Fran

1. 1. velika strnjena skupina ljudi: okrog ponesrečenca se je gnetla množica; množica je nenadoma vzvalovila; množice se je polastil strah; pomiriti razjarjeno množico; prebiti se skozi množico; ekspr. nepregledna, ogromna, stotisočglava množica; množica gledalcev; psihologija množice; šum, vpitje množice / množica ljudi
2. 2. nav. mn. ljudje, ki predstavljajo največji del družbe, zlasti nižji sloji: množice so začele vse glasneje izražati politične zahteve; popeljati množice v boj; voditi množice; politično vodstvo se je ločilo od množic; delovne, ekspr. najširše ljudske množice; neosveščena, knjiž. brezimna množica; ideološki vpliv na množice; politično delo med množicami; povezanost političnega vodstva z množicami / kmečke, proletarske množice / anonimna množica velemest prebivalstvo
3. 3. nav. ekspr., z rodilnikom razmeroma veliko število česa: v zraku je množica živih bitij; množica misli; pregledal je celo množico otrok; zaradi množice drugih obveznosti te nisem mogel obiskati; množica najraznovrstnejših rib / pomoriti je dal cele množice; pripravljeni so bili umirati v množicah
4. 4. mat. skupina predmetov iz našega nazornega ali miselnega sveta, ki jo imamo za celoto: sestaviti množico / teorija množice / delna množica ki je del kake množice; diskretna množica množica točk, katerih medsebojne razdalje so večje od 0; ekvivalentna množica pri kateri ima vsak njen element ustrezen element v drugi množici; osnovna ali univerzalna množica ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; moč množice število elementov množice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. večji predmet z mizi podobnim delom, sliko, kipi za opravljanje krščanskega bogoslužja: blagosloviti oltar; umetniško izrezljan oltar / glavni, star. veliki oltar; stranski oltar / Marijin oltar
   ♦ rel. dosegel je čast oltarja bil je proglašen za svetnika; um. baldahinski, baročni, gotski, krilni, zlati oltar
   // oltarna miza: postaviti kelih na oltar
2. 2. mizi podobna priprava za opravljanje daritev božanstvu: položiti darove na oltar / Mitrov oltar
   ● vznes. položiti življenje na oltar domovine umreti za domovino; vznes. darovala je življenje na oltar materinstva umrla je pri porodu; star. iti, stopiti pred oltar poročiti se; star. peljati, popeljati dekle pred oltar poročiti se z njo; publ. povezanost prestola in oltarja monarhije in cerkvene oblasti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. s prevoznim sredstvom spraviti kam: sedi, popeljem te do mesta, v mesto; naložila sta sode, da jih popeljeta v zidanico odpeljeta
   // s čolni so jih popeljali na izlet peljali
2. 2. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre: popeljal je otroka čez cesto; vsak dan ga popelje na sprehod
3. 3. omogočiti, da kdo
   1. a) kam pride: steza vas popelje do pastirske koče / popeljati ljudi k velikim nalogam in uspehom / on je popeljal revolucijo naprej
   2. b) kaj spozna, se s čim seznani: filmske kamere nas bodo popeljale v svet pod morjem; roman popelje bralca v pohorske gozdove / popeljal jo je v visoko družbo
      ● star. popeljati dekle pred oltar poročiti se z njo

popeljáti se 
1. 1. poleteti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili: kragulj se je popeljal nizko nad jato kokoši
2. 2. zdrsniti: čez plaz so šli previdno, da se ne bi popeljali v brezno; popeljati se po bregu navzdol

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. knjiž. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre; popeljati: spoštljivo ga je povedel v hišo; povedel jo je v drugo sobo / sam ga je povedel po stopnicah / povedel jih je v boj
   ● vznes. povedel jih je zmagi naproti pod njegovim vodstvom so zmagali; knjiž. povsod so šli za njim, kamorkoli jih je povedel v vsem so ga podpirali
2. 2. publ. priti pri tekmovanju na prvo mesto, pred druge: na ovinku je povedel kolesar Partizana
   // doseči prednost v igri: v začetku je povedlo domače moštvo / povesti z ena proti nič

