Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
viháren -rna -o prid. (á ā) 
  1. 1. nanašajoč se na vihar: viharni sunki; viharni vrtinec / viharni veter / viharen dan; viharno obdobje / viharno vreme / viharno morje / viharno ozračje
  2. 2. ekspr. zelo hiter, živahen: viharen ples / viharen razvoj tehnike
  3. 3. ekspr. zelo močen, silovit: viharno ploskanje / viharno navdušenje / viharna čustva
  4. 4. ekspr. poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov; nemiren, buren: viharni časi / viharno življenje
  5. 5. ekspr. čustveno neuravnovešen, razburljiv: viharen fant / viharen značaj
    ●     ekspr. viharna razprava ostra
    vihárno prisl.: viharno govoriti, spodbujati; viharno ploskati nastopajočim / v povedni rabi jutri bo vroče in viharno
SSKJ
vihràv -áva -o prid. (ȁ á) 
  1. 1. ki dela hitre, silovite gibe: vihrav delavec ga je po nesreči sunil z držajem; pazi, kako delaš, ne bodi tako vihrav / ekspr. vihrave roke / vihravo vedenje
    // ekspr. vihrajoč: vihravi lasje; vihrave zastave
  2. 2. ki nepremišljeno, hitro reagira, se odloča: vihrav fant; vihrav, kot je, tega ne bo dosegel; vihravo dekle / ima vihrav značaj
    // ekspr. poln nepremišljenih, hitrih odločitev, ravnanj: vihrava mladost; vihravo življenje umetnikov / vihravo obdobje življenja / pošiljal ji je vihrava pisma
    // ekspr. nepremišljen, neizdelan: vihravi napadi nogometnih igralcev / vihrave odločitve / vihrave poteze slikarja
  3. 3. ekspr. spremenljiv, nestalen: vihravo jesensko vreme
    vihrávo prisl.: vihravo hoditi; vihravo je nadaljevala z delom; vihravo veseli ljudje
SSKJ
vitálen -lna -o prid., vitálnejši (ȃ) 
  1. 1. ki je bistven za ohranjanje življenja: vitalni organi človeka; vitalni procesi v telesu; vitalne funkcije organov; vitalne potrebe bitja / vitalni deli rastline / vitalna moč življenjska
    // knjiž. ki je bistven za obstoj, nadaljnji potek česa; ključen, osnoven: vitalni pogoji za delo; to je za nas vitalno vprašanje
  2. 2. sposoben za življenje, obstajanje: vitalen rod; vitalna živalska vrsta / vitalna družba; vitalna narodna skupnost / hišna goba v lesu ni več vitalna živa
  3. 3. poln življenjske moči, volje do udejstvovanja: kdor se ukvarja s športom, je bolj vitalen; vitalna, razgibana osebnost; stara je, pa še zmeraj zelo vitalna / vitalna institucija
    ♦     filoz. vitalna sila življenjska sila; med. vitalna indikacija za operacijo zdravstveni znaki, po katerih je operacija nujna za ohranitev življenja; vitalna kapaciteta pljuč količina zraka, ki se izdihne po najglobljem vdihu; soc. vitalna statistika statistika, ki zbira in proučuje podatke o rojstvu, smrti, rodnosti, porokah prebivalstva; šport. vitalna točka pri karateju mesto na telesu, na katerem lahko uresničen udarec povzroči hudo poškodbo
SSKJ
votlíkav -a -o prid. (í) geogr. poln votlinic, votlin: votlikav apnenec; kraška tla so votlikava
SSKJ
votlínast -a -o prid. (í) 
  1. 1. poln votlin: votlinasta skalna stena; kraška tla so votlinasta
  2. 2. podoben votlini: votlinast prostor
    // ekspr. značilen za votlino: votlinasta tema
SSKJ
votlíničast -a -o prid. (ī) poln votlinic: votliničast kamen
SSKJ
vragolíja -e ž (ȋ) ekspr.  
