Fran > SSKJ

1. 1. nanašajoč se na državo:
   1. a) državni aparat, organ; državna administracija, oblast, uprava, ureditev / državni praznik, proračun, zakon; državna meja, politika, tajnost; državno gospodarstvo, ozemlje; pogreb na državne stroške; publ. organizirati kaj v državnem merilu / državni akt; državni monopol
   2. b) državni prvak; državna reprezentanca; državno šahovsko prvenstvo / državni pečat; državna zastava, himna in grb so simboli države; državne barve barve državne zastave
      // državni davek, jezik; državna vera
   3. c) po toliko stoletjih smo postali svoboden in državen narod s svojo državo; državni uradnik, uslužbenec; državna kontrola; državna služba; nastajanje novih državnih tvorb držav; državni udar nasilna sprememba vlade brez sodelovanja ljudskih množic
2. 2. ki je last države: državni kapital; državni dolgovi; državna lastnina; državno podjetje, posestvo, premoženje / državna blagajna / državni sektor; to, kar vidiš tu, je vse državno; državna šola nekdaj šola, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država
   ♦ jur. državno pravo pravo, ki ga ustvarja država ali ki se ukvarja z organizacijo države; polit. državni centralizem sistem upravljanja, v katerem je reševanje vseh pomembnejših vprašanj v pristojnosti osrednjih državnih organov; državni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma, na kateri država posega v gospodarsko dogajanje; državni socializem socialistična družbena ureditev, v kateri država vodi in usmerja gospodarsko in drugo družbeno dogajanje; državni zbor osrednji parlament v nekaterih državah

držávno prisl.: takrat je bil še državno nastavljen; državno organiziran socializem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. velika ptica ujeda z ravnim, le na koncu ukrivljenim kljunom in navadno golim vratom: ogledovati si jastrebe v živalskem vrtu; gleda, preži kot jastreb
   ♦ zool. beloglavi jastreb ki ima glavo in vrat porasla z belim puhom, Gyps fulvus; egiptovski jastreb po telesu belkasta južna ptica ujeda z duhom po mrhovini; mrhar; rjavi jastreb z rjavim perjem in s puhom poraslo glavo, Aegypius monachus
   // nar. kragulj: jastreb se je spustil na piščance
2. 2. redko grabežljivec: po njegovi smrti so se vrgli vsi ti jastrebi na njegovo premoženje
   ● publ. manevri na mejah kažejo popuščanje jastrebom zagovornikom politike sile

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjati kruh za cigarete; menjati večje stanovanje za manjše s centralno kurjavo; s prijateljem menjati znamke; ekspr. svojega poštenja ne bi hotel menjati za vse njegovo premoženje / menjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; dobro je menjal kar je pri menjavi dobil, je več vredno kot tisto, kar je dal
   // ali mi lahko menjate dinar, sto dinarjev ali mi lahko za dinar, sto dinarjev daste enakovredno vsoto kovancev, bankovcev manjše vrednosti; menjati lire, marke za dinarje, dolarje dati ali dobiti lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev, dolarjev
2. 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: menjati razgreto cev mitraljeza; menjati utrujene konje pri vozu; mehanik je menjal olje v avtomobilu / redko menjati izrabljene dele z novimi nadomestiti; živali menjajo dlako dobijo drugo, drugačno; med vožnjo je večkrat menjal luči prižgal druge, drugačne; menjati perilo preobleči se; menjati seme uporabiti za setev seme druge, drugačne sorte
   // napraviti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjal oba slabša igralca; v slabem podjetju se delavci hitro menjajo; straža se je menjala vsaki dve uri
3. 3. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjati bivališče, skrivališče; menjala sta sedeža / ob novem letu je menjal podjetje šel v službo k drugemu podjetju; menjati poklic začeti opravljati drug poklic; menjati službo iti v službo drugam; menjal je zdravnika, toda tudi novi ni mogel narediti čudeža začel se je zdraviti, zdravi se pri drugem zdravniku
4. 4. napraviti, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: človek z delom menja naravo in sebe; po porazu je menjal prepričanje; ladja je menjala smer; temperatura, veter se lahko hitro menja
   ● ekspr. težko je živel, pa ne bi menjal (z nikomer) ne bi hotel postati, biti kdo drug; posestvo je že večkrat menjalo lastnika postalo last drugega; menjati pogovor, temo začeti govoriti o čem drugem; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva
   ♦ avt. menjati prestavo narediti, da postane položaj zobnikov v menjalniku drugačen; med. menjati glas spremeniti glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati; lingv. menjati končnice pri glagolu; šah. šahista sta menjala trdnjavi drug drugemu izločila trdnjavo iz igre; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi

ménjati se tudi menjáti se, in ménjati se nedov. in dov., redko, s prislovnim določilom  izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim; menjavati se: na tem področju se menjata apnenec in lapor; v življenju se menjata smeh in jok, up in obup

menjáje: dajal je menjaje zdaj enemu, zdaj drugemu; nosili so ga menjaje; menjaje (se) delati, stražiti

menjajóč -a -e: pogosto menjajoči se gostje; menjajoča se sreča

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. knjiž. podariti, pokloniti: naklonil ji je lepo darilo; nikogar nima, da bi mu naklonil premoženje dal, prepustil
   // vso svojo ljubezen je naklonila otrokom
   // preskrbeti, omogočiti: naklonil mu je dobro službo / nikoli mi ni nič naklonil / usoda jim je naklonila zmago zmagali so
2. 2. star. nagniti, prisiliti: k delu ga je naklonila velika potreba; nič ga ni moglo nakloniti, da bi se oženil
3. 3. zastar. povzročiti, prizadejati: ne morejo pozabiti, kakšno sramoto jim je naklonil; nespametna ljubezen mu je naklonila žalost in sitnosti
   ● knjiž. samo malo časa mi še nakloni poslušaj me, sodeluj z menoj še nekaj časa; zastar. sramežljivo je naklonila glavo sklonila

nakloníti se zastar.  skloniti se, nagniti se: naklonila se je skozi okno; nakloniti se h komu / češnja se je naklonila na dvorišče
// prikloniti se: nakloni se, preden odideš; igralec se je publiki globoko naklonil

nakloníti si star.  pridobiti si naklonjenost: zelo se je trudil, pa si je ni mogel nakloniti / nakloniti si občinstvo

naklónjen -a -o 
1. 1. deležnik od nakloniti: zahvaliti se za naklonjeno knjigo / ljubeči pogled je bil naklonjen možu / stranska ploskev je precej naklonjena k osnovni nagnjena
2. 2. navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki ima, kaže pozitiven odnos do koga: predstojnik mu je naklonjen; naklonjeni so naši ureditvi; očetovsko, prijateljsko mi je naklonjen / javno mnenje jim ni naklonjeno / sreča, usoda nam je naklonjena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. nepričakovano, nenadoma: nanagloma odpotovati; nanagloma zboleti in umreti; kar nanagloma so govorice potihnile
2. 2. hitro, nahitro: nanagloma si pridobiti premoženje; vse se je zgodilo tako nanagloma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. kdor neposredno po kom drugem prevzame njegov položaj, funkcijo: imenovati, izvoliti naslednika; izbrati za naslednika; direktorjev, predsednikov naslednik; predhodnik in naslednik / knjiž. naslednik prestola prestolonaslednik
   // ekspr. duhovni naslednik / prepustiti grunt nasledniku
   // jur. kdor neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali določene pravice: naslednik je podedovano posestvo prodal; zakoniti naslednik; dedič, kupec in drugi nasledniki / v nekaterih državah podjetje XY in nasledniki / pravni naslednik
2. 2. kar je glede na prostor, čas, vrstni red po čem drugem iste vrste: Prešernovi nasledniki so pravila soneta sprostili / roman je naslednik epa / Češkoslovaška, Jugoslavija in drugi nasledniki Avstro-Ogrske
   ♦ mat. naslednik števila število, ki je v določenem zaporedju neposredno po kakem drugem številu
3. 3. potomec: njegovi nasledniki še živijo; predniki in nasledniki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. jemati pomen, veljavo, vrednost: prava umetnost človeka ne niči, ampak potrjuje; to niči vse njihove napore; z dejanji niči svoje obljube
2. 2. uničevati: ničiti lepoto / ničiti komu življenje

níčiti se postajati materialno ali duhovno v stvarnosti nenavzoč: imel je občutek, da se niči / redko njegovo premoženje se zaradi zapravljanja niči se manjša

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. določiti denarno vrednost: oceniti premoženje, zemljišče
2. 2. ustvariti, izraziti mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: oceniti literarno delo; nastop so dobro ocenili; kritično, strokovno oceniti; negativno, ugodno oceniti; oceniti z določenega stališča
   // knjiž. presoditi: oceniti dokaze, izjave, navedbe; položaj je pravilno ocenil; proizvodni plan bo treba ponovno oceniti kritično pregledati, analizirati
3. 3. ugotoviti veljavo ali vrednost: oceniti človeka po dejanjih
4. 4. približno določiti količino: ocenili so rezerve, zaloge; nastalo škodo so takoj ocenili / približno oceniti razdaljo, višino
5. 5. šol. dati oceno: oceniti učenca; negativno, pozitivno, pravično oceniti / oceniti znanje
   ♦ šah. oceniti partijo določiti rezultat prekinjene partije

océnjen -a -o: nepravično ocenjen dijak; negativno ocenjena naloga; pisateljevo dramsko delo še ni v celoti ocenjeno
♦ fiz. ocenjena napaka približno izračunana ali ugotovljena vrednost napake

