Fran > SSKJ

1. 1. navadno s prilastkom oblika načrtnega, premišljenega dela, delovanja, ravnanja ali mišljenja za dosego kakega cilja: to je zelo zapleten postopek; izpeljati, izpopolniti, odkriti nov postopek; predpisati postopke za opravljanje česa; nezanesljivi, preprosti, zamudni postopki; posebnosti posameznih postopkov pri učenju / spremeniti delovni postopek; proizvodni, tehnološki postopek za pridobivanje česa / v prislovni rabi: delo je potekalo po rednem postopku; publ. sprejeti zakon po hitrem postopku v kratkem času
   // nav. ekspr. določeno dejanje, ravnanje ali mišljenje sploh: njegovih postopkov niso odobravali; ta postopek ponavljamo toliko časa, da stvar dokončamo / postopke predšolskega otroka vodijo čustva
2. 2. jur. skupek po pravnih pravilih določenih dejanj, ki vodijo do pravno določene rešitve: določiti, obnoviti, sprožiti, ustaviti, uvesti postopek; vložiti postopek za razvezo zakona / biti v postopku / prositi za revizijo postopka / dokazni postopek s katerim se ugotovijo dejstva, ki so pomembna za odločbo; enostopenjski postopek z eno samo instanco; hitri postopek za izdajo zakona pri katerem se pripravljeno besedilo zakona obravnava samo enkrat; kazenski postopek zoper osebo, za katero se utemeljeno sumi, da je storila kaznivo dejanje; mandatni postopek v katerem se izda odločba, ne da bi se preiskovala utemeljenost zahteve in zaslišal nasprotnik; nepravdni postopek ki se ne rešuje s pravdo; pravdni postopek s katerim se rešuje civilnopravni spor pred sodiščem; preiskovalni, razlastitveni, sodni postopek
   ♦ adm. upravni postopek po katerem poslujejo upravni organi; fot. obračilni postopek postopek razvijanja filma, ki da pozitiv; metal. martinski postopek za pridobivanje jekla v martinovki; ped. učni postopek način obravnavanja učne snovi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. ki se ujema, je v skladu s predpisi, načrti in je določen vnaprej: redne in dodatne delovne obveznosti; reden in izreden / redni delovni čas z zakonom določen polni delovni čas; redni letni dopust / poskusil bom urediti stvar najprej po redni poti
   // ki se ujema, je v skladu s predpisi, pravili in se ponavlja ob določenem času, v določenih časovnih presledkih: jutri imamo redni letni zbor / redne letalske, prometne zveze / redni in posebni vlaki / redna izdaja, knjižna zbirka
2. 2. ki ima s splošno veljavnimi predpisi, pravili določen status, pravni položaj: redni član društva; redni študent / redni član akademije akademik najvišje stopnje; redni profesor univerzitetni predavatelj najvišje stopnje
3. 3. ki je tak, kot se pričakuje, mora biti: veter je močno oviral reden potek tekmovanja
4. 4. ki se ponavlja ob določenem času, v določenih časovnih presledkih: redni dnevni sprehod; redna radijska oddaja; redno čiščenje zob; sprva slučajna srečanja so postajala vse bolj redna
   // ki se ponavlja brez izostankov, preskokov: zahtevati redno dostavo časopisa; reden in nereden
5. 5. ki dela kaj v enakomerno se ponavljajočih, sorazmerno kratkih časovnih obdobjih: redni bralci knjig; on je v tej hiši reden gost
6. 6. ki ima, kaže smisel za red: redni učenci; reden in nereden / redno življenje
7. 7. stalno organiziran in označen po zahtevah mednarodnega prava: v boju proti upornikom so sodelovale tudi redne čete; priznati partizane kot redno vojsko / redni diplomatski odnosi diplomatski odnosi, ki jih vzdržujejo stalne diplomatske misije
   ♦ jur. sprejeti zakon po rednem postopku po postopku v več stopnjah, določenih z zakonom; redna likvidacija likvidacija, ko delovna organizacija ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje dejavnosti; redna sodišča sodišča, ki odločajo predvsem v civilnih in kazenskih zadevah; redna pravna sredstva pravna sredstva, dovoljena proti sodnim odločbam, ki (še) niso pravnomočne; min. redni žarek žarek, ki ima v kristalu v vseh smereh isto hitrost; šol. redni izpitni rok; šport. v rednem času se je tekma končala neodločeno

