Fran > SSKJ

1. 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je kaj prej povedanega ali storjenega v skladu z resničnostjo: oče je potrdil njegove besede; priča je izjavo potrdila; zdravnik je potrdil, da je noga zlomljena; res je bilo tako, je potrdila / potrditi kaj s prisego / zadnjih vesti še niso potrdili / zastar. vsi smo mu potrdili pritrdili
2. 2. s podpisom, pečatom narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano: potrditi zdravstveno knjižico / pismeno, uradno potrditi / potrditi prepis, spričevalo overoviti
   // potrditi račun
   // narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano sploh: potrditi imenovanje koga; potrditi program, sprejete sklepe / potrditi smrtno obsodbo / ekspr. najino tikanje je hotel potrditi s pitjem bratovščine
   // ponovno izraziti veljavnost tega, kar nakazuje dopolnilo: slavna pevka je potrdila svoj nastop; tuji tekmovalci so že potrdili udeležbo
3. 3. s podpisom, pečatom izraziti, da je kaj sprejeto: potrditi prejem priporočenega pisma; potrditi prevzem materiala
4. 4. pokazati pravilnost, točnost česa: meritve naj to potrdijo ali ovržejo; potrditi teorijo s poskusi / pravilnost teh ugotovitev je potrdil ves nadaljnji razvoj narodnoosvobodilnega boja; njegovo vedenje je sum še potrdilo / z novo zmago so naši tekmovalci potrdili svojo premoč
   // navadno v zvezi z v narediti, da je kdo bolj prepričan o upravičenosti česa: potrditi koga v domnevi, sumu, veri; to ga je še bolj potrdilo v prepričanju, da ima prav
5. 5. publ. pokazati upravičenost obstoja: z igranjem je potrdila svoj sloves; s tem dejanjem je potrdil sam sebe; nova smer naj se sama potrdi ali zanika
6. 6. ugotoviti, da je kdo sposoben za vojaško službo: na naboru so ga potrdili / pog. potrditi k vojakom, star. v vojake
   ● ekspr. selitev v novo hišo moramo pošteno potrditi proslaviti
   ♦ agr. potrditi seme po laboratorijskem preizkusu izjaviti, da je primerno, ustrezno za sejanje; šol. potrditi frekvenco s podpisom izraziti, da je slušatelj obiskoval predavanja; vet. potrditi merjasca po komisijskem ogledu izjaviti, da je primeren, ustrezen za oplojevanje

potŕjen -a -o: prošnji je treba priložiti potrjen prepis spričevala; biti potrjen na naboru; za šolo potrjene knjige
● žarg. če bom spil še en konjak, bom preveč potrjen pijan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. uradno potrditi enakost ali resničnost česa: overoviti prepis, spričevalo / overoviti zapisnik
   // uradno potrditi sploh: overoviti oporoko
2. 2. zastar. preveriti: vseh citatov nisem mogel na novo overoviti

overóvljen -a -o: overovljeni podpisi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. knjiž. javno pokazati, izraziti: ljudstvo je v boju izpričalo svojo nacionalno zavest; izpričati pripravljenost za sodelovanje; ob katastrofi se je izpričala mednarodna solidarnost / redko dveletni premor se je pri pesniku izpričal kot zorenje pokazal
2. 2. star. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi; dokazati: na sodišču je izpričal svojo nedolžnost; zastar. niso mu mogli izpričati, da je zažgal hišo / pred gospodarjem sta morala izpričati resničnost dogodka potrditi

izpríčan -a -o 
1. 1. deležnik od izpričati: enotnost gledišč je izpričana
2. 2. knjiž. za katerega je znan, potrjen obstoj: ta kraj je izpričan že v srednjem veku; zgodovinsko izpričano ime

