Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
podlégati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) kljub upiranju, pomislekom prihajati v položaj, da kaj odločilno vpliva na ravnanje, mišljenje: podlegati prepričevanju koga; podlegati tujim vplivom / njegov razum je vse bolj podlegal strasti / publ. podlegati površnosti postajati površen
// prihajati v položaj, ko zmaguje nasprotnik: moštvo je vse bolj podlegalo odličnemu nasprotniku / obrtniki so drug za drugim podlegali zaradi konkurence so propadali, izgubljali samostojnost
SSKJ
povŕhnji -a -e prid. (ȓ) ki je, se nahaja na vrhu, na površini: povrhnja plast kože, zemlje
// ki se nosi povrhu drugih oblačil: povrhnje oblačilo
● knjiž. povrhnji opis dogodkov površen
SSKJ
povŕšen -šna -o prid. (ȓ) 
  1. 1. ki opravlja svoje delo, naloge nepopolno: površen učenec; postal je površen; preveč je površna / pri delu je površen
    // narejen, opravljen nepopolno, nenatančno: pregled je bil zelo površen; površno delo, učenje / površno dihanje
  2. 2. ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti: površen prikaz stanja v podjetju; ta analiza, preiskava je samo površna / že površen opazovalec lahko to ugotovi
  3. 3. ki ni sposoben močno občutiti, doživeti: on je zelo globok človek, žena pa površna / površno doživljanje
    // ki ne izraža, kaže globlje čustvene prizadetosti, doživetosti: imeti površen odnos do človeka, umetnosti / rad daje površne sodbe o ljudeh
  4. 4. knjiž. ki je, se nahaja na vrhu, na površini: površni deli listov; dobil je več površnih ran
    povŕšno prisl.: površno sklepati, soditi o čem; površno narejen izdelek; knjigo je prebral zelo površno
SSKJ
površínski -a -o prid. (ȋ) 
  1. 1. nanašajoč se na površino: površinska oblikovanost / površinska gniloba, razpoka; površinske krvne žilice / površinska gostota snovi; površinska obdelava kovin / površinske in globinske kamnine; površinske vode nanašajo v jezero blato
    ♦     fiz. površinska napetost na dolžinsko enoto preračunana sila, ki deluje na izbrano črto na površini tekočine; mont. površinski kop
  2. 2. knjiž. ki ne zadeva bistva: z ljudmi ima samo površinske stike; njeno veselje je samo površinsko
    // ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti; površen: površinske raziskave problema; površinsko ocenjevanje
    površínsko prisl.: površinsko obdelati; površinsko gledani predmeti; nekateri poročevalci so poročali le površinsko
    ♦     metal. površinsko kaliti
SSKJ
povŕšnež -a m (ȓ) ekspr. površen človek: fant je velik površnež
SSKJ
prepovŕšen -šna -o prid. (ȓ) preveč površen: biti prepovršen pri delu / prepovršen pregled / prepovršna je, da bi to prav občutila / prepovršno doživljanje
    prepovŕšno prisl.: prepovršno obravnavati, soditi
SSKJ
razčlenjeválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor ugotavlja sestavne dele česa: dober, površen razčlenjevalec; razčlenjevalec razmer
SSKJ
salópen -pna -o prid. (ọ̑) zastar. neskrben, površen: oblika je bila ohlapna, slog salopen
SSKJ
šlámpast -a -o prid. (á) nižje pog. površen, slab: biti šlampast pri delu / ne bodi tako šlampast ne bodi tako neurejen
SSKJ
švíga švága prisl. (ȋ-á) izraža hitro premikanje v različne smeri, na vse strani: mravlje so šviga švaga tekale po razdrtem mravljišču / ekspr. če streljajo za teboj, teci šviga švaga cikcak
● ekspr. njun pogovor je bil preveč šviga švaga hitro spreminjajoč se in površen
SSKJ
úren2 -rna -o prid., úrnejši (ú ū) ki zaradi gibčnosti, spretnosti lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času: uren natakar; brat je urnejši od mene; res si uren, da si že nazaj; biti uren pri delu; uren kot blisk, podlasica / bodi uren, toda ne površen / imeti urne prste / star. uren potok hitro tekoč
// ki ima veliko hitrost; hiter: urna hoja / iti z urnimi koraki / udarci so postajali vse urnejši pogostejši
● ekspr. biti urnih nog, imeti urne noge hitro hoditi; znati hitro hoditi; star. biti urne pameti, imeti urno pamet biti bister, domiseln; ekspr. rešile so ga urne pete s hitrim tekom, begom se je rešil; ekspr. pri tem delu bi potrebovali urne roke pridne, spretne delavce
    úrno 
    1. 1. prislov od uren: urno hoditi, se obračati; le urno, do tja je še daleč
    2. 2. izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času; hitro: urno odgovoriti, oditi; zaklical je: urno vsi ven
SSKJ
zadovoljeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. z dovolj veliko količino, mero česa potrebnega, zaželenega delati, da kdo preneha čutiti, imeti to, kar izraža dopolnilo: zadovoljevati nagone, potrebe; zadovoljevati želje po igri, plesu / zadovoljevati zahteve, publ. zahtevam izpolnjevati jih, ustrezati jim
  2. 2. delati, povzročati, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek, ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam: delo ga zadovoljuje; površen odgovor ne zadovoljuje pravega raziskovalca / publ.: poslano blago nas ne zadovoljuje s poslanim blagom nismo zadovoljni; učbenik zaradi številnih strokovnih napak ne zadovoljuje nima ustreznih kvalitet
  3. 3. povzročati, omogočati, da kdo doseže vrhunec in sprostitev spolne vzdraženosti: zadovoljevati svojega partnerja
    zadovoljeváti se z orodnikom  biti zadovoljen s čim slabšim, kot se želi, pričakuje: zamudniki se bodo morali zadovoljevati s slabšimi sedeži
    zadovoljujóč -a -e: nadaljevati delo, zadovoljujoč se z delnimi uspehi; zadovoljujoča domačnost
    ●     publ. izid meddržavnih razgovorov je zadovoljujoč zadovoljiv
Število zadetkov: 32