Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
zatiktákati -am dov. (ā) 
  1. 1. dati glas tiktak: ura je še dvakrat zatiktakala, potem se je ustavila
  2. 2. začeti tiktakati: ura je zatiktakala, ko jo je navil
SSKJ
zaváljati -am dov., tudi zavaljájte; tudi zavaljála (á) 
  1. 1. z valjanjem pritisniti navzdol: seme je treba narahlo zagrebsti in potem zavaljati
  2. 2. premakniti kaj po podlagi, navadno sem in tja, tako, da se vrti okoli svoje vzdolžne osi: zavaljati otroka po odeji
  3. 3. slabš. z valjanjem pomečkati: obleko je že zavaljal in raztrgal
    zaváljati se slabš.  z valjanjem se zamazati: deček se je zavaljal v luži
    zaváljan -a -o: ves zavaljan hodi okrog; od mnogih rok zavaljana knjiga
SNB
zímzelênček -čka m, živ. (ȋ-é) ekspr.
dolgo časa splošno priljubljena zabavnoglasbena skladba, zlasti popevka; evergrinSSKJ: Avtor besedila in avtor glasbe se morata odlično poznati, čutiti in šele potem se lahko rodi zimzelenček E (↑)zímzelen
SSKJ
zložíti -ím dov., zlóžil (ī í) 
  1. 1. narediti, da kaj pride v položaj, ko ima manjšo površino: zložil je načrt in ga dal v žep; zložiti na pet delov; zložiti najprej podolgem in potem počez / zložiti mizo, stol; pahljačasto zložiti krila; padalo se samo zloži / zložiti hlače po robovih
  2. 2. dati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: zložiti deske, liste; zložiti prekle v obliki piramide; navzkriž zložiti / zložiti na kup; zložiti v pahljačo, skladovnico
    // na tak način narediti: zložil je grmado in jo zažgal; iz kamenja zložiti zid / zložiti škatlo
  3. 3. s prislovnim določilom s prelaganjem narediti, da pride kaj kam, od kod: zložiti obleko iz kovčka; zložiti pohištvo s tovornjaka; zložiti knjige na svoje mesto, po policah; zložiti nazaj v predal
  4. 4. dati travo, snope med late kozolca: še en voz trave moramo zložiti / zložiti žito v kozolec
  5. 5. ustvariti, napisati glasbeno delo, skladbo: zložiti opero / zložiti napev
    // ustvariti, napisati sploh: to pesem je zložil posebej zanjo / star. včeraj sem zložil čestitko za njegov rojstni dan sestavil, napisal
  6. 6. star. združiti: kako zložiti podjetji / zložita svoje moči in ga napadita / zložiti zemljišča komasirati
    ●     žarg. zložil ga je po tleh vrgel, podrl; žarg. pred avtobusno postajo me zložite dol ustavite, da bom izstopil; pog. zložiti skupaj za darilo, pijačo zbrati (denar)
    ♦     lingv. narediti besedo z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed, navadno povezanih z veznim samoglasnikom
    zložíti se ekspr., navadno s prislovnim določilom  uleči se: zložil se je na posteljo in zaspal
    ●     žarg. fant se je zložil, ko me je hotel udariti je padel; star. niso se mogli zložiti sporazumeti; star. zložiti se z življenjem sprijazniti se
    zložèn -êna -o 
    1. 1. deležnik od zložiti: zložen stol; škatle so zložene v skladovnico; pravilno zloženo padalo
    2. 2. knjiž., redko kompliciran, zapleten: njegovo vprašanje je zloženo
      ♦       lingv. zloženi stavek ali zložena poved poved z več stavki; podredno zloženi stavčni člen stavčni člen, v katerem je ena sestavina odvisna od druge; priredno zloženi stavčni člen stavčni člen, v katerem sta sestavini enakovredni; zložena glagolska oblika glagolska oblika iz pomožnega glagola in deležnika na -l ali na -n in -t; lit. pesem je zložena v dvovrstičnicah; prim. izložiti
SSKJ
zvoníti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni; brezoseb.: v zvoniku zvoni; zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini
    // povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer; zvoniti na veliki zvon; zvoniti z malim zvonom
