Fran > SSKJ

1. 1. izraža splošno veljavnost povedanega: to so sploh znane besede; otrokom sploh marsikaj lahko spregledamo; takšne knjige berejo redki in sploh mlajši
2. 2. izraža veljavnost za celoto v primerjavi z njenimi deli: pred očmi nam ni posameznik, ampak človek sploh; navdušen je za poezijo in za umetnost sploh; govori o gospodarstvu sploh in še posebej o kmetijstvu
   ♦ lingv. dvorana pomeni večji, zaprt prostor sploh izraža splošnost pomena razlagane besede
3. 3. pog., ekspr., pri naštevanju izraža obstajanje česa poleg že povedanega: rekel ji je, da je neumna gos, koza in sploh; postregli so nam z mesom, pecivom in vinom in sploh / zahvaljujem se vam za požrtvovalnost, medsebojno razumevanje in sploh / drveli so skozi ovinke in mimo skal in oh in sploh
4. 4. ekspr. izraža ugotovitev, spoznanje resničnega stanja: sploh mu delamo krivico, ko ga ne nagradimo; sploh pa rajši vidim, da odidete domov / nisem je iskal, sploh se niti spomnil nisem nanjo; da je to namenjeno materam, sploh ni treba posebej poudarjati / sploh (ti) ni kaj reči. Lepa si / v vezniški rabi kar naprej sitnari, sploh si samo domišlja, da je bolan / v medmetni rabi potepal sem se po mestu, obhodil obzidje, stikal v arhivu, sploh, nisem se dolgočasil
5. 5. nav. ekspr., navadno v vprašalnih, odvisnih stavkih poudarja pomen besede, na katero se nanaša: kako je to sploh mogoče; kdo pa ste sploh vi; sprašujem se, kaj sploh delam tukaj; si danes sploh kaj jedel; ali sploh veste, kdaj pride; naj bo vesel, da sploh še živi / to je največ, kar se sploh da doseči; kot voditelj mora še sploh biti za zgled; elipt.: pretepel je fanta, potem pa začel razmišljati, zakaj ga je sploh; imela je prijeten glas, lepo postavo, obraz pa sploh
   // v nikalnih stavkih poudarja zanikanje: ponoči sploh ne gre od doma; take pohvale sploh ne zasluži; vsega tega takrat sploh še ni bilo / povabil jo je na ples, a je rekla, da sploh ne pleše; kako pa tvoj prijatelj? Sploh se ne oglasi, sploh ne vem, kje je / bila je huda nesreča: pet mrtvih, da o ranjenih sploh ne govorimo; si dolgo čakal? Sploh ne
   ● star. ta teden bodo sploh začeli trgati povsod; vsi; ekspr. takšni izzivi so vedno zdrava in koristna stvar, sploh pa za mladega človeka izraža omejevanje na najpomembnejše; ekspr. sploh pa, ali je to važno izraža podkrepitev trditve

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. tedaj, takrat: te nisem bil doma / kaj te misliš narediti tedaj, torej
2. 2. v vezniški rabi tedaj, torej: nič ni pisal, te ga ne bo / če mi ne vemo, te pa ti povej tedaj, potem
   // te pa srečno
3. 3. ter, in: pridejo te ga vprašajo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. narediti, da kaj pride v sunkovit dotik s čim: s polnim kozarcem trčiti ob steklenico / trčiti z glavo v šipo / pri pozdravu je trčil s petama
   // pri pitju vina s kozarcem se z rahlim sunkom dotakniti kozarca drugega: trčili so in izpili; trčil je z vsemi pri mizi / trčiti na zdravje nevesti / kot poziv trčimo
2. 2. premikajoč se priti v sunkovit dotik: krogli sta trčili in se odbili; ob vstopu je trčil z glavo ob podboj; pri obratu sta se trčila / pog. lokomotiva se je ustavila in vagoni so trčili skupaj / kosa je trčila ob kamen zadela, udarila
   // udariti z vozečim vozilom, navadno ob drugo vozeče vozilo: mopedist je trčil v avtobus / osebni avtomobil je trčil v tovornjak; vlaka sta trčila; čelno trčiti / preh., pog. spet je trčil avtomobil poškodoval
3. 3. ekspr. naleteti na, srečati: ob robu gozda so trčili na srno; v gledališču je trčil na znanca / pog. po naključju sta trčila skupaj se nepričakovano srečala
   // trčiti ob nerazumevanje, na ovire, težave
   ● ekspr. nekaj časa je potrpela z njo, potem sta pa trčili se sporekli, sprli; pog. trčiti ob paragraf ravnati v nasprotju z zakonom, določbo; ekspr. midva bova še trčila se bova spopadla, spoprijela

