Na kateri črki je ostrivec za polglasnik v besedi Trst?
Zadetki iskanja
Ali je v besedah videz in (z) ognjem normativno izgovarjati polglasnik namesto nenaglašenega /e/ ali pač? V SP-ju ni videti polglasnika v izgovorjavi (zaglavju), pa vendar se mi dozdeva, da bi naj akustično realizirali polglasnik, v drugem primeru najbrž zaradi redukcije pri pregibanju?
V katerih primerih se e izgovarja kot polglasnik:
- v osemdesetih,
- začetek,
- naklonjen,
- predvsem,
- na Goriškem.
Zakaj je temu tako?
Pojasnilo k temu sporočilu: iščem odgovor na vprašanje: kaj je pravilna slovenščina (polglasniki, akcent in tudi uporaba metafor/hiperbola).
Na strani ISJFR sem malo brskal ali bi kje našel odgovor na vprašanje o pravilni izgovorjavi določenih slovenskih besed.
Polglasniki in akcent Slovenski dialekti so mi zelo všeč, ampak vprašanje je: kaj pa sploh je pravilna izgovorjava, ki mislim, da bi jo morali uporabljati tudi na javni TV. Prihajam iz MB in iz mojih osnovnošolskih časov imam v spominu eno samo besedo na katero so nas opozarjali, nas popravljali in to je beseda: pes. Tako kot se piše, se na Štajerskem še zmeraj pogosto tudi izgovarja, včasih že kar namerno! Ne torej ps (žal, znaka za polglasnik nimam). Pred kratkim sem v mestnem parku naletel na skupino otrok, katerim je vzgojiteljica ravno nekaj razlagala in izgovorila besedo dež. In se takoj popravila: dž. Nisem se mogel zadržati in sem se oglasil: »Otroci (tudi ta beseda lahko da se v določenem sklonu pogosto napačno izgovarja: otroki), dež je pravilno!*« Vzgojiteljica me je podučila, da gre za polglasnik.
Predvsem pri »vremenskih izrazih« vremenarji v glavnem uporabljajo polglasnike, tako, da se mi zdi, kot, da govorijo angleško: dž, mgla, tema, In tu je še poudarek na zaključek: dober primer je tudi beseda, ki smo jo pogosto slišali v času dopustov: ČAKANJE (na mejnih prehodih). Mogoče se v vsem motim in imam le alergijo na prestolnico, zato se mi zdi, da na javni TV govorijo »ljubljanščino« in ne slovenščino, mogoče se je slovenščina v letih, potem ko sem končal s svojim šolanjem (slovenščino so nas učili itak le v OŠ!) zelo spremenila ali so nas tudi napačno učili? Nimam pojma.
Pretiravanje (hiperbula), metafore: tu so torej še pretiravanja, ki jih najpogosteje uporabljajo športni novinarji. Pa ne vem kako bi ta njihov govor sploh bilo pravilno imenovati, ker se mi zdi velikokrat prav absurdno (celo v smislu: zelena zelenica, npr.). Trenutno se niti ne spomnim posameznih primerov, ker sem se tega pisanja lotil čisto spontano. Pa tudi program hitro zamenjam, ko se začne tisto drenje in čudno govorjenje. Naš profesor slovenščine na 2. gimnaziji v MB je rekel: »Stavek mora biti kratek, jasen in razumljiv« (se mi zdi, kolikor se še spomnim). Sicer s temi mojimi sigurno ne bi bil zadovoljen.
Glede dialektov še naslednje: sem kar dober v nemščini, kjer obstaja seveda tudi veliko dialektov, od bavarskega do severnonemškega ali v Avstriji, od štajerskega pa do dunajskega ... Ampak na javni TV pa uporabljajo: hoch Deutsch.
Ali se izgovor črke e, ki je zaznamovan v oglatem oklepaju v slovarskem sestavku besede skedenj, nanaša na obe različici izgovora besede skedenj ali samo na izgovor druge?
Zanimovo se mi zdi poimenovanje pokrajin ob reki Sotli. Zakaj se e pojavi vmes (PosotElje in ObsotElje)? Zakaj se recimo pokrajini ne imenujeta Posotlje in Obsotlje?
Zanima me, kako se glasi rodilnik dvojine oziroma množine samostalnika avra. Aver ali avr?
Navedel bom dva primera, v slovničnem smislu, zelo podobnih samostalnikov, ki pa se v posameznem sklonu sklanjata/jo različno.
Prvi primer: prejem in predujem
Skupne značilnosti: prva moška sklanjatev, ista končnica v imenovalniku
Sklanjatev v rodilniku: prejema predujma
Zakaj se pri samostalniku predujem drugi e izpusti?
