Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
1. z lezenjem pod čim priti na drugo stran: izpodlesti plot
2. ekspr. zahrbtno, zvijačno spraviti koga z določenega mesta, položaja in ga sam zasesti: prijatelj ga je izpodlezel pri dekletu; izpodlesti koga v službi
1. zaznati, odkriti z vohom: pes je izvohal zajca / izvohati sled
2. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem priti do česa: povsod sem ga iskal, nazadnje sem ga le izvohal; sovražnik je izvohal naše skrivališče; izvohati skrivnost / slabo bi bilo, če bi izvohali, da se družiš s tem človekom dognali, ugotovili
- izvóhati se tudi zvóhati se nizko
postati prijatelj, sprijateljiti se: kmalu se je izvohal z vaškimi dečki
slabš. kdor (rad) veliko govori: njegov prijatelj je veliko klopotalo
● nizko pazi na svoje klopotalo, da ne bo joj besede, jezik
1. vzdrževati medsebojne pisne stike; dopisovati si: prijatelj, s katerim je korespondiral, je umrl; redno korespondirata
2. knjiž. ujemati se, skladati se: četrti cikel pesmi korespondira s prvim / dramatika korespondira temu času
3. publ. tvoriti zvezo, povezavo: zelena oaza bo spretno korespondirala med starim in novim delom mesta
1. izraža svojino govorečega, gledano z njegovega stališča: moj avto, dežnik; moja hiša; vse to je moje / moja roka; moja usta
2. izraža splošno pripadnost govorečemu: moj namen; moje misli, želje; moja skrb, sodba; moje mnenje, prepričanje
// izraža razmerje med govorečim in okolico: moj položaj je ugoden; moja čast, navzočnost; moje pravice so okrnjene
3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do govorečega: moj oče, prijatelj; moje dekle / moj gost, učitelj; moja družba; moje spremstvo / moja domovina / s prilastkom: umrl je moj skrbni mož; to je Boris, moj dober znanec eden mojih dobrih znancev
4. izraža izhajanje od govorečega: moj dar prijatelju; moj nasvet, pozdrav; moja pomoč; moje pismo staršem / kot vljudnostna fraza ob smrti moje sožalje
5. pog. izraža (stalno) povezanost z govorečim: moj vlak odhaja ob osmih; spet me muči moja migrena; moja miza v uradu / ekspr. vstajam ob šestih, to je moja ura
6. ekspr., navadno zapostavljen izraža čustven odnos, navezanost: ljubček ti moj; sin moj; draga moja; srce moje / moj dragi fant; ti moj ljubi
7. v vljudnostnem nagovoru izraža spoštovanje: moj gospod; moj lord
8. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: pri moji veri, kaj takega pa še ne; pog. pri moji duši da ne dam
// izraža strah, vznemirjenje, obup: moj bog, kakšen pa si
● pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam; v mojih časih je bilo drugače ko sem bil še mlajši; moja fotografija ki je moja last; ki je moj izdelek; ki predstavlja mene; ekspr. ali si kaj moja ali me imaš rada; pog. bila je moja imel sem z njo spolne odnose; evfem. on ne loči, kaj je moje, kaj je tvoje ni pošten, krade; otrok ima moje oči mojim podobne; prisl.: noče delati po moje; če bi bilo po moje, bi odnehali če bi upoštevali moj nasvet, predlog; sam.:, pog. moj je danes v službi moj mož; pog. mojim je dekle všeč mojim sorodnikom; pog. moja bo obveljala moja odločitev; pog. moja vam bo skuhala kavo moja žena; pri hiši ni nič mojega ni moje lastnine; po mojem to ni prav po mojem mnenju; prim. najin, naš
1. dati nasvet: prijatelj mi je to nasvetoval; nasvetoval sem mu, naj gre k odvetniku; storil sem, kakor so mi nasvetovali / elipt. zdravnik mu je nasvetoval planine naj gre v planine
2. zastar. predlagati: nasvetovati koga za kako službo; državni pravdnik je nasvetoval za obtoženca osem let zapora
ki mu manjka iskrenosti: neiskren človek, prijatelj / njegove besede in želje so neiskrene
ki ni sebičen: nesebičen človek; izkazal se je kot nesebičen prijatelj / dal mu je nesebičen nasvet; nesebična ljubezen
- nèsebíčno prisl.:
nesebično ravnati; nesebično je služil svojemu narodu
1. ki ne dela, ne ravna po moralnih načelih: fant je precej nesramen; do žensk je nesramen / nesramni pogledi; nesramno govorjenje / kot psovka nesramnež nesramni
2. ekspr. ki na zelo žaljiv način obravnava človekove lastnosti, dejanja: tvoj prijatelj je nesramen; glej, da ne boš še bolj nesramen, kot si že / poslal mu je nesramen dopis; postavil mu je nesramno vprašanje
● pog. ima nesramen jezik obrekuje; nedostojno govori
