Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
góflja -e ž (ọ̑) 
  1. 1. vulg. usta: ima polno gofljo vode
    ●     pog., slabš. ta pa ima gofljo zna spretno govoriti, prepričevati; pog., slabš. s to besedo mu je zamašil gofljo mu je onemogočil ugovarjanje
  2. 2. pog., slabš. kdor veliko, predrzno govori: čisto navadna goflja je / kot psovka molči, goflja
SSKJ
gôlec -lca [u̯c in lc] m (ō) 
  1. 1. gol, neporasel hrib: hiša je stala na majhnem golcu; skalnati golci
  2. 2. ekspr. gol, neoblečen človek: v ambulanti je stalo več golcev
  3. 3. redko mlad, gol ptič, ki še ne more letati; golič: gnezdo je bilo polno golcev
    ♦     agr. zrno, ki ni obdano s plevnato lupino
SSKJ
golìč -íča m (ȉ í) 
  1. 1. mlad, gol ptič, ki še ne more letati: pitati goliče; gnezdo je bilo polno goličev
  2. 2. ekspr. mlad, nedorasel človek: bil je še tak golič in negodnik
SSKJ
gráblje -belj ž mn. (á ȃ) 
  1. 1. orodje z lesenimi ali železnimi zobmi za grabljenje: pripraviti grablje in kose; lesene, železne grablje; senene grablje; čeljusti grabelj
    ●     letos je bilo treba sušiti seno na grabljah zelo pogosto ga obračati; grablje ima, vil pa ne samo jemlje, daje pa ne
    ♦     agr. vprežne grablje stroj za grabljenje, ki ga vleče živina
  2. 2. pregrada v reki, potoku za zadrževanje naplavin: na grabljah je bilo polno listja in vej
SSKJ
gŕba -e ž (ŕ) 
  1. 1. večja izboklina na hrbtu zaradi skrivljene hrbtenice: grbo je imel že od rojstva
    // pog., ekspr. hrbet: mahnil ga je po grbi
  2. 2. izbočeni del hrbta nekaterih živali: velblodova grba; pren. gorski greben s strmo grbo
  3. 3. zastar. guba (na koži): čelo je bilo polno grb; grbe na licih
    ●     pog., ekspr. če njemu ustrežem, bom kmalu dobil vso vas na grbo vsi vaščani me bodo nadlegovali s prošnjami; pog., ekspr. na grbi ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; pog., ekspr. na grbi jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; pog., ekspr. to sem občutil na svoji grbi na sebi, sam; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premagan
    ♦     rib. mreni podobna sladkovodna riba, Barbus plebejus
SSKJ
grínta -e ž (ȋ) 
  1. 1. nar. krasta: grinta se je pri umivanju odluščila; na glavi ima grinte
    // mn. garje: nalezel se je grint; grinte pri ovcah
  2. 2. krasti podobna tvorba na rastlini ali sadežu: grinte na deblu; letošnje sadje je polno grint
  3. 3. slabš. bolehen, slaboten človek: še vedno je taka grinta kot pred leti / kot psovka pusti nas na miru, grinta zoprna
SSKJ
hudičéla -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. slabš. zlobna, hudobna ženska: si jo videl, hudičelo
  2. 2. nar. alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč: Hudičel je bilo vse polno, pa ni bilo cvetja na njih (I. Tavčar)
SSKJ
hudomúšnica -e ž (ȗ) 
  1. 1. hudomušna ženska: nekatere hudomušnice so mu začele nagajati
  2. 2. ekspr. hudomušna misel: njegovo govorjenje je polno hudomušnic in domislic
SSKJ
íkra -e ž (í) 
  1. 1. nav. mn. spolna celica, iz katere se razvije riba: ribe ležejo, odlagajo ikre; ikre beluge, jesetra; ob bregovih rek je polno iker / nasoljene ikre; škatle s sardinami, ikrami in slaniki
  2. 2. zool. ličinka trakulje: svinjsko meso z ikrami
SSKJ
iskrív -a -o prid. (ī í) 
  1. 1. ki se iskri, svetlika: iskrivi biseri; iskriv sneg; nebo je bilo polno iskrivih zvezd / iskrive oči so ji veselo sijale
  2. 2. knjiž. duhovit, bister: iskriv humor; to je bila iskriva domislica, misel / izkazal se je kot zelo iskriv sogovornik
SSKJ
kalúžnica -e ž (ȗ) 
  1. 1. ob vodah rastoča rastlina z zlato rumenimi cveti: ob jarku je bilo polno kalužnic in spominčic
  2. 2. zool., navadno v zvezi živorodna kalužnica v stoječih vodah živeči polž, katerega samica koti žive mladiče, Viviparus viviparus
SSKJ
kébrček -čka m (ẹ̄) 
  1. 1. manjšalnica od keber: na drevju je polno kebrčkov
  2. 2. ekspr. ljubka, mikavna ženska: njegovo dekle je pa res kebrček
SSKJ
kôza -e stil. -é ž (ó) 
  1. 1. manjša domača žival s srpastimi rogovi, ki se goji zlasti zaradi mleka: koza meketa; kozo molsti, pasti; čreda koz; skače kot koza / angorska koza ki ima dolgo, mehko dlako; domača koza; kašmirska koza z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz osrednje Azije
  2. 2. slabš. neumna, domišljava ženska: ona je prava, velika koza / kot psovka: koza neumna; koza kozasta
  3. 3. lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje: desko položiti na kozo / tesarska koza; koza za žaganje drv
    // tej podobna priprava, ki se rabi kot podstavek: risalna deska, postavljena na dveh kozah
  4. 4. nar. okrogla lončena posoda, navadno s tremi nogami ali brez njih: okrog koze je bilo polno žerjavice
  5. 5. mn. kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži: preboleti koze; epidemija koz / ekspr. takrat so razsajale koze; pog. koze cepiti proti kozam; zastar. koze staviti cepiti proti kozam