tŕčen -a -o 
1. 1. deležnik od trčiti: avtomobil je bil že trčen; trčeno jajce se je razlilo
2. 2. pog. omejen, neumen: trčen je, da ji še verjame; zdel se ji je trčen; malo trčena ženska / trčen filozof čudaški
   // kot podkrepitev saj nisem trčen, da bi šel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. izraža število tri [3]
   1. a) v samostalniški rabi: dve in ena je tri; od šestih so ostali samo trije; bila je sama proti trem / ura je tri; vstati ob treh zjutraj 3h; čakati od treh do štirih (popoldne) 15h
      // igrati v treh; korakati po tri in tri tako, da so trije v vrsti
   2. b) v prilastkovi rabi: obvlada tri svetovne jezike; tri četrt ure; delajo v treh izmenah; tri tisoč; tri ure hoda; drama v treh dejanjih; po treh letih; pog. naročiti tri vinjake tri kozarčke vinjaka
      // v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri sinove / tri dimenzije dolžina, širina, višina
   3. c) v medmetni rabi: daj, skoči, ena, dve, tri; otroci, začnimo: tri, štiri
      // neskl. izraža številko tri: ležati v sobi številka tri; tekma se je končala s tri proti ena / pog. pri matematiki je dobila tri oceno dobro
2. 2. v zvezi z dva, štiri izraža približnost: spil je dva, tri kozarce soka; v dveh, treh letih si zemlja opomore; počakaj tri, štiri minute
   ● ekspr. govoriti tja v tri dni brez smisla, neumnosti; ekspr. mi ne živimo kar tako v tri dni brez smisla, cilja; star. pred sodnikom vzdigniti tri prste priseči; ekspr. tako te bom, da boš tri sonca videl močno te bom udaril po glavi; ekspr. štel bom do tri, potem pa... izraža opozorilo, da bo prišlo do izvršitve, odločitve v najkrajšem času; ekspr. delati, jesti za tri zelo dosti; ekspr. ena dva tri in že ga ni več v trenutku; preg. žena podpira tri ogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena; preg. za družbo so potrebni vsaj trije
   ♦ lingv. tri pike ločilo, ki označuje izpust besedila, nedokončanost stavka; rel. (sveti) trije kralji trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa; praznik v spomin na ta dogodek 6. januarja; trije modri trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa; šah. skakač na f3; mat v treh potezah; šport. pravilo treh sekund pri košarki pravilo, po katerem noben napadalec ne sme ostati v označenem prostoru pod nasprotnikovim košem več kot tri sekunde

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

uigráti se 
1. 1. z vajami, igranjem pripraviti se, razgibati se za igranje: violinist se je moral pred koncertom dobro uigrati
2. 2. izpopolniti se v igranju: na začetku igra slabo, potem se uigra

uigrán -a -o: uigran ansambel; igralci so uigrani
♦ šport. dobro uigrane napadalke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

uigrávati se 
1. 1. z vajami, igranjem pripravljati se, razgibavati se za igranje: nogometaši se pred tekmo uigravajo
2. 2. izpopolnjevati se v igranju: na začetku je igral slabo, potem se je uigraval

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči
   // dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko
   // ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti
   ♦ šport. vreči kopje
   // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili
   // vreči oporišče v zrak razstreliti ga
2. 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel
   // vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti
   // ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku
3. 3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže
   // nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo
4. 4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven
5. 5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim
6. 6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj
7. 7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo
8. 8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti
9. 9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel
   // v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup
10. 10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo
    // publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum
11. 11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce
    // prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo
    ● ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo naredko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; nižje pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak

vréči se nav. ekspr.  
1. 1. s prislovnim določilom s sunkovitim odrivom se premakniti kam: ranjenec se je vrgel kvišku, a je spet padel; ko je opazil nevarnost, se je vrgel nazaj
   // s sunkovitim odrivom se premakniti z določenim namenom z enega mesta na drugo: vratar se je vrgel za žogo in jo ujel / iz obupa se je vrgel v prepad s skokom v prepad naredil samomor; vreči se v vodo skočiti
2. 2. v zvezi z na hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: vrgel se je nanj in ga začel tepsti; vreči se na koga kot ris / kragulj se vrže na svoj plen / z veliko vojsko se je vrgel na nasprotnika
3. 3. s prislovnim določilom hitro, sunkovito uleči se: ob zvoku sirene se je vrgel na tla; oblečen se je vrgel na posteljo
4. 4. navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z na, v izraža nastop intenzivne dejavnosti, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je vrgel na delo, v študij; vreči se v boj; vrgel se je v branje / vrgel se je v beg začel bežati
   // s širokim pomenskim obsegom intenzivno začeti določeno dejavnost, katere predmet izraža dopolnilo: zgodaj spomladi se je vrgel na vrt / vrgli so se na jedačo začeli hlastno, obilno jesti; z navdušenjem se je vrgel na knjigo jo je začel brati, študirati; vrgel se je na politiko začel politično delovati
   ● ekspr. vrgla se mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; slabš. vreči se na kolena pred kom poklekniti pred kom; ekspr. sin se je vrgel po očetu ima njegove lastnosti

vŕžen -a -o: v vodo vržen kamen; plašč, vržen čez ramo; četa, vržena v boj
♦ filoz. človek je vržen v svet po eksistencialistični filozofiji človek biva brez vnaprejšnje določenosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. močen, nenaden sunek zraka: vzbuh nas je vrgel po tleh / zaradi vzbuha eksplozije so popokale šipe
   // zamolkel glas ob takem sunku: najprej se je slišal vzbuh, potem je priletelo kamenje
2. 2. glagolnik od vzbuhniti: vzbuh ognja; eksplozija je povzročila vzbuhe zemlje in kamenja / vzbuhi jeze in sovraštva / vzbuh razstreliva
   ● knjiž., redko sredi ščita je jeklen vzbuh vzboklina, izboklina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. s prevoznim sredstvom spraviti kam: povabil ga je v avtomobil in ga zapeljal do postaje, v mesto; potnike je pustil pred postajo, prtljago pa je zapeljal na peron; zapeljati ranjenca v bolnišnico; zapeljati žito v mlin; zapeljati z avtomobilom, motorjem / avtobus nas je zapeljal do središča mesta / zapeljati koga čez reko prepeljati
   // dvakrat ga je zapeljal okrog blokov peljal
   // vozeč spraviti kam: zapeljati avtomobil v garažo; zapeljati kolo, voz pod streho
2. 2. vozeč (vozilo) priti: zapeljal je pred hišo in potrobil; prehitro zapeljati v križišče, ovinek / ekspr. zapeljati v škarje v položaj pri prehitevanju, ko se vse bolj približuje nasproti vozeče vozilo
   // premikajoč se priti: avtobus je že zapeljal na postajo; vlak je zapeljal v predor
3. 3. vozeč (vozilo) premakniti se v določeno smer, iti kam: zapeljati s parkirišča na cesto; zapeljati naprej, nazaj
4. 4. vozeč (vozilo) navadno nenameravano, nehote spremeniti smer premikanja: pri srečanju je voznik zapeljal s ceste; zapeljati preveč v desno / smučar je zapeljal vstran in ustavil
5. 5. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre; popeljati: vsak dan jo zapelje na sprehod; večkrat jo zapelje v kino
6. 6. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, navadno neprimernega: slaba druščina ga je zapeljala; zapeljati koga h kraji, v zločin; zapeljati koga s slabim zgledom; zapeljati koga, da kaj ukrade / bogastvo ga je zapeljalo, da je začel lahkomiselno živeti; brezoseb. včasih ga je zapeljalo, da se je napil / ne da se zapeljati
   // ekspr. narediti, povzročiti, da ima kdo zmotno mnenje o čem: njen videz ga je zapeljal, da jo je imel že za zdravo
   // ekspr., navadno v zvezi z v narediti, povzročiti, da kdo pride v kako stanje: zapeljati koga v skušnjavo, zmoto / zapeljal ga je na napačno misel povzročil, da je napačno mislil
7. 7. pridobiti si ljubezensko naklonjenost koga: zapeljati koga s svojo lepoto / njene oči so ga zapeljale
   // navadno z laskanjem, obljubami doseči, da kdo privoli v spolni odnos: zapeljal jo je, potem pa zapustil; zapeljati komu dekle
   ● ekspr. s tem so hoteli upornike zapeljati prevarati, ukaniti; ekspr. zapeljati koga na kriva pota povzročiti, da kdo začne ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. predaleč bi nas zapeljalo, če bi hoteli govoriti o vsem tem preveč časa, prostora bi porabili
   ♦ rel. zapeljati koga v greh