rédno prisl.: revija izhaja redno; ta bolezen se redno konča s smrtjo; ekspr. redno odhaja na počitnice v hribe; po kosilu redno pijejo kavo; redno ali izredno študirati
● zastar. niti redno se ni poslovil, tako se mu je mudilo primerno, kot zahteva vljudnost; redno se zaposliti za nedoločen čas in s polnim delovnim časom; zastar. redno zasajene trte v urejenih, ravnih vrstah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. glagolnik od preiskati:
   1. a) preiskava miniranega zemljišča; mikroskopska preiskava snovi / preiskava potnikov in prtljage na meji / uporabiti za preiskavo moderne pripomočke
   2. b) preiskava pacienta; preiskava sluha, srca; preiskava urina / bakteriološka, citološka preiskava
2. 2. jur. dejanje v sodnem ali upravnem postopku, narejeno za odkritje predmetov, sledov, oseb, pomembnih zanj: zahtevati preiskavo; listine, najdene pri preiskavi / delati preiskavo v navzočnosti prič preiskovati
   // hišna preiskava preiskava stanovanja in drugih prostorov; osebna preiskava preiskava oblačila, telesnih odprtin osebe
3. 3. jur. prva faza kazenskega postopka, v kateri se zberejo podatki in dokazno gradivo za morebitno vložitev obtožnice: začeti preiskavo proti komu; rezultati preiskave / preiskavo vodi zelo izkušen preiskovalec
   ♦ jur. psihološka preiskava preiskava v kazenskem postopku, ki jo odredi sodišče in opravi psiholog za dopolnitev podatkov o obdolženčevi osebnosti; teh. metalografska preiskava materiala; rentgenska preiskava ulitka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. navodilo s podatki o vrsti, količini snovi in postopku zlasti za industrijsko pripravo, izdelavo česa: spremeniti recepturo; izdelovati klobase po preizkušeni recepturi; receptura sadnega sirupa
   ● žarg. strojiti po novi recepturi na nov način, po novem postopku; knjiž. v učbeniku je poseben del z recepturami za narodne jedi recepti
2. 2. farm. izdelovanje zdravil po zdravnikovem receptu: farmacevt mora biti pri recepturi zelo natančen; receptura in galenika
   // lekarniški oddelek za izdelovanje zdravil po zdravnikovem receptu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. zdravnikovo naročilo, navodilo lekarni, naj naslovniku da, izdela določeno zdravilo, zdravstveni pripomoček: napisati, predložiti recept; to zdravilo se dobi samo na recept; recept za očala, tablete / izgubiti, zmečkati recept; izpolniti recept obrazec zanj
   // pog. plačati recept določen prispevek za zdravilo, zdravstveni pripomoček, ki se dobi na recept
   // zdravniški recept
2. 2. navodilo s podatki o vrsti, količini živil in postopku za pripravo določene jedi, pijače: izboljšati, sestaviti recept; recept za golaž, napitek, potico; kuhati po receptu / kuharski recept
   // navodilo s podatki o vrsti, količini snovi in postopku za pripravo česa sploh: povedati recept za čajno mešanico / kemijski recepti
3. 3. ekspr. navodilo, pravilo za dosego česa: ni recepta za enostavno rešitev tega problema; povedati komu recept za dolgo življenje; gospodarski recepti / pesniti po receptih tradicionalnega pesništva pravilih, vzorcih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. na določen način dati zagotovilo o resničnosti v postopku izpovedanega: priča je prisegla; pismeno, ustno priseči / nekdaj priseči na sveto pismo, svoj meč / z notranjim predmetom priseči prisego / ekspr. prisegel je, da se ne bo vtikal v naše odnose zagotovil
   // kot podkrepitev: vse je res, prisežem; prisežem, da ni kriv; prisežem na svojo čast, da je bilo res tako
   ♦ jur. po krivem priseči
2. 2. javno, po določenem postopku obljubiti ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesno izjaviti: predsednik skupščine je prisegel / prisegel je, da bo varoval uradno tajnost
3. 3. ekspr. trdno obljubiti: prisegel ji je zvestobo; prisegla sta si prijateljstvo za vse življenje

priséžen -a -o: tu je bilo priseženih veliko priseg
● star. priseženi izvedenec zapriseženi izvedenec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. na določen način dano zagotovilo o resničnosti v postopku izpovedanega: potrditi izpoved s prisego; obrazec za prisego / sodnik narekuje prisego / pod prisego izjaviti, izpovedati kaj
2. 2. javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesna izjava: izreči, podpisati prisego / olimpijska, sodniška, vojaška prisega; prisega predsednika republike
   // besedilo te izjave: brati prisego
3. 3. ekspr. trdna obljuba: verjela je njegovim prisegam; držati, izpolniti, prelomiti prisego; prisega zvestobe
   ● Hipokratova prisega besedilo, ki vsebuje moralna načela zdravniškega poklica in dela
   ♦ jur. kriva prisega; očiščevalna prisega nekdaj prisega, s katero obdolženec, toženec odvrne od sebe obdolžitev, tožbo; zgod. podložniška prisega do odprave tlačanstva prisega podložnika zemljiškemu gospodu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. na določen način dajati zagotovilo o resničnosti v postopku izpovedanega: priče prisegajo / nekdaj prisegati na boga, meč / ekspr. prisegal je, da se ne šali zagotavljal
   // dov., kot podkrepitev prisegam, da je res
2. 2. javno, po določenem postopku obljubljati ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesno izjavljati: včeraj so prisegali novi sodniki
3. 3. ekspr. trdno obljubljati: prisegati zvestobo domovini; prisegala sta si prijateljstvo
   ● ekspr. ne bi prisegal na njegove besede ne zaupam mu popolnoma; ekspr. nekateri so prisegali na njegovo ime zelo so ga cenili, spoštovali

prisegajóč -a -e: poslušal ga je, slepo prisegajoč na njegove besede

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. kdor koga toži, obtožuje: biti tožilec in razsodnik hkrati
2. 2. jur. oseba v sodnem postopku, ki koga toži: nastopiti na obravnavi kot tožilec / zasebni tožilec
3. 3. jur. predstavnik tožilstva, ki koga toži in v sodnem postopku dokazuje njegovo krivdo: tožilec zahteva visoko kazen / javni tožilec predstavnik javnega tožilstva; vojaški tožilec predstavnik vojaškega tožilstva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. ki lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času: jahati na hitrem konju; njega pošlji, on je zelo hiter; hitra ladja; zelo hiter; hiter kot blisk, kot veter / učenec je hiter v računanju zna hitro računati
   // ki ima veliko hitrost: hiter tek; hitra hoja / hiter ples; hitra in dinamična igra / hoditi s hitrimi koraki / hiter razvoj; hitra rast; hitro širjenje nalezljive bolezni; ladja za hitro plovbo / hiter način, tempo dela / publ. sprejeti zakon po hitrem postopku / hitra jetika jetika, za katero bolnik umre v kratkem času
2. 2. opravljen v krajšem času, kot je običajen za določeno delo, opravilo: hitra peka; hitro bakrenje, strojenje; hitro prekajevanje mesa / hitri stroj
3. 3. ki nastopi v razmeroma kratkem času: hiter uspeh; hitra pomoč je največ vredna; hitro in energično posredovanje policije / hitra sprememba temperature / hitra smrt
   ● pog. je hitre jeze se hitro razjezi, razburi; pog. je hitrih nog hitro hodi; zna hitro hoditi; žarg., šport. sneg je hiter dopušča, omogoča velike hitrosti pri smučanju, sankanju; žarg., šport. tekmovalna proga je izredno hitra dopušča, omogoča zelo velike hitrosti
   ♦ avt. hitra cesta cesta za vozila z večjo hitrostjo; elektr. hitri elektron elektron, ki doseže znaten del svetlobne hitrosti; film. hitri hod kamere hod kamere, pri katerem je mogoče posneti od 32 do 48 slik na sekundo

hítro 
1. 1. prislov od hiter: hitro govoriti, hoditi; hitro rasti; čas hitro teče; hitro kakor blisk, kot veter; kolo se vrti čedalje hitreje
2. 2. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja: povedala je, kaj se je zgodilo, in hitro odšla; hitro pošlji po voz; hitro razume; prinesi, pa hitro; hitro domov; hitro, hitro, čakajo te / ko boste opravili, se hitro hitro vrnite
   // izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: veselje je hitro minilo; hitro se privaditi, utruditi; najhitreje opravim sam
   ● preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
3. 3. redko v neposredni bližini; tik: pošta je hitro za voglom
   ♦ muz. hitro označba za hitrost izvajanja allegro

hítro ko vez., v časovnih odvisnih stavkih  brž ko: hitro ko prideš, se oglasi; prim. kakor hitro, nahitro

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. gibljiv stik dveh ali več kosti: sklep mu je otekel, otrdel; boli, ekspr. trga ga v sklepih; poškodba sklepa; bolečine v sklepih; ekspr. biti trd v sklepih / ekspr. roka je skočila iz sklepa / čeljustni, kolčni, kolenski sklep
2. 2. mesto, kjer se kaki členi, deli navadno gibljivo sklepajo, spajajo: okrepiti sklep; sklepi lesenega zložljivega metra / poskakovanje vagonov na sklepih tračnic
3. 3. element, ki sklepa kake člene, dele: speti, zvezati s sklepi; aluminijasti, železni sklepi
4. 4. navadno s prilastkom končna misel, ugotovitev kakega sklepanja, razmišljanja: sklep, da je govoril neresnico, je bil potrjen; priti do nenavadnega, zmotnega sklepa / iz uradnih izjav delati presenetljive sklepe; publ. potegniti iz razprave nekaj sklepov
   // trditev, izjava, izpeljana iz dveh ali več trditev, izjav po pravilih logike: iz premis, trditev izpeljati sklep / knjiž. dedukcijski, indukcijski sklep
5. 5. kar se sklene, določi
   1. a) po premisleku: držati se svojega sklepa; pozabiti na vse dobre sklepe; ostati pri svojem sklepu / narediti trden sklep trdno skleniti
   2. b) po končani obravnavi, razpravi: izglasovati, sprejeti sklep z večino glasov; prebrati sklepe seje, zborovanja; sklep o omejitvi uvoza / zapisnik sklepov
      // jur. pravni akt o posamezni zadevi pravne narave, izdan zlasti v postopku: izdati, podpisati sklep; sklep o dedovanju, priporu
6. 6. raba narašča konec, zaključek: za sklep sezone uprizoriti komedijo / smrt je sklep življenja
7. 7. redko sklenitev: doseči sklep pogodbe
   ♦ alp. sklep doline konec doline, kot; anat. kopitni sklep; kroglasti sklep s polkrogli podobno sklepno glavico in ustrezno ponvico; skočni sklep med golenico, mečnico in skočnico; filoz. logični sklep ki upošteva zakon logike; sklep silogizma; gozd. sklenjen gozdni sklep gozd, v katerem se krošnje prekrivajo ali vsaj medsebojno dotikajo; lit. sklep del literarnega dela, v katerem se dogajanje sklene, konča; med. vstaviti umetni sklep; otrdelost sklepa; vnetje sklepov; ptt pisemski sklep več v vrečo zloženih pisemskih pošiljk, ki se pošiljajo določeni pošti za nadaljnjo odpravo; žel. sklep vlaka konec vlaka, opremljen s sklepnim signalom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. ki se opravlja po določenih predpisih, tako da se poudari pomembnost česa: prirediti slovesen sprejem; slovesna umestitev novega rektorja; slovesno odprtje razstave / slovesno kosilo
   ♦ rel. slovesna maša
   // ki se opravlja javno in z veliko dostojanstvenostjo, resnostjo: slovesna zaobljuba / slovesna izjava javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi
   // dali so slovesno obljubo, da bo delo pravočasno opravljeno slovesno so obljubili
2. 2. ki izraža vzvišenost, dostojanstvenost in resnost: slovesen nastop; govor, pogreb ni bil preveč slovesen; slovesno občutje; v dvorani je bilo zelo slovesno / njegov glas je bil tih in slovesen; oče je s slovesnimi kretnjami nalival vino / slovesen slog; pren., ekspr. slovesen mir, molk

slovésno prisl.: držal se je zelo slovesno; slovesno izjaviti, obljubiti; dan republike so slovesno proslavljali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. ki v zapovrstju ustreza številu tri: tretji dan v tednu; hodi v tretji razred; tretji rod izseljencev; dobiti tretjo nagrado; sedeli smo v tretji vrsti; otrok v tretjem letu; na tekmovanju je zasedel tretje mesto / tretji [3.] avgust; kralj Edvard III. / od doma je odšla že pred tretjo (uro) 3h; 15h / vsak tretji učenec je zbolel / tretja izdaja časopisa; strah pred tretjo svetovno vojno; tretje dejanje
   // po vrednosti, kvaliteti za stopnjo nižji od dobrega: cesta tretjega reda; gostišče tretje kategorije / blago tretje vrste
   // glede na pomembnost, odločanje na najvišji stopnji: organ tretje stopnje / v upravnem postopku ni tretje instance
2. 2. nanašajoč se na osebe, ki niso v odnosu, razmerju z določeno osebo, skupino, niso udeležene v zadevi, stvari: to sem izvedel od tretje osebe / dokumenti ne smejo priti v tretje roke; informacija iz tretje roke
   ● tretji rajh nemška država od 1933 do 1945; publ. tretji svet države z nizkim narodnim dohodkom; umetnik si prizadeva ustvariti na platnu iluzijo tretje dimenzije globine, plastičnosti; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; ekspr. kovati koga v tretje nebo zelo ga hvaliti, povzdigovati
   ♦ avt. dati v tretjo prestavo; ekon. tretja industrijska revolucija hitra kvalitetna sprememba delovnih sredstev z avtomatizacijo proizvodnje, z uporabo jedrske energije, umetnih mas; film. tretji plan kar je v prizorišču za drugim planom; jur. tretja oseba oseba, ki v pravnem razmerju ni stranka; sodišče tretje stopnje; lingv. tretji sklon; tretja stopnja pridevnika presežnik; mat. tretji koren kubični koren; tretja potenca števila; med. opeklina tretje stopnje opeklina, pri kateri so uničeni vsi sloji kože in podkožje; rel. tretji red cerkvena organizacija pod vodstvom nekaterih samostanskih redov, katere člani opravljajo posebne molitve, verske vaje; tretja božja oseba; šol. študij na tretji stopnji do 1980 študij na podiplomski stopnji; zgod. tretji stan v fevdalizmu meščani, obrtniki, trgovci, svobodni kmetje; Tretja [III.] internacionala mednarodno združenje komunističnih organizacij od 1919 do 1943

trétji -a -e sam.: dva sta naredila izpit, tretji pa ne; posvetuj se o tem še s kom tretjim; očitali so ji to in ono in tretje
● star. k prvemu, k drugemu in tretjemu pri licitaciji tretjič; žarg., avt. voziti v tretji, s tretjo v tretji prestavi; danes smo že v tretje tukaj tretjič; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima; preg. v tretje gre rado
♦ lit. tretje pri primeri tertium comparationis

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. od večje količine ločiti zlasti določeno količino: odvzeli so drobec kamnine za analizo; nekaj kapljic krvi so odvzeli za posebne preiskave; od honorarja je odvzel manjši znesek in ga poslal domov
   // povzročiti, narediti, da je česa manj: odvzeti od celote; toliko odvzemi, da bo mera točna; odvzeti in dodati
2. 2. navadno z dajalnikom narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: odvzeli so mu vozniško dovoljenje; odvzeli so jim vse olajšave, ugodnosti / odvzeti komu državljanstvo, pravice / odvzeti komu besedo
   // povzročiti, narediti, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: z novim blokom so jim odvzeli svetlobo / neuspeh mu je odvzel voljo do dela / odvzeti snovi določeno lastnost, sestavino; odvzeti čemu vodo
3. 3. narediti, da pride kaj od koga: odvzela mu je klobuk in palico; odvzeti komu prtljago
   // z dajalnikom narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja: odvzeti komu bolečine, gorje, skrb / odvzeti komu odgovornost oprostiti ga odgovornosti
   ● knjiž. odvzel mu je veliko dela opravil ga je namesto njega; knjiž. za kazen so jim za en dan odvzeli hrano jim je niso dali; knjiž. odvzeti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; žarg., šport. odvzeti komu rekord prekositi ga; s pilo odvzeti rob odstraniti ga del
   ♦ jur. odvzeti poslovno sposobnost v sodnem postopku odločiti, da zaradi pravno določenih okoliščin kdo ne sme urejati določenih ali vseh svojih pravnih zadev

odvzét -a -o: odvzeto premoženje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. odstranjevati kaj s površine česa, zlasti tekočine: posnemati maščobo, pene z juhe; z žlico posnemati smetano / posnemati kislo mleko
   // z drsajočim dotikom, gibom odstranjevati: kamenje ji je posnemalo kožo na podplatih
   // odstranjevati sploh: posnemati plast barve s stene; z obličem posnemati robove
2. 2. ravnati, govoriti tako, kot ravna, govori kdo drug: posnemati govorjenje, kretnje drugih; otrok rad posnema starejše; v oblačenju posnema odrasle; nekritično so ga posnemali / posnemati živalske glasove / posnemati dober zgled
   // prevzemati način umetniškega ustvarjanja: v dramatiki posnema Cankarja; posnemati ljudske pesmi / ta umetnostna smer posnema staro grško umetnost
3. 3. delati kaj čemu (dragocenejšemu) tako podobno, da vzbuja vtis pravega: slikar posnema marmor / to blago posnema irhovino
4. 4. knjiž., v zvezi z iz spoznavati, ugotavljati: iz njenih besed je posnemal, da ga ne mara; iz tega bi lahko posnemali, da dobro živi / iz pogovora posnemamo naslednje odgovore povzemamo
5. 5. prenašati
   1. a) s fotografskim aparatom na filmski trak ali fotografsko ploščo; fotografirati: posnemati motive iz narave / posnemati na filmski trak
   2. b) s filmsko kamero na filmski trak; snemati: ta prizor so dolgo posnemali
6. 6. rad. zapisovati zvok ali sliko na magnetni trak, ploščo: posnemati koncerte, opere
   ♦ agr. posnemati mleko po posebnem postopku odvzemati mu maščobo; obrt. posnemati kroj prenašati ga s krojne pole na prozoren papir ali neposredno na tkanino

posnemáje: govoril je, posnemaje znanega igralca; sok prekuhavamo, posnemaje pene

posnemajóč -a -e: posnemajoč njeno vedenje, je vse zabaval

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. odstraniti kaj s površine česa, zlasti tekočine: posneti maščobo, pene z juhe; posneti smetano z mleka / posneti mleko
   // z drsajočim dotikom, gibom odstraniti: žleb je posnel seno z voza; posneti si kožo pri padcu
   // odstraniti sploh: posneti plast ometa z zidu; posneti rob z obličem / z robcem ji je posnel pot s čela obrisal; ekspr.: reka je posnela del brega odnesla, odplavila; burja mu je posnela streho odnesla, odpihala
   // vrata se težko odpirajo, treba jih bo posneti pooblati
2. 2. narediti, reči tako, kot naredi, reče kdo drug: tako čudno je govoril, da ga ni bilo mogoče posneti; posneti kaj po kom / posneti dober zgled
   // prevzeti način umetniškega ustvarjanja: v svoji pesmi je posnel Ketteja; posneti našo ljudsko pesem; barvne tone je posnel po impresionistih
3. 3. narediti kaj čemu (dragocenejšemu) tako podobno, da vzbuja vtis pravega: slikar je posnel marmor / posneti krzno, usnje / odlično je posnel očetov podpis ponaredil
4. 4. knjiž., v zvezi z iz spoznati, ugotoviti: iz njenih besed je posnel, da ne živi slabo; iz njihovega pogovora je posnel, kaj ga čaka
5. 5. prenesti
   1. a) s fotografskim aparatom na filmski trak ali fotografsko ploščo; fotografirati: posneti pokrajinski motiv / posneti na barvni filmski trak
   2. b) s filmsko kamero na filmski trak: ta prizor so morali večkrat posneti; posneti film po noveli, romanu; zadnji del filma so posneli v naravi / posneti s kamero
6. 6. rad. zapisati zvok ali sliko na magnetni trak, ploščo: posneti glasove, glasbo; posneti popevko, simfonijo / posneti nastop folklorne skupine / nogometno tekmo so posneli na magnetoskopski trak / ta pevka je posnela že precej plošč
   ● ekspr. hoteli so mu posneti ves dohodek vzeti, pobrati; ekspr. malo je manjkalo, da mu niso posneli glave da ga niso ubili, usmrtili; zastar. posnel si je lase s čela pogladil; ekspr. pri tem je hotel vso smetano sam posneti imeti vso korist, vse ugodnosti; zastar. z očmi je posnel okoli sebe pogledal
   ♦ agr. posneti mleko po posebnem postopku odvzeti mu maščobo; fot. posneti na diafilm; obrt. posneti kroj prenesti kroj s krojne pole na prozoren papir ali neposredno na tkanino

posnét -a -o: privzeti in posneti običaji; posneti robovi na pohištvu; film je bil posnet pred dvema letoma; na magnetofonski trak posneta radijska igra; maslo iz posnete smetane; pesnitev je posneta po znani predlogi; posneto mleko; mojstrsko posnet prizor
● žarg., friz. posneti lasje postriženi tako, da je na vratu tanjša plast las kot na temenu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. kdor preiskuje: skriti se preiskovalcem
2. 2. pooblaščena uradna oseba, ki vodi preiskavo: preiskovalec ga je spretno zasliševal
   ♦ jur. preiskovalec do 1954 delavec pri javnem tožilstvu, ki opravlja preiskovalna dejanja v predhodnem kazenskem postopku do vložitve obtožnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. izreči svoje navadno dokončno, odločilno mnenje o določeni stvari: razsoditi spor; sama razsodi o moji prošnji; o tem bo že on razsodil; pravično, pravilno razsoditi / razsodišče je tako razsodilo
   ♦ jur. odločiti v postopku pred razsodiščem, sodiščem
2. 2. star. ugotoviti, presoditi: ne da se razsoditi, koliko je resnice v tem; kdo bi mogel to razsoditi

razsójen -a -o: zadeva je že razsojena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. nanašajoč se na sojenje: sodni običaji primitivnih ljudstev / sodna dvorana, palača / sodni akti, spisi / sodni organi
2. 2. nanašajoč se na sodišče: sodna administracija, uprava / sodna odločba / sodna komisija / sodni pripravnik; nekdaj sodni pristav, svetnik / sodni okoliš / sodni zapori nekdaj zapori za priprte osumljence, obtožence
   ● sodni dan ekspr. pravi sodni dan je bil velika zmeda, razdejanje; ekspr. pohiti vendar, kaj misliš, da te bodo do sodnega dne čakali (zelo) dolgo; ekspr. tega do sodnega dne ne bom pozabil nikoli; knjiž., ekspr. po sodnem dnevu svetovne vojne po grozotah, razdejanju; star. Bog ga je poklical pred sodni stol umrl je
   ♦ jur. sodni izvedenec uradno določen strokovnjak, na mnenje katerega se sodnik v sodbi opre; sodni kolek kolek, s katerim se sodišču plačujejo takse; sodni nalog; sodni senat, zbor; sodni stroški stroški v zvezi s sodnim postopkom; sodna oblast; sodna obravnava, razprava; sodna poravnava poravnava pred sodiščem v postopku tožbe; med. sodna medicina medicina, ki obravnava medicinska vprašanja v zvezi s pravosodjem; rel. sodni dan čas, ko bo Kristus sodil ljudem; zgod. sodni gospod v fevdalizmu zemljiški gospod s sodno oblastjo za svoje zemljiško gospostvo

sódno prisl.: sodno preklicati; sodno overovljen podpis

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. v nekaterih državah organizirana skupina ljudi, ki se zavzema za uresničenje svojega političnega programa: ustanoviti stranko; pristopiti k stranki; med strankami se je začel boj za zmago na volitvah; delavska, kmečka, komunistična, meščanska, socialistična stranka; konservativna, napredna stranka; vladna stranka; poslanci liberalne stranke; program, vodstvo stranke / od 1896 do 1919 Jugoslovanska socialnodemokratska stranka; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka; od 1905 do 1929 Slovenska ljudska stranka; na Hrvatskem, od 1861 do 1918 Stranka prava / politična stranka
2. 2. oseba v odnosu do osebe, organizacije, organa, ki ji opravlja določene storitve: pred okenci so že čakale stranke; raznašati mleko strankam; vsaka trgovina ima svoje stranke / on je naša stalna stranka / kot opozorilo: obveščamo cenjene stranke, da bo poslovalnica jutri zaprta; odprto za stranke od 8h do 12h
   // oseba v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika: ta odvetnik ima mnogo strank / dobra, slaba stranka
   // ekspr. moški v odnosu do prostitutke: na ulici so čakale prostitutke na svoje stranke
3. 3. oseba, skupina, organizacija, ki je v pravnem razmerju do druge osebe, skupine, organizacije: stranke v pogodbi o preživljanju; dogovor strank o dobavi blaga
   // vsaka od oseb, ki s svojimi zahtevami nastopajo pred organom, ki vodi postopek: zaslišati obe stranki
   ♦ jur. kontradiktorni stranki tožnik in toženec v pravdnem postopku; tožeča, tožena stranka; beseda strank zadnji govor tožilca, oškodovanca, zagovornika in obtoženca na obravnavi na sodišču
4. 4. stanovalec, stanovalci v enem stanovanju večstanovanjske hiše: terjati stranke zaradi neporavnane stanarine; v pritličje se je vselila nova stranka
5. 5. nav. ekspr. skupina ljudi, ki so o kaki stvari enakega mnenja: ukrep vodstva je bil všeč obema strankama / poslušalci so se razdelili v dve stranki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.