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

sprehodíti tudi izprehodíti 
1. 1. redko popeljati na sprehod: sprehoditi bolnika / tudi ob slabem vremenu je treba psa sprehoditi
2. 2. star. prehoditi: vse hribe v okolici je sprehodil
3. 3. zastar. shoditi: hromi je sprehodil

sprehójen tudi izprehójen -a -o: sprehojena pot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. žarg., polit. uresničiti, izvesti, izpolniti: sprovesti načrt / sprovesti uredbo v življenje
2. 2. zastar. spremiti, popeljati: sprovesti goste v salon; sprovesti koga na sprehod

sprovedèn -êna -o: ideja, sprovedena v življenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. s prevoznim sredstvom spraviti kam: povabil ga je v avtomobil in ga zapeljal do postaje, v mesto; potnike je pustil pred postajo, prtljago pa je zapeljal na peron; zapeljati ranjenca v bolnišnico; zapeljati žito v mlin; zapeljati z avtomobilom, motorjem / avtobus nas je zapeljal do središča mesta / zapeljati koga čez reko prepeljati
   // dvakrat ga je zapeljal okrog blokov peljal
   // vozeč spraviti kam: zapeljati avtomobil v garažo; zapeljati kolo, voz pod streho
2. 2. vozeč (vozilo) priti: zapeljal je pred hišo in potrobil; prehitro zapeljati v križišče, ovinek / ekspr. zapeljati v škarje v položaj pri prehitevanju, ko se vse bolj približuje nasproti vozeče vozilo
   // premikajoč se priti: avtobus je že zapeljal na postajo; vlak je zapeljal v predor
3. 3. vozeč (vozilo) premakniti se v določeno smer, iti kam: zapeljati s parkirišča na cesto; zapeljati naprej, nazaj
4. 4. vozeč (vozilo) navadno nenameravano, nehote spremeniti smer premikanja: pri srečanju je voznik zapeljal s ceste; zapeljati preveč v desno / smučar je zapeljal vstran in ustavil
5. 5. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre; popeljati: vsak dan jo zapelje na sprehod; večkrat jo zapelje v kino
6. 6. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, navadno neprimernega: slaba druščina ga je zapeljala; zapeljati koga h kraji, v zločin; zapeljati koga s slabim zgledom; zapeljati koga, da kaj ukrade / bogastvo ga je zapeljalo, da je začel lahkomiselno živeti; brezoseb. včasih ga je zapeljalo, da se je napil / ne da se zapeljati
   // ekspr. narediti, povzročiti, da ima kdo zmotno mnenje o čem: njen videz ga je zapeljal, da jo je imel že za zdravo
   // ekspr., navadno v zvezi z v narediti, povzročiti, da kdo pride v kako stanje: zapeljati koga v skušnjavo, zmoto / zapeljal ga je na napačno misel povzročil, da je napačno mislil
7. 7. pridobiti si ljubezensko naklonjenost koga: zapeljati koga s svojo lepoto / njene oči so ga zapeljale
   // navadno z laskanjem, obljubami doseči, da kdo privoli v spolni odnos: zapeljal jo je, potem pa zapustil; zapeljati komu dekle
   ● ekspr. s tem so hoteli upornike zapeljati prevarati, ukaniti; ekspr. zapeljati koga na kriva pota povzročiti, da kdo začne ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. predaleč bi nas zapeljalo, če bi hoteli govoriti o vsem tem preveč časa, prostora bi porabili
   ♦ rel. zapeljati koga v greh

zapeljáti se s prevoznim sredstvom iti: zapeljati se z avtobusom, vlakom na morje
● ekspr. padel je in se zapeljal po bregu navzdol zdrsnil; ekspr. krokar se je zapeljal nad ovcami poletel z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili

zapelján -a -o: zapeljan človek; otrok je bil zapeljan; biti zapeljan v krajo; zapeljano dekle

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.