zapeljáti se s prevoznim sredstvom iti: zapeljati se z avtobusom, vlakom na morje
● ekspr. padel je in se zapeljal po bregu navzdol zdrsnil; ekspr. krokar se je zapeljal nad ovcami poletel z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili

zapelján -a -o: zapeljan človek; otrok je bil zapeljan; biti zapeljan v krajo; zapeljano dekle

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. začeti plesati: prvi plesni pari so že zaplesali; prijela sta se za roke in zaplesala / medved se je postavil na zadnje noge in zaplesal
   // plesaje izvesti: zaplesali so nekaj valčkov, potem pa prešli na moderne plese; za vajo jim je zaplesal več figur
   // krajši čas plesati: včasih rad malo zapleše / prosil jo je, naj zapleše z njim
2. 2. plesaje iti, se premakniti: zaplesala sta z enega konca dvorane do drugega / ekspr. skoraj zaplesal je do vrat
   // ekspr. lahkotno se premikajoč iti, se premakniti: natakar je zaplesal mimo / lastovka je zaplesala okrog njegove glave; metulj je zaplesal nad travnikom
3. 3. ekspr. lahkotno se premikajoč pojaviti se: prve snežinke so zaplesale / po licu ji je zaplesal porogljiv nasmeh; pren. v glavi so mu zaplesale črne misli
4. 4. ekspr. neurejeno se večkrat premakniti, navadno sem in tja: udaril je po mizi, da so skodelice zaplesale; sod je ob vsakem sunku zaplesal na vozu / avtomobil je zaplesal po cesti zaneslo ga je
5. 5. ekspr. močno zapihati: hud orkan je zaplesal nad dolino
6. 6. pog. obračunati, spopasti se: če ga boš pretepal, bova midva zaplesala
   ● ekspr. črke, številke so mu zaplesale pred očmi pri branju, gledanju je dobil občutek, da niso pri miru; ekspr. pogled mu je zaplesal po prostoru pogledal je; ekspr. zdelo se mu je, kot da je vsa soba zaplesala okrog njega se zavrtela; ekspr. zaplesal je vse, kar je imel s plesanjem, veseljačenjem zapravil; ekspr. če je tako, bomo drugače zaplesali z njimi začeli drugače, strožje delati, ravnati

zaplésati se in zaplesáti se plešoč se zadržati kje predolgo: zaplesala se je pozno v noč