// brezobziren, brezvesten: ne kupuj pri tem nesramnem trgovcu / nesramno izkoriščanje ljudi
3. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nesramna laž, predrznost / ima nesramno srečo
- nesrámno prisl.:
nesramno govoriti, lagati; postati nesramno domač; nesramno visoka cena; sam.: reči kaj nesramnega
ki ni življenjski, ne izhaja iz resničnosti, iz življenja: tvoj prijatelj je zelo neživljenjski / neživljenjski pouk; ukvarja se z izrazito neživljenjskimi problemi; neživljenjsko opisovanje oseb
- nèživljênjsko prisl.:
težave je obravnaval zelo neživljenjsko; stvar so reševali neživljenjsko; sam.: v teh novelah je precej neživljenjskega
1. izraža vprašanje, od katere krajevne meje poteka dejanje: od kod ste hodili peš; elipt. od kod in kam, prijatelj / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih vprašaj ga, od kod prihaja
// izraža vprašanje po izvoru dejanja, stanja: od kod si doma; od kod imate te novice
2. nav. ekspr. izraža vprašanje po vzroku dejanja, stanja: od kod to žalostno stanje naših cest; od kod kar naenkrat taka prijaznost
3. izraža nedoločeno, poljubno mejo, od katere poteka dejanje: če je od kod prišel, je zmeraj prinesel darila / doma je iz Kranja ali od kod drugod v bližini
1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu
♦ jezikosl. dopustni, pogojni pomen veznika; izhodiščni, osnovni, prvotni pomen besede; leksikalni pomen besede ki označuje njeno vsebino; oslabljeni pomen ki izraža, da beseda, besedna zveza nima polnih pomenskih značilnosti; preneseni pomen ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom; slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose
// navadno s prilastkom kar kaka jezikovna enota sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: simbolisti so trdili, da imajo glasovi samostojne pomene; čeprav razumem vse besede, mi pomen stavka ni jasen
// navadno s prilastkom kar kaj sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: pomen te kretnje mi ni znan; razlagati pomen sanj / z oslabljenim pomenom prstan ima pomen zvestobe pomeni zvestobo
2. ekspr., s prilastkom, v zvezi v pomenu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: Prešeren je pesnik v najvišjem pomenu besede; on je prijatelj v pravem pomenu / on je vojak v dobrem, slabem pomenu (besede)
3. navadno s prilastkom pozitivne lastnosti, značilnosti česa
a) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: ta način dela vedno bolj izgublja svoj pomen, publ. na pomenu; pripisovati čemu pretiran pomen; razpravljati o pomenu kongresa, sklepa / publ.: cesta je za razvoj področja velikega pomena; to je za človeštvo življenjskega pomena / publ. odbor bo imel pri tem odločilen pomen vlogo, vpliv
b) glede na področje, dejavnost, kot jo določa prilastek: gospodarski, turistični pomen kraja / šolstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena / publ. to je podjetje državnega pomena
4. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez pomena izraža nepotrebnost česa: brez pomena je govoriti o tem, ker je že vse odločeno; nima pomena še enkrat začeti / vsaka beseda je brez pomena: ostal bo pri svojem
● knjiž. delo daje življenju pomen smisel, vrednost; knjiž. ploščice imajo olepševalni pomen namen, vlogo; pomen njegovih pesmi je zgodovinski vrednost, pomembnost; to znamenje ima že pomen simbola je že simbol
1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da se kdo preneha razburjati, vznemirjati: prijatelj ga je skušal pomiriti; pomiriti bolnika; fantje so se sprli, pa so se kmalu pomirili; pomiri se, saj ni tako hudo / pomiriti javnost; publ. pomiriti razburjene duhove / pomiriti svojo jezo; pomiriti si vest, živce
2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga: pomiriti sprte sosede; le s težavo ju je pomiril; pomiriti se brez pravde; pomiril se je z očetom / pomiriti prepire, spore / pomiriti demonstrante
3. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: delo ga je pomirilo; šel je na deželo, da bi se pomiril
// povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: kamilični čaj pomiri krče; želodec se mu je pomiril / bolečina se je pomirila / razburkano morje se je pomirilo umirilo
- pomiríti se
1. postati miren, umirjen: otroci se okrog sedmega leta pomirijo
2. publ. sprijazniti se: ni se mogel pomiriti s porazom; pomiriti se z usodo, življenjem