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. določati denarno vrednost: ocenjevati posest, premoženje
2. 2. ustvarjati, izražati mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: ocenjevati umetniško delo, film; ocenjevati nastop, sposobnosti; kritično, slabo, strogo ocenjevati; ocenjevati z enakimi merili / ocenjevati vina
   // knjiž. presojati: ocenjevati dokaze, izjave; pravilno ocenjevati položaj; ocenjevati pomen česa / redko ocenjujejo, da se bo razvoj tehnike še stopnjeval menijo, sodijo
3. 3. ugotavljati veljavo ali vrednost: moža ocenjuje po besedah, ne po dejanjih / gledal je prihajajoče in jih ocenjeval
4. 4. približno določati količino: ocenjevati zaloge; na pogled, s pogledom ocenjevati / približno ocenjuje razdaljo
5. 5. šol. dajati ocene: ocenjevati učence; strogo ocenjevati

ocenjujóč -a -e: ocenjujoč nastali položaj, so se odločili za nove ukrepe; premeril ga je z ocenjujočim pogledom

ocenjeván -a -o: ocenjevanega dela sploh prebral ni; pravično ocenjevana prizadevanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. rešiti, obvarovati (pred čim): oteli so ga lakote, nevarnosti, smrti / oteti grad pred razpadanjem / oteti dogodek pozabi; oteti se neprijetnih misli znebiti se, otresti se
   // oteti ujetnike osvoboditi
2. 2. (s silo) vzeti, odvzeti: oteli so jim premoženje
   ● zastar. sovraži jo, ker ji je otela fanta prevzela

otét -a -o: če bi ga prej operirali, bi bil otet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. a) obstajanja: dež je že pojemal; hrup na cesti pojema; vročina bo vsak čas začela pojemati / bolečina proti jutru pojema / epidemija gripe že pojema / ogenj, sveča pojema ugaša
2. b) stanja, razpoloženja: bojevitost je že pojemala; njegova jeza še ne pojema
   // biti v vedno manjši
3. a) količini: premoženje pojema; pojemala so živila in denar / množina blaga pojema / dnevi so začeli pojemati se krajšati
4. b) stopnji: moči so mu pojemale / glas ji pojema / hitrost pojema enakomerno
   ● ekspr. kar pojema od žalosti hira

pojemajóč -a -e: s pojemajočimi močmi se je dvignil; govoril je s pojemajočo sapo; pojemajoče zanimanje; prisl.: vedno bolj pojemajoče je govoril
♦ muz. pojemajoče označba za spremembo hitrosti in jakosti izvajanja diminuendo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. z oboroženim spopadom, bojem priti do česa: priborili so nam svobodo, zmago; priboriti si mir z orožjem
2. 2. s prizadevanjem priti do česa: priboriti enakopravnost slovenskemu jeziku; priboriti premoženje za otroke; priboriti se do spoznanja; priboriti si pravico, priznanje, ugled

priborjèn -êna -o: težko priborjena svoboda

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. z delom, prizadevanjem priti do česa: zapravil je vse, kar so starši pridobili; pridobil (si) je veliko premoženje; dovolj je pridobil, da bodo preskrbljeni on in družina / s kupčijo je pridobil dosti denarja / pridobiti izkušnje z delom, znanje z učenjem / slovenščini je pridobil velik ugled; pridobiti si oblast; pridobil si je pravico sodelovati na prvenstvu / pridobiti si odpornost
2. 2. narediti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: pridobiti maslo iz mleka; pridobiti srebro iz rude; pridobiti s kemičnim postopkom, s sušenjem
   ♦ fiz. pridobiti z destilacijo
   // narediti, da kaj postane na razpolago kot rezultat določenega dela: pridobiti obdelovalno zemljo z izsuševanjem močvirij / pridobili so dovolj premoga nakopali
3. 3. vzbuditi pozitiven, naklonjen odnos: če bi se potrudil, bi jo lahko spet pridobil; z obljubami jih je hotel pridobiti; že po prvi skladbi so pridobili občinstvo / pridobil si je njegovo zaupanje
   // narediti, da kdo pride s kom, čim v določen odnos: pridobiti nove člane, naročnike; pridobiti (si) pristaše
   // vzbuditi pri kom pripravljenost za kaj: skušal je pridobiti dijake, da bi zapisovali narodno blago; pridobiti ljudi za sodelovanje
4. 4. postati boljši, kvalitetnejši, bogatejši: če bi knjigo pregledal lektor, bi veliko pridobila; učbenik je s tem pregledom samo pridobil / če sliko pogledaš od daleč, še pridobi je videti lepša
   // postati v večji meri deležen kake lastnosti, značilnosti: pridobiti hitrost, publ. na hitrosti, pri hitrosti; pridobiti težo, višino
   ● publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; ekspr. v očeh vaščanov je pridobil vaščani ga bolj cenijo, spoštujejo; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik

pridobljèn -êna -o: pridobljen ugled; pridobljene pravice; nepošteno pridobljeno blago; iz nafte pridobljeno gorivo; znanje, pridobljeno s študijem
♦ biol. pridobljena lastnost nededna lastnost, pridobljena v življenju zaradi vplivov okolja; med. pridobljena imunost imunost, nastala s prestano okužbo ali s cepljenjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. z delom, prizadevanjem prihajati do česa: pridobivati denar, premoženje; s trudom pridobivati (si) sredstva za življenje / z vojskovanjem so si pridobivali nova ozemlja / pridobivati znanje iz knjig, s šolanjem / pridobivati delovne izkušnje / pridobivati spoštovanje, ugled; pridobivati (si) ljubezensko naklonjenost
2. 2. delati, da prihaja kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: pridobivati žlahtne kovine; iz teh rastlin se pridobivajo eterična olja
   ♦ fiz. pridobivati z destilacijo
   // delati, da kaj postane na razpolago kot rezultat določenega dela: pridobivati obdelovalno zemljo s požiganjem / na tem območju pridobivajo prvovrsten premog kopljejo
3. 3. vzbujati pozitiven, naklonjen odnos: s svojo neposrednostjo je ljudi pridobival; počasi jo je pridobival zase; pridobivati in odbijati
   // delati, da kdo prihaja s kom, čim v določen odnos: pridobivati nove člane, naročnike; pridobivati (si) pristaše
   // vzbujati pri kom pripravljenost za kaj: pridobivati ljudi k sodelovanju, za kako delo
4. 4. postajati v večji meri deležen kake lastnosti, značilnosti: pridobivati hitrost, publ. na hitrosti; pridobivati kondicijo / pridobivati težo, višino / pridobivati vrednost
   ● ob njem mnogo pridobivam se veliko naučim, spoznam veliko novega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. privezati z vozlom, zanko: pridrgniti nov bič na bičevnik; pridrgniti vrv k vozu
2. 2. priskopariti: pridrgnil je veliko premoženje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. ki je last posameznika, posameznikov, zaseben: privatni gozdovi; privatna proizvodnja; privatno podjetje, premoženje; privatna in družbena stanovanja / najel si je privatno sobo sobo pri osebi, ki se ne ukvarja poklicno z gostinstvom, oddajanjem sob; privatna šola šola, ki jo ustanovi, vzdržuje kako društvo
   // namenjen uporabi, koristi določenega posameznika, določenih posameznikov: privatni park; privatni prostori; privatna cesta; privatna in javna kopališča
2. 2. ki je v zvezi s posameznikom, posamezniki in ne z družbeno skupnostjo: privatni interesi; ogroziti privatne koristi; privatne zadeve
   // nanašajoč se na posameznika kot neuradno osebo: uradni in privatni obisk; prositi koga za privatni pogovor; privatni spor; njegovo privatno mnenje je drugačno od uradnega; privatno pismo / privatno življenje
   ● pog. iti na potovanje po privatni liniji privatno, ne službeno
   ♦ ekon. privatna proizvodnja proizvodnja s proizvajalnimi sredstvi v privatni lastnini; proizvodnja zasebnikov, zlasti obrtnikov; jur. privatna zdravniška praksa do 1974 zasebno opravljanje zdravniškega poklica; privatno pravo pravo, ki ureja osebnostna in premoženjska razmerja državljanov; ped. privatni docent v nekaterih državah predavatelj, ki ima pravico predavati na univerzi, navadno brez plačila; soc. privatni lastnik posameznik ali skupina, ki ima lastninsko pravico do proizvajalnih sredstev; privatna lastnina lastninska pravica posameznika ali skupine do proizvajalnih sredstev; šol. privatno šolanje šolanje v privatni šoli ali s posebej najetimi učitelji

privátno prisl.: službeno in privatno potovati; stanovati privatno; angleščino se je učil privatno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. anat. zeničen: pupilni obseg
   ♦ med. pupilni refleks
2. 2. jur., nekdaj nanašajoč se na osebe pod varuštvom ali skrbništvom: pupilno premoženje / pupilna varnost naložb zajamčena varnost naložb za osebe pod varuštvom ali skrbništvom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. z grabljenjem
   1. a) spraviti narazen: razgrabiti pesek, žaganje
   2. b) odstraniti, izravnati: spomladi so razgrabili krtine
2. 2. ekspr. s hlastnim, hitrim jemanjem narediti, da kje česa ni več: ponujeno pecivo so otroci takoj razgrabili
   // pokupiti: kupci so blago v kratkem času razgrabili; jutranjo izdajo časopisa hitro razgrabijo
3. 3. ekspr. pohlepno si prisvojiti dobrine: ko je umrl, so razgrabili njegovo premoženje

razgrábljen -a -o: razgrabljene krtine; plošča je bila kmalu razgrabljena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. začeti teči: ozrl se je okrog sebe, potem pa stekel; steci, pa ga boš dohitel
2. 2. v teku iti, oditi: otrok steče k materi; zajec steče čez travnik; steči v gozd, po cesti, stopnicah; steči za ubežnikom; hitro steči domov; steči komu naproti; pes je kot puščica stekel po sledi
   // ekspr. hitro iti, oditi: ko je pospravila, je stekla v trgovino
3. 3. tekoč iti: tekočina, ki odteče iz prve posode, steče po cevi v drugo; površinska voda steče skozi prepustne plasti in se nabira nad neprepustnimi
4. 4. začeti delovati: motor, stroj steče / publ. ob prazniku je stekla nova hidrocentrala je začela obratovati
5. 5. z glagolskim samostalnikom izraža začetek (uspešnega) dejanja, dogajanja: akcija je po nekaj dneh stekla; gradnja je končno stekla; vse je steklo kot po maslu, kot namazano / promet po novi cesti je stekel
6. 6. zastar. doseči, pridobiti: steči premoženje / stekel (si) je velike zasluge
   ● knjiž. beseda je stekla o gospodarstvu začeli so govoriti o gospodarstvu; star. od udarca mu je stekla buška se mu je naredila; publ. kamere za novi film so že stekle začeli so ga snemati; pogovor ni mogel steči niso se mogli začeti (sproščeno) pogovarjati; publ. stvar je stekla se je začela reševati, obravnavati; ekspr. še precej vode bo steklo, preden se bo to uresničilo minilo bo precej časa; knjiž. zibelka mu je stekla v tej hiši rodil se je; takrat je v teh krajih stekla železnica bila zgrajena; ekspr. vse je steklo po njegovem grlu zapravil s pijačo, zapil

stêči se 
1. 1. knjiž. tekoč priti skupaj: potoki se stečejo v reko / precej vode se je steklo nateklo
2. 2. navadno v zvezi z denar zbrati se kje v večji količini iz različnih virov: sredstva so se stekla v republiški sklad / ves dobiček se je stekel v njegovo blagajno je dobil on
   ● star. ljudje so se stekli od vseh strani so prišli; prim. izteči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.

1. 1. nav. ekspr. usmiljenja, pomilovanja vreden: otroci so v vojni najbolj ubogi; šel je domov ves strt in ubog / njeno ubogo srce je polno dvomov; ne mučite naših ubogih ušes s tako glasbo / ubogi siromak se je vsem smilil; uboga sirota; ubogo trpeče ljudstvo / ubogo paro vsi izkoriščajo / kot nagovor ubogi otrok, kaj so ti storili
2. 2. ekspr. slaboten, onemogel: po bolezni je še vsa uboga / njegove uboge noge ga ne držijo več
3. 3. star. ki ima malo materialnih dobrin; reven, siromašen: njegov oče je samo ubog kmet; niso tako ubogi, kot si mislite; iz tujine se je vrnil še bolj ubog / uboge vasi revne
4. 4. ekspr. po vrednosti, količini majhen, nezadosten: prepirajo se za tisto ubogo premoženje
   // z oslabljenim pomenom poudarja majhno količino: kaj pa boš kupil za tiste uboge dinarje, pog. fičnike
5. 5. ekspr. nerazkošen, skromen: vzela je svojo ubogo prtljago in odšla; v mestu imajo samo en ubog hotel
   ● iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; ekspr. uboga gmajna izkoriščano, zatirano ljudstvo

ubógo prisl.: ubogo živeti; star. v tem romanu je ubogo malo izvirnega zelo malo; sam.: pomagati ubogim in bolnim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.