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. za izražanje vzroka: zaradi megle in neprimerne hitrosti se je zgodilo več nesreč; najboljši igralec zaradi poškodbe ni nastopil v tekmi / nenagrajenih del zaradi tehničnih razlogov ne bodo vrnili iz
   // bili so v skrbeh zaradi hčerke; zaradi njega je mnogo pretrpela / opravičiti odsotnost zaradi bolezni; ugotoviti škodo zaradi poplave / v zadrego je prišel zlasti zaradi tega, ker je imel premalo izkušenj
2. 2. za izražanje namena: jarke so skopali zaradi obrambe mesta; šli so v klet zaradi pijače / ostal je samo zaradi dobrega vtisa da bi naredil dober vtis
   // to nalogo so mu dali samo zaradi tega, da bi ga onemogočili
   // za izražanje cilja; glede: šel se je posvetovat zaradi nakupa avtomobila; govoril je z ljudmi zaradi volitev
   // v prislovni rabi, v zvezi zaradi lepšega zaradi dobrega vtisa, formalnosti: branil se je samo zaradi lepšega, potem pa je vse pojedel; jezili so se, vendar le zaradi lepšega; vse je bilo že prej dogovorjeno, sestanek so sklicali samo zaradi lepšega
3. 3. ekspr. za izražanje ozira: zaradi nas lahko še ostanete; zaradi otrok mi je žal, da predstave niso videli; zaradi tega psa lahko vsak pride v hišo / za neumnosti je prestar, zaradi tega ne skrbite preveč glede tega, za to
   // pravite, da ima dve hiši? Zaradi mene jih lahko ima tudi več ne vem, ne zanima me, koliko jih ima
4. 4. v vezniški rabi za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja; zato: niso bili zbrani, zaradi tega so naredili dosti napak; lani jim je pozimi zmanjkalo premoga, zaradi tega so se letos pravočasno založili
   // v oziralnih odvisnih stavkih, v zvezi zaradi katerega za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku: že dolgo ni videl sina, zaradi katerega je dosti pretrpel
   ● ekspr. pazi, da se mu ne boš zameril. Zaradi mene izraža zavrnitev; te lahko pospremim? Zaradi mene izraža brezbrižno privolitev; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; umetnost zaradi umetnosti larpurlartizem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. s postavitvijo, namestitvijo česa narediti kaj neprehodno: zastaviti cesto z ovirami / zastavil je izhod s svojim telesom / stopil je predenj in mu zastavil pot
   // s postavitvijo česa napolniti, porabiti prostor: zastaviti mizo s posodo; zastaviti sobo s starim pohištvom
   // zastar. zasesti: zastaviti trdnjavo z močno posadko / vplivna mesta so zastavili s svojimi somišljeniki
2. 2. s postavitvijo česa kaj obdati, obkoliti: žerjavico so zgrebli na kup in jo zastavili z opekami / avtomobil so mu na parkirišču popolnoma zastavili / zastavili so ga s svojimi telesi
   // s postavitvijo česa za čim to utrditi: zaprl je vrata in jih zastavil s skrinjo
3. 3. namestiti kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: zastavil je plug in pognal konje; zastaviti sveder, veslo / zastaviti violino pod brado dati
   // trdno zastaviti nogo postaviti, opreti
   // nar. gorenjsko namestiti kam, od koder napreduje pri paši: zastaviti ovce proti vrhu; trop je tako zastavil, da ni delal škode / zastaviti ovce na pašo, v pašo pustiti, dati pasti
4. 4. nav. ekspr. narediti začetni, temeljni del pri izdelavi česa: košaro sam splete, le zastaviti je ne zna; izbral je doge in zastavil sod / zastaviti novo brazdo
   // narediti, ustvariti prva, osnovna dela v kaki dejavnosti: zastavili so več del, končali pa nobenega; sin je nadaljeval, kar je zastavil oče / novo cesto so zastavili spomladi začeli graditi; ko bo topleje, bodo zastavili hišo začeli zidati; moški glas je zastavil pesem začel peti
   // nepreh.: žetev se je že začela, kdaj boste pa pri vas zastavili začeli žeti; po kosilu so malo počivali, nato pa so spet zastavili začeli delati; nekaj časa je bil v službi, potem pa je zastavil na svoje začel delati kot samostojen obrtnik, podjetnik
   // narediti, pognati to, iz česar se razvije cvet, sad: trta je zastavila grozde; sadno drevje je spomladi dobro zastavilo
5. 5. s prislovnim določilom dati vsebino, obseg kaki dejavnosti, kot jo izraža določilo: januarja so v podjetju dobro zastavili; kmetovanje je treba zastaviti drugače; moderno zastaviti vzgojno delo / narobe je zastavil pogovor
6. 6. nar. na začetku dela določiti površino, na kateri kaka dejavnost poteka: žanjice so zastavile pol njive; kosci so na dolgo zastavili
7. 7. seznaniti koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastaviti komu uganko, vprašanje / v tem delu je zastavil več problemov
   // seznaniti koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastaviti komu nalogo; zastaviti si cilj
8. 8. star. zaustaviti, prestreči: zastaviti vodni curek; drevo je zastavilo plaz / kašelj ji je zastavil besedo
   ● ekspr. ni vedel, kako naj zastavi besedo, da bo prav kako naj reče; ekspr. odkašljal se je in znova zastavil besedo začel govoriti; ekspr. uspešno je zastavil pero začel pisateljevati; nar. zastavil je proti vrhu začel iti; knjiž. sam dež, kakor se je na začetku tedna zastavilo začelo

zastávljen -a -o: pravilno zastavljena akcija; dokončati zastavljena dela; z vozovi zastavljeno dvorišče; odgovoriti na zastavljeno vprašanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni; brezoseb.: v zvoniku zvoni; zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini
   // povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer; zvoniti na veliki zvon; zvoniti z malim zvonom
2. 2. dajati zveneče, brneče glasove kot signal: zvoni, pojdi odpret vrata; zvonec je dolgo, predirljivo zvonil / budilka zvoni; telefon je pogosto zvonil / po cesti zvoni tramvaj
   // povzročati zveneče, brneče glasove kot signal: že spet nekdo zvoni; dolgo je stal pri vratih in zvonil / v megli zvoniti z ladijskim zvonom / le kdo zvoni tako pozno
3. 3. z zvonjenjem naznanjati: zvoniti h kosilu; zvoniti k prazniku; brezoseb. poldne, sedem zvoni; zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov / v krščanskem okolju: komu zvoni kdo je umrl; zvoniti mrliču naznanjati, da je kdo umrl; zvoniti k pogrebu; brezoseb. ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni
4. 4. dajati zvonjenju podoben glas: žlice so zvonile po skledi
   // povzročati zvonjenju podoben glas: zvoniti s ključi, z žlicami / pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji
5. 5. ekspr. govoriti, pripovedovati: nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem; slišal je zvoniti o njej, da je poštena
   ● ekspr. hlače so mu zvonile okrog nog mahedrale; ekspr. zvoni mu zadnja ura umrl bo; ekspr. po gričih so zvonili beli zvončki so cveteli; zvoniti hudo uro z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake; star. zvoniti s polno denarnico imeti veliko denarja; star. sedeli so na ograji in zvonili (psom) z nogami bingljali; ekspr. pes je zvonil z repom mahal; zvoni mu v glavi, ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. v vetru so zvonile tanke vejice se majale, pozibavale; ekspr. v želodcu mi zvoni poldne lačen sem; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; ekspr. smejala se je, da je kar zvonilo se razlegalo, odmevalo; preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati potem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena
   ♦ lov. pes zvoni se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. avemarijo zvoniti; zvoniti k maši pred začetkom maše

zvonèč -éča -e: sedel je, zvoneč z nogami; ubrani, votlo zvoneči glasovi; zvoneča budilka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. s silo polniti, tlačiti: basati pipo / basati si jabolka v žepe
2. 2. polniti orožje z naboji; nabijati: basati puško / basati možnar
3. 3. nar. gorenjsko seliti se: vrgli so me iz bajte, še danes moram basati
4. 4. brezoseb., pog. biti v stiski, zlasti glede na denar, čas: ob koncu meseca ga vselej baše; zdaj se obirate, potem vas bo pa basalo

básati se pog.  
1. 1. tlačiti se, riniti se: potniki so se basali v avtobus
2. 2. naglo, pohlepno jesti: otroci se bašejo s potico
   ● redko počasi se je basala s koleslja nerodno lezla, kobacala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. s pitjem zaužiti vso tekočino: vina niso izpili, čeprav so ga plačali; izpij, potem greva na pot; pren. izpiti ljubezen
   // s pitjem zaužiti sploh: izpiti požirek vina; izpiti polno skodelico mleka brez oddiha / izpiti na čast z izpitjem kozarca alkoholne pijače počastiti koga, na zdravje z izpitjem kozarca alkoholne pijače zaželeti komu srečo, zdravje
2. 2. s pitjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine: ta žival žrtvi pregrizne vrat in ji izpije kri / izpiti kozarec; pren., pesn. žalost mu je izpila vse moči
   ● izpiti kozarec na dušek, v dušku ne da bi se vmes oddahnil
   // knjiž. posušiti, izsušiti: sonce je izpilo meglo / suša je izpila studenec
   // ekspr. izčrpati, oslabiti: delo ga je izpilo / bolezen je izpila njegova lica