Lahko dodam še to, da se mi izgovorjava predujma sliši smešna oziroma čudna. Se mi z e-jem sliši veliko lepše, in tudi mislim, da je raba z e-jem v izgovorjavi pogostejša, kot pa brez.
Drugi primer: smrt, skrb in obrt
Skupne značilnisti: 2. ženska sklanjatev, polglasnik pred r-jem
Sklanjatev v dajalniku ali orodniku dvojine: smrtma, skrbema in obrtma/obrtema
Zakaj različno sklanjanje v dajalniku oziroma orodniku dvojine pri samostalnikih smrt in skrb? Pri samostalniku obrt pa sta možni celo dve možnosti. Vsaj tako navaja moj vir informacij. Ali obstaja kakšno pravilo, na podlagi katerega veš, kako se sklanjajo takšni in podobni samostalniki v orodniku in dajalniku dvojine? Kako veš, kje sta možni obe rešitvi, kot recimo pri samostalniku obrt?
Prosila bi za pojasnitev zapisa polglasnika v besedi sejemski. Po analogiji minister – ministra – ministrski mi ni jasno, zakaj se tu ohranja: sejem – sejma – sejemski.
Zanima me kako se izgovori beseda govorcev. Ali je e v besedi polglasnik?
Zakaj se različno tvori pridevnik iz besed helikopter in mojster -- helikopterski in mojstrski? Ali obstaja pravilo?
Zanima me, če beseda SNTNTN res nima samoglasnikov ali le niso zapisani.
V našem kraju imamo dom upokojencev, ki ima naziv po pokojnem doktorju, ki se je pisal Franc Bergelj. Do sedaj je veljalo, da se imenovana ustanova imenuje Dom dr. Franca Berglja. Po novem pa je na informacijski tabli napisano Dom Franca Bergelja. Prosim za mnenje o pravilnosti zapisa.
Sprašujem, zakaj se pri krajevnem imenu Črnomelj, glas a spremeni v e, kot npr. črnomaljska občina?
Kako se pravilno izgovori besedo dežnik? V SP je napisana ena možnost (dežník -a [də]), po SSKJ sta dovoljeni dve možnosti ([dežník] in [dəžník]), na portalu Franček pa je posnetek izgovora s širokim e.
Kaj je prav, živim na Javoru/Krtini ali v Javoru/Krtini (mišljeni sta naselji), grem na Javor/Krtino ali v Javor/Krtino, prihajam iz Javora/Krtine ali z Javora/s Krtine? Na spletni strani Amebis Besane je napisana 2. možnost, torej (kje) v Javoru/Krtini ..., pri Jesenicah in Ptuju pa piše (kje) na Jesenicah/Ptuju. Od česa je odvisna raba predloga v ali na ob zem. lastnem imenu (kraja, mesta, naselja ...)?
Prosim za nasvet glede sklanjanja priimka Maučec. V vaših nasvetih ste decembra 2017 zapisali:
»Omenimo še, da so nekatere pridevniške oblike lahko presenetljivo nenavadne, zato se slovensko pišoči in govoreči v zadregi (ker jim je oblika tuja) zatečejo v kaj približnega, nesistemskega ali neknjižnega: svojilna pridevnika priimkov Maučec in Živčec sta Mauččev in Živččev (gospa Živččeva). Možnosti, da se jim izognemo, sicer so, vendar so omejene ali pa negospodarne, hitro tudi komajda knjižne (knjiga od Maučca namesto Mauččeva knjiga).«
Amebisov pregibnik namreč ponudi samo obliki Maučeca in Maučecev. Tudi v Gigafidi je za izražanje svojine zapisana le oblika Maučečev, medtem ko lahko zasledimo obe različici v neimenovalniških sklonih, torej Maučca, Maučcem in Maučeca, Maučecem, le da je slednja bistveno pogostejša.
Podobna dilema je tudi pri priimku Jurgec. Prosim za pomoč, kako se pravilno lotiti sklanjanja teh priimkov.
SP 2001 (734, 744, 820) navaja, da se v rodilniku dvojine in množine prve ženske sklanjatve neobstojni samoglasnik vriva med člene soglasniškega sklopa m n l ali r + m n l ali v le neobvezno in v izgovoru, vendar pri rodilniku dvojine in množine samostalnika himna v praksi neobstojni samoglasnik e večinoma najdemo tudi v zapisu, torej himen. Korpus Gigafida prikazuje enak delež zadetkov za obe rabi: himen in himn. Kaj svetujete?
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- Naslednja »