Fran

1. 1. delati, da se kaj funkcionalno, namensko izpolnjuje: dobro izrabljati prostor / koristno izrabljati čas
2. 2. delati, da kaj opravlja svoj namen: maksimalno izrabljati stroje; za elektrarne se izrabljajo tudi veliki slapovi
3. 3. delati, da kaj prinese ugodnosti: izrabljati ugoden položaj na tržišču / kot vljudnostna fraza izrabljam to priložnost, da se vam zahvalim za pomoč
   // delati, da kaj neupravičeno prinaša ugodnosti: izrabljati službeni položaj; izrabljati neurejene razmere / izrabljati svoj vpliv na mladino
4. 4. neplačano si prilaščati proizvode tujega dela: izrabljati delavce

izrábljati se z dolgo rabo, uporabo postajati neuporaben, neprimeren: stroji se izrabljajo

izrabljajóč -a -e: izrabljajoč ugodno priložnost, so pobegnili

izrábljan -a -o: gospodarsko izrabljane kolonije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

1. 1. jezikovna enota iz glasov, besed za označevanje pojmov: kaj pomeni ta izraz? navedena izraza se rabita kot sinonima; delati, ustvarjati izraze za nove pojme; uporabljati izbrane, jasne, vsakdanje izraze; prevajalec ni našel najbolj ustreznega izraza za nemško besedo; domači, grški, tuji izrazi; knjiž. ekspresivni izrazi; grob, vulgaren, zastarel izraz / enobesedni, večbesedni izrazi; gastronomski, medicinski izrazi; to je knjižni, pesniški izraz; strokovni izrazi; zbirati izraze iz narečja / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava
2. 2. ed., knjiž., s prilastkom način posredovanja misli, čustev, doživljanja: pesnik izboljšuje svoj pesniški izraz; sodoben gledališki izraz; po sili umetniškega izraza ga ni še nihče prekosil; zgoščenost izraza / pesnica je našla tanek izraz za svoj čustveni svet
3. 3. nav. ed., navadno s prilastkom videz, zunanja podoba, zlasti obraza, oči, ki kaže razpoloženje, čustva: v njenih očeh je bil nenavaden izraz; vesel izraz mu je legel na obraz; njegove oči so brez izraza; čuden, otožen izraz (obraza, na obrazu); gledati z izrazom obupanca; izraz zaničevanja in sovraštva / izraz njegovega glasu je bil tak, da so vsi jokali
   // zastar. videz, zunanja podoba sploh: po obsegu in izrazu je to skromno grajsko poslopje
4. 4. ed., z rodilnikom to, v čemer se kaj kaže, izraža: umetnost je izraz časa; ljudske pesmi so najpristnejši izraz ljudske duše; to dejanje je izraz ljubezni; predsednikov obisk je izraz prijateljskega sodelovanja obeh držav; kot izraz hvaležnosti mu je podaril knjigo / potrtost ni ostala brez zunanjega izraza
5. 5. nav. mn., publ., z rodilnikom kar kaže, izraža kaj: predsednika so sprejeli z izrazi prijateljstva, simpatij / kot vljudnostna fraza sprejmite izraze (globokega) sožalja, spoštovanja
6. 6. publ., v zvezi prihajati, priti do izraza postajati, postati bolj opazen, viden, jasen: to mnenje je prišlo v referatu dobro do izraza; črni lasje pridejo ob sinji obleki posebno do izraza; slika v tem prostoru ne prihaja prav do izraza / njegovo znanje ni prišlo do izraza
   // v zvezi dobiti, najti svoj izraz izraziti se, pokazati se: razumevanje za naravo je dobilo svoj izraz v planinstvu; malodušnost je našla svoj umetniški izraz v Cankarjevih Hlapcih
   // v zvezi dati izraz izraziti: dati izraz čustvu
   ● ekspr. dati izraza svojim čustvom, veselju sproščeno izraziti svoja čustva, veselje; ekspr. svojo vlogo je odigrala brez izraza neizrazito, medlo
   ♦ ekon. denarni izraz vrednosti blaga; lingv. mednarodni izraz beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih; izraz količine; mat. matematični izraz števila, povezana z računskimi znaki; muz. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; označba za izraz izvajanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