izpít tudi spít -a -o: izpit človek; izpiti kozarci; bledi, izpiti obrazi; izpito vino; izpit od dela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. nar. neumestno, gostobesedno izražati nejevoljo, nesoglasje; jezikati: jezlja zoper nove postave
   // slabš. predrzno ugovarjati, odgovarjati: pred vsemi ljudmi je jezljal materi
2. 2. nar., slabš. opravljati, obrekovati: ljudje bodo zaradi njegove ženitve nekaj časa jezljali, potem bo pa bolje
3. 3. ekspr. plapolati, švigati: plamenčki jezljajo; ogenj mu jezlja iz gobca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: kmalu se je utrudil; kmalu potem so se poslovili; prav kmalu prinesi; ne bo ga tako kmalu / ekspr. kmalu, prekmalu je minilo / nar. zbudil se je kmalu zjutraj zgodaj
   ● ekspr. voda je dobra, da je ni kmalu take je zelo dobra
2. 2. nav. ekspr. izraža majhno razdaljo: trgovina je kmalu za voglom
3. 3. ekspr., s pogojnim naklonom izraža, da je bilo dejanje blizu uresničenja: kmalu bi nam (bil) umrl; kako kmalu bi se (bila) zgodila nesreča
4. 4. zastar. izraža istočasnost; hkrati: prišla sva oba kmalu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in končno še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, končno pa še sebe
   // izraža logični, pričakovani izid dejanja, dogajanja; nazadnje: po dolgem omahovanju se je končno odločil / ekspr. končno smo le dočakali rešitev / v medmetni rabi prišli so. Končno!
2. 2. ekspr. izraža samoumevnost trditve: fant je končno zadosti star, da se odloči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. povzročati bolečine: trpljenje ga krotoviči; brezoseb. krotoviči ga v želodcu
2. 2. s širokim pomenskim obsegom vznemirjati, mučiti: ne vem, kaj ga krotoviči; to dejstvo mu krotoviči možgane / dolgo so ga krotovičili
3. 3. dajati čemu drugačno obliko, kot jo ima navadno: ohlapnost izraza krotoviči osnovno misel teksta / na vse načine je krotovičil dejstva

krotovíčiti se dobivati nenavadno, nepravilno obliko: listje se krotoviči in suši
// krčevito se zvijati: krotovičiti se od bolečine / med praprotjo se je krotovičila kača zvijajoče se premikala
● ekspr. nekaj časa se je krotovičil, potem je pa priznal se upiral, branil
♦ tekst. nit, preja se krotoviči zaradi premočnega, nepravilnega vitja se oblikuje v vozlom podobne tvorbe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.

1. 1. delati (neurejene) gibe, navadno z rokami: pri govorjenju maha okrog sebe; razlagal je in mahal z rokami / ptič maha s perutmi; pes maha z repom / od jeze je mahal s knjigo na levo in desno / z oslabljenim pomenom: ekspr. komaj je še mahal s koso kosil; ekspr. pometač maha z metlo pometa; mahati s signalno zastavico dajati znake
   // delati gibe z roko za izražanje česa, navadno pozdrava: ko je vlak odpeljal, je še dolgo mahala; mahati z robcem (v pozdrav) / mahal mu je, naj ustavi; mahal jim je, kakor bi jim hotel nekaj povedati
2. 2. nav. ekspr. viseti in se gibati: dolgi lasje so mahali po vratu; čez ramo mu je mahala prazna torba; veje žalujk so rahlo mahale
3. 3. ekspr. udarjati, tolči: jezno mahati koga s palico; z gorjačo začne mahati po volu; z mečem, s sabljo mahati / govedo leži, maha po muhah in prežvekuje
   // očitati napake, zabavljati: če je le mogel, je mahal po njem, po ženskah / s humorjem je mahal politične dogodke
4. 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, hoditi: malo je počakal in jo potem spet dalje mahal; mahati jo proti šoli, v šolo; mahati jo po sredi ceste; kam pa mahaš; mahati jo peš
   ● slabš. v prazno mahati govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva; ekspr., redko po starem je mahal naprej živel, delal; ekspr. pogumno, slastno je mahal po žgancih je jedel žgance

maháje: ob odhodu vlaka se je več rok mahaje dvignilo v slovo; pes je pritekel v sobo, veselo mahaje z repom

mahajóč -a -e: govorila je, razburjeno mahajoč z rokami; sam.: mahajočega na vse strani so komaj zvezali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.