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

licencíran -a -o: žrebec je bil licenciran v Franciji / licencirani avtomobilski dirkači dirkači, ki imajo pogodbo s tovarno, s katere avtomobilom tekmujejo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. ime (in priimek) določene osebe, napisano navadno lastnoročno na čem: ponarediti podpis; knjiga z avtorjevim podpisom; nečitljiv, neveljaven podpis / potrditi s podpisom
2. 2. glagolnik od podpisati: odkloniti podpis česa; agitacija proti podpisu sporazuma / na dokumentu, pogodbi manjka še podpis / zbirati podpise za protest / poslati, predložiti kaj v podpis
   ● žarg., šol. učitelj mu je dal podpis obvestilo staršem o njegovem prekršku, slabi oceni, ki ga morajo starši podpisati; ekspr. dati svoj podpis s podpisom izraziti soglasje s čim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. kar se hrani za posebne namene, potrebe: načeti, porabiti rezervo; denarne rezerve; materialne rezerve; imeti rezerve goriva, živil / za rezervo si je kupil več svinčnikov; imeti kaj v rezervi
2. 2. nav. mn. kar je kje ali ostane kje po izkoriščanju: izrabljati rezerve rud; odkrivati nove rezerve surovin; svetovne rezerve bakra; pren. pošle so mu še zadnje rezerve moči
   // publ. možnost, sredstvo za razvoj kake dejavnosti, ki še ni bilo izrabljeno, izkoriščeno: odkrivanje rezerv v gospodarstvu / inovatorstvo je velika rezerva za povečanje produktivnosti
3. 3. voj. skupina vojakov, vojaških enot za bojno črto, ki se ob potrebi udeleži boja: obnoviti rezerve; poslali so ga s fronte v rezervo; bataljonska rezerva / četa je ostala v rezervi
4. 4. šport. igralec, tekmovalec, ki se po potrebi udeleži igre, tekmovanja: v šahovski ekipi so štirje igralci in dve rezervi
5. 5. knjiž. pomislek, pridržek: imeti, izraziti rezerve ob čem, pri čem / brez rezerve kaj podpirati, potrditi; sprejeti kaj z rezervo
6. 6. knjiž. zadržanost, nedostopnost: znebil se je svoje rezerve in odšel na izlet
   ● knjiž. te podatke je treba jemati z rezervo ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; železna rezerva kar je namenjeno za uporabo v izrednih okoliščinah
   ♦ ekon. notranje rezerve neizkoriščene organizacijske, tehnične, ekonomske možnosti za zmanjšanje stroškov, povečanje prihodkov; obvezna rezerva z zakonom določena količina finančnih sredstev za kritje večjih nepredvidenih obveznosti; skrite rezerve v naslednje obdobje zavestno prenesen dobiček, nastal zaradi previsoko izkazanih stroškov ali prenizko izkazanih prihodkov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. del rastline, ki nastane po oploditvi iz cveta in se uporablja za razmnoževanje: veter trosi semena; samo vsako tretje seme je vzklilo; užitna semena; plod z več semeni
   // ed. več takih delov, taki deli: seme se osipa, zori; to seme ne kali; luščiti, pobirati, sejati seme; drobno, veliko seme; okuženo, zdravo seme / bučno, laneno, makovo, sončnično seme; seme iglavcev, oljaric, žitaric / poljud. praprotno seme trosi praproti; pren., ekspr. sejati seme odpora; seme zla kali
2. 2. navadno v zvezi z biti za, pustiti za setev, razmnoževanje: ta krompir je za seme; pustiti žito za seme / letos so pšenico sejali le za seme le toliko, da jo bodo imeli za setev
3. 3. slabš., navadno s prilastkom človek z veliko slabimi lastnostmi: nisem vedel, kakšno seme je / čudno seme, ta fant / kot psovka: ti seme hudičevo, kaj iščeš tu; izgini, seme tatinsko
   ● bibl. seme je padlo na rodovitna tla nauk, nasvet je imel zaželen uspeh; ekspr. snega je komaj za seme zelo malo; ekspr. nekaj tega mora ostati za seme se naj ne uniči, odpravi; ekspr. s svojim početjem je zasejal seme razdora povzročil razdor
   ♦ agr. potrditi seme; elitno seme določene sorte s popolnoma izenačenimi lastnostmi, pridobljeno z načrtno odbiro; oskubeno seme ki so mu odstranjena krila; svetlo seme; biol. seme izloček moških spolnih organov, ki vsebuje semenčice; bot. seme s semensko lupino obdan embrio, iz katerega se razvije nova rastlina; ptičje seme rastlina s celorobimi listi in belimi ali rdečimi cveti v socvetju; železnik; med. izliv semena iztek semena pri nehoteni spolni nadraženosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. splošni pravni akt, ki ga izda najvišja izvršna oblast na podlagi ustave ali zakona: izvršni svet je izdal uredbo; uredba o deviznem poslovanju / objaviti, podpisati uredbo; tako piše v uredbi / kršiti uredbo / izvršilna, pooblastilna uredba; uredba z zakonsko močjo ki se izda v izjemnih razmerah in jo mora pozneje (zvezna) skupščina potrditi ali zavrniti
2. 2. star. urejevalna pravila, načela: podedovane moralne uredbe
3. 3. star. ureditev: nova uredba prostorov / uredba knjige / federativna, politična uredba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. tak kot v deklaracijah: potrditi v jasni deklarativni obliki; deklarativne pesmi; pesnikova izpoved je včasih preveč deklarativna
2. 2. ekspr. ki temelji na besedah, ne na dejanjih: problem se bo rešil z delom, ne z deklarativnimi nastopi; ti ukrepi so imeli zgolj deklarativen pomen
   ♦ jur. deklarativna odločba odločba, ki ugotavlja obstoječe pravno razmerje

deklaratívno prisl.: ne samo deklarativno, ampak tudi z delom je pokazal svojo zavest