1. 1. stopati iz česa, navadno iz prevoznega sredstva: potniki izstopajo iz vlaka; izstopati pri zadnjih vratih / divjačina izstopa iz gošče
2. 2. prihajati iz česa, na površje: čelna arterija izstopa tik nad obrvjo / potne kapljice so mu izstopale po telesu
3. 3. prenehati biti član kake organizacije, društva: zaradi tega dogodka so množično izstopali iz društva / dov. z današnjim dnem izstopam iz kluba
4. 4. postajati (zelo) opazen, viden: shujšal je, tako da mu ličnice izstopajo; žile mu izstopajo od napora / razlike med mestom in podeželjem so vse bolj izstopale / na sliki preveč izstopa temna podlaga
   // knjiž. biti boljši, imeti večje uspehe kot drugi: na tekmovanju so izstopali zlasti francoski smučarji; izstopati po znanju
   ● publ. izstopa zlasti problem ureditve vodovoda je pomemben, pereč

izstopajóč -a -e: izstopajoči potniki; izstopajoč problem; zelo izstopajoče ličnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

izvíjati se 
1. 1. prizadevati si ne biti več v določenem, navadno neprijetnem položaju: z zadnjo močjo se je izvijal napadalcu; izvijati se komu iz objema, rok; pren. stiki s francosko kulturo so pomagali, da smo se začeli izvijati izpod vpliva nemške kulture
2. 2. ekspr. opravičevati se tako, da se navadno ne navaja pravi, resnični razlog: vedno ima kake izgovore, vedno se izvija; pred policijo se je na vse načine izvijal
3. 3. knjiž. prihajati iz česa: od povsod so se izvijali modrikasti curki dima; pren., ekspr. krik se mu je izvijal iz prsi; med ihtenjem so se ji izvijali vzdihi
4. 4. ekspr. postajati viden, prikazovati se v obrisih: visoke postave so se izvijale iz teme; vas se izvija iz megle

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

1. 1. delati, da je kaj brez oblakov: veter jasni nebo; nebo se jasni; brezoseb. jasni se, lep dan bo
   // knjiž., redko delati kaj bolj svetlo: češnja je jasnila temino borovcev
2. 2. knjiž. delati kaj veselo, vedro: otroci mu jasnijo življenje / obraz se mu je ob njegovem pripovedovanju začel jasniti
3. 3. knjiž. pojasnjevati, osvetljevati, razkrivati: vse opisuje bolj skopo in le bežno jasni ta leta; jasniti resničnost in vse bolj pronicati vanjo

jasníti se 
1. 1. s smiselnim osebkom v dajalniku prihajati do spoznanja, začenjati razumevati: začelo se mu je jasniti, da stvar ni popolnoma v redu; otroku se v tej starosti že jasni, kaj sme in česa ne sme; brezoseb. počasi se je začelo jasniti v njegovi preprosti pameti
2. 2. postajati bolj določen, opredeljen, razviden: misel se jasni; v diskusijah se pojmi jasnijo / razmere se jasnijo / knjiž. ornamenti stenske slikarije se jasnijo
   ● v glavi se mu je začelo jasniti prihajal je k zavesti, razsodnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

kalíti se ekspr.  postajati bolj utrjen, sposoben za kaj, navadno zaradi vplivanja težkih razmer: brigada se je kalila v neštetih bojih; trdo življenje mu je kalilo značaj / kaliti se za boj

kaljèn -êna -o: oster, kaljen meč; slabo kaljena sekira; kaljeno jeklo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

1. 1. postajati kamnit: les je v vodi počasi kamnel; pren., ekspr. škrtal je z zobmi in pesti so mu kamnele
2. 2. ekspr. postajati negiben, tog: od začudenja smo kamneli / obraz mu kamni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

1. 1. zlasti v Indiji zaprta družbena skupina z določenim položajem, odnosom do drugih takih skupin: izobčiti iz kaste; kasta brahmanov / družbena delitev na kaste
2. 2. slabš., navadno s prilastkom zaprta poklicna ali družbena skupina sploh: biti, postajati posebna kasta; privilegirana birokratska kasta; plemiška kasta; vodilna kasta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

1. 1. delati kaj kislo: kisati juho; kisati z vinskim kisom
   // povzročati, da postaja kaj kislo: kisati repo, zelje
2. 2. agr. konzervirati zeleno krmo s kisanjem v silosu; silirati: kisati travo / kisati krmo

kísati se 
1. 1. zaradi vrenja postajati kisel: mleko, vino se kisa; zelje se že kisa
   // ekspr. kvariti se, slabšati se: hrana se je že začela kisati
   ● ekspr. pamet se mu kisa v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren; ekspr. vreme se že ves dan kisa je, postaja neprijetno, pusto
2. 2. ekspr. z izrazom na obrazu, z obnašanjem kazati nerazpoloženje, nejevoljo: pijte, kaj bi se kisali; ni ga bilo, nekaj se kisa / nehaj se že kisati jokati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

1. 1. ki je ostrega okusa kot limona, kis: kisla pijača; kislo jabolko; grozdje je še kislo nezrelo; zelo kisel; kisel kot vrisk zelo
   // ima nekoliko kisel okus / kisel vonj / kisla vina
   // ki je tak zaradi vrenja: repa še ni kisla / kisla smetana; kislo mleko / klobasa s kislim zeljem / ekspr.: tu je kisel zrak; ta kompot je že kisel pokvarjen, slab
   // ki mu je dodan kis: solata je preveč kisla / pog. za večerjo bo kisel krompir krompirjeva solata; kisle kumarice kumarice, vložene v kis
2. 2. ekspr. ki izraža, kaže nerazpoloženje, nejevoljo: kisel nasmeh / naredil je kisel obraz / bila je vedno kisle volje
   // navadno v povedni rabi nerazpoložen, nejevoljen: zakaj si tako kisel; že ves popoldan je kisel
3. 3. kem. ki tvori z bazo2 sol: kisla raztopina / kisla reakcija; kisle soli
   ● pog. kisla voda mineralna voda, slatina; ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; ekspr. kislo vreme neprijetno, pusto
   ♦ agr. kisla krma silirana krma; kisla trava trava, ki raste na kislih tleh; kisla tla tla, ki vsebujejo mnogo humoznih kislin; bot. kisla deteljica detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po senčnatih gozdovih; zajčja deteljica; gastr. kisla juha juha iz svinjskih parkljev ali glave in zelenjave, začinjena s kisom; metal. kisla opeka opeka, obstojna v ognju; kisla žlindra žlindra, ki vsebuje mnogo kremena

kíslo prisl.: kislo se drži; kislo gledati; kislo se nasmehniti; soli kislo reagirajo

kísli -a -o sam.: ekspr. daj mi požirek kislega pijače kislega okusa; imam kislo v ustih kisel okus; vleči na kislo biti, postajati nekoliko kisel; dišalo je po kislem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

1. 1. z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikovati, obdelovati kovino: kovati jeklo, železo; kovati in variti / kovati v tanke železne palice / ročno, strojno kovati / kovati denar; kovati orožje; pren., ekspr. življenje ga je neusmiljeno kovalo
2. 2. opremljati s kovinskim delom: kovati hrastova vrata / kovati konja pritrjati mu podkev
   // kaznjence kovati v verige uklepati
3. 3. ekspr. z določenim ravnanjem pripravljati, ustvarjati kaj: koval je svojo lastno nesrečo; sami so si kovali svojo usodo / iz tuje nesreče kovati dobiček
   // sestavljati, delati kaj, navadno s težavo: govor sta skupaj kovala; dolgo v noč je koval primerne izraze / slabš. kuje verze sestavlja, piše
4. 4. ekspr. naskrivaj pripravljati, snovati kaj: kovati maščevanje; kovali so zaroto proti njemu; zvedel je, da se nekaj kuje / kuje nove načrte za bodočnost; kovati hudobne naklepe
5. 5. ekspr. močno biti, utripati: od strahu ji je kovalo srce / v sencih mu je kovala groza; brezoseb. v glavi ji je kovalo
   // redko udarjati, tolči: slepo kovati po nasprotnikovi sablji / na deblu je kovala žolna
   ● ekspr. kovati koga v deveta nebesa, v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost

kováti se ekspr.  postajati bolj sposoben za kaj, navadno zaradi vpliva težkih razmer: v skupnem boju sta se kovala bratstvo in enotnost naših narodov; v tej šoli se kujejo in vzgajajo kadri

kován -a -o: kovani čevlji; kovani denar; kovano zlato zlat kovanec, zlatnik; kovano železo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

1. 1. spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: krčiti roke; krčiti in iztezati nogo; prsti se ji krčijo / krčiti roke v pest; mišice se raztezajo in krčijo / krčiti se v dve gubé
   // ekspr. delati gube, zlasti na koži: krčiti čelo; lica so se ji krčila
2. 2. ekspr. delati, povzročati krče: lakota mu krči želodec; brezoseb. krčilo ga je po črevesju / krčil in zvijal se je v napadu kašlja
   ● knjiž., ekspr. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila

kŕčiti se 
1. 1. postajati po obsegu manjši: pri sušenju se les krči / to blago se rado krči / ekspr. imetje se mu krči; prihranki se vidno krčijo
   // ekspr. postajati po dolžini manjši: razdalja se je vedno bolj krčila; sence v gozdu se krčijo / dan se krči
2. 2. ekspr. braniti, obotavljati se: krčil se je izplačati doto; za teh par dinarjev se ne boš krčil / nič se ne krči, kar vzemi

krčèč -éča -e: krčeče se telo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

1. 1. kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom: še vedno se kuja; nenadoma se je začel kujati / šel se je kujat v kot
   // redko braniti se, upirati se: sprva se je kujal, češ da ne bo tega storil
2. 2. ekspr. postajati slabši: vreme se kuja / stara peč se je začela kujati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.