima rad napravil intervju
● slabš. hitro so se naložili v avto in odpeljali so vstopili; pog. oče mu jih je naložil ga je natepel, pretepel; ekspr. naložila si je osmi križ osemdeset let je (bila) stara; pog. naložili so mu pet let obsodili so ga na pet let zapora; pog., ekspr. preveč si ga je naložil se je napil
1. napraviti, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: naložiti les, tovor, živino; naložiti na mulo, nosila, voz; naložiti si drv v naročje / naložiti ladjo, vagon
// napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom sploh: knjige je naložil kar na mizo / preveč krompirja si si naložil na krožnik / naložiti perilo v omaro zložiti
// napraviti, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: naloži še kako poleno / naložiti na ogenj; naložiti v peč; naloži, da bo topleje / naložiti ogenj podkuriti, zakuriti
2. napraviti, da pride program, datoteka s pomnilniške naprave, omrežja v pomnilnik, na trdi disk računalnika, mobilnega telefona ali obratno: naložiti datoteke, fotografije na strežnik; naložiti program v pomnilnik / naložiti aplikacijo, datoteko, podatke s spleta, strežnika na računalnik
3. uporabiti denar za povečanje premoženja: naložiti denar v obveznice; naložiti denar v hišo, zemljo / naložiti denar na bančni račun, v banko vložiti
// ekon. uporabiti del na novo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: naložiti denar v industrijo, turizem; naložiti sredstva v razširjeno reprodukcijo / naložiti denar v vojsko
4. nav. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: naložili so mu veliko dela, dolžnosti; preveč skrbi si je naložil / naložiti davke, globo / naložiti kazen / star. naložil je tlačanom, da se morajo klanjati ukazal jim je, zahteval od njih / pog. še ta umor so mu naložili prisodili, pripisali
5. pog., ekspr. natvesti: kaj vse jim je naložil; naložil jima je, da bi z njima rad napravil intervju
● slabš. hitro so se naložili v avto in odpeljali so vstopili; pog. oče mu jih je naložil ga je natepel, pretepel; ekspr. naložila si je osmi križ osemdeset let je (bila) stara; pog. naložili so mu pet let obsodili so ga na pet let zapora; pog., ekspr. preveč si ga je naložil se je napil
- naložèn -êna -o:
tovornjak, naložen z zaboji / uporaba naloženih aplikacij / denar je bil dobro naložen / odslužiti naloženo kazen; odboru je naložena skrb za proslavo
SSKJ²
podvalíti -ím dov., podválil (ī í)
1. z valjenjem spraviti pod kaj: podvaliti hlod / v pretepu ga je skušal podvaliti; brezoseb. težko naložen voz se je močno nagnil in malo je manjkalo, da ga ni podvalilo
2. pog. podtakniti: trgovec mu je podvalil blago z napako / svojo krivdo je skušal podvaliti drugemu
1. z valjenjem spraviti pod kaj: podvaliti hlod / v pretepu ga je skušal podvaliti; brezoseb. težko naložen voz se je močno nagnil in malo je manjkalo, da ga ni podvalilo
2. pog. podtakniti: trgovec mu je podvalil blago z napako / svojo krivdo je skušal podvaliti drugemu
- podvalíti se
zvaliti se, zakotaliti se: poleno se mu je podvalilo k nogam
SSKJ²
razplatíti -ím tudi razplátiti -im dov., razplátil (ī í; ā ȃ)
knjiž. razkosati, razsekati: razplatiti zaklanega prašiča / razplatiti poleno razcepiti, razklati
knjiž. razkosati, razsekati: razplatiti zaklanega prašiča / razplatiti poleno razcepiti, razklati
- razplatèn -êna -o tudi razpláten -a -o:
razplatena riba
SSKJ²
skloníti sklónim dov. (ī ọ́)
premakniti zgornji del česa navzdol, proti tlom: ko je šel skozi vrata, je sklonil glavo; skloniti hrbet; skloniti glavo h komu, nad čim / labod je sklonil vrat; ekspr. pod težo snega so smreke globoko sklonile veje upognile / skloniti glavo v pozdrav; ob žalostni novici so se glave sklonile