  1. 1. presenetljivo, predrzno, hudobno dejanje, narejeno zaradi razposajenosti, zabave: izmisliti si vragolijo; počenjati, zganjati vragolije; fantovske vragolije / biti poln vragolij
  2. 2. dejanje, ki zahteva veliko spretnost, zabava in vzbuja občudovanje: znati vse mogoče vragolije; vragolije akrobata, hipnotizerja / glasbenik je s kitaro uganjal prave vragolije
SSKJ
vráža -e ž (á) verovanje, prepričanje, da lahko kaka stvar, dejanje na razumsko nedoumljiv način vpliva na usodo, življenje koga: prepričanje, da črna mačka, ki komu prečka pot, prinaša nesrečo, je vraža; narediti kaj iz vraže; biti poln vraž / zapisovati, zbirati vraže; verjeti v vraže / prazne, praznoverne vraže; ljudske vraže
SSKJ
vrhovàt -áta -o prid. (ȁ ā) 
  1. 1. ki ima velik, izrazit vrh; vrhat: vrhovato drevo
  2. 2. star. zvrhan: vrhovat jerbas jabolk / nameriti vrhovato mero
    vrhováto prisl.: vrhovato poln
SSKJ
vríniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. s silo, potiskanjem spraviti kaj v kak ozek prostor: vriniti pismo v poln nabiralnik; uspelo mu je vriniti se v prepoln avtobus / vriniti roko med komolec in telo nasprotnika
  2. 2. narediti, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vriniti garažo med hišo in ograjo / vriniti besedo med vrstici
  3. 3. reči v premoru med govorjenjem drugega: vrinil je skeptično pripombo; ni mogel prej vriniti vprašanja / ne da se spremeniti, je vrinil
  4. 4. doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: pazi, da kdo koga ne vrine v vrsto; vriniti se med čakajoče / v hišo so vrinili še eno stranko / vriniti koga v seznam
    // zvijačno, prikrito vključiti koga v kako skupnost: med partizane, v organizacijo so vrinili svoje agente; vrinil se je v njihovo družbo
  5. 5. narediti, da proti volji koga pride kaka beseda ali besedilo v določeno besedilo: v pogodbo so uspeli vriniti še en člen
  6. 6. doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrinil je kupcu blago; vrinila mu je denar, čeprav se je branil / vriniti bralcu svoje nazore, mnenje vsiliti
    // s prizadevanjem doseči pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: vrinil mu je svojo hčer / vriniti komu koga za pomočnika; vrinil se jim je za prijatelja
    vríniti se 
    1. 1. nezaželeno priti v ozek, tesen prostor med čim: med oko in lečo se je vrinila smet
    2. 2. nezaželeno priti v kako stvar, pojav: v jezik se je vrinilo dosti tujih besed; med prepisovanjem so se v besedilo vrinile napake / te navade so se vrinile v naše življenje
      // nezaželeno pojaviti se v zavesti: vrinila se mu je misel, da bi vse povedal; vrinil se ji je spomin na prvo srečanje
    vrínjen -a -o: vrinjeni del besedila
    ♦     lingv. vrinjeni l l, ki je nastajal v glasovni skupini med ustničnikom in j; vrinjeni stavek stavek v drugem stavku ali zvezi stavkov, s katerima ni skladenjsko povezan
SSKJ
vročekŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) ekspr.  
  1. 1. ki se hitro zelo razburi, čustveno razvname: vročekrvni fantje; na jugu so ljudje bolj vročekrvni in strastni
  2. 2. bojevit, vnet: vročekrven ideološki nasprotnik / vročekrvna sodba, trditev
  3. 3. poln čustev, strasten: vročekrvno dekle
    ●     ekspr. vročekrven konj isker, živahen
SSKJ
vročíčen -čna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. nanašajoč se na vročico: vročičen bolnik; bila je vročična in v nezavesti / vročične oči bolnika; vročične roke / vročični prividi; vročične blodnje; vročične lise na licih / biti v vročičnem stanju
  2. 2. ekspr. poln nemira, vznemirjenosti: po glavi so se mu podile vročične misli; vročična razdvojenost, veselost / vročične priprave na tekmovanje / vročično življenje ji je pustilo sledove na obrazu nemirno, pustolovsko
    ●     ekspr. opaziti je vročično diplomatsko dejavnost zelo povečano
    vročíčno prisl.: vročično pričakovati kaj; vročično svetleče se oči; sam.: vzdihi vročičnih
SSKJ
vrtáčast -a -o prid. (á) 
  1. 1. podoben vrtači: vrtačasta globel
  2. 2. poln vrtač: vrtačast svet
SSKJ
začímba -e ž (ȋ) snov, ki daje hrani prijeten, navadno ostrejši okus: dodajati hrani začimbe; močna začimba; sol, poper in druge začimbe; pren., ekspr. članek je poln senzacionalističnih začimb
SSKJ
zaderíka1 -e ž (í) knjiž. trska, iver: zaderika se ji je zabodla v prst; pod je poln zaderik
SSKJ
zaderíkast1 -a -o prid. (í) knjiž. poln trsk, iveri: zaderikast pod
SSKJ
zadonéti -ím dov. (ẹ́ í) 
  1. 1. dati poln, nizek glas: orgle so zadonele in slovesnost se je začela; brezoseb. udaril je po deblu, da je zadonelo
  2. 2. doneč se razširiti: petje je zadonelo po dolini
  3. 3. ekspr. nastopiti, pojaviti se: piker posmeh je zadonel v njegovih besedah
SSKJ
zagnánost -i ž (á) ekspr. veliko navdušenje, vnema: njegova zagnanost ni popustila; delati z zagnanostjo; biti poln mladostne zagnanosti; zagnanost pri odkrivanju novega / delovna zagnanost
SSKJ
zagòn -ôna m (ȍ ó) 
  1. 1. dejanje, s katerim se spravi kaj v delovanje, tek: ročni zagon motorja ga je utrudil; zagon turbine / zagon kolesa
    // v zvezi z v stanje delovanja, teka česa: spraviti motor v zagon / stroj je v zagonu
  2. 2. velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo: zagon mu pada, pojema, raste; ta misel mu je dajala zagon; delati kaj z velikim zagonom; biti poln zagona / delovni, ustvarjalni zagon
  3. 3. publ., s prilastkom hiter, močen razvoj zlasti kake dejavnosti: industrijski zagon dežele; zagon gospodarstva / kratkotrajni zagon kakega gibanja
  4. 4. dejanje, s katerim se naredi, povzroči, da gre, pride žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagon krav v ogrado
    ●     knjiž. zagoni vetra sunki; publ. delavci so bili neprestano v zagonu so neprestano delali; publ. zbrati sredstva za zagon tovarne za začetek normalnega delovanja
SSKJ
zagostíti -ím dov., zagóstil (ī í) narediti kaj s čim dodanim (bolj) gosto, polno: jed zagostimo s krompirjem; zagostiti golaž z moko / zagostiti rušo s travo
    zagostíti se postati (bolj) gost, poln: gozd se zagosti; krošnja se zagosti šele tretje leto
    zagoščèn -êna -o: juha, zagoščena s prežganjem
Število zadetkov: 320