    ●     ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani
    ♦     agr. koza kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; grad. koza lesena, kovinska priprava, na katero se položi deska, ploh; mostna koza podpornik, navadno pri lesenem mostu; med. črne koze kužna bolezen s krvavimi mehurčki na koži; strojn. ležajna koza kovinska priprava za držanje ležaja v določeni razdalji od tal; šport. koza telovadno orodje za preskoke; vet. goveje, ovčje koze; zool. divja koza gams
SSKJ
kráma -e ž (ȃ) 
  1. 1. nav. ekspr. malo vredni, odvečni, navadno pohištveni predmeti: na podstrešju je bilo polno stare krame; kuhinjska krama / ne ve, kam bi z vso to kramo
    // slabš. predmeti, navadno pohištveni: hiša in vsa krama mu je zgorela; preselil se je že z vso kramo / odnesi že svojo kramo
  2. 2. nav. slabš. malo vredni drobni predmeti: vso kramo je stresel na mizo; pisana krama / svojo kramo je ponujal od hiše do hiše
SSKJ
kúkec -kca m (ȗ) 
  1. 1. zool. hrošč, katerega ličinka dela rove v suhem lesu; trdoglav: v baraki je polno kukcev in drugega mrčesa
  2. 2. ekspr. žuželka, hrošč, črv: zbirati kukce
SSKJ
látje -a stil. latjè -à s (ā; ȅ ȁ) 
  1. 1. več latov, lati: proso ima polno, težko latje; ovseno latje / oves gre v latje dela late
    // koruzo je pokosil, preden se je pokazalo latje
  2. 2. nar., v zvezi medvedovo latje visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih grozdih; kresničevje: trgati medvedovo latje
SSKJ
lístnica -e ž (ȋ) 
  1. 1. knjižici podobna priprava za nošenje bankovcev, dokumentov: iz prsnega žepa je potegnil listnico in odštel deset stotakov; vzeti sinovo fotografijo iz listnice; spraviti vizitko v listnico; ekspr. v rokah je držal debelo listnico zelo polno
    ●     ekspr. imeti debelo listnico imeti veliko denarja
  2. 2. zastar. beležnica, beležka: iztrgati list iz listnice; zapisati si naslov v listnico
  3. 3. navadno v zvezi listnica uredništva rubrika, v kateri urednik odgovarja sodelavcem: urednik je v listnici uredništva pohvalil mladega pesnika
  4. 4. v nekaterih državah delovno področje ministra: listnica za javna dela je bila zaupana znanemu politiku / minister brez listnice
  5. 5. star. listnjak: pripeljati voz listja pred listnico
    ♦     zool. vrbja listnica manjša, po hrbtu sivo-zelena ptica pevka, Phylloscopus collybita
SSKJ
nadrobíti -ím dov., nadróbil (ī í) 
  1. 1. z drobljenjem priti do določene količine česa: nadrobila je polno skledo žgancev / nadrobiti si kruh v kavo / nadrobiti ptičkom drobtin
  2. 2. ekspr. reči, povedati veliko živahnega, lahkotnega: nadrobil ji je veliko lepih besed, zgodbic / veliko sta si nadrobila tiste ure
    // reči, povedati sploh: nadrobiti laži, praznih marenj; vse je verjela, kar ji je nadrobil
    nadrobljèn -êna -o: v mleko nadrobljen kruh; v časopisu je nadrobljenih veliko zanimivih novic
SSKJ
namêsti -mêtem tudi -mêdem dov., namêtel in namétel namêtla tudi namêdel in namédel namêdla, stil. namèl namêla (é) 
  1. 1. brezoseb. z močnim sneženjem nabrati se v določeni količini: nametlo je snega, da ni bilo mogoče priti v vas
  2. 2. z nošenjem, prinašanjem spraviti skupaj: burja na tem mestu namete visoke kupe snega / veter je nametel listje po celem parku je nanosil
  3. 3. s pometanjem priti do določene količine česa: izpod postelje je nametla polno smetišnico smeti in prahu
SSKJ
obísk -a m (ȋ) 
  1. 1. bivanje, zadrževanje pri kom zaradi prijateljskih, družabnih stikov: obisk je hitro minil; iti, priti na obisk, star. v obiske; napovedati se na obisk; biti na obisku / nastopni obisk; napraviti vljudnostni obisk / delegacija tujih pisateljev je končala svoj obisk; pren. zdravstvena služba se je dobro pripravila na obisk gripe
    ♦     jur. delovni obisk obisk diplomatskega ali konzularnega predstavnika pri pomembnejših družbenopolitičnih, gospodarskih ali kulturnih funkcionarjih zaradi obravnavanja konkretnih vprašanj; državni obisk uradni obisk najvišjega državnega funkcionarja ali predstavnika oblasti; neuradni obisk obisk državnega funkcionarja pri ustreznem funkcionarju druge države zaradi osebnega posvetovanja o določenih vprašanjih; uradni obisk obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi uradnih stikov
  2. 2. glagolnik od obiskati: prijateljev obisk me je presenetil / obisk predavanj je neobvezen; račun za zdravnikov obisk na domu; svetovali so ji obisk pri kozmetičarki / gostom se priporočamo za obisk
  3. 3. število obiskovalcev: obisk v gledališču upada / predstava ima zelo dober obisk
  4. 4. pog. gost, obiskovalec: nov obisk je prišel; ima polno hišo obiskov
    ●     pog. danes so v bolnici obiski danes je dovoljeno obiskovati bolnike; sosedje imajo vsak dan obiske vsak dan jih kdo obišče
Število zadetkov: 211