  2. 2. dajati zveneče, brneče glasove kot signal: zvoni, pojdi odpret vrata; zvonec je dolgo, predirljivo zvonil / budilka zvoni; telefon je pogosto zvonil / po cesti zvoni tramvaj
    // povzročati zveneče, brneče glasove kot signal: že spet nekdo zvoni; dolgo je stal pri vratih in zvonil / v megli zvoniti z ladijskim zvonom / le kdo zvoni tako pozno
  3. 3. z zvonjenjem naznanjati: zvoniti h kosilu; zvoniti k prazniku; brezoseb. poldne, sedem zvoni; zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov / v krščanskem okolju: komu zvoni kdo je umrl; zvoniti mrliču naznanjati, da je kdo umrl; zvoniti k pogrebu; brezoseb. ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni
  4. 4. dajati zvonjenju podoben glas: žlice so zvonile po skledi
    // povzročati zvonjenju podoben glas: zvoniti s ključi, z žlicami / pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji
  5. 5. ekspr. govoriti, pripovedovati: nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem; slišal je zvoniti o njej, da je poštena
    ●     ekspr. hlače so mu zvonile okrog nog mahedrale; ekspr. zvoni mu zadnja ura umrl bo; ekspr. po gričih so zvonili beli zvončki so cveteli; zvoniti hudo uro z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake; star. zvoniti s polno denarnico imeti veliko denarja; star. sedeli so na ograji in zvonili (psom) z nogami bingljali; ekspr. pes je zvonil z repom mahal; zvoni mu v glavi, ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. v vetru so zvonile tanke vejice se majale, pozibavale; ekspr. v želodcu mi zvoni poldne lačen sem; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; ekspr. smejala se je, da je kar zvonilo se razlegalo, odmevalo; preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati potem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena
    ♦     lov. pes zvoni se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. avemarijo zvoniti; zvoniti k maši pred začetkom maše
    zvonèč -éča -e: sedel je, zvoneč z nogami; ubrani, votlo zvoneči glasovi; zvoneča budilka
SSKJ
žàl [žau̯] prisl. (ȁ) 
  1. 1. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neprijetno čustvo, žalost zaradi storjenega slabega, nepravilnega dejanja ali opustitve česa dobrega, koristnega: najprej je bil surov, potem mu je bilo pa žal; žal mu je, da ga je udaril; iz srca, neizmerno, zelo mu je žal za vse hudo, ki ga je povzročil / kot opravičilo ne bom več tega storil, žal mi je
    // izraža nezadovoljstvo, prizadetost zaradi česa sploh: še žal mu bo, če ne bo šel; žal jim je, da prireditev ni uspela; zaradi izgube pri stavi mu ni žal; ekspr. žal mu je, kolikor ima las na glavi, da avtomobila ni prodal zelo
  2. 2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža žalost, sočutje s kom zaradi njegovih težav, neprijetnosti: žal mu je fanta, ki je tako osamljen; njemu nikogar ni žal / žal mu je rož, ki se bodo posušile
    // v zvezi z za izraža nezadovoljstvo, pridržek ob porabi, uporabi, dajanju česa: žal mu je časa za potepanje; za knjige mu ni žal denarja; žal mu je stroškov za zdravljenje / žal mu je avtomobila za tako pot
    // v zvezi s po, za izraža boleče čustvo zaradi odsotnosti, izgube česa: zapustil jih je, pa ni bilo nikomur žal po njem; izgubili so psa, še zdaj jim je žal za njim
  3. 3. z oslabljenim pomenom izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: bal se je, da bo zbolel. Žal so se slutnje uresničile; to, kar pravite, je žal resnično / v medmetni rabi: naj gre kdo drug, on, žal, zdaj nima časa; boš šel z nami? Žal, ne morem
SSKJ
žlót -í ž (ọ̑) nar. ničvredni, malovredni ljudje: Ti, ubogi kmet, pa redi potem vso to žlot (Prežihov)
Število zadetkov: 207