Zadetki iskanja
Geologija
Geografija
SSKJ²
prelómen -mna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na prelom: prelomni sledovi; prelomne razpoke / umetnost prelomne dobe; pomembna prelomna leta
♦ anat. prelomna črta črta, ob kateri se prelomi kost, hrustanec; geol. prelomna ploskev ploskev, ki nastane ob premaknitvi skladov; teh. prelomna ploskev ploskev, nastala s prelomom; tisk. prelomna stran dokončno oblikovana stran (časopisa, knjige)
// ki ima velik pomen za nadaljnji potek, razvoj česa: prelomni zgodovinski dogodki / razprava odkriva prelomna spoznanja
nanašajoč se na prelom: prelomni sledovi; prelomne razpoke / umetnost prelomne dobe; pomembna prelomna leta
♦ anat. prelomna črta črta, ob kateri se prelomi kost, hrustanec; geol. prelomna ploskev ploskev, ki nastane ob premaknitvi skladov; teh. prelomna ploskev ploskev, nastala s prelomom; tisk. prelomna stran dokončno oblikovana stran (časopisa, knjige)
// ki ima velik pomen za nadaljnji potek, razvoj česa: prelomni zgodovinski dogodki / razprava odkriva prelomna spoznanja
Geografija
SSKJ²
prelómnica -e ž (ọ̑)
1. nav. ekspr., s prilastkom kar povzroči veliko spremembo v čem: vstop v šolo je važna, velika prelomnica v otrokovem življenju; sprejem zakona je pomenil zgodovinsko prelomnico / mehanizacija predstavlja odločilno prelomnico v kmetijstvu
2. knjiž., navadno s predlogom čas, ko kaka doba preneha obstajati in se začne nova; prehod, prelom: to se je zgodilo na prelomnici devetnajstega in dvajsetega stoletja; ob prelomnici starega veka v srednji vek
3. geol. črta, ob kateri se prelomi del zemeljskega površja: dolina ob prelomnici
● publ. tudi v njihovem mišljenju je prišlo do prelomnice njihovo mišljenje se je spremenilo; zastar. splazil se je v prelomnico razpoko; ekspr. zavedal se je, da je njegovo življenje na prelomnici da se bo moral dokončno odločiti glede zanj pomembne stvari
♦ anat. črta, ob kateri se prelomi kost, hrustanec
1. nav. ekspr., s prilastkom kar povzroči veliko spremembo v čem: vstop v šolo je važna, velika prelomnica v otrokovem življenju; sprejem zakona je pomenil zgodovinsko prelomnico / mehanizacija predstavlja odločilno prelomnico v kmetijstvu
2. knjiž., navadno s predlogom čas, ko kaka doba preneha obstajati in se začne nova; prehod, prelom: to se je zgodilo na prelomnici devetnajstega in dvajsetega stoletja; ob prelomnici starega veka v srednji vek
3. geol. črta, ob kateri se prelomi del zemeljskega površja: dolina ob prelomnici
● publ. tudi v njihovem mišljenju je prišlo do prelomnice njihovo mišljenje se je spremenilo; zastar. splazil se je v prelomnico razpoko; ekspr. zavedal se je, da je njegovo življenje na prelomnici da se bo moral dokončno odločiti glede zanj pomembne stvari
♦ anat. črta, ob kateri se prelomi kost, hrustanec
Geografija
Geologija
Geologija
Geologija
SSKJ²
ráven3 stil. raván rávna -o tudi -ó prid. (á ȃ á)
1. ki se ne odklanja, ne izstopa iz osnovne smeri: potegniti ravno črto; stati v ravni vrsti; cesta je ravna, brez ovinkov / ravna drevesa / pred njim se je razprostiral raven svet, travnik; ravne ploskve; tla so popolnoma ravna brez vboklin ali izboklin; morje je bilo ravno kot miza / ravni lasje lasje, ki niso kodrasti, skodrani
// ki je tak zaradi svojega namena: raven nož; dleto mora biti ravno
// ki ima naravno, pravilno obliko: ima ravne noge; bil je raven kot jelka, sveča / ima grški, raven nos nos v isti črti s čelom
2. zastar. enak, enakovreden: najina položaja sta ravna; ni jima raven / ni ji ravna po lepoti
3. zastar. dosleden, načelen: je vzkipljiv, a raven človek / ima raven značaj
4. zastar. sod3, paren2: ravne in neravne hišne številke
♦ arhit. ravna streha streha, ki je vodoravna ali nagnjena za manj kot šest stopinj; fiz. ravno zrcalo gladka ravna ploskev, ki odbija vpadajoče valovanje; geom. ravna ploskev ravnina ali del ravnine; min. ravni prelom prelom, pri katerem je ploskev zaradi enake debeline posameznih zrn ravna, gladka; pravn. sorodniki v ravni črti sorodniki, ki neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; teh. ravno ozobje ozobje, pri katerem so zobje ravni; ravno steklo; vet. ravna glava glava s čelom in nosnim grebenom v isti ravnini; zool. ravno vretence vretence, ki je spredaj in zadaj ravno
1. ki se ne odklanja, ne izstopa iz osnovne smeri: potegniti ravno črto; stati v ravni vrsti; cesta je ravna, brez ovinkov / ravna drevesa / pred njim se je razprostiral raven svet, travnik; ravne ploskve; tla so popolnoma ravna brez vboklin ali izboklin; morje je bilo ravno kot miza / ravni lasje lasje, ki niso kodrasti, skodrani
// ki je tak zaradi svojega namena: raven nož; dleto mora biti ravno
// ki ima naravno, pravilno obliko: ima ravne noge; bil je raven kot jelka, sveča / ima grški, raven nos nos v isti črti s čelom
2. zastar. enak, enakovreden: najina položaja sta ravna; ni jima raven / ni ji ravna po lepoti
3. zastar. dosleden, načelen: je vzkipljiv, a raven človek / ima raven značaj
4. zastar. sod3, paren2: ravne in neravne hišne številke
♦ arhit. ravna streha streha, ki je vodoravna ali nagnjena za manj kot šest stopinj; fiz. ravno zrcalo gladka ravna ploskev, ki odbija vpadajoče valovanje; geom. ravna ploskev ravnina ali del ravnine; min. ravni prelom prelom, pri katerem je ploskev zaradi enake debeline posameznih zrn ravna, gladka; pravn. sorodniki v ravni črti sorodniki, ki neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; teh. ravno ozobje ozobje, pri katerem so zobje ravni; ravno steklo; vet. ravna glava glava s čelom in nosnim grebenom v isti ravnini; zool. ravno vretence vretence, ki je spredaj in zadaj ravno
- rávno tudi ravnó prisl.:
ravno se držati, hoditi; ravno potegnjena črta; sam.: hiša stoji na ravnem
Pravopis
ráven3 -vna -o, star. raván rávna -ó; -ejši -a -e (á; ȃ á ọ̑; á) ~a črta; Ploskev ni ~a
rávni -a -o (á) min. ~ prelom
rávno -ega s, pojm. (á) graditi hišo na ~em
rávnost -i ž, pojm. (á)
rávni -a -o (á) min. ~ prelom
rávno -ega s, pojm. (á) graditi hišo na ~em
rávnost -i ž, pojm. (á)
Geologija
SSKJ²
Geologija
Geologija
Geologija
Geologija
Geologija
Geologija
Geologija
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- 7
- Naslednja »
Število zadetkov: 135
Dostopnost