- pomírjen -a -o:
pomirjen človek; pomirjena vest; prisl.: pomirjeno se je ozrl po domačih
1. samica prašiča; svinja: pustiti prasico za pleme; prasica z mladički; pristoji mu kakor prasici sedlo prav nič / peljati prasico k merjascu
2. nizko ničvreden, malovreden človek: ti nisi prijatelj, prasica si / kot psovka prasica lažniva
3. nizko umazan človek: kakšna prasica pa si
ekspr. zelo vdan, zvest: naš prevdani prijatelj; prevdani podložniki
● knjiž. niso ga ganile njene prevdane prošnje preponižne
- prevdáno prisl.:
prevdano služiti
vzbuditi pri kom neugoden čustveni odnos zaradi neizpolnitve želj, pričakovanj: igralec je gledalce razočaral; prijatelj ga je zelo razočaral; razočarati se nad sodelavci / razstava je obiskovalce razočarala; tako življenje ga je razočaralo
● publ. naši igralci so na prvenstvu razočarali so zelo slabo igrali; niso dosegli pričakovanega uspeha
- razočáran -a -o:
razočarani obiskovalci; razočaran obraz; nad njim je bil zelo razočaran
1. ki ima negativne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slab človek; v slabi družbi je začel popivati / imajo slabe namene; daje jim slab zgled; ima mnogo slabih lastnosti; ekspr. biti na slabi poti
// ki ima negativne lastnosti v odnosu do ljudi: slab sosed / biti v slabih odnosih
2. s širokim pomenskim obsegom ki zaželene lastnosti, kakovosti nima v zadostni meri: slab okus nezrelega sadeža; slab zrak; težko je vozil po slabih gorskih poteh; ti čevlji so iz slabega usnja; slabo vino / slaba literatura / slab spomin / imel je slab dan bil je neuspešen, neučinkovit; nerazpoložen; piše v slabem jeziku nepravilnem, izrazno pomanjkljivem; pog. ima slabe živce je živčen; slaba hrana brez okusa; v majhni količini, premalo izdatna; ima zelo slabo srce bolno; slabo vreme deževno, mrzlo
// ki dolžnosti ali delovnih zahtev ne izpolnjuje v zadostni meri: je slab čevljar; bil je slab oče / slab pesnik; te ptice so slabe letalke / slabi prevodniki toplote; slaba nosilnost tal / imeti slabe oči biti slaboviden
// glede na določene zahteve neuspešen, neučinkovit: imeli so slab delovni načrt; njihov način obdelovanja zemlje je slab; slaba politika / slab začetek
3. ki glede na možni razpon ne dosega zadovoljive stopnje: ima slab čut za barve; slab položaj delovne organizacije; dosegli so slabe rezultate; napravil je slab vtis; slaba ocena; slaba vidljivost na cesti; dekle je bolj slabega zdravja
// po količini, vrednosti majhen: ima slabe dohodke; slaba letina / slab obisk poletnih prireditev
4. ki prinaša neprijetnosti, težave: slabi časi so nastopili; slab poklic si je izbral; imela je same slabe novice; vsaka stvar ima dobre in slabe strani; to je slabo znamenje / živeti v slabih razmerah; imeti slabo življenje / pri tej odločitvi je imel slab občutek
// ki ne prinaša gmotnih koristi: to je bila slaba kupčija; imeti slabo službo
5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ne ustreza, ne zadovoljuje: ima slab tek; naloga je slaba; učenka je v slovenščini bolj slaba
6. v povedni rabi ki ne vpliva ugodno, ne koristi: daljša prekinitev dela je slaba / pretirana strogost je slaba
7. z izrazom količine ki ne dosega točne mere: do glavnega mesta je slabih sto kilometrov; steklenica je bila za slabe tri prste odpita; v slabi uri bo delo končano
8. navadno v povedni rabi ki je brez moči, onemogel zlasti zaradi bolezni: bolnik je še slab; bil je tako slab, da se je že pri vratih zgrudil; mati je že zelo slaba
// ekspr. slaboten, nebogljen: slab otrok mirno spi; slab sem kot kaplja na veji
9. ki glede na intenzivnost ne zadošča, ne ustreza: na tako slabem ognju ni mogoče kuhati; bolijo te oči, ker bereš pri slabi luči; svetloba je bila slaba, da ni ničesar razločil
// ki dosega nizko stopnjo glede na učinek, posledico: kuhaj pet minut na slabem ognju; pihal je slab veter / spregovoril je s slabim glasom slabotnim
10. ekspr. izraža vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si mi slab prijatelj; to je zanj slaba tolažba; s tem si mi naredil slabo uslugo
11. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: po svoji naravi ni slab človek; to ni slab predlog; petje ni bilo slabo
