Fran > SSKJ

1. 1. jur. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost, obveza: nastanek obligacije
   // knjiž., redko obveznost, dolžnost: ni prišel, ker ima druge obligacije
2. 2. fin. vrednostni papir, ki prinaša vplačniku obresti in je podlaga za vračilo posojila; obveznica: izdati obligacije; naložiti denar v obligacije / državne obligacije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: imeti, izpolniti obveznost; naložili so mu nove obveznosti; družabne obveznosti / to je njihova moralna obveznost dolžnost
   // delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec
   // sprejeti kaj brez obveznosti
   // kar se po določenih normah, predpisih mora plačati, poravnati: izpolniti obveznost / davčna, denarna, plačilna obveznost
2. 2. nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; dolžnost: obveznosti ga kličejo drugam; imeti, sprejeti obveznosti; izpolnjevati svoje obveznosti; nalagati komu obveznosti; pravice in obveznosti
3. 3. jur. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev: obveznost nastane, preneha / izjavna obveznost obveznost dati na vprašanje pristojnega organa izjavo; iztožljiva obveznost ki se da iztožiti; mednarodnopravne obveznosti; pogodbena obveznost
   ♦ fin. a vista obveznosti bank na zahtevo takoj plačljive obveznosti; šol. izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; voj. vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: zaradi spora sem odpovedal službo; odpovedati komu službo, stanovanje
   // izjaviti, da osebek
   1. a) ne priznava več veljavnosti česa: odpovedati pogodbo, sporazum
   2. b) česa naročenega ne želi več: odpovedati časopis / odpovedati naročeno kosilo
2. 2. izjaviti, sporočiti, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: zaradi bolezni v ansamblu so predstavo odpovedali
3. 3. z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odpovedati komu gostoljubje; odpovedati staršem pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv
4. 4. nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: ko sem to slišal, so mi odpovedale noge; včasih mu odpove spomin / odpovedale so mu moči; ob tem problemu je tudi njegovo znanje odpovedalo / v drugem polčasu je moštvo odpovedalo / po eni uri dela je stroj odpovedal; če bi odpovedala strojnica, so imeli pripravljene granate / publ. slabši material v takih razmerah odpove postane neprimeren, se pokvari
   ● od presenečenja mu je odpovedal glas, jezik ni mogel (spre)govoriti; ekspr. koruza je letos odpovedala slabo obrodila; za taka merjenja klasična metoda odpove postane neuporabna, neprimerna; ekspr. ob takih izgubah razum odpove take izgube se ne dajo razumsko opravičiti; ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; odpovedati tujemu novinarju gostoljubje prepovedati nadaljnje bivanje v državi
   ♦ fin. odpovedati (na odpovedni rok vezano) hranilno vlogo izjaviti, da osebek želi vezano vlogo po preteku odpovednega roka dvigniti

odpovédati se 
1. 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odpovedati se dediščini v korist brata; odpovedati se predsedniški funkciji, prestolu / publ. države podpisnice so se odpovedale uporabi sile
2. 2. zavestno narediti
   1. a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedati se udobju / odpovedati se načrtu, sreči / zdravniki so ji svetovali, naj se zaradi bolezni odpove otrokom naj ne rodi, nima otrok
      // odpovedati se svetu
   2. b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpovedati se izletu, kajenju, študiju / odpovedati se alkoholnim pijačam
3. 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odpovedati se svojim idejam, svoji veri / ker so film zelo spremenili, se mu je scenarist odpovedal

odpovédan -a -o: prireditev je bila odpovedana; odpovedano stanovanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. (večkrat) delati, povzročati, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: odpovedovati stanovanja najemnikom
   // izjavljati, da osebek
   1. a) ne priznava več veljavnosti česa: to podjetje rado odpoveduje pogodbe
   2. b) česa naročenega ne želi več: naročniki odpovedujejo časopis
2. 2. (večkrat) izjavljati, sporočati, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: gledališča drugo za drugim odpovedujejo predstave
3. 3. z oslabljenim pomenom (večkrat) delati, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: vojaki množično odpovedujejo pokorščino; privrženci mu odpovedujejo zvestobo mu niso več zvesti
4. 4. nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: jetra, noge mu odpovedujejo / moči mu odpovedujejo / proti koncu študija je začel odpovedovati / stroj je že izrabljen in odpoveduje; zavore pogosto odpovedujejo
5. 5. dov., v izjavah izraža prenehanje tega, kar določa samostalnik: z današnjim dnem odpovedujem sodelovanje / zaradi tega dogodka odpovedujemo sporazum / odpovedujem revijo

odpovedováti se 
1. 1. (večkrat) izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: delavci so se odpovedovali nagradam v korist ponesrečencev
2. 2. zavestno delati
   1. a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedovati se udobju / odpovedovati se nekdanjim načrtom
   2. b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpoveduje se potovanjem, športu / odpovedovati se cigaretam kajenju cigaret
3. 3. izjavljati, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: ljudje so se odpovedovali svojim idejam, zmotam
4. 4. dov., v izjavah izraža, da osebek ni več v pozitivnem odnosu, zvezi s tem, kar določa samostalnik: podpisniki sporazuma se odpovedujemo jedrskemu oboroževanju / pisatelj je sporočil, da se odpoveduje temu svojemu delu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. glagolnik od okupirati, zasedba: protestirati proti okupaciji jugoslovanskega ozemlja; nejasen položaj po fašistični okupaciji
2. 2. pravno stanje na kakem ozemlju, ki ga je tuja država, navadno z bojem, spravila pod svojo oblast: okupacija je trajala štiri leta; dočakati konec okupacije
   ● publ. okupacija z glasbo ukvarjanje
   ♦ jur. okupacija prilastitev stvari, ki ni v lasti nikogar; zgod. francoska okupacija od 1809 do 1813, ko je bil del slovenskega ozemlja pod francosko oblastjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. navadno s prilastkom oblika načrtnega, premišljenega dela, delovanja, ravnanja ali mišljenja za dosego kakega cilja: to je zelo zapleten postopek; izpeljati, izpopolniti, odkriti nov postopek; predpisati postopke za opravljanje česa; nezanesljivi, preprosti, zamudni postopki; posebnosti posameznih postopkov pri učenju / spremeniti delovni postopek; proizvodni, tehnološki postopek za pridobivanje česa / v prislovni rabi: delo je potekalo po rednem postopku; publ. sprejeti zakon po hitrem postopku v kratkem času
   // nav. ekspr. določeno dejanje, ravnanje ali mišljenje sploh: njegovih postopkov niso odobravali; ta postopek ponavljamo toliko časa, da stvar dokončamo / postopke predšolskega otroka vodijo čustva
2. 2. jur. skupek po pravnih pravilih določenih dejanj, ki vodijo do pravno določene rešitve: določiti, obnoviti, sprožiti, ustaviti, uvesti postopek; vložiti postopek za razvezo zakona / biti v postopku / prositi za revizijo postopka / dokazni postopek s katerim se ugotovijo dejstva, ki so pomembna za odločbo; enostopenjski postopek z eno samo instanco; hitri postopek za izdajo zakona pri katerem se pripravljeno besedilo zakona obravnava samo enkrat; kazenski postopek zoper osebo, za katero se utemeljeno sumi, da je storila kaznivo dejanje; mandatni postopek v katerem se izda odločba, ne da bi se preiskovala utemeljenost zahteve in zaslišal nasprotnik; nepravdni postopek ki se ne rešuje s pravdo; pravdni postopek s katerim se rešuje civilnopravni spor pred sodiščem; preiskovalni, razlastitveni, sodni postopek
   ♦ adm. upravni postopek po katerem poslujejo upravni organi; fot. obračilni postopek postopek razvijanja filma, ki da pozitiv; metal. martinski postopek za pridobivanje jekla v martinovki; ped. učni postopek način obravnavanja učne snovi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. pravno veljavno določilo o posamezni stvari, zadevi: izdati predpis; izvajati, kršiti predpise; omiliti, razveljaviti, spremeniti predpis; podrobni, splošni predpisi; strog predpis; ta predpis je samo formalen, ni več veljaven / carinski, poštni, prometni, varnostni, zdravstveni predpisi; pravni predpis; ustavni, zakonski predpis; predpis o cenah, kvaliteti / delati, ravnati po predpisih, proti predpisom, v skladu s predpisi
   ♦ jur. mednarodnopravni predpisi
2. 2. kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje: ravnati se po predpisih / moralni predpisi
   // navadno s prilastkom kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh: estetski predpisi / jezikovni predpisi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. jur. oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost: določiti posle, ki jih preklicanec lahko opravlja
2. 2. jur., nekdaj oseba, ki ji je odvzeto pravno varstvo: pravni položaj preklicanca
3. 3. ekspr., redko malovreden, ničvreden človek: srečo pa ima ta preklicanec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. razglasiti kaj za neveljavno: vlada je preklicala vrsto ukrepov; preklicati imenovanje, oporoko, pooblastilo / preklicati ček; dati preklicati izgubljene dokumente; preklicati v časopisu
2. 2. razglasiti vest, trditev za neresnično, navadno v časopisu: preklicati novico; zahtevali so, da obrekovanje prekliče; preklicati žalitev / ekspr. prekliči, kar si rekel, drugače boš tepen / javno preklicati
3. 3. z izjavo sporočiti prenehanje vztrajanja pri čem: preklicati sklep / preklicati odpoved, odstop / preklicati (svojo) udeležbo na dirkah odpovedati
   // prenehati priznavati kaj, odpovedati se čemu: pod grožnjo grmade je preklical svoje prepričanje; prigovarjal jim je, naj prekličejo zmote
4. 4. razglasiti prenehanje odgovornosti za dejanje kake osebe v zvezi s premoženjem: preklicati svojega moža; zagrozil je sinu, da ga bo preklical
   // jur. odvzeti poslovno sposobnost: sodišče ga je preklicalo zaradi pijanstva
5. 5. jur., nekdaj odvzeti pravno varstvo: preklicali so ga in izgnali

preklícan -a -o 
1. 1. deležnik od preklicati: preklicana žalitev; preklicano pooblastilo
2. 2. presnet, preklet: zaradi teh preklicanih vozičkov ne bodo dosegli norme; niti en dan nam to preklicano vreme ni prizaneslo

preklícano prisl.  
1. 1. zelo, hudo: preklicano smo se trudili; nanjo je bil preklicano ponosen; preklicano dolgo je trajalo
2. 2. v medmetni rabi izraža presenečenje: preklicano, težko je

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. ki ima z zakonom dano pravico in dolžnost opravljati kako (pravno) dejanje, odločati o čem: zbrali so se vsi pristojni organi; za reševanje teh vprašanj je pristojen delavski svet; skupščina je edino pristojna, da o tem odloča / poslati vlogo pristojnemu uradu
2. 2. star. usposobljen, poklican: za presojanje umetnosti se ne čuti dovolj pristojnega
3. 3. zastar. (z zakonom) določen, pripadajoč: spravil ga je ob pristojni delež
   ● biti pristojen v določeno občino nekdaj po zakonu, predpisih spadati vanjo; zastar. ti vozovi niso več pristojni za vožnjo primerni, ustrezni; zastar. ni imel pristojnega dovoljenja za vrnitev veljavnega, potrebnega

pristójno prisl.: pristojno ceniti delo učiteljev; sam.: tako mislijo pristojni; pristojni so ga z zanimanjem poslušali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. med seboj povezani pojavi, ki se vrstijo v času po določenih
   1. a) naravnih zakonitostih: proces poteka, se razvija; opazovati, proučevati proces; bolezenski, življenjski procesi; proces gnitja, staranja; procesi v organizmu / zdravnikom je uspelo zaustaviti proces / duševni, miselni proces
   2. b) navadno s prilastkom družbenih zakonitostih: razčlenjevati družbene, zgodovinske procese; združevalni proces; zapleteni procesi družbenega razvoja; publ. vloga delavskega razreda v procesu človekovega osvobajanja pri človekovem osvobajanju
2. 2. navadno s prilastkom celota del, delovanja za dosego kakega cilja: načrtovati, organizirati, usmerjati proces; delovni, proizvodni proces / izobraževalni, vzgojni proces
3. 3. jur. skupek po pravnih pravilih določenih dejanj, ki vodijo do pravno določene rešitve; postopek: obnoviti, sprožiti proces; javni, tajni proces; proces proti revolucionarjem; priče na procesu / civilni, kazenski proces / sodni proces
   ● publ. monstre proces s številnimi obtoženci; publ. politični proces zaradi političnih razlogov
   ♦ kem. kemični proces pri katerem se spremeni kemična sestava snovi; psih. posredovalni procesi procesi v človekovi duševnosti, ki nastajajo med dražljajem in reakcijo nanj; zgod. nürnberški proces sodni proces mednarodnega vojaškega sodišča proti vodilnim vojnim zločincem hitlerjevske Nemčije leta 1945 in 1946 v Nürnbergu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. narediti, da kaj preneha biti
   1. a) zavezano: razvezati čevelj, nahrbtnik; vreča se je razvezala / razvezati vezalke, vrv; trak se je razvezal / razvezati kravato / razvezati vozel
   2. b) povezano, zvezano: razvezati sveženj; paket se je razvezal / razvezati zvezane ujetnike
2. 2. jur. narediti, da preneha pravno razmerje: razvezati pogodbo, delovno razmerje / razvezati zakonsko zvezo; sporazumno se razvezati
3. 3. knjiž. dati čemu manj strogo sistemsko obliko: pesnik je razvezal sonet
4. 4. ekspr. povzročiti, da kaj nastopi, se pojavi, navadno v visoki stopnji: gledanje takih filmov mu je razvezalo domišljijo; svoboda je razvezala njegovo ustvarjalnost / pijača mu je razvezala jezik začel je (dosti, sproščeno) govoriti
   ● redko hoja ga je razvezala sprostila; redko razvezati koga odgovornosti oprostiti, odvezati; ekspr. v družbi se je razvezal postal sproščen, živahen
   ♦ lingv. razvezati besedo razložiti pomen besede z besedami, ki jo sestavljajo

razvézan -a -o: razvezani čevlji; razvezan zakon; njegovi starši so razvezani; razvezana pentlja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. delati, da kaj preneha biti
   1. a) zavezano: razvezovati nahrbtnik; čevelj se mu je kar naprej razvezoval / razvezovati trakove, vezalke / razvezovati kravato / razvezovati vozel
   2. b) povezano, zvezano: razvezovati pakete
2. 2. jur. delati, da preneha pravno razmerje: sklepati in razvezovati delovna razmerja / razvezovati zakonske zveze
3. 3. knjiž. dajati čemu manj strogo sistemsko obliko: pesnik v zadnji zbirki razvezuje sonete
4. 4. ekspr. povzročati, da kaj nastopi, se pojavi, navadno v visoki stopnji: branje takih knjig razvezuje domišljijo / ljubezen mu razvezuje ustvarjalne moči / jezik se mu je le počasi razvezoval počasi je začenjal (sproščeno) govoriti
   ♦ lingv. razvezovati polstavke v odvisnike

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

1. 1. jur. pravno veljavno določilo v pravni normi o posledicah njene kršitve: določiti, poostriti sankcije; sprejeti sankcije
   // pravna posledica za določeno protipravno ravnanje: izreči sankcijo; sodni opomin, vzgojni ukrep in druge kazenske sankcije; pritožiti se zoper preostro sankcijo / civilne sankcije; mednarodne sankcije; pren., publ. dejanje je treba obsoditi ali uporabiti kako drugo družbeno sankcijo
2. 2. knjiž. odobritev, potrditev: predlog še čaka na sankcijo
   ♦ jur. sankcija nekdaj akt državnega poglavarja, s katerim se potrdi zakon, ki ga je sprejel parlament; zgod. pragmatična sankcija zakon Karla VI. iz leta 1713, po katerem imajo pravico nasledstva na avstrijskem prestolu tudi ženski potomci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.