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

ovériti se zastar.  prepričati se: overil se je, da je ta predpis samo formalen

ovérjen -a -o: overjen prepis; overjene listine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. uradni znak z imenom organa, organizacije, določenim besedilom kot dokaz pristnosti, verodostojnosti listine, akta: dati, odtisniti pečat; preklicati, spremeniti pečat; potrditi pogodbo s pečatom; okrogel pečat; pečat z grbom; prostor za pečat / v nekaterih državah varuh državnega pečata
   // znak, odtisnjen
   1. a) v vosku kot znak verodostojnosti: poškodovati, prelomiti pečat / dvostranski pečat
   2. b) na pošiljki, predmetu kot dokaz nedotaknjenosti zapore: zapreti pošiljko s pečatom; pečat na vratih je cel
      // priprava z gumijastim, kovinskim negativom takega znaka, navadno okrogle oblike: izdelovati pečate; hranjenje pečata; seznam pečatov; pečat in blazinica
2. 2. ed., publ., s prilastkom značilnosti, posebnosti: dati romanu pečat dobe; življenje v mestih nosi evropski pečat; vtisniti delu osebni pečat / z oslabljenim pomenom: nikoli več se ne bo rešil tega sramotnega pečata; vse jim je zaupal pod pečatom molčečnosti
   ● star. bal se je pečata s sodnije dopisa, sodnega sklepa; ekspr. to je zanj knjiga s sedmimi pečati nedoumljiva stvar; velika skrivnost
   ♦ bot. salomonov pečat rastlina s koreniko in z visečimi cevastimi cveti, Polygonatum

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. napisati, navesti svoje ime (in priimek), navadno pod svoje besedilo: podpisati članek, pismo; avtor se ni podpisal / spričevalo mora še podpisati
   // tako izraziti, potrditi
   1. a) soglasje: podpisati protest, resolucijo; izjave, pogodbe ni hotel podpisati
      ● ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam
   2. b) seznanjenost: okrožnico so vsi podpisali; podpisati zapisnik
   3. c) uradno veljavnost česa: predsednik je podpisal dekret, sporazum / podpisati družbeni dogovor
2. 2. obvezati se za kaj s podpisom: podpisal je, da pristane na operacijo; podpisati morata oba, oče in mati
3. 3. napisati, navesti ime (in priimek) koga, navadno kot njegov zastopnik: podpisati očeta; za brata kar on podpiše
4. 4. knjiž. napisati spodaj, drugega pod drugega: prvi znak podatka podpišeš natanko pod natiskanega; naslednjo številko podpišemo
   ♦ fin. podpisati menico; šol. predavatelj podpiše indeks potrdi, da je slušatelj obiskoval predavanja

podpísan -a -o: ti še nisi podpisan; podpisana listina; sam.: podpisani potrjujem, da tega nisem storil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. mnenje, trditev, ki se v danem primeru sprejme za izhodišče ne glede na resničnost: ta predpostavka ga vodi pri raziskovalnem delu; napačna predpostavka je, da je vse, kar se tiska kot literatura, res literatura
2. 2. publ. domneva, hipoteza: to ni dejstvo, le predpostavka; ovreči, potrditi predpostavko
   ● publ. vztrajnost je predpostavka za uspeh pogoj; publ. predpostavke socializma osnove
   ♦ filoz. nedokazana trditev, ki je vodilo kakemu nazoru, kaki teoriji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. na določen način dano zagotovilo o resničnosti v postopku izpovedanega: potrditi izpoved s prisego; obrazec za prisego / sodnik narekuje prisego / pod prisego izjaviti, izpovedati kaj
2. 2. javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesna izjava: izreči, podpisati prisego / olimpijska, sodniška, vojaška prisega; prisega predsednika republike
   // besedilo te izjave: brati prisego
3. 3. ekspr. trdna obljuba: verjela je njegovim prisegam; držati, izpolniti, prelomiti prisego; prisega zvestobe
   ● Hipokratova prisega besedilo, ki vsebuje moralna načela zdravniškega poklica in dela
   ♦ jur. kriva prisega; očiščevalna prisega nekdaj prisega, s katero obdolženec, toženec odvrne od sebe obdolžitev, tožbo; zgod. podložniška prisega do odprave tlačanstva prisega podložnika zemljiškemu gospodu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. kar resnično je, obstaja: dojemati, spoznavati resničnost; na grotesken način prikazovati resničnost; ločiti sanjski svet od resničnosti; umetniško podoživetje resničnosti / izkustvena resničnost; objektivna, subjektivna resničnost; zgodovinska resničnost / podatki ne ustrezajo resničnosti
2. 2. lastnost, značilnost resničnega: dokazati resničnost izjave; potrditi resničnost dogodka; zanikati resničnost česa / dvomiti o resničnosti njegove veselosti
   ● publ. zamisel bo kmalu postala resničnost bo uresničena; publ. opisoval je resničnost svojega časa razmere

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. dejavnost umetnikov: umetništvo daje smisel njegovemu življenju / pravljica je oblika ljudskega umetništva / tridesetletnica umetništva znanega režiserja in igralca umetniškega ustvarjanja
2. 2. dejstvo, da je kdo umetnik: z novim delom potrditi svoje umetništvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi primitivni človek ni bil brez vere; ugotavljati izvor vere
2. 2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: širiti, učiti, zavračati vero; vzgojiti otroke v veri; nauki, resnice, skrivnosti vere / pripadati kaki veri; odpasti od vere; prestopiti v drugo vero / preganjati vero versko dejavnost, vernike; zatajiti vero staršev; zlorabiti vero v politične namene / to uči vera nauki vere; živeti po veri / državna vera v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo; judovska, krščanska, muslimanska vera; biti rimskokatoliške vere; kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna
   ♦ rel. prejeti tolažila vere zakramente za umirajoče; vera, upanje, ljubezen
3. 3. prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem: njegova vera peša, raste; izgubiti, ohraniti vero; ekspr. vzeti komu vero; preganjati koga zaradi vere; potrditi koga v veri; imeti močno, ekspr. živo vero / svoboda vere izražanja vere, verske dejavnosti
   // vera v posmrtno življenje
   // prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: vera v duhove, čarovnice
4. 4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo / ekspr. babja vera; vraže in prazne vere
5. 5. nav. ekspr. prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: v izgnancih je še živela vera; krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost; vera v prijateljstvo, uspeh; tolažila ga je vera, da bo še vse dobro
   // prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem kraju v globinah voda / njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna prepričanje
   // pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge
6. 6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: izgubiti vero v zdravnike / dati otrokom vero v življenje; neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti; zavreči vero v silo / manjka mu vera vase zaupanje vase; samozavest
7. 7. star. prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga: ta človek je vreden vere, zasluži vero; s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi
8. 8. ekspr., s prilastkom skupek načel, nazorov, naukov: oznanja novo estetsko vero; nevarna politična vera / ne verjame več tvoji veri tvojim naukom, pogledom
9. 9. rel. molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere: moliti vero / apostolska vera
10. 10. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: ne, vere mi, tega nisem naredil / na mojo vero, tako je, kot sem rekel; pri moji veri, da je res
    ● star. smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila prepričani smo; dati vero star. s solzami je dal vero svojim besedam jih je podkrepil; star. njegovim trditvam niso dali vere niso jim verjeli; star. dal ji je vero obljubil ji je zvestobo; star. ne drži vere ne drži (dane) besede; nima (nobene) vere je neveren; star. dati komu kaj na vero na upanje; zastar. živita na veri živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; ekspr. ti oznanjaš, učiš krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna; ekspr. to je mož vere zelo je veren; vreden je zaupanja; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na formo:
   1. a) formalna dovršenost umetniškega dela; formalne prvine pesmi / novi formalni prijemi v umetnosti / formalna stran predavanja
   2. b) formalna pomanjkljivost predloga; nima formalne pravice, da bi o tem odločal; formalno priznanje države
   3. c) biti formalen v vedenju / z njim je bil formalen in hladen
2. 2. ki izhaja iz družabnih, družbenih navad, norm: formalen obisk; z njimi je imel le formalne stike; opraviti formalne obveznosti; formalno povabilo / formalna vljudnost
3. 3. ki zadošča predpisom ali zahtevam ne glede na resnično stanje: ti so le še formalni člani stranke; formalna demokracija, enakost; formalna politična svoboda
   ♦ filoz. formalna logika veda o oblikah in načelih pravilnega mišljenja; jur. formalno pravo pravna pravila za prisilno uveljavljanje materialnega prava; formalno zaslišanje zaslišanje po predpisih zakona; ped. formalno izobraževanje izobraževanje, ki razvija učenčeve telesne in duševne, zlasti miselne sposobnosti; šol. formalna izobrazba izobrazba, ki jo izkazuje spričevalo določene šole

formálno prisl.: delo je treba še formalno izboljšati; formalno sta se pobotala; formalno potrditi že prej sprejete sklepe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.