● poznam ga kot slab denar zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih; prišel je na slab glas ljudje so dobili negativno mnenje o njem; petek, slab začetek po ljudskem verovanju delo, stvar, ki se začne v petek, (rade) spremljajo težave, neprijetnosti; ekspr. ima slabo glavo se težko uči; pog. je v slabi koži čuti se bolnega; je bolan; je slabo razpoložen; pog. ima slabo kri je slabokrven; ekspr. vsa stvar stoji na slabih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. imeti slabo vest neugoden občutek zaradi zavesti krivde; biti slabe volje nezadovoljen, žalosten; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; preg. po slabi družbi rada glava boli
- slabó
1. prislov od slab: slabo gospodari; slabo govori angleško; slabo misliti o ljudeh; pošteno ni bilo, slabo ste ravnali; to noč je slabo spal / slabo je oblečen pomanjkljivo; v stara, ponošena oblačila; slabo prodati po nizki ceni, brez pravega dobička; slabo vidi in sliši nerazločno, nejasno; takrat so slabo živeli v pomanjkanju
2. izraža nezadostnost dejanja: stene so slabo izolirali; učenka je slabo odgovarjala; slabo se sliši; slabo se uči; polje je slabo obdelano; smeh s slabo prikrito užaljenostjo
// izraža nezadostno stopnjo: ta njiva slabo rodi; slabo zasluži; gledališče je bilo lani slabo obiskano
3. v povedni rabi izraža
a) neprimernost, škodljivost česa: če v tem času dežuje, je to slabo za letino; slabo je, da toliko kadiš; slabo je bilo, da se ni z nikomer posvetoval
b) nezadovoljivost razmer, okoliščin: z očetom je slabo; slabo se ima
c) s smiselnim osebkom v dajalniku nezadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: v avtobusu ji je vedno slabo; slabo se jim godi; slabo mu gre; zaradi vročine mu je postalo slabo / pog. matematika mu gre slabo
č) v nikalnih stavkih precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: ni slabo, nič se ne pritožujem; ne bi bilo slabo, če bi mi kdo pomagal
● pijača mi slabo dene škoduje; pog. to blago slabo gre se slabo prodaja; ekspr. slabo kaže položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev; ekspr. pri meni boš slabo naletel ne boš dosegel tega, kar hočeš, pričakuješ; ekspr. slabo se mu piše njegov položaj je tak, da ni pričakovati zanj ugodnih rešitev; slabo se počuti počuti se bolnega; pog. v šoli ga imajo slabo zapisanega imajo slabo mnenje o njem
- slábi -a -o sam.:
pomagal je dobrim in slabim; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati (zanj) ugodnih rešitev; ekspr. utegne ti slaba peti lahko boš težko živel; boš v neprijetnem, nevarnem položaju; ekspr. slaba mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; nič slabega ji ne morem očitati; storil je več dobrega kot slabega; delili so si dobro in slabo; bolezen se mu je obrnila na slabše; tisti brez dela so na slabem; bil je na slabšem kot kdorkoli od njih;
1. kdor ima, kaže do koga zelo nenaklonjen čustveni odnos, navadno združen z željo škodovati mu: ta človek je njegov sovražnik; nimam sovražnikov; ekspr. smrtni, zagrizen sovražnik; prijatelj in sovražnik / pes in mačka sta si sovražnika / osebni, politični sovražnik
2. s prilastkom kdor je usmerjen, deluje proti koristim česa: biti sovražnik domovine, revolucije / ta država je naš sovražnik; star. avstrijske dežele je spet ogrožal dedni sovražnik – Turek / sovražnik napredka, svobode / notranji, zunanji sovražniki države; ekspr. boj proti razrednemu sovražniku v socializmu proti sovražnikom delavskega razreda
// kdor čuti odpor, veliko nenaklonjenost do česa: biti sovražnik nasilja; sovražnik omahljivosti in popustljivosti / je sovražnik žensk
3. nasprotna stran v oboroženem spopadu, vojni: sovražnik je vdrl v državo; ne vdati se sovražniku; napasti, premagati sovražnika; spopad s sovražnikom / publ. potopiti, sestreliti sovražnika sovražno ladjo, letalo / kot povelje sovražnik s čela, za – boj
// pripadnik te strani: pet sovražnikov je bilo ubitih, drugi so se umaknili
4. ekspr., s prilastkom kar ovira, preprečuje zlasti kaj pozitivnega: tako malomaren odnos je sovražnik uspeha
5. ekspr., s prilastkom kar povzroča velike težave, škodo: ta bolezen je še vedno naš največji sovražnik; potresi, suša in drugi sovražniki človeštva / dvom je sovražnik pravega veselja
● ekspr. tega ne privoščim niti največjemu sovražniku nikomur; evfem. on ni sovražnik alkohola rad pije alkoholne pijače
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- Naslednja »