Slovenski pravopis ima, tako so nas učili, v abecedi tri šumnike – č š ž. Po raztrosu pokojnika, ki ima v priimku ali imenu enega od šumnikov, polovica strešice na spominski ploščici odpade. Ker me o spremembi zapisa ni nihče predhodno obvestil, je bil to zame šok. Vsi dokumenti z uradnimi podatki so bili dostavljeni iz KP ŽALE. Ko sem protestirala glede zapisa, so mi pojasnili, da ima za moj oziroma osebni priimek mojega pokojnega moža, avtorske pravice spoštovani arhitekt gospod Marko Mušič. Pridobila sem mnenje odvetnika, ki mi odgovarja, da nihče ne more pridobiti avtorskih pravic nad osebnimi imeni in priimki. Razumem, da ima avtorske pravice za obliko spominskega parka, obliko ploščic, ki so lahko okrogle, kvadratne, trikotne itd. Le kdo ima pravico dodeliti tretji osebi, da spremeni slovenska imena in priimke. Nisem edina prizadeta, ampak še stotine drugih živih sorodnikov, ki so se odločili za raztros pokojnika in ima v imenu ali priimku Č Š Ž. Zapisan je pravilno le mehki ć. Ko obiščem spominski park, imam občutek da sem na pokopališču nekje na Slovaškem in ne sredi Slovenije. Slovenci se za svoj pravopis borimo že stoletja, ko pa smo končno samostojni, anomalije tiho trpimo. Verjetno ne bom dočakala kakšno spremembo, za nami pa so naši potomci, ki so ravno tako prizadeti. Torej vprašanje je, kdo lahko spreminja naša osebna imena in priimke brez našega soglasja?
Zadetki iskanja
Pišem vam z vprašanjem glede krajšanja naziva mladinski delavec, ki ga je v Sloveniji mogoče pridobiti prek nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK).
Ker gre za strokovni naziv, bi bil dolg zapis Janez Novak, mladinski delavec. Zanima me, ali je naziv dovoljeno krajšati in v kakšni obliki. Ali je v redu na primer zapis Janez Novak, mlad. del.? Bi bila boljša kakšna druga skrajšana oblika?
Zanima me, kaj pomeni načeloma mora? Ali mora ali da obstaja še kaka druga možnost? Ali je odvisno od primera do primera ?
Organiziramo festival sodobne glasbe in imamo nekaj pomislekov pri navajanju naslovov skladb v koncertnih listih. Načeloma jih prevajamo in v oklepaju navedemo original, če je naslov v maternem jeziku skladatelja. Če ni, ne prevajamo, ker je tudi izbira jezika del sporočilnosti naslova. Nismo prepričani, če je taka interpretacija pravilna. Težava nastane, kadar skladatelj deluje v tujini in zato izbere naslov, ki ga narekuje njegovo trenutno okolje. Kaj narediti, če npr. slovenski skladatelj da skladbi angleški ali nemški naslov - je prav, da ga slovenimo? Nekateri prevajanja niti ne dovolijo, češ da je naslov avtorsko zaščiten. V pravopisu smo zasledili, da se prevajajo naslovi znanih del. Je prevajanje pravilo ali priporočilo? Kako je pri manj znanih ali celo novih delih? Težave so tudi pri naslovih v nam manj domačih tujih jezikih, če avtor ne ponudi prevoda že sam, saj se samo s pomočjo slovarja ne moremo prepričati v ustreznost prevoda, sploh če je pomenov več. Se v takem primeru (lahko) ne prevaja?
Zanima me razlika med glagoloma usvojiti in osvojiti v primeru:
Kako dijaki usvojijo/osvojijo vsa ta znanja?
Ali je v navedenem primeru možna raba obeh ali je vendarle bolj primerna raba glagola usvojiti.
Dostopnost