Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
pripísati in pripisáti -píšem dov., pripíšite (í á í) 
  1. 1. dodatno, zraven napisati: pripisati pripombo; pripisati nekaj vrstic k pismu / pripisati obresti h glavnici povečati jo za obresti
  2. 2. z dajalnikom izraziti, imeti mnenje, da je kdo
    1. a) povzročitelj, storilec česa: rop so pripisali skupini mladoletnikov; nihče mu ne bi pripisal takega ravnanja / anonimno pismo so pripisali njej / njegovo ravnanje lahko pripišemo neizkušenosti
    2. b) nosilec kake lastnosti: pripisali so mu neiskrenost, nedelavnost; njemu ne bi pripisal, da je strahopeten / članku ni mogoče pripisati nestrokovnosti; pripisati knjigi večji pomen, kot ga ima v resnici
      ●       ekspr. to pripiši kar sam sebi, na svoj račun sam si kriv
    pripísan -a -o: pripisane oznake / kot opomba pozneje pripisano [P. p.]
SSKJ
odgovórnost -i ž (ọ́) 
  1. 1. dolžnost sprejeti sankcije, dati opravičilo
    1. a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: odgovornost lahko preide na drugo osebo; hotel se je rešiti odgovornosti za prejšnje delovanje; odgovornost staršev za dejanja mladoletnih otrok; zahtevati odgovornost pri delu; enakost pravic, dolžnosti in odgovornosti delavcev / sprejeti odgovornost za odločitev; ekspr. kdo nosi odgovornost za to je odgovoren
      // podjetje prevzema odgovornost za kvaliteto izdelkov jamstvo
    2. b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: niso ga vzeli s seboj, ker bi bila to zanje prehuda odgovornost / na odgovornost uporaba stopnic na lastno odgovornost; pojdi na mojo odgovornost; to je storil na svojo odgovornost
      // dolžnost skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: sprejeti odgovornost za napredek dežele; breme odgovornosti; publ. vsa odgovornost leži na nas mi smo za vse odgovorni
      // odnos do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: odklanjati odgovornost za neuspeh; pripisati mladini odgovornost za kulturno mrtvilo; radi bi zmanjšali svojo odgovornost za krizo v meddržavnih odnosih
  2. 2. lastnost, značilnost človeka, ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: pri tej odločitvi je pokazal veliko odgovornost in življenjsko modrost; razvijati odgovornost in samostojnost komunistov; ravnati brez odgovornosti; merilo odgovornosti študentov so njihovi uspehi
  3. 3. naloga, obveznost: skrbeti za promet s tako zastarelimi napravami je prevelika odgovornost; zaupati komu nove odgovornosti
  4. 4. odnos, pri katerem mora kdo dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: obstaja odgovornost podrejenih do nadrejenih in obratno; urediti odgovornost izvršnega sveta skupščini / ekspr. prevzeti odgovornost pred zgodovino
  5. 5. lastnost, značilnost tega, kar zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: ni se zavedal odgovornosti zaupane naloge; odgovornost odločitve
    ●     ekspr. kakšna odgovornost je voditi mlade ljudi kako težko je; publ. klicati, poklicati koga na odgovornost odgovor
    ♦     jur. civilna odgovornost odgovornost za škodo, ki ne izvira iz kaznivega dejanja; disciplinska odgovornost odgovornost zaradi neizpolnjevanja ali malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti; kazenska odgovornost odgovornost krivega in prištevnega ali zmanjšano prištevnega storilca kaznivega dejanja; krivdna odgovornost; materialna odgovornost odgovornost za povračilo premoženjske škode; odškodninska odgovornost; osebna odgovornost odgovornost določene osebe same kot fizične osebe; psih. odgovornost sposobnost zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja
SSKJ
obrêsti -i ž mn. (ẹ̑) v odstotkih ali v znesku izraženo denarno nadomestilo za začasno uporabo denarja: obresti naraščajo, tečejo; obresti znašajo toliko in toliko; izplačati, obračunati, plačati obresti; glavnica mu prinaša precej obresti; pripisati obresti h glavnici; nizke, visoke obresti; slabš. oderuške obresti; znižanje obresti; posojilo brez obresti; pren., ekspr. njegov uglajeni nastop je glavnica, ki mu prinaša visoke obresti
● ekspr. povrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati
♦ fin. kapitalizirati obresti pripisati jih h glavnici; aktivne obresti ki jih kdo kot upnik dobi; eskontne, interkalarne obresti; obrestne obresti od glavnice in prištetih tekočih obresti; pasivne obresti ki jih kdo kot dolžnik plača; pogodbene zakonske obresti; tekoče obresti od enega do drugega obračuna; zamudne obresti ki se plačujejo za nepravočasno izpolnitev obveznosti; mat. navadne obresti ki se ne pripisujejo h glavnici
SSKJ
k predl., pred k in g h, z dajalnikom  
  1. 1. za izražanje cilja, ki (naj) ga gibanje doseže: iti k oknu; izlet k Savici / prestaviti stol od mize k postelji / privezati h kolu; sesti k peči / iti k brivcu; pog. hoče (iti) k železnici v železniško službo; pren. iti k izpitu, k poroki; prisiliti k pokorščini
    // za izražanje splošne usmerjenosti: obrniti se k oknu; steza pelje k vodi; pren. nagnjenje k jezi
  2. 2. za izražanje dodajanja, dopolnjevanja: dokupiti njivo k posestvu / pripombe k osnutku; prispevek k utrditvi samoupravljanja; elipt. k točki 2 zakona / pripisati obresti (h) glavnici; priključitev Primorske (k) Sloveniji
  3. 3. za izražanje pripadnosti: zajec spada h glodavcem; prištevajo ga k modernistom
  4. 4. za izražanje namena: zbrati se k posvetovanju; iščemo delavca (za) k stroju / napravlja se k dežju; star. pripravljati se k odhodu na, za odhod; star. zaigrati k plesu za ples
    // za izražanje primernosti: kakšne rokavice nosiš k temu kostimu?
  5. 5. za izražanje vzroka: čestitati k diplomi, uspehu
  6. 6. redko za izražanje bližine časovni meji; proti: napad pričakujejo k jutru / obišči nas k novemu letu
    ●     ne bo ga več k nam v našo hišo, v naš kraj; k sebi klic živini na levo; pog. ne da k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; nižje pog. iti k nogam peš; star. vrne se k letu čez eno leto; star. to mu ne bo k pridu v prid; zastar. obsoditi k smrti na smrt; star. k prvemu, k drugemu in tretjemu pri licitaciji prvič; pog. iti k vojakom služit vojaški rok; zastar. k zadnjemu te vprašam zadnjič
SSKJ
kapitalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. nav. ekspr. napraviