Fran > SSKJ

1. 1. približevati se koncu trajanja: dopust mu že poteka; rok za prijavo poteka / knjiž. dan je že potekal mineval
   // bližati se stanju, ko kaj ni več na razpolago; pohajati: stelja poteka; živila so začela potekati / potrpežljivost ji je vedno bolj potekala
2. 2. s prislovnim določilom izraža
   1. a) obstoj v prostoru zlasti glede na smer: državna meja poteka blizu naselij / ograja je potekala od enega konca dvorišča do drugega; tekmovalna steza poteka od začetka do konca stadiona / vodovodne cevi potekajo vzporedno; živca potekata vzporedno
   2. b) z glagolskim samostalnikom obstoj dejanja v prostoru in času: akcija je hitro in dobro potekala; preiskave so potekale več let; v državi potekajo velike družbene spremembe / vse poteka po načrtu / publ., z oslabljenim pomenom: boji so potekali ves dan bojevali so se; pogovor je potekal brez prič pogovarjala sta se; pouk poteka v slovenščini poučuje se
3. 3. knjiž. izvirati, izhajati: več pisateljev poteka s Primorske / astrologija poteka iz Mezopotamije

potekajóč -a -e: od severa proti jugu potekajoče gorovje; krožno potekajoče mišice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. enakomerno, urejeno pojavljanje značilnih elementov v delovanju, poteku česa: motiti ritem; biološki ritem pri človeku, v naravi; srčni ritem; ritem dihanja, hoje, plesa, valovanja; čut za ritem / ritem rok pri delu; utrujajoči ritem strojev / ritem letnih časov; ritem poskokov / držati ritem; priti v ritem / skakati, veslati v ritmu; noč in dan si sledita v stalnem ritmu
   // potek, dogajanje česa glede na pogostnost, način pojavljanja teh elementov: deklamacija je prešla v hitrejši ritem; počasen, poskočen ritem; ritem stavka / ritem današnjega življenja se mu zdi prehiter
   // hitrost poteka, dogajanja česa: ritem dela, rasti, razvoja / živahen južnjaški ritem mesta / publ.: narkomanija se širi z ritmom, ki zahteva odločno ukrepanje; z oslabljenim pomenom potekati v hitrem ritmu hitro
2. 2. publ. enakomerno pojavljanje vidnih elementov česa: ritem oblik; ritem okenskih odprtin na pročelju
3. 3. muz. glasbena prvina, ki temelji na odnosih tonov glede na trajanje in poudarek: na koncu skladbe se ritem spremeni; melodija, harmonija in ritem / plesni ritem; sinkopirani ritem / udarjati ritem
   // skupina tonov, sestavljena glede na trajanje in poudarek: ritmi črnske glasbe / dvodelni, trodelni ritem; jazzovski ritem; ritem sambe, tanga, valčka / napisati skladbo v ritmu polke
   ● publ. ljubitelji modernih ritmov skladb zabavne glasbe z izrazitim ritmom
4. 4. lit. urejeno pojavljanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov glede na pomensko vrednost besed v stavku: verzni ritem; ritem pesmi; ritem in metrum / jambski ritem; rastoči ritem pri katerem so poudarki na koncu govorne enote; svobodni ritem pri katerem ni stalnih poudarkov; vezani ritem pri katerem so poudarki stalni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine
2. 2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival
   // povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva
3. 3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu
   // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo
4. 4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl
5. 5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema
6. 6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov
7. 7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani
   ● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal

ločíti se in lóčiti se 
1. 1. biti različen, drugačen: človek se loči od živali / otroci se ločijo drug od drugega; tujci se po obleki ločijo od domačinov; virusi se po obliki ločijo
2. 2. ne biti več na določenem kraju: že v mladosti se je ločil od domačega kraja; težko se je ločil od doma / ločil se je od družbe in odšel na vrt / tu se reka loči od hribov in teče po ravnini
   // ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: tu se cesta in reka ločita / na ovinku se od ceste loči kolovoz odcepi
3. 3. raziti se, posloviti se: ločila sta se brez pozdrava; s temi besedami sta se ločila; ločili so se kot prijatelji / ne moreva več delati skupaj, čas je, da se ločiva
   // nav. ekspr., v zvezi z od nehati uporabljati, uživati: nerad se je ločil od svojega starega klobuka; otrok se težko loči od dude / težko se je ločil od posestva ga je dal, izročil drugemu
   // nehati kaj delati, početi: ločiti se od branja; težko se je ločil od kajenja
4. 4. poljud. prenehati biti v zakonski zvezi, strok. razvezati se: po desetih letih zakona sta se ločila / ločiti se sporazumno
   // v cerkvenem pravu prenehati biti v zakonski skupnosti, ostati pa v zakonski zvezi
   ● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti ločile niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; knjiž., ekspr. ob slovesu se njune roke niso mogle ločiti dolgo sta se držala za roke; star. rad bi še to dočakal, preden se bom ločil od sveta, s sveta umrl; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je

lóčen -a -o 
1. 1. deležnik od ločiti: v internatu so fantje ločeni od deklet; zakon je bil kmalu ločen; ločena žena; cerkev je ločena od države; dvorišča so ločena med seboj / ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje
2. 2. publ. ki časovno ali prostorsko ne poteka skupaj z drugim: ločeni in skupni nastopi; o tem so razpravljali na ločenih sejah; ločena pogajanja
   ● zakonca sta imela ločeni spalnici nista spala v isti spalnici; ekspr. ta vas je bila nekdaj ločena od sveta zelo oddaljena, težko dostopna; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; prisl.: glive in alge gojiti ločeno; vsak zbor skupščine je zasedal ločeno na svoji seji; seminarji bodo poleti, ločeno za dijake in študente; število udeležencev navesti ločeno po spolu
   ♦ muz. kratko, ločeno označba za način izvajanja staccato

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da kaj preneha
   1. a) delovati: prekiniti dovod bencina; prekiniti električni tok / prekiniti telefonsko zvezo / publ., z orodnikom prekiniti z dobavo
   2. b) obstajati, trajati: prekiniti molk, tišino / splošno veselje je prekinila vest o hudi nesreči
   3. c) navadno s prislovnim določilom za določen čas biti, potekati: burja tu za več dni prekine promet; prekiniti govor s ploskanjem; prekiniti igro, tekmo / prekiniti dopisovanje; prekiniti diplomatske stike s tujo državo
2. 2. za določen čas česa ne nadaljevati: raziskovalci so prekinili delo v jami; oddajo, sejo nekajkrat prekiniti / moral je prekiniti dopust; študij je prekinil za dve leti
3. 3. povzročiti, da kdo česa ne pove do konca: prekiniti govornika; vem, kaj boš rekla, jo je prekinil; prekiniti profesorja sredi predavanja
4. 4. narediti presledek, presledke v čem strnjenem: prekiniti črto
5. 5. publ., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: z njim je prekinil / s temi metodami smo dokončno prekinili / prekiniti s tradicijo
   ● publ. v tej državi še niso prekinili ognja, z ognjem še trajajo boji; pog. prekinila je s fantom ni več v ljubezenskem odnosu z njim
   ♦ jur. prekiniti obravnavo; prekiniti delovno razmerje; med. prekiniti nosečnost

prekínjen -a -o: na šivih prekinjen vzorec; kulturni razvoj je bil s tem za dolgo prekinjen; nadaljevati prekinjeno igro; zveza z mestom je prekinjena
♦ avt. prekinjena črta črta vzdolž ceste, čez katero voznik sme zapeljati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da kaj preneha
   1. a) delovati: električni tok prekinja avtomat / prekinjati telefonske zveze
   2. b) obstajati, trajati: prekinjati molk, tišino / ne prekinjaj prijateljstva z njim
   3. c) navadno s prislovnim določilom za določen čas biti, potekati: burja tu večkrat prekinja promet; govor je prekinjalo ploskanje
2. 2. večkrat za določen čas česa ne nadaljevati: delo, petje pogosto prekinjajo; pouk so prekinjali tudi za več let
3. 3. povzročati, da kdo česa ne pove do konca: prekinjati predavatelja / oprostite, da vas prekinjam
4. 4. delati presledek, presledke v čem strnjenem: prekinjati črto / morsko gladino so prekinjale plitvine

prekínjan -a -o: enakomerno prekinjani glasovi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. zelo močen čustveni odziv zaradi zlasti negativnega doživetja: doživeti pretres; to razočaranje je povzročilo v njem pretres; opomoči si od pretresa / čustveni, duševni, živčni pretres
2. 2. glagolnik od pretresti: pretres žita v vreče / pretres načrta, predlogov; kratek pretres pomenov manj znanih besed / kritičen pretres umetnine / dati, vzeti kaj v pretres
   ♦ med. pretres možganov funkcijska prizadetost možganov zaradi udarca, padca
3. 3. nav. ekspr. kar ima za posledico bistvene spremembe: to je bil odločilen reorganizacijski pretres; doba velikih družbenih pretresov / potekati brez pretresov / njena ljubezen je doživljala pretrese

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. s trganjem narediti dva dela: pretrgati nit, verigo; pretrgati čez pol, na dvoje, podolgem; žila se mu je pretrgala
2. 2. s trganjem narediti, da kaj ni več celo: pretrgati mrežo, papir, vrečo; pretrgal je ovitek s svinčnikom; ob močnem poku se bobnič lahko pretrga; zavesa se je pretrgala do tal; pretrgati si žilo
   // narediti, da kaj ni več strnjeno, celo: pretrgati obroč zasledovalcev / sonce je pretrgalo goste oblake; ekspr. blisk pretrga temo; megla se je pretrgala; oblaki so se včasih pretrgali / kolona se je le redko pretrgala / ekspr. noč na obzorju se je pretrgala na obzorju se je zasvetilo; začelo se je daniti; pren. misel se mu je pretrgala
   ● ekspr. pretrgati nit življenja povzročiti smrt
   ♦ anat. pretrgati himen
3. 3. narediti, povzročiti, da kaj preneha
   1. a) obstajati, trajati: pretrgati dolgotrajen molk; tišino je pretrgalo brnenje letala / pretrgati pogodbo; pretrgati razmerje s kom; pretrgati diplomatske stike s tujo državo; zveza med njima se je pretrgala / pretrgale so se vse vezi, ki so jih povezovale
   2. b) za določen čas biti, potekati: zimski viharji pretrgajo plovbo po morju; njegov prihod je za nekaj časa pretrgal zabavo / vojna je pretrgala kulturni razvoj; dopisovanje med njima se ni pretrgalo
4. 4. redko za določen čas česa ne nadaljevati; prekiniti: delo so pretrgali; pretrgati pogajanja; sejo so morali pretrgati / pretrgati študij za dve leti
5. 5. publ. prenehati imeti zvezo s kom, s čim: z njim sem pretrgal / prvi pesnik, ki je pretrgal s socialističnim realizmom / pretrgati s tradicijo; pretrgal je s svojo preteklostjo začel živeti drugače

pretŕgati se ekspr.  izčrpati se, uničiti se: pretrgati se od garanja, z delom; skoraj pretrgal se je od kričanja
● žarg. tako se ga je napil, da se mu je film pretrgal da je izgubil zavest; ekspr. sredi stavka se mu je glas pretrgal nenadoma ni mogel več govoriti; ekspr. pretrgam se lahko, pa tega ne bom dosegel tudi z velikim trudom, prizadevanjem tega ne bom dosegel; ekspr. on se res ne bo pretrgal ni zelo delaven

pretŕgan -a -o: nadaljevati pretrgani pogovor; slišati je bilo kratke, pretrgane stavke; zvezati pretrgano nit, žico; zveza z mestom je pretrgana; vse delo je bilo s tem pretrgano
● ekspr. po cesti se potika pretrgan pes zelo suh, shujšan
♦ avt. pretrgana črta črta vzdolž ceste, čez katero voznik sme zapeljati; lit. pretrgana rima rima, pri kateri se ujemata samo drugi in četrti verz; prisl.: pretrgano govoriti, pripovedovati; v daljavi je pretrgano grmelo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. z udarcem, udarci narediti iz česa majhne, drobne dele: razbiti kamen, skalo; s kladivom razbiti / razbiti oreh; ekspr. razbiti na drobne koščke čisto, popolnoma
   // razbiti na veliko drobcev; udaril je in led se je razbil; pren., ekspr. razbiti temelje družbenega reda
   // nasilno zelo poškodovati: demonstranti so razbili poslopje, spomenik; s sekiro razbiti vrata / granata je razbila bunker
   // narediti, povzročiti, da kaj zaradi udarca, padca
   1. a) razpade na majhne, drobne dele: vse kozarce je že razbila; s fračo je razbil šipo; zrcalo je padlo na tla in se razbilo / vsa jajca so se razbila
   2. b) se zelo poškoduje, uniči: otrok bo igrače hitro razbil; razbiti avtomobil; čoln se je razbil ob čereh; razbiti si koleno / v pretepu mu je razbil nos
2. 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaka celota preide v dele: razbiti veliko posestvo; prostor razbijemo s primerno namestitvijo pohištva; z nastankom nove države se je ozemlje razbilo / razbiti vojaško enoto; skupino bo treba razbiti zaradi negativnih vplivov na druge učence / razbiti razred v dva manjša
   // narediti, povzročiti, da kaj preneha
   1. a) obstajati: s svojim vmešavanjem je razbila prijateljevo družino; njuno prijateljstvo se je razbilo / razbiti stari družbeni red / razbiti enotnost / tujčev prihod je razbil dobro razpoloženje / razbiti upanje
   2. b) delovati: aretacije so razbile organizacijo, stranko
   3. c) biti, potekati: policija je razbila demonstracije; nasprotna skupina si bo prizadevala razbiti sestanek
3. 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: razbiti ideale; razbiti teorijo; v trenutku so se razbile vse iluzije / razbiti predsodke odpraviti
   ● ekspr. ta dogodek mu je razbil vse načrte preprečil, onemogočil; ekspr. glavo ti bom razbil, če ne umolkneš kaznoval te bom; tepen boš
   ♦ fiz. razbiti atom; šah. razbiti obrambo doseči, da kralj nasprotnega igralca zaradi premaknitve ali izgube figure ni več zavarovan

razbívši zastar.: razbivši vrata, so vdrli v hišo

razbít -a -o: razbita družina; skleda je razbita ležala na tleh; razbito okno; jedro društva je razbito
● knjiž. odgovarjal je z razbitim glasom žalostnim; publ. ozemlje je zelo razbito in nepregledno razčlenjeno; knjiž., redko pesnik je postajal vedno bolj razbit razdvojen, razklan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. uradno sporočiti javnosti: razglasiti izid volitev; razglasiti rezultate; razglasiti sodbo; na koncu delovne akcije so razglasili udarnike; po radiu so razglasili, da bo cesta zaradi popravil zaprta / javno razglasiti
   // ekspr. povedati, sporočiti veliko ljudem: novico je takoj razglasil; povsod je razglasila, da se bo poročila
2. 2. uradno sporočiti javnosti, da kaj začne
   1. a) obstajati, potekati: razglasiti republiko / razglasiti mobilizacijo; v vsej državi so razglasili vojno stanje; razglasiti stavko
   2. b) veljati: razglasiti ustavo, zakon
      // v zvezi z za uradno sporočiti javnosti, da ima kdo določen položaj, naziv: razglasili so ga za častnega doktorja ljubljanske univerze; razglasiti za kralja; razglasil se je za predsednika / razglasiti območje za narodni park
3. 3. uradno priznati določeno dejstvo, ugotovitev: dal je razglasiti, da je njegov sin mrtev / razglasiti za neprištevnega, polnoletnega
4. 4. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: kritiki so film razglasili za pornografski; razglasiti imenovanje za neveljavno; izraz so razglasili za germanizem; razglasiti koga za goljufa; javno razglasiti trditev za neresnično
5. 5. nekdaj javno prebrati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je pred cerkvijo razglasil nove predpise
6. 6. zastar. objaviti: pesmi je razglasil nekaj let pred svojo smrtjo
   ♦ jur. razglasiti za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; rel. razglasiti za dogmo; razglasiti za svetnika

razglašèn -êna -o tudi razglášen -a -o 
1. 1. deležnik od razglasiti: bila je razglašena za najboljšo športnico leta
2. 2. knjiž. znan, slaven: igrati delo najbolj razglašenega sodobnega dramatika
3. 3. knjiž. razvpit: v mladosti je bil razglašen ženskar / razglašeno zabavišče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. uradno sporočati javnosti: razglašati rezultate glasovanja; razglašati po radiu, v časopisu / kresovi so razglašali nevarnost; sirene razglašajo alarm / napis razglaša, da je cesta zaprta opozarja
   // ekspr. razširjati, učiti: razglašati nove ideje; ne razglašaj krivih naukov
   // ekspr. pripovedovati, sporočati veliko ljudem: ne razglašaj svojih težav; povsod je razglašal, da se bo poročil; razglašala je, kar bi moralo ostati skrivnost / ne razglašajte vsem, kaj se je zgodilo / pesmi bodo razglašale tvojo lepoto
2. 2. uradno sporočati javnosti, da kaj začne
   1. a) obstajati, potekati: razglašati splošno mobilizacijo
   2. b) veljati: razglašati ustavo
      // v zvezi z za uradno sporočati javnosti, da ima kdo določen položaj, naziv: razglašati za predsednika republike, za vladarja
3. 3. uradno priznavati določeno dejstvo, ugotovitev: po določenem času razglašajo pogrešane za mrtve / razglašati dokumente za neveljavne; razglašati trditev za neresnično
4. 4. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: nekatere ljudi so razglašali za manjvredne; ne razglašaj me za lažnivca; vsega ne smeš razglašati za napako; začeli so se razglašati za Slovence
5. 5. nekdaj javno prebirati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je razglašal, kdaj in kje bo semenj
6. 6. zastar. objavljati: kritike je razglašal v različnih časopisih

razglášati se star.  slišati se: zvonjenje se je razglašalo po vsej dolini

razglášan -a -o: pogosto razglašana obvestila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. delovati s silo na kaj prožnega, podolgovatega na dveh koncih in v nasprotni smeri krožno okrog vzdolžne osi: viti mokro brisačo; viti srobot, vrbovo šibo / viti pramen prediva sukati
   // viti prejo presti
   // od zadrege je vila prste
2. 2. zvijati: viti papir / začel si je viti cigareto; viti piščal iz muževnega lubja / sedi pri peči in vije štrene; viti vrv v osmico / viti nit na tulec navijati
   // dajati, polagati okrog česa; ovijati: viti vence okrog stebrov; viti si šal okrog glave
3. 3. delati, povzročati, da deli česa pridejo v nenaravne položaje: veter vije veje, vrhove dreves / ptič vije glavo / ženske so vile roke in jokale / vili so ga krči; božjast ga je vila imel je božjastni napad
   // brezoseb., ekspr. vilo ga je od smeha zvijal, pripogibal se je
   // kriviti: viti palice za obroče / ekspr. revmatizem mu vije prste
4. 4. knjiž. plesti, spletati: dekleta vijejo vence / lastovke vijejo gnezda
5. 5. ekspr. povzročati bolečine, težave: bolezen ga je hudo vila; protin ga vije / brezoseb. po trebuhu, v trebuhu ga vije
   // povzročati težave pri opravljanju, premagovanju česa: delo ga vije; služba ga je prve dni hudo vila
   // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: jeza, strah ga vije; skrbi ga vijejo
6. 6. redko močno pihati: burja vije čez skale; brezoseb. vihar ni ponehal, še huje je vilo
7. 7. nar. dolenjsko hiteti s čim: vil je z zidanjem / viti z delom pozno v noč
   ● star. sušec zmeraj vije, če ne z glavo, pa z repom v začetku ali ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme; nar. «Ne jutri, še danes je zdravnik potreben,» je deseti brat vil svojo (I. Zorec) vztrajal pri svojem mnenju; knjiž., ekspr. pesniku so vili lovorove vence so ga slavili
   ♦ etn. kačo viti otroška igra, pri kateri udeleženci, držeč se za roke, tekajo v vijugah

víti se 
1. 1. premikati telo lokasto od namišljene vzdolžne osi; zvijati se: črv se vije na soncu; telo se vije od bolečine; viti se od smeha; viti se pri plesu, pod udarci
   // tako premikajoč telo lesti, iti: po prekopani zemlji se vijejo deževniki; po poti se vije gad
2. 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri
   1. a) premikati se: sprevod se vije od cerkve do trga; kolona se vije po cesti / kólo se že vije že plešejo
   2. b) razprostirati se: cesta, potok se vije po dolini; za vasjo se vije železnica; steza se vije navzgor / izpod klobuka se vijejo kodri; trta se vije po zidu / s stolpa se vije zastava plapolaje visi
      // ekspr. širiti se, prihajati: iz kuhinje se vije prijeten vonj
3. 3. premikati se v kaki smeri, krožeč okrog namišljene osi: dim se vije iz pipe; sokol se vije kvišku
   // potekati v kaki smeri okrog namišljene osi: stopnice se polžasto vijejo navzgor / srobot se vije okrog vej / okrog glave se ji vijejo debele kite
4. 4. biti v stanju, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deska se vije; platnice se vijejo
   // biti v stanju, ko se krivi okrog namišljene osi: koruzni listi se vijejo od suše / lasje se vijejo kodrajo

vijóč -a -e: navzgor vijoča se pot; iz predora v predor vijoča se železnica

vít -a -o: vita vrv; močno vita preja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem naredi, da ni več na določenem mestu: pravkar je zapustil dvorano; vojaki so zapustili položaje; večkrat na dan zapusti stanovanje / zapustiti volišče / zapustiti zabavo, zborovanje / vlak je zapustil postajo odpeljal z nje
   // izraža, da osebek naredi, da ne prebiva, živi več kje: zapustiti dom, domovino; zapustiti rojstni kraj / medved je že zapustil svoje bivališče; mladiči so zapustili gnezdo
2. 2. izraža, da osebek naredi, da preneha biti, se nahajati skupaj s kom: dokler je bila pot neznana, ga ni zapustil; pes ni zapustil ranjenega gospodarja / tu cesta zapusti reko preneha potekati ob njej
   // ekspr. senca ga ne zapusti
   // izraža, da osebek naredi, da preneha bivati, živeti skupaj s kom: otroci so odrasli in zapustili starše / zapustiti družino / bolna žival zapusti čredo; samica zapusti mladiče / v osmrtnicah nenadoma nas je zapustil naš oče je umrl
3. 3. narediti, da preneha določeno razmerje s kom: dekle ga je zapustilo; mož je zapustil ženo
   // prenehati skrbeti za koga, pomagati komu: prijatelji ga niso zapustili; velik revež je, vsi so ga zapustili; v stiski, težavah ga niso zapustili
4. 4. narediti, da kdo kaj dobi kot dediščino: domačijo, posestvo je zapustil sinu; zapustil mu je veliko premoženje / ekspr. žena mu je ob smrti zapustila dva otroka / ekspr. po končani šoli je knjige zapustil bratu dal, prepustil
5. 5. narediti, povzročiti, da kje je, ostane, kar izraža dopolnilo; pustiti: tat ni zapustil sledov / težko življenje ji je zapustilo številne gube na obrazu / umrli ni zapustil oporoke ni naredil
   // pog. predstava je zapustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala; ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest
6. 6. nav. ekspr. izraža prenehanje sposobnosti, stanja pri kom, kot ga določa samostalnik: zapustil ga je razum, spomin, vid / telesne moči so ga zapustile / dobra volja ga je zapustila; nenadoma ga je zapustila zavest
7. 7. pretrgati svojo dejavno vključenost v kaj: zapustiti šolo, tovarno / zapustiti delo, službo
8. 8. publ. ne upoštevati: v svojih delih je večkrat zapustil načela estetike
   ● ekspr. sreča ga je zapustila prenehal je biti uspešen; ekspr. zapustiti kolesnice starega nehati živeti, delati po starem, ustaljenem načinu; kmalu bo zapustil posteljo ozdravel; evfem. zapustiti (ta) svet umreti

zapustíti se nav. ekspr.  zanemariti se: ženske se v teh letih rade zapustijo / postal je odličen mojster, toda kmalu se je zapustil

zapustívši star.: zapustivši prijateljico, je stekla proti domu

zapuščèn -êna -o 
1. 1. deležnik od zapustiti: skrbeti za zapuščene otroke; umrl je od vseh zapuščen; pravkar zapuščena soba
2. 2. ekspr. neurejen, zanemarjen: zapuščen sadovnjak; vrt je zaradi bolezni gospodarja čisto zapuščen
3. 3. ekspr. prazen, nenaseljen: zapuščena vas / okoli doma je bilo vse tiho in zapuščeno / zapuščeni rovi v rudniku
4. 4. ekspr. osamljen, sam: po smrti moža se je počutila zelo zapuščena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. knjiž. napisan na robu strani v knjigi ali rokopisu; obroben: marginalne pripombe
2. 2. publ. postranski, nepomemben: diferenciacija bi morala potekati na vsebinskih ne pa na marginalnih kriterijih; moralno marginalna vprašanja
   ♦ ekon. marginalna korist korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. po dolgem razsekati, razklati: razcepiti deblo, panj; s sekiro razcepiti; udaril je in hlod se je razcepil / vihar je razcepil vrh macesna preklal, razklal; noht se mu je razcepil / razcepiti na dvoje; pren., ekspr. blisk je razcepil noč
   // narediti, da kaj začne potekati v dve ali več smeri: razcepiti cesto; v dolini se proga razcepi / reka se razcepi v rokave; vejasto se razcepiti
2. 2. ločiti v dele, skupine: stalni spori bodo razcepili organizacijo; prej enotno delavstvo se je razcepilo / razcepiti državo razdeliti
   ♦ fiz. razcepiti jedro uranovega izotopa; kem. razcepiti molekulo; mat. razcepiti polinom razstaviti ga na faktorje

razcépljen -a -o: razcepljen jezik; razcepljeni lasje; razcepljeni smo na več taborov; drevesasto, viličasto razcepljen
● knjiž., redko duševno, notranje razcepljen človek razdvojen, razklan
♦ bot. razcepljeni list

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. hoditi, iti kam s kom, zlasti zaradi družbe, varstva: spremljati otroka do šole; spremljati znanca na postajo; spremljati koga v kino; krajši čas spremljati / vsako leto jo spremlja na počitnice / detektivi so ga ves čas spremljali zasledovali
2. 2. delati, da se kaj pojavlja, poteka istočasno s čim drugim, navadno kot dopolnilo tega: gledalci so spremljali ples z enakomernim ploskanjem / pesem so spremljali vriski
   // pojavljati se, potekati istočasno s čim drugim, navadno kot posledica tega: ugotavljati pojave, ki spremljajo tehnološki razvoj; hiter telesni razvoj mladostnika spremlja slabokrvnost
3. 3. navadno z igranjem na instrument dopolnjevati petje, igranje koga: pela je, on pa jo je spremljal na klavirju; spremljati se s kitaro
4. 4. z gledanjem, poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: spremljati film, predavanje, razlago / z zanimanjem je spremljal njun pogovor poslušal; tekmo je spremljal po televiziji gledal
   // sproti se seznanjati s čim: spremljati politično dogajanje; spremljati razvoj znanosti
   ● ekspr. vso pot ga je spremljala ta misel je premišljeval o tem; ekspr. nesreča ga spremlja vse življenje vse življenje je nesrečen; ekspr. smola ga spremlja vse se mu ponesreči; ekspr. dolgo jo je spremljal z očmi je gledal za njo

spremljáje: spremljaje ga do vrat, mu je nekaj šepetal; pripovedovala je o nesreči, spremljaje svojo pripoved z vzdihi

spremljajóč -a -e: spremljajoči jezdeci; razvoj industrije z vsemi spremljajočimi pojavi

sprémljan -a -o: predavanje bo spremljano z diapozitivi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da se kaj preneha gibati, premikati: ustaviti avtomobil, ladjo; ustaviti konja / miličnik je ustavil avtobus; z roko, znakom ustaviti vozilo; elipt. voznik je ustavil pred hišo / avtostoparju je ustavil že prvi avtomobil / ustavil je prvega človeka na cesti in ga vprašal
   // narediti, povzročiti, da kaj preneha teči: ustaviti ranjencu kri / ekspr. ustaviti solze
2. 2. narediti, povzročiti, da kaj preneha delati, delovati: predica je ustavila kolovrat; ustaviti motor, stroj / ustaviti obrat, tovarno
3. 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: komaj je začel delati, pripovedovati, so ga že ustavili; če se ona kaj nameni, je nihče ne ustavi ji nihče ne prepreči
   // ustaviti govornika / ustaviti vprašanja vsiljivih novinarjev
4. 4. narediti, povzročiti, da dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, preneha: zaradi pomanjkanja surovin ustaviti delo; ustaviti dobavo, pomoč, prodajo; ustaviti poskuse / ustaviti izpadanje las; ustaviti krvavitev / ustaviti promet; razvoja ni mogoče ustaviti / elipt.: ustaviti časopis prenehati ga izdajati; ustaviti kredit, pokojnino prenehati dajati, izplačevati; ustaviti ogenj preprečiti njegovo širjenje; pogasiti ga
   // ekspr. ustaviti korak ustaviti se
   ♦ avt. znak ustavi znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; jur. ustaviti kazenski, sodni postopek; ustaviti preiskavo; voj. ustaviti ogenj, oborožen spopad

ustáviti se 
1. 1. prenehati se gibati, premikati: avtomobil, dvigalo se ustavi; vlak se na tej postaji ne ustavi; ustaviti se sredi ceste, pred hišo; hodi težko, zato se večkrat ustavi; nepričakovano, sunkovito se ustaviti / ko se avtobus ustavi, izstopijo / kazalec tehtnice se je ustavil pri osemdesetih kilogramih / ekspr. koraki se ustavijo pred vrati
   // prenehati teči: kri se mu ni hotela ustaviti / ekspr. solze so se ji ustavile
2. 2. prenehati delati, delovati: motor, stroj se nenadoma ustavi; ura se mi je ustavila, naviti jo je treba / če ne bo surovin, se bo tovarna ustavila bo prenehala obratovati
   // ekspr. sredi stavka se mu pero ustavi neha pisati
   // prenehati delati kaj sploh: ustaviti se sredi dela
3. 3. prenehati potekati, se razvijati: delo, napredovanje se je ustavilo; z modernizacijo vasi se je odseljevanje ustavilo / na tej stopnji se je razvoj ustavil / dolžina kril se je ustavila pod kolenom se ni naprej krajšala
4. 4. s prislovnim določilom prekiniti pot in se določen čas zadržati kje: mimogrede se ustavi pri stricu; za en teden se je ustavil pri prijatelju / v tem hotelu se večkrat ustavim
5. 5. s širokim pomenskim obsegom zaradi podrobnejše obravnave, obdelave ostati daljši čas ob čem, pri čem: ustaviti se ob odgovoru, pri bistvenih vprašanjih; ta znanstvenik se ni ustavil samo pri atomu / razprava se je ustavila tudi ob tem vprašanju je zajela tudi to vprašanje; misel se mu je ustavila pri očetu spomnil se je očeta; začel je razmišljati o očetu
6. 6. nav. 3. os. povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: meso se mu je ustavilo; že po nekaj žlicah se mi je ustavilo / najedel se je štrukljev, da se mu je ustavilo
7. 7. star. upreti se: ustaviti se obsodbi, predlogu / ustaviti se komu v obraz
   ● ekspr. zdelo se ji je, da se je čas ustavil da mineva zelo počasi; ekspr. v tej deželi se je čas ustavil ni nikakršnega napredka; ekspr. kadar se mu delo ustavi, odide na sprehod kadar ne more, ne zna več delati naprej; ekspr. pogled se mu ustavi na neznancu začne gledati neznanca; ekspr. srce se ji je ustavilo, ko jih je zagledala zelo se je prestrašila

ustavívši zastar.: ustavivši kolovrat, reče

ustávljen -a -o: ustavljen promet; preiskava je ustavljena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da se kaj preneha gibati, premikati: ustavljati avtomobil, konja / miličniki so ustavljali vsa vozila; z roko ustavljati; elipt. ustavljam, ustavljam, pa noben voznik ne ustavi / ustavljati mimoidoče
   // delati, povzročati, da kaj preneha teči: ustavljati ranjencu kri / ekspr. s šalami ustavljati solze
2. 2. delati, povzročati, da kaj preneha delati, delovati: ustavljati motor, stroj / zaradi pomanjkanja surovin ustavljati tovarne
3. 3. delati, povzročati, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: ni mogel brati, pripovedovati, ker so ga ves čas ustavljali / ljudje so govornika pogosto ustavljali / ekspr. ponos mu je ustavljal korak
4. 4. delati, povzročati, da postaja dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, počasnejše ali da preneha: tovarne ustavljajo delo, proizvodnjo / ustavljati krvavitev / miličniki so ustavljali promet / elipt.: ustavljati kredite, pokojnine prenehavati jih dajati, izplačevati; ustavljati ogenj preprečevati njegovo širjenje; gasiti ga

ustávljati se 
1. 1. prenehavati se gibati, premikati: na vrhu klanca so se težko naloženi vozovi ustavljali / na tej postaji se ustavljajo vsi avtobusi, vlaki / ustavljati se s pogledom na kom
   // prenehavati teči: kri se ranjencu že ustavlja
2. 2. prenehavati delati, delovati: kolovrat, stroj se ustavlja / ura se pogosto ustavlja, nesi jo k urarju / mlini, žage se ustavljajo prenehavajo obratovati
   // prenehavati delati kaj sploh: pripovedovalec se je večkrat ustavljal; ne ustavljajte se na pol poti, ampak uresničite svoj načrt / taki ljudje se ne ustavljajo niti pred zločinom
3. 3. prenehavati potekati, se razvijati: bolezen se že ustavlja; napredovanje, odseljevanje se ustavlja
4. 4. s prislovnim določilom prekinjati pot in se določen čas zadrževati kje: turisti se v mestu ob jezeru radi ustavljajo / v tej gostilni se redko ustavljam
5. 5. s širokim pomenskim obsegom zaradi obravnave, obdelave ostajati daljši čas ob čem, pri čem: razpravljavci se ustavljajo pri različnih vprašanjih / misel se mu ustavlja tudi pri znancih
6. 6. povzročati stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: enolična hrana se človeku začne kmalu ustavljati; pijača, žganje se mu ustavlja
7. 7. star. upirati se: ustavljati se napadalcu, oblasti; ustavljati se nasprotniku z besedami, orožjem; odločno, uspešno se ustavljati komu / hrast se ustavlja vsem neurjem kljubuje
   ● ekspr. televizijska kamera se ustavlja na obrazih, rokah snema obraze, roke; ekspr. ob teh dogodkih, podatkih se človeku ustavlja pamet teh dogodkov, podatkov človek ne more razumeti; ekspr. kadar se ti delo začne ustavljati, prenehaj in se odpočij kadar ne moreš, ne znaš več delati naprej

ustavljáje: ustavljaje voz se spotakniti; ustavljaje se na vsakem koraku, priti na vrh

ustavljajóč -a -e: stati ob robu ceste, ustavljajoč avtomobile

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. (nezaželeno) tekoč se odstraniti od kod, iz česa: obvezal si je rano, da bi mu kri ne utekla / vino je uteklo iz soda izteklo
   // odteči: voda je s poplavljenih področij kmalu utekla; povodenj se uteče
2. 2. knjiž. uiti, pobegniti: ujetniki so utekli; uteči od doma / pes jim je utekel / z zagozdami zavarovati vagone, da ne utečejo
   // s tekom se umakniti pred kom, izmakniti se komu: ranjena srna ni mogla uteči pred zasledovalci / komaj so utekli pred nevihto
   // z dajalnikom uiti, izmakniti se: uteči sovražniku; tekel je, kolikor je mogel, pa mu ni mogel uteči / uteči padajočemu kamenju / uteči nesreči, usodi
   ● smrti nihče ne uteče vsakdo mora umreti
3. 3. preh. z načinom vožnje ali delovanja narediti, da kaj novega doseže normalno stopnjo teka, delovanja: uteči avtomobil, motor

utêči se 
1. 1. začeti potekati redno, brez zastojev: delo se je v kratkem času uteklo; serijska proizvodnja se je že utekla / te oblike dela se morajo šele uteči
2. 2. ekspr. zmanjšati se, izginiti: počakaj, da se mu jeza uteče; tudi huda žalost se sčasoma uteče

utečèn -êna -o: utečen način občevanja, življenja; avtomobil je pravilno utečen; podjetje z utečeno proizvodnjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. s silo, usmerjeno proti sebi
   1. a) povzročati premikanje česa za seboj, k sebi: ena lokomotiva vleče, druga potiska; vol vleče plug; konj dobro vleče / z avtomobilom vleči prikolico / vleči plezalca navzgor
   2. b) z določenim namenom delovati na kaj: otrok vleče mater za krilo; vleči vrv zvonca
2. 2. s silo, usmerjeno proti sebi, premikati kaj tako, da se stalno dotika podlage: lažje zavoje je nosil, težje pa vlekel / za seboj je vlekel dolgo ogrinjalo
3. 3. premikati kaj po površini: vleči čopič po platnu / vlekel je s prstom po mizi in pisal črko t
4. 4. s črtanjem delati: vleči črto od pike do pike
5. 5. spravljati kaj iz česa, s česa, navadno s silo: vleči trsko iz prsta; vleči zamašek iz steklenice; vleči prt z mize / ekspr. vlekel je stvari iz torbe jemal
6. 6. s prislovnim določilom s sunkovitimi gibi spravljati kaj na drugo mesto, v drug položaj: vleči zavese narazen; vlekel si je kapuco na glavo / ekspr. vleči obleko nase hitro se oblačiti
   // kot opozorilo na vratih vleci
7. 7. z delovanjem sil v nasprotnih smereh povzročati, da kaj doseže
   1. a) večjo, največjo dolžino: vleči gumijasto cev
   2. b) večjo, največjo površino: vleči tkanino / vleči testo
8. 8. ekspr. s težavo nositi: prijela je kovček in ostalo prtljago in vse skupaj vlekla v sobo
   // z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga; nositi: kaj vse vleče na počitnice: medveda, punčko, pajaca
9. 9. navadno z močnimi vdihi zajemati in spravljati vase: vleči dim iz cigarete / vleči cigareto, cigaro, pipo / ekspr. vleči sapo vase globoko vdihavati
10. 10. ekspr. sesati: mladič je zadovoljen vlekel / vleči dudo
11. 11. ekspr. piti (alkoholne pijače): steklenica je šla iz rok v roke in vsak je dolgo vlekel / pog. rad ga vleče
12. 12. nav. 3. os. gibati, premikati se z enega področja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi; pihati: hladno vleče; zunaj precej vleče / ves dan je vlekel veter / zapri vrata, pod noge mi vleče čutim hlad, premikanje hladnega zraka okrog nog
13. 13. odvajati dim: ko so prvič zakurili, dimnik ni vlekel; peč je le začela vleči
14. 14. nav. ekspr. povzročati, da traja kaj dalj časa: poročanje o dogodku je zelo vlekel / godbeniki so nekoliko vlekli prepočasi igrali
15. 15. ekspr., s prislovnim določilom spravljati koga kam, navadno brez njegove privolitve: vlekel je otroka z igrišča v hišo / navezanost na dom ga vleče stran; nekaj me je vleklo k potoku / brezoseb. zelo ga vleče v planine / ni postal pravnik, srce ga je vleklo h glasbi
16. 16. ekspr. zavajati v zmoto, varati: zdaj me boš še ti vlekel; pošteno ga je vlekel
17. 17. ekspr. vzbujati pri kom zanimanje: grad vleče turiste; morsko dno ga najbolj vleče
    // vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos: tako branje me vleče
18. 18. pog. dobivati, prejemati: za to delo vleče lepo plačo / pri sodelovanju vleče dobiček
19. 19. ekspr., v zvezi z na imeti zelo majhno mero lastnosti, ki jo izraža dopolnilo: papir vleče na rumeno; vino vleče na kislo
20. 20. ekspr. težko živeti, prebijati se: kako živite? Vlečemo; nekako še vlečemo
21. 21. metal. s spravljanjem skozi votlico zmanjševati presek: vleči palico, žico / vleči aluminij, jeklo
    ● ekspr. z njegovim prihodom je začel vleči drug veter razmere so se spremenile; ekspr. vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; ekspr. spet vleče nekdanje doživljaje na dan se jih spominja, pripoveduje o njih; ekspr. dreto vleči smrčati; ekspr. vleči harmoniko igrati na harmoniko; star. vleči koga skozi zobe, po zobeh opravljati, obrekovati; ekspr. vleči koga za nos varati ga; pog. ker se ne moremo dogovoriti, kdo naj gre, bomo vlekli listke žrebali z listki; ekspr. komaj vleče noge za seboj od utrujenosti, slabosti zelo težko hodi; ekspr. nihče te ne bo za lase vlekel tja te spravljal proti tvoji volji, zelo silil; star. nezrelo sadje vleče usta skupaj povzroča trpek okus; ekspr. vleči vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. od jutra do noči je vlekel žago žagal; ekspr. vleči na uho, ušesa prisluškovati; ekspr. eni vlečejo za tri, drugi postopajo brez dela zelo delajo, se trudijo; ekspr. v teh krajih vlečejo po dolenjsko govorijo, izgovarjajo; žarg. motor dobro vleče deluje; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo
    ♦ etn. vleči ploh šega, da mora tisti, zlasti dekle, ki se je nameraval poročiti, a se ni, na pepelnično sredo vleči ploh skozi vas; obrt. šiv vleče povzroča gubanje tkanine

vléči se 
1. 1. zaradi gostosti, lepljivosti pri vlivanju, raztegovanju oblikovati se v nitasto, trakasto plast: med, sirup se vleče; stopljen sir se vleče; vleči se kot testo
2. 2. s prislovnim določilom premikati se, stalno dotikaje se podlage: obleka se je vlekla za njo; vajeti so se vlekle po tleh
3. 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi se premikati, navadno v daljši vrsti: po cesti so se vlekli vozovi / od juga se vlečejo oblaki
4. 4. ekspr., navadno s prislovnim določilom s težavo hoditi: konj se je klecaje vlekel čez potok / počasi se je vlekel v svojo sobo
5. 5. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki črte: razpoka se vleče čez vso steno; pot se vleče navkreber
6. 6. ekspr. po dolgem se razprostirati: vas se vleče ob vznožju gorovja
7. 7. ekspr. trajati, potekati, navadno dalj časa: bolezen se je vlekla; priprave za izdajo časopisa so se vlekle pol leta / dan se je zelo vlekel je počasi mineval
8. 8. ekspr. zavzemati se, posredovati: na sestankih se vedno vleče za delavce / vleče se za denar, kot da mu gre za življenje
   ● kaj se vlečeš kot megla počasi, leno hodiš; ta misel se kot rdeča nit vleče skozi vse pesnikovo delo se pojavlja kot bistveni sestavni del

vlekóč -a -e: otrok uhaja naprej, vlekoč mamo za roko

vléčen -a -o: vlečeno vozilo / vlečena žica; vlečeno jeklo; vlečeno testo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi: voda vrti mlinsko kolo; vrteti na ražnju; vrteti z roko; hitro, počasi vrteti / vrteti vrtiljak
2. 2. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: vrteti radijski gumb, telefonsko številčnico; vrteti volan v levo / vrteti cigareto med prsti; vrteti klobuk v roki / ekspr. vrteli so glave, oči, da bi kaj videli
   // delati, da se kaj premika po prostoru, vrteč se okoli svoje osi: veter vrti po zraku orumenelo listje / ekspr. vrteti plesalko po plesišču
3. 3. delati, da se kaj giblje po sklenjenem krogu ali elipsi: vrtel je kanglico, pa se mleko ni razlilo; vrteti posodo z ogljem
4. 4. s krožnim premikanjem ročice kake naprave delati, da ta deluje: vrteti lajno, slamoreznico / ekspr. cele popoldneve vrti pedale se vozi s kolesom
5. 5. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi delati, da priprava deluje: vrteti gramofon; spretno vrteti kolovrat
   // pog. predvajati: vrteti filme, risanke / vrteti resno glasbo
6. 6. ekspr. ustrezno namenu uporabljati kaj, delati s čim: ta človek zna vrteti orodje / kuhalnico odlično vrti odlično kuha; dobro vrteti volan voziti avtomobil, vozilo
   // zna vrteti jezik spretno govoriti
7. 7. pog. z različnih strani natančno, podrobno izpraševati: učitelj ga je precej vrtel, preden mu je dal oceno; vrteti koga zaradi zamujanja; vrteti na zagovoru, pri izpitu
   ● pog., ekspr. kar naprej vrti jezik govori; slabš. neprestano vrti svoj mlin govori; pog. nekaj mesecev ga že vrti je precej neuravnovešen; ekspr. cel popoldan vrteti telefon z vrtenjem telefonske številčnice hoteti vzpostaviti telefonsko zvezo; ekspr. vrtel je oči po zapuščeni domačiji gledal je

vrtéti se 
1. 1. gibati se okoli svoje osi: kolesa na prevrnjenem avtomobilu se še vrtijo; vrteti se na petah; vrteti se v smeri urnega kazalca; vrteti se s tisoč vrtljaji na minuto; vrteti se kot vrtavka
   // ekspr. zaradi takega gibanja kakega svojega dela delovati: stroji se že vrtijo; žičnice se vrtijo obratujejo
2. 2. gibati se okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: ne zna sedeti pri miru, kar naprej se vrti / vso noč se je vrtela po postelji premetavala
3. 3. gibati se po sklenjenem krogu ali elipsi: sateliti se vrtijo okrog zemlje
   // gibati se po črti, podobni krogu ali elipsi: zaradi neugodnega vetra se jadrnica vrti v zalivu; letalo se je eno uro vrtelo nad dolino
   // gibati se tako, da se zmeraj pride v izhodiščno točko: nikamor ne pridemo, samo vrtimo se / vrteti se na mestu; ladja se vrti v krogu / ekspr. begunci so se vrteli v začaranem krogu / ekspr. dogajanje, razprava se vrti v krogu
4. 4. ekspr., s prislovnim določilom premikati se, hoditi kje, spreminjajoč smer: vrtel se je po hiši, kot bi bil domač / otroci se nam ves popoldan vrtijo pod nogami so nam zaradi takega gibanja v napoto, nas ovirajo pri hoji, gibanju; pren. po glavi se mu vrtijo čudne misli
   // opravljati svoje delo, premikajoč se, hodeč sem in tja: vrtela se je po kuhinji, da bi bilo kosilo čimprej skuhano; natakarji so se vrteli med gosti
5. 5. ekspr., z dajalnikom imeti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici: vse se mi vrti; brezoseb.: od pijače se mi vrti; zaradi pritiska se mu vrti; ob pogledu v dolino se mu je vrtelo
6. 6. ekspr., v zvezi z okoli, okrog izraža, da je kaj središče ukvarjanja, zanimanja: mati se kar naprej vrti okoli otroka / pogovori se vrtijo okoli gospodarjenja / vse misli se vrtijo okrog počitnic / umetnik se pogosto vrti okoli otroštva ga upodablja, opisuje
7. 7. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje z določenim namenom: ves večer se vrti pred ogledalom
8. 8. pog. biti, nastopati približno v količini, kot jo izraža določilo: hitrost se vrti okrog osemdeset kilometrov na uro / število zborovalcev se je vrtelo od tisoč do dva tisoč zborovalcev je bilo; vrednost hiše se vrti med desetimi in dvajsetimi milijoni hiša je vredna od deset do dvajset milijonov
9. 9. pog. teči, potekati: ob nedeljah se vrti vse bolj počasi / pustil je, naj se stvari vrtijo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno; misliš, da se bo vse po tebi vrtelo teklo, potekalo, kot ti hočeš
   ● pog., šalj. kolesca se mu ne vrtijo v pravo smer je nekoliko čudaški; ekspr. ali se je svet takrat res tako vrtel ali je bilo takrat res tako; ekspr. vrteti se okoli deklet veliko in rad se družiti z njimi; prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost; ekspr. misliš, da se bo ves svet vrtel okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. kdo ve, kaj se ji vrti po glavi o čem razmišlja; vrti se kot muha v močniku brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega
   ♦ astr. Zemlja se vrti okoli svoje osi; Luna se vrti okoli Zemlje vrteč se okoli svoje osi kroži; geom. vrteti se v spirali

vrtèč -éča -e: stal je pri vratih, v rokah vrteč kapo; vrteče se kolo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.