- 1. jur. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost, obveza: nastanek obligacije
// knjiž., redko obveznost, dolžnost: ni prišel, ker ima druge obligacije - 2. fin. vrednostni papir, ki prinaša vplačniku obresti in je podlaga za vračilo posojila; obveznica: izdati obligacije; naložiti denar v obligacije / državne obligacije
Zadetki iskanja
- 1. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: imeti, izpolniti obveznost; naložili so mu nove obveznosti; družabne obveznosti / to je njihova moralna obveznost dolžnost
// delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec
// sprejeti kaj brez obveznosti
// kar se po določenih normah, predpisih mora plačati, poravnati: izpolniti obveznost / davčna, denarna, plačilna obveznost - 2. nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; dolžnost: obveznosti ga kličejo drugam; imeti, sprejeti obveznosti; izpolnjevati svoje obveznosti; nalagati komu obveznosti; pravice in obveznosti
- 3. jur. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev: obveznost nastane, preneha / izjavna obveznost obveznost dati na vprašanje pristojnega organa izjavo; iztožljiva obveznost ki se da iztožiti; mednarodnopravne obveznosti; pogodbena obveznost
♦ fin. a vista obveznosti bank na zahtevo takoj plačljive obveznosti; šol. izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; voj. vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka
- 1. narediti, povzročiti, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: zaradi spora sem odpovedal službo; odpovedati komu službo, stanovanje
// izjaviti, da osebek- a) ne priznava več veljavnosti česa: odpovedati pogodbo, sporazum
- b) česa naročenega ne želi več: odpovedati časopis / odpovedati naročeno kosilo
- 2. izjaviti, sporočiti, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: zaradi bolezni v ansamblu so predstavo odpovedali
- 3. z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odpovedati komu gostoljubje; odpovedati staršem pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv
- 4. nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: ko sem to slišal, so mi odpovedale noge; včasih mu odpove spomin / odpovedale so mu moči; ob tem problemu je tudi njegovo znanje odpovedalo / v drugem polčasu je moštvo odpovedalo / po eni uri dela je stroj odpovedal; če bi odpovedala strojnica, so imeli pripravljene granate / publ. slabši material v takih razmerah odpove postane neprimeren, se pokvari
● od presenečenja mu je odpovedal glas, jezik ni mogel (spre)govoriti; ekspr. koruza je letos odpovedala slabo obrodila; za taka merjenja klasična metoda odpove postane neuporabna, neprimerna; ekspr. ob takih izgubah razum odpove take izgube se ne dajo razumsko opravičiti; ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; odpovedati tujemu novinarju gostoljubje prepovedati nadaljnje bivanje v državi
♦ fin. odpovedati (na odpovedni rok vezano) hranilno vlogo izjaviti, da osebek želi vezano vlogo po preteku odpovednega roka dvigniti
- odpovédati se
- 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odpovedati se dediščini v korist brata; odpovedati se predsedniški funkciji, prestolu / publ. države podpisnice so se odpovedale uporabi sile
- 2. zavestno narediti
- a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedati se udobju / odpovedati se načrtu, sreči / zdravniki so ji svetovali, naj se zaradi bolezni odpove otrokom naj ne rodi, nima otrok
// odpovedati se svetu - b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpovedati se izletu, kajenju, študiju / odpovedati se alkoholnim pijačam
- a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedati se udobju / odpovedati se načrtu, sreči / zdravniki so ji svetovali, naj se zaradi bolezni odpove otrokom naj ne rodi, nima otrok
- 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odpovedati se svojim idejam, svoji veri / ker so film zelo spremenili, se mu je scenarist odpovedal
- odpovédan -a -o: prireditev je bila odpovedana; odpovedano stanovanje
- 1. (večkrat) delati, povzročati, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: odpovedovati stanovanja najemnikom
// izjavljati, da osebek- a) ne priznava več veljavnosti česa: to podjetje rado odpoveduje pogodbe
- b) česa naročenega ne želi več: naročniki odpovedujejo časopis
- 2. (večkrat) izjavljati, sporočati, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: gledališča drugo za drugim odpovedujejo predstave
- 3. z oslabljenim pomenom (večkrat) delati, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: vojaki množično odpovedujejo pokorščino; privrženci mu odpovedujejo zvestobo mu niso več zvesti
- 4. nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: jetra, noge mu odpovedujejo / moči mu odpovedujejo / proti koncu študija je začel odpovedovati / stroj je že izrabljen in odpoveduje; zavore pogosto odpovedujejo
- 5. dov., v izjavah izraža prenehanje tega, kar določa samostalnik: z današnjim dnem odpovedujem sodelovanje / zaradi tega dogodka odpovedujemo sporazum / odpovedujem revijo
- odpovedováti se
- 1. (večkrat) izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: delavci so se odpovedovali nagradam v korist ponesrečencev
- 2. zavestno delati
- a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedovati se udobju / odpovedovati se nekdanjim načrtom
- b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpoveduje se potovanjem, športu / odpovedovati se cigaretam kajenju cigaret
- 3. izjavljati, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: ljudje so se odpovedovali svojim idejam, zmotam
- 4. dov., v izjavah izraža, da osebek ni več v pozitivnem odnosu, zvezi s tem, kar določa samostalnik: podpisniki sporazuma se odpovedujemo jedrskemu oboroževanju / pisatelj je sporočil, da se odpoveduje temu svojemu delu
- 1. glagolnik od okupirati, zasedba: protestirati proti okupaciji jugoslovanskega ozemlja; nejasen položaj po fašistični okupaciji
- 2. pravno stanje na kakem ozemlju, ki ga je tuja država, navadno z bojem, spravila pod svojo oblast: okupacija je trajala štiri leta; dočakati konec okupacije
● publ. okupacija z glasbo ukvarjanje
♦ jur. okupacija prilastitev stvari, ki ni v lasti nikogar; zgod. francoska okupacija od 1809 do 1813, ko je bil del slovenskega ozemlja pod francosko oblastjo
- 1. navadno s prilastkom oblika načrtnega, premišljenega dela, delovanja, ravnanja ali mišljenja za dosego kakega cilja: to je zelo zapleten postopek; izpeljati, izpopolniti, odkriti nov postopek; predpisati postopke za opravljanje česa; nezanesljivi, preprosti, zamudni postopki; posebnosti posameznih postopkov pri učenju / spremeniti delovni postopek; proizvodni, tehnološki postopek za pridobivanje česa / v prislovni rabi: delo je potekalo po rednem postopku; publ. sprejeti zakon po hitrem postopku v kratkem času
// nav. ekspr. določeno dejanje, ravnanje ali mišljenje sploh: njegovih postopkov niso odobravali; ta postopek ponavljamo toliko časa, da stvar dokončamo / postopke predšolskega otroka vodijo čustva - 2. jur. skupek po pravnih pravilih določenih dejanj, ki vodijo do pravno določene rešitve: določiti, obnoviti, sprožiti, ustaviti, uvesti postopek; vložiti postopek za razvezo zakona / biti v postopku / prositi za revizijo postopka / dokazni postopek s katerim se ugotovijo dejstva, ki so pomembna za odločbo; enostopenjski postopek z eno samo instanco; hitri postopek za izdajo zakona pri katerem se pripravljeno besedilo zakona obravnava samo enkrat; kazenski postopek zoper osebo, za katero se utemeljeno sumi, da je storila kaznivo dejanje; mandatni postopek v katerem se izda odločba, ne da bi se preiskovala utemeljenost zahteve in zaslišal nasprotnik; nepravdni postopek ki se ne rešuje s pravdo; pravdni postopek s katerim se rešuje civilnopravni spor pred sodiščem; preiskovalni, razlastitveni, sodni postopek
♦ adm. upravni postopek po katerem poslujejo upravni organi; fot. obračilni postopek postopek razvijanja filma, ki da pozitiv; metal. martinski postopek za pridobivanje jekla v martinovki; ped. učni postopek način obravnavanja učne snovi
♦ jur. konceptni praktikant v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji pravno izobražen uradniški pripravnik v upravnem organu
- 1. pravno veljavno določilo o posamezni stvari, zadevi: izdati predpis; izvajati, kršiti predpise; omiliti, razveljaviti, spremeniti predpis; podrobni, splošni predpisi; strog predpis; ta predpis je samo formalen, ni več veljaven / carinski, poštni, prometni, varnostni, zdravstveni predpisi; pravni predpis; ustavni, zakonski predpis; predpis o cenah, kvaliteti / delati, ravnati po predpisih, proti predpisom, v skladu s predpisi
♦ jur. mednarodnopravni predpisi - 2. kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje: ravnati se po predpisih / moralni predpisi
// navadno s prilastkom kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh: estetski predpisi / jezikovni predpisi
- 1. jur. oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost: določiti posle, ki jih preklicanec lahko opravlja
- 2. jur., nekdaj oseba, ki ji je odvzeto pravno varstvo: pravni položaj preklicanca
- 3. ekspr., redko malovreden, ničvreden človek: srečo pa ima ta preklicanec
- 1. razglasiti kaj za neveljavno: vlada je preklicala vrsto ukrepov; preklicati imenovanje, oporoko, pooblastilo / preklicati ček; dati preklicati izgubljene dokumente; preklicati v časopisu
- 2. razglasiti vest, trditev za neresnično, navadno v časopisu: preklicati novico; zahtevali so, da obrekovanje prekliče; preklicati žalitev / ekspr. prekliči, kar si rekel, drugače boš tepen / javno preklicati
- 3. z izjavo sporočiti prenehanje vztrajanja pri čem: preklicati sklep / preklicati odpoved, odstop / preklicati (svojo) udeležbo na dirkah odpovedati
// prenehati priznavati kaj, odpovedati se čemu: pod grožnjo grmade je preklical svoje prepričanje; prigovarjal jim je, naj prekličejo zmote - 4. razglasiti prenehanje odgovornosti za dejanje kake osebe v zvezi s premoženjem: preklicati svojega moža; zagrozil je sinu, da ga bo preklical
// jur. odvzeti poslovno sposobnost: sodišče ga je preklicalo zaradi pijanstva - 5. jur., nekdaj odvzeti pravno varstvo: preklicali so ga in izgnali
- preklícan -a -o
- 1. deležnik od preklicati: preklicana žalitev; preklicano pooblastilo
- 2. presnet, preklet: zaradi teh preklicanih vozičkov ne bodo dosegli norme; niti en dan nam to preklicano vreme ni prizaneslo
- preklícano prisl.
- 1. zelo, hudo: preklicano smo se trudili; nanjo je bil preklicano ponosen; preklicano dolgo je trajalo
- 2. v medmetni rabi izraža presenečenje: preklicano, težko je
♦ jur. pravna presumpcija ki je določena s pravno normo, pravna domneva
// knjiž. sklep, ugotovitev: spis vsebuje veliko tehtnih preudarkov; upoštevati preudarek sodišča
♦ jur. svobodni preudarek pravica javnega organa, sodišča, da iz več pravno mogočih rešitev izbere tisto rešitev, ki je v javnem interesu
- 1. ki ima z zakonom dano pravico in dolžnost opravljati kako (pravno) dejanje, odločati o čem: zbrali so se vsi pristojni organi; za reševanje teh vprašanj je pristojen delavski svet; skupščina je edino pristojna, da o tem odloča / poslati vlogo pristojnemu uradu
- 2. star. usposobljen, poklican: za presojanje umetnosti se ne čuti dovolj pristojnega
- 3. zastar. (z zakonom) določen, pripadajoč: spravil ga je ob pristojni delež
● biti pristojen v določeno občino nekdaj po zakonu, predpisih spadati vanjo; zastar. ti vozovi niso več pristojni za vožnjo primerni, ustrezni; zastar. ni imel pristojnega dovoljenja za vrnitev veljavnega, potrebnega
- pristójno prisl.: pristojno ceniti delo učiteljev; sam.: tako mislijo pristojni; pristojni so ga z zanimanjem poslušali
- 1. med seboj povezani pojavi, ki se vrstijo v času po določenih
- a) naravnih zakonitostih: proces poteka, se razvija; opazovati, proučevati proces; bolezenski, življenjski procesi; proces gnitja, staranja; procesi v organizmu / zdravnikom je uspelo zaustaviti proces / duševni, miselni proces
- b) navadno s prilastkom družbenih zakonitostih: razčlenjevati družbene, zgodovinske procese; združevalni proces; zapleteni procesi družbenega razvoja; publ. vloga delavskega razreda v procesu človekovega osvobajanja pri človekovem osvobajanju
- 2. navadno s prilastkom celota del, delovanja za dosego kakega cilja: načrtovati, organizirati, usmerjati proces; delovni, proizvodni proces / izobraževalni, vzgojni proces
- 3. jur. skupek po pravnih pravilih določenih dejanj, ki vodijo do pravno določene rešitve; postopek: obnoviti, sprožiti proces; javni, tajni proces; proces proti revolucionarjem; priče na procesu / civilni, kazenski proces / sodni proces
● publ. monstre proces s številnimi obtoženci; publ. politični proces zaradi političnih razlogov
♦ kem. kemični proces pri katerem se spremeni kemična sestava snovi; psih. posredovalni procesi procesi v človekovi duševnosti, ki nastajajo med dražljajem in reakcijo nanj; zgod. nürnberški proces sodni proces mednarodnega vojaškega sodišča proti vodilnim vojnim zločincem hitlerjevske Nemčije leta 1945 in 1946 v Nürnbergu
- 1. narediti, da kaj preneha biti
- a) zavezano: razvezati čevelj, nahrbtnik; vreča se je razvezala / razvezati vezalke, vrv; trak se je razvezal / razvezati kravato / razvezati vozel
- b) povezano, zvezano: razvezati sveženj; paket se je razvezal / razvezati zvezane ujetnike
- 2. jur. narediti, da preneha pravno razmerje: razvezati pogodbo, delovno razmerje / razvezati zakonsko zvezo; sporazumno se razvezati
- 3. knjiž. dati čemu manj strogo sistemsko obliko: pesnik je razvezal sonet
- 4. ekspr. povzročiti, da kaj nastopi, se pojavi, navadno v visoki stopnji: gledanje takih filmov mu je razvezalo domišljijo; svoboda je razvezala njegovo ustvarjalnost / pijača mu je razvezala jezik začel je (dosti, sproščeno) govoriti
● redko hoja ga je razvezala sprostila; redko razvezati koga odgovornosti oprostiti, odvezati; ekspr. v družbi se je razvezal postal sproščen, živahen
♦ lingv. razvezati besedo razložiti pomen besede z besedami, ki jo sestavljajo
- razvézan -a -o: razvezani čevlji; razvezan zakon; njegovi starši so razvezani; razvezana pentlja
- 1. delati, da kaj preneha biti
- a) zavezano: razvezovati nahrbtnik; čevelj se mu je kar naprej razvezoval / razvezovati trakove, vezalke / razvezovati kravato / razvezovati vozel
- b) povezano, zvezano: razvezovati pakete
- 2. jur. delati, da preneha pravno razmerje: sklepati in razvezovati delovna razmerja / razvezovati zakonske zveze
- 3. knjiž. dajati čemu manj strogo sistemsko obliko: pesnik v zadnji zbirki razvezuje sonete
- 4. ekspr. povzročati, da kaj nastopi, se pojavi, navadno v visoki stopnji: branje takih knjig razvezuje domišljijo / ljubezen mu razvezuje ustvarjalne moči / jezik se mu je le počasi razvezoval počasi je začenjal (sproščeno) govoriti
♦ lingv. razvezovati polstavke v odvisnike
- 1. jur. pravno veljavno določilo v pravni normi o posledicah njene kršitve: določiti, poostriti sankcije; sprejeti sankcije
// pravna posledica za določeno protipravno ravnanje: izreči sankcijo; sodni opomin, vzgojni ukrep in druge kazenske sankcije; pritožiti se zoper preostro sankcijo / civilne sankcije; mednarodne sankcije; pren., publ. dejanje je treba obsoditi ali uporabiti kako drugo družbeno sankcijo - 2. knjiž. odobritev, potrditev: predlog še čaka na sankcijo
♦ jur. sankcija nekdaj akt državnega poglavarja, s katerim se potrdi zakon, ki ga je sprejel parlament; zgod. pragmatična sankcija zakon Karla VI. iz leta 1713, po katerem imajo pravico nasledstva na avstrijskem prestolu tudi ženski potomci
// dokument, ki izraža tako dejstvo: objaviti sporazum; zbrali so se vsi podpisniki sporazuma
♦ ekon. klirinški sporazum; jur. ratificirati sporazum; gentlemanski sporazum med državniki, diplomati ali gospodarstveniki, ki obvezuje stranke moralno, ne pa tudi pravno; zgod. osimski sporazum, sporazumi pogodba med Italijo in Jugoslavijo, sklenjena 10. novembra 1975, o dokončni meji med državama, zaščiti narodnih manjšin, gospodarskem sodelovanju
// kar je opredeljeno s pravicami, obveznostmi, ugledom v določeni družbi; položaj: izobrazba, poklic, premoženje določajo status človeka v družbi / družbeni status ženske; razlike v družbenem statusu
♦ jur. (osebni) status pravno pomembne značilnosti osebe glede na spol, starost, državljanstvo, osebno stanje
♦ jur. honorar odvetniku za pravno zastopstvo in s tem povezani administrativni stroški
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- Naslednja »