Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
dinámičen -čna -o prid. (á) 
  1. 1. poln sile in raznovrstnih sprememb; razgiban, živahen: dinamičen človek; pesnik je bil po temperamentu bolj statičen kot dinamičen / pouk mora biti dinamičen; dinamična predstava; dinamična razprava med dramatikom in režiserjem; publ. dinamična pesem
    // ki se hitro spreminja pod vplivom razvojnih sil: nova tehnologija je sprožila dinamičen razvoj kmetijstva; dinamičen razvoj letalstva v zadnjih letih / dinamično pojmovanje dogajanja v svetu ki se prilagaja spremembam
  2. 2. nanašajoč se na dinamika 2-3: dinamične, optične in elektromagnetne priprave / dinamični in ritmični elementi; dinamične vaje
    ♦     fiz. dinamični pritisk pritisk, ki ga izvaja gibajoča se tekočina ali plin; meteor. dinamična meteorologija nauk o gibanju v ozračju pod vplivom raznih sil; lingv. dinamični naglas; muz. dinamična označba označba za jakost izvajanja; strojn. dinamična obremenitev obremenitev, ki se s časom spreminja
    dinámično prisl.: dinamično gledati na gospodarstvo; kipar je želel s svetlobno igro figuro dinamično poudariti; partituro bi bilo treba dinamično predelati glede na dinamiko
SSKJ
ekshibícija -e ž (í) knjiž. dejanje, s katerim hoče izvajalec poudariti svojo spretnost, dovršenost v čem: izvajati predrzne ekshibicije; prikazali so ekshibicijo v plezanju; akrobatsko-baletna ekshibicija / ekspr. scenarij je porabil le za lastne ekshibicije
// nastop, predstava, ki naj pokaže spretnost, dovršenost v čem: po tekmovanju so prvaki priredili skupno ekshibicijo; ekspr. prikazali so pravo ekshibicijo hokeja; pren. ta knjiga je ekshibicija zmogljivosti jezika in sloga
SSKJ
eksponírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. knjiž., redko postaviti na ogled, razstaviti: eksponirati redke znamke
  2. 2. knjiž. napraviti opazno, poudariti: s črtanjem nekaterih mest v partituri je eksponiral glasove in tekst
  3. 3. knjiž. v začetku nakazati potek, razvoj dogajanja: avtor je zgodbo eksponiral nadvse pretenciozno
    ♦     fot. eksponirati film dopustiti učinkovanje svetlobe na film pri fotografiranju ali filmanju, osvetliti
    eksponírati se očitno, močno zavzeti se za kaj ne glede na nevarnost, izpostaviti se: noče se eksponirati zanj; pri stavki se je zelo eksponiral
    eksponíran -a -o 
    1. 1. deležnik od eksponirati: eksponirani predmeti; njegov položaj je zelo eksponiran; politično eksponirana oseba
    2. 2. ki moli, štrli naprej: eksponirani deli pročelja; zavarovati eksponirane ogle s ščitniki; pren. narodnostno eksponirani kraji
      ♦       šah. eksponirana figura figura, ki je v nevarnosti, da bo napadena ali osvojena
SSKJ
idéjnost -i ž (ẹ̑) 
  1. 1. lastnost, značilnost idejnega: idejnost literature / v tem delu se čuti pomanjkanje idejnosti
  2. 2. sistem idej, izražen v delovanju družbene ustanove ali organizacije: revolucionarna idejnost stranke / poudariti idejnost pri pouku / idejnost vzgoje
SNB
ínfobus -a m (ȋ)
posebej urejen avtobus s knjižnico, namenjeno izposojanju, in gradivom najrazličnejših medijev za informiranje ljudi: Z imenom infobusa želimo poudariti, da z njim v odročne in večinoma etnično mešane predele države ne bodo potovale samo knjige, ampak tudi vse, kar je potrebno za ozaveščanje E ↑ínfo… + (↑)(ávto)bus
SSKJ
intonírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. muz. dati ton, interval, akord pred začetkom izvajanja skladbe: dirigent je intoniral; pren., knjiž. avtor je začetek tragedije pravilno intoniral
    ●     knjiž., redko intonirati klavir uglasiti; knjiž., redko zbor je intoniral ljudsko pesem začel peti
  2. 2. knjiž., redko poudariti, naglasiti: posamezna mesta v citatu je kritik intoniral s klicaji
    intoníran -a -o: intonirani akord; elegično intonirana pesem
    ♦     lingv. padajoče, rastoče intonirani samoglasniki
SSKJ
izjémnost -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost izjemnega: izjemnost položaja, primera / poudariti želi svojo izjemnost / knjiž. kljub tem izjemnostim je publika delo navdušeno sprejela
SSKJ
izpostáviti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. napraviti, da kaj na kaj deluje, učinkuje: izpostaviti kaj pritisku, vetru, zraku; izpostaviti otroka mrazu; izpostaviti se soncu / izpostaviti mladega človeka prevelikim vplivom okolja
    // napraviti, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju: izpostaviti koga javni kritiki, posmehu, preziru; izpostaviti se (smrtni) nevarnosti; ni se maral izpostaviti sodbi ljudi
  2. 2. postaviti koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj: takrat so pohabljene otroke izpostavili; kaznovali so jo, ker je izpostavila otroka; ujetnike so izpostavili na samotnem otoku
  3. 3. nekdaj postaviti koga na javno mesto kot kazen za kako dejanje: izpostaviti tatu na sramotilnem odru
  4. 4. publ. napraviti opazno, poudariti: režiser je izpostavil predvsem intimno dramo osebne moralne odgovornosti
    ●     knjiž., redko v vitrinah so izpostavili predzgodovinske najdbe razstavili
    ♦     lingv. izpostaviti stavčni člen postaviti člen zaradi poudarka na začetek stavka, na njegovo prejšnje mesto pa postaviti zaimek ali prislov; mat. izpostaviti napisati skupni faktor pred oklepajem
    izpostáviti se očitno, močno zavzeti se za kaj ne glede na nevarnost; eksponirati se: on se je zelo izpostavil za prijatelja; izpostavila se je, da bi ga rešila
    izpostávljen -a -o 
    1. 1. deležnik od izpostaviti: izpostavljen otrok; izpostavljen napadom, nevarnosti; ravninski kraji so manj izpostavljeni potresom; vrt je izpostavljen soncu
    2. 2. publ. ki je v položaju, da se veliko ljudi zanj zanima in ga ocenjuje: politično izpostavljena oseba / njegov položaj je zelo izpostavljen
    3. 3. ki moli, štrli naprej: izpostavljeni deli pročelja / postojanka je bila precej izpostavljena; pren. narodnostno izpostavljeni kraji
      ♦       alp. izpostavljeno mesto mesto, pod katerim je prepad v obliki visoke, gladke stene; šah. izpostavljena figura figura, ki je v nevarnosti, da bo napadena ali osvojena
SSKJ
izrazít -a -o prid., izrazítejši (ȋ) 
  1. 1. ki se po svojih značilnostih, lastnostih zelo razlikuje od povprečja: izrazite ličnice; ta otrok ima izrazite oči; izrazite poteze obraza / imeti izrazito pisavo / avtor sodi med najizrazitejše pesnike mladega rodu; v tem prizoru je bila igralka zelo izrazita
    // nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: časopis je z izrazitim pesimizmom komentiral položaj v svetu; odpor proti diktaturi je postajal vedno izrazitejši; naši tekmovalci so imeli izrazito prednost pred drugimi / rdeča barva je najbolj izrazita / imeti izrazit smisel za tehniko; izrazit umetniški talent
  2. 2. zelo opazen, zelo viden: pri bolniku so se pojavili izraziti znaki poslabšanja; meja med obema dialektoma ni izrazita / ta tip črk je bil premalo izrazit; izrazite poševne črte v tkanini / publ. na to vprašanje daje izrazit odgovor že analiza sama jasen, natančen
    // branje mora biti izrazito in smiselno, ne pa mehansko razločno, poudarjeno
  3. 3. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, pridevnika, na katerega se veže: ta fant je izrazit športnik; uživa izrazito rastlinsko hrano; pesnik je odraščal v izrazitem kulturnem okolju
    izrazíto prisl.: brati glasno in izrazito; izrazito poudariti pomen dela; izrazito protivojni film; izrazito humanistična vzgoja
SSKJ
izréden -dna -o prid. (ẹ̄) 
  1. 1. ki se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim: imel je precej izrednih izdatkov; izreden pojav / izredni dopust plačan ali neplačan dopust za posebne namene; izredni profesor univerzitetni predavatelj, za stopnjo nižji od rednega profesorja; izredni slušatelj, študent slušatelj, študent, ki sme delati izpite brez rednega obiskovanja predavanj; redni in izredni vlaki; izredni občni zbor; izredna izdaja časopisa; izredno stanje stanje, v katerem so omejene nekatere osebne pravice in državljanske svoboščine
    ♦     min. izredni žarek žarek, ki se pri dvolomni snovi ne lomi točno po zakonu o lomu svetlobe
    // ki po pomenu, kakovosti presega splošno, navadno: podeliti nagrado za izredne dosežke; poudariti izreden pomen dela; doživeti izreden uspeh / izreden delavec, športnik je; ta učenec je izreden zelo dober, sposoben
    // nav. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: to je zate izredna prilika; izredno doživetje / imeti izreden ugled; pokazati izredno zanimanje / izredna lepota gora
  2. 2. ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: izredna gibljivost sestavnih delov; izredna moč, nadarjenost; izredna uigranost orkestra / kvaliteta novih izdelkov je izredna
    izrédno prisl.: izredno študirati; izredno dober, sposoben človek; izredno pomemben dogodek; izredno slabo vreme
SSKJ
karakterístičnost -i ž (í) lastnost, značilnost karakterističnega: karakterističnost njegovih potez / karakterističnost razmer / navesti, poudariti karakterističnosti
SSKJ
karakterístika -e ž (í) 
  1. 1. prikaz, predstavitev tega, kar označuje, loči
    1. a) človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; oznaka, opredelitev: avtorjeva karakteristika glavnega junaka / napravil je dobro karakteristiko njegovega notranjega življenja / publ. ne more si lastiti karakteristike, da je realist
    2. b) kaj od drugega v okviru iste vrste: karakteristika dobe; uspela karakteristika resničnosti / združevanje otežuje obrtniška karakteristika naše industrije
      // publ., navadno v povedni rabi posebnost, značilnost: smeh je njena glavna karakteristika; ugotoviti, v čem je osnovna karakteristika oblasti / poudariti nekaj pozitivnih karakteristik kongresa
  2. 2. dokument, pismena izjava o delu, družbenopolitični dejavnosti, obnašanju koga; ocena, mnenje: dati, napisati karakteristiko; oddati prošnjo, karakteristiko in spričevala / žarg. imeti dobro karakteristiko
  3. 3. nav. mn., teh., navadno s prilastkom kar označuje kaj glede na delovno zmogljivost, učinkovitost, uporabnost: fizikalne, mehanične in kemične karakteristike lesne surovine; vozne karakteristike vozila / kupiti elektromotor z ustreznimi karakteristikami
  4. 4. teh. krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge, značilna krivulja: narisati karakteristiko; položna karakteristika / karakteristika elektronke krivulja, ki kaže odvisnost toka pri eni elektrodi od napetosti druge elektrode v elektronki; karakteristika motorja krivulja, ki kaže odvisnost navora od vrtilne hitrosti
    ♦     mat. karakteristika logaritma celoštevilski del logaritma
SSKJ
ličílo -a s (í) 
  1. 1. sredstvo za barvanje, lepšanje obraza: uporabljati ličila; poudariti oči z ličilom; plast ličila / svetlo ličilo za ustnice
  2. 2. knjiž., redko barva, lak: nanašati ličilo
  3. 3. zastar. loščilo (za čevlje): škatlica ličila
SSKJ
mísel -sli [əu̯] ž (ȋ) 
  1. 1. najvišja umska dejavnost kot izraz človekove zavesti: misel opredeljuje človeka; hiter kot misel
  2. 2. nav. mn., v glagolniški rabi izraža najvišjo umsko dejavnost: iz globokih misli ga je prebudilo lajanje; zatopiti se v misli / ekspr. skušal je odgnati misli in zaspati / ležal je brez misli
    // izraža usmerjenost najvišje umske dejavnosti: misli so se mu osredotočile samo na rešitev / ekspr. misli so se mu sukale samo okrog nje / ekspr. vdajal se je svojim mislim
  3. 3. nav. mn., navadno s prilastkom mnenje, mišljenje: to so le moje misli, morda ni tako / po naših mislih so dogodki potekali takole / povej tudi ti svoje misli o predstavi / o tem problemu nisva istih misli; nikomur nočem vsiljevati svojih misli
  4. 4. z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom najvišja umska dejavnost kot nosilec
    1. a) določenega razpoloženja, počutja: ni se mogel otresti mračnih, žalostnih misli; predal se je prijetni misli / ekspr. obhajale so ga črne misli / ekspr. skušal si je izbiti take misli iz glave / ta človek je čisto romantičnih misli je romantičen
    2. b) določene, navadno čustvene reakcije: hudobna, maščevalna misel mu je šinila v glavo; to so zelo sebične misli
  5. 5. navadno s prilastkom prisotnost česa v zavesti kot posledica najvišje umske dejavnosti: misel, da bi odšel, mu je vedno bolj dozorevala; hrabri me misel, da je zdrav; zadrževala jih je misel, da ne ravnajo prav / ekspr. ta misel mu ne da miru, mu ne gre iz glave / vsiljuje se mu misel o nacionalni zatiranosti
    // navadno v zvezi z na trajnejša, intenzivnejša prisotnost česa v zavesti: misel na ljubezen, boljšo prihodnost mu daje pogum; misel nanjo ga je dvigala; misel na smrt ji hromi voljo
  6. 6. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa: dobra, originalna misel; misel o izdaji zbranih del slovenskih klasikov je bila vsestransko podprta; tedaj se mu je porodila misel o ustanovitvi stranke; dal je misel za reorganizacijo podjetja / ekspr. preblisnila, prešinila ga je misel, kako rešiti problem / hvaležen sem ti za vsako dobro misel
  7. 7. navadno s prilastkom izraženi rezultat najvišje umske dejavnosti: delo vsebuje veliko globokih misli; podobne misli sem že nekje slišal / izrekel je zanimivo misel
  8. 8. ed., navadno s prilastkom rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel
    1. a) umetniškega ali znanstvenega dela: seznanil se je z mislijo njegove razprave; osnovna misel drame / vodilna misel Prešernovih poezij
    2. b) knjiž. različnih znanstvenih, umetniških smeri: razvoj marksistične misli; seznaniti se z mislijo kubizma / Platonova filozofska misel
    3. c) knjiž. različnih področij človekove družbene dejavnosti: seznaniti se z antifašistično mislijo; politična misel stranke / univerza kot žarišče napredne misli / spoznati misel razrednega boja
      // knjiž., z oslabljenim pomenom najvišja umska dejavnost, značilna za določeno strokovno področje: nastanek pedagoške misli na Slovenskem / razvoj znanstvene misli
  9. 9. mn., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek: komunistične misli so preplavile Evropo; ni bilo mogoče zavreti revolucionarne misli / spremljal je vse nove politične misli
  10. 10. v prislovni rabi, v zvezi v mislih izraža omejevanje glagolskega dejanja na miselno področje: ves čas je v mislih ponavljal izpitno vprašanje / v mislih sem z vami / samo v mislih je bil pogumen
    ●     ekspr. njegove misli se nikdar ne dvignejo nad osebno korist on misli samo na osebno korist; ekspr. moja prva misel je bila namenjena njej najprej sem pomislil nanjo; ni mogel zbrati svojih misli ni se mogel zbrati, koncentrirati; brati misli komu ugotavljati, kaj misli, kaj si želi; publ. izmenjavati misli sporočati, pripovedovati svoje mnenje, mišljenje drug drugemu; ekspr. pustil ga je že iz misli pozabil je nanj; ekspr. to mi ne pride nikoli na misel tega se nikoli ne spomnim; nikoli ne pomislim na to; ekspr. še na misel mi ne pride, da bi to storil izraža močno zanikanje; njega imam pogosto v mislih pogosto se ga spominjam; ekspr. očeta je redkokdaj jemal v misel ga omenjal, se ga spominjal; zlasti imam v mislih njegovo slabo vedenje poudariti želim zlasti njegovo slabo vedenje; ekspr. prišel je na čudovito misel spomnil se je nečesa čudovitega; predlagal je nekaj čudovitega; ekspr. bili so vsi ene misli z njim vsi so mislili kot on; ekspr. nimam nobenih skritih misli ničesar ne prikrivam, skrivam
    ♦     bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; muz. glasbena misel smiselno urejena, formalno nedoločena skupina tonov; rel. grešiti v mislih; soc. družbena misel človekovo mnenje, mišljenje o njegovem odnosu do sočloveka, družbe
SSKJ
naglasíti -ím dov., naglásil (ī í) 
  1. 1. izgovoriti izrazito, z naglasom: naglasil je vsako besedo; pravilno naglasiti / jezno naglasiti zadnje besede
  2. 2. publ. z govorjenjem dati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudariti: govornik je naglasil gostoljubnost prebivalcev; v pismu je posebej naglasil, da se ne boji posledic / naglasiti pomembnost volitev / s tem je bedo prizora še bolj naglasil
    naglašèn -êna -o: liričnost je posebno naglašena v drugem delu skladbe; naglašeno je bilo, da so ljudje pošteni
    ♦     lingv. kratko naglašeni samoglasnik naglašeni kratki samoglasnik
SSKJ
osrédnjost -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost osrednjega: poudariti osrednjost lege predmeta / osrednjost njegove vloge
SSKJ
poantírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. poudariti, naglasiti: poantirati posamezne besede / problema niso poantirali
    poantíran -a -o: poantirane besede; prvo dejanje s poantiranim lirskim zaključkom
SSKJ
podčŕtati -am dov. (ŕ r̄) 
  1. 1. narediti črto, črte pod čim: podčrtati neznane besede v besedilu; podčrtati z dvema črticama; podčrtati s svinčnikom / kot opomba podčrtal avtor
  2. 2. poudariti: sneg je podčrtal črnino dreves; spretno izbrana barva podčrta odlike postave / publ. v knjigi je podčrtal prizadevanje naše države za mirno sožitje
    podčŕtan -a -o: v referatu so podčrtani uspehi zadnjih let; s košatimi obrvmi podčrtano čelo
SSKJ
pohvalíti in pohváliti -im dov. (ī á) izraziti hvalo, priznanje: pohvaliti otroka; pohvalili so ga za njegovo prizadevnost; pred celim razredom ga je pohvalil, da lepo bere / pohvalil je njeno novo obleko / to si lepo narisal, ga je pohvalil
    pohvalíti se in pohváliti se z govorjenjem ali vedenjem izraziti, poudariti svoje pozitivne lastnosti ali ugodno stanje: pohvalil se je, da zna že plavati; pohvaliti se z uspehom v šoli / letos se z letino ne morejo pohvaliti
    pohváljen -a -o: v šoli je bil pohvaljen
SSKJ
ponóven -vna -o prid. (ọ̄) ki nastopi, se zgodi še enkrat po čem drugem iste vrste: bolezen so odkrili ob ponovnem pregledu; ponovna cenitev; razpisati ponovne volitve; ponovno zaslišanje prič
    ponóvno prisl.: tovarna ponovno obratuje; ponovno poudariti pomen dela; ponovno se pritožiti, prositi
Število zadetkov: 39