● zastar. kaj ga je sklonilo, da je to storil nagnilo; na ukaz je molče sklonil glavo z gibom glave navzdol izrazil soglasje; ekspr. prej ali slej boš sklonil glavo se boš uklonil, vdal
premakniti zgornji del česa navzdol, proti tlom: ko je šel skozi vrata, je sklonil glavo; skloniti hrbet; skloniti glavo h komu, nad čim / labod je sklonil vrat; ekspr. pod težo snega so smreke globoko sklonile veje upognile / skloniti glavo v pozdrav; ob žalostni novici so se glave sklonile
● zastar. kaj ga je sklonilo, da je to storil nagnilo; na ukaz je molče sklonil glavo z gibom glave navzdol izrazil soglasje; ekspr. prej ali slej boš sklonil glavo se boš uklonil, vdal
- skloníti se
1. premakniti glavo, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: sklonil se je in pobral kamen; sklonil se je, da bi zavezal čevelj; skloniti se nad zemljevid; skloniti se po poleno; skloniti se skozi okno / skloniti se pod težkim bremenom upogniti se
2. zastar. vzdigniti se, vzravnati se: bolnik se je napol sklonil v postelji / skloniti se kvišku, pokonci
● knjiž. dan se je sklonil zvečerilo se je; knjiž., ekspr. nihče se ni sklonil k meni mi ni pomagal; knjiž. mrak se je sklonil na zemljo zmračilo se je; ekspr. ko se je prižgala luč, se je takoj sklonil nad knjigo začel brati, študirati
- sklonívši star.:
vstopil je, sklonivši glavo; sklonivši se k njemu, ga je tiho vprašal
- sklónjen -a -o:
sklonjena drža, postava; s sklonjeno glavo, star. sklonjene glave je šel po cesti; sklonjen hoditi, sedeti
SSKJ²
SSKJ²
kláda -e ž (á)
1. velik, debel, neobdelan kos debla: voziti klade iz gozda; klop iz hrastove klade; je len, pijan kot klada zelo; spi kot klada trdno / stesati tram iz klade hloda
// poleno, panj: grčavo klado je dal na ogenj / sekati drva na kladi tnalu
2. ekspr. velik kos kakega materiala; blok: kamnita klada; klade iz granita
3. slabš. neroden, okoren človek: take klade ne mara; ta lesena, pijana klada / kot psovka klada, kje imaš glavo
♦ metal. klada podolgovat kos (ulite) kovine za nadaljnjo obdelavo; kovaška klada debela kvadratna plošča z različno oblikovanimi luknjami in z žlebovi na robovih; zgod. klada srednjeveška mučilna priprava za uklenitev nog in rok
1. velik, debel, neobdelan kos debla: voziti klade iz gozda; klop iz hrastove klade; je len, pijan kot klada zelo; spi kot klada trdno / stesati tram iz klade hloda
// poleno, panj: grčavo klado je dal na ogenj / sekati drva na kladi tnalu
2. ekspr. velik kos kakega materiala; blok: kamnita klada; klade iz granita
3. slabš. neroden, okoren človek: take klade ne mara; ta lesena, pijana klada / kot psovka klada, kje imaš glavo
♦ metal. klada podolgovat kos (ulite) kovine za nadaljnjo obdelavo; kovaška klada debela kvadratna plošča z različno oblikovanimi luknjami in z žlebovi na robovih; zgod. klada srednjeveška mučilna priprava za uklenitev nog in rok
SSKJ²
SSKJ²
nèrazcépen -pna -o prid. (ȅ-ẹ̄)
ki se ne da razcepiti, razdeliti: trdo, nerazcepno poleno
♦ mat. nerazcepna enačba enačba, v kateri ni mogoče nobene strani razstaviti na faktorje
ki se ne da razcepiti, razdeliti: trdo, nerazcepno poleno
♦ mat. nerazcepna enačba enačba, v kateri ni mogoče nobene strani razstaviti na faktorje
SSKJ²
oblíca -e ž (í)
1. v zvezi krompir v oblicah kuhan neolupljen krompir: jesti krompir v oblicah
// nar. zahodno, v zvezi repa v oblicah kuhana neolupljena repa: v kotlu se je kuhala repa v oblicah
// zastar. krompirjev olupek: med oblicami je našel še nekaj krompirjev
2. geol. v tekoči vodi obrušen, okrogel kamen: z oblicami tlakovana tla / rečne oblice
3. les. na eni strani raven, na drugi neobdelan kos lesa iz podolžno razžaganega debla: smrekove oblice; plot iz oblic in navpičnih kolov
// okroglo, nerazcepljeno poleno; okroglica: naložil je še nekaj oblic, da ogenj ne bi ugasnil
1. v zvezi krompir v oblicah kuhan neolupljen krompir: jesti krompir v oblicah
// nar. zahodno, v zvezi repa v oblicah kuhana neolupljena repa: v kotlu se je kuhala repa v oblicah
// zastar. krompirjev olupek: med oblicami je našel še nekaj krompirjev
2. geol. v tekoči vodi obrušen, okrogel kamen: z oblicami tlakovana tla / rečne oblice
3. les. na eni strani raven, na drugi neobdelan kos lesa iz podolžno razžaganega debla: smrekove oblice; plot iz oblic in navpičnih kolov
// okroglo, nerazcepljeno poleno; okroglica: naložil je še nekaj oblic, da ogenj ne bi ugasnil
SSKJ²
oblízniti -em dov. (í ȋ)
1. povleči z jezikom po čem: mačka je obliznila mladiča; oblizniti se z jezikom; oblizniti si ustnico
// ližoč pojesti del česa: oblizniti sladoled
2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: plamen je obliznil poleno / burja je obliznila kočo / blisk je obliznil temo
● ekspr. obliznil ga je dvom obšel, prevzel; ekspr. nasmeh mu je obliznil ustnice preletel; ekspr. doma ga večkrat oblizne šiba je večkrat tepen s šibo; ekspr. kako čudovito je bilo, se je obliznila je z zadovoljstvom, veseljem rekla; ekspr. vsak fant bi se obliznil za tem dekletom bi bil zadovoljen, če bi jo imel; pog., ekspr. vseh deset prstov si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen
1. povleči z jezikom po čem: mačka je obliznila mladiča; oblizniti se z jezikom; oblizniti si ustnico
// ližoč pojesti del česa: oblizniti sladoled
2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: plamen je obliznil poleno / burja je obliznila kočo / blisk je obliznil temo
● ekspr. obliznil ga je dvom obšel, prevzel; ekspr. nasmeh mu je obliznil ustnice preletel; ekspr. doma ga večkrat oblizne šiba je večkrat tepen s šibo; ekspr. kako čudovito je bilo, se je obliznila je z zadovoljstvom, veseljem rekla; ekspr. vsak fant bi se obliznil za tem dekletom bi bil zadovoljen, če bi jo imel; pog., ekspr. vseh deset prstov si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen
SSKJ²
okóren -rna -o prid., okórnejši (ọ́ ọ̄)
1. ki se ne vede, ne ravna popolnoma v skladu z družabnimi pravili: okoren podeželski fant; v ženski družbi je precej okoren; stal je pred njo, okoren kakor poleno / okorna zahvala; besede so se mu zdele smešne in okorne
// neroden2, nepripraven: okoren plesalec; novi delavec je še okoren / z okorno roko je prijel za pero
2. ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne ustreza
a) dobro namenu: okorni čevlji; okoren voz; okorno pero
b) estetskemu videzu: velik, okoren človek / okorna hoja / podpisati se z okornimi črkami
// slovnično, stilno neizoblikovan: okoren, včasih nerazumljiv jezik; okorni verzi / okorno izražanje
3. ki se s težavo giblje, premika: star človek je okoren / okorni prsti; okorne noge
1. ki se ne vede, ne ravna popolnoma v skladu z družabnimi pravili: okoren podeželski fant; v ženski družbi je precej okoren; stal je pred njo, okoren kakor poleno / okorna zahvala; besede so se mu zdele smešne in okorne
// neroden2, nepripraven: okoren plesalec; novi delavec je še okoren / z okorno roko je prijel za pero
2. ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne ustreza
a) dobro namenu: okorni čevlji; okoren voz; okorno pero
b) estetskemu videzu: velik, okoren človek / okorna hoja / podpisati se z okornimi črkami
// slovnično, stilno neizoblikovan: okoren, včasih nerazumljiv jezik; okorni verzi / okorno izražanje
3. ki se s težavo giblje, premika: star človek je okoren / okorni prsti; okorne noge
- okórno prisl.:
okorno hoditi; okorno se obnašati; okorno se prikloniti
SSKJ²
polízati tudi polizáti -lížem dov. (í á í)
1. enkrat ali večkrat premakniti jezik po čem: pes je polizal gospodarjevo roko
// ližoč pojesti: polizati sladoled / pes je polizal kri s tal / polizati krožnik, lonec
2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: plamen je spet polizal kotel, poleno
● ekspr. ljubezen sta kmalu polizala (začetna) privlačnost, mikavnost ljubezni jima je kmalu minila; ekspr. sonce je polizalo slano posušilo, izsušilo; ekspr. odjuga je že močno polizala sneg stajala
1. enkrat ali večkrat premakniti jezik po čem: pes je polizal gospodarjevo roko
// ližoč pojesti: polizati sladoled / pes je polizal kri s tal / polizati krožnik, lonec
2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: plamen je spet polizal kotel, poleno
● ekspr. ljubezen sta kmalu polizala (začetna) privlačnost, mikavnost ljubezni jima je kmalu minila; ekspr. sonce je polizalo slano posušilo, izsušilo; ekspr. odjuga je že močno polizala sneg stajala
- polízan -a -o:
polizan krožnik
● ekspr. moški s polizanimi lasmi z gladko nazaj počesanimi lasmi; ekspr. polizan moški moški, ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede; ekspr. jezik tega pisca je preveč polizan slovnično, stilno pretirano pravilen, čist; ekspr. polizano vedenje pretirano vljudno
SSKJ²
prizmátičen -čna -o prid. (á)
ki ima obliko prizme: prizmatična kabina; prizmatično poleno / prizmatična oblika
♦ min. prizmatični kristal
ki ima obliko prizme: prizmatična kabina; prizmatično poleno / prizmatična oblika
♦ min. prizmatični kristal
SSKJ²
razcépen2 -pna -o prid. (ẹ̄)
ki se da razcepiti, razdeliti: težko razcepno poleno
♦ mat. razcepni polinom polinom, ki ga je mogoče razstaviti na faktorje
ki se da razcepiti, razdeliti: težko razcepno poleno
♦ mat. razcepni polinom polinom, ki ga je mogoče razstaviti na faktorje
SSKJ²
razkláti -kóljem dov., razkôlji razkoljíte (á ọ́)
1. s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dati kaj na dva ali več delov: razklati klado, štor; močno je udaril in poleno se je razklalo / razklati na dvoje, na pol
2. narediti podolgovato odprtino, zarezo v kaj: strela je razklala vrh drevesa; z nožem razklati lubje; brezoseb. smreko je razklalo; pren., ekspr. slepeč blisk je razklal nebo
3. nav. ekspr. ločiti v dele, skupine: taka politika bo stranko razklala; zaradi sporov se je organizacija razklala / razklati se v dva tabora
4. ekspr. povzročiti prenehanje česa, navadno za krajši čas: tuljenje sirene je razklalo tišino / približujoči se koraki so razklali mir
● ekspr. ne povejte tega materi, bolečina ji bo razklala srce preveč jo bo prizadelo; ekspr. ne dovolim ti, pa če se razkolješ sploh ne
1. s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dati kaj na dva ali več delov: razklati klado, štor; močno je udaril in poleno se je razklalo / razklati na dvoje, na pol
2. narediti podolgovato odprtino, zarezo v kaj: strela je razklala vrh drevesa; z nožem razklati lubje; brezoseb. smreko je razklalo; pren., ekspr. slepeč blisk je razklal nebo
3. nav. ekspr. ločiti v dele, skupine: taka politika bo stranko razklala; zaradi sporov se je organizacija razklala / razklati se v dva tabora
4. ekspr. povzročiti prenehanje česa, navadno za krajši čas: tuljenje sirene je razklalo tišino / približujoči se koraki so razklali mir
● ekspr. ne povejte tega materi, bolečina ji bo razklala srce preveč jo bo prizadelo; ekspr. ne dovolim ti, pa če se razkolješ sploh ne
- razklán -a -o
1. deležnik od razklati: razklano deblo; čez pol razklana ladja
2. ki je v stanju velike notranje napetosti zaradi nasprotujočih si čustev, hotenj: razklan človek; biti, postati razklan / duševno, notranje razklan; ekspr. bil je sam v sebi razklan
● ekspr. odgovoril je z razklanim glasom hripavim, drhtečim
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- Naslednja »
Število zadetkov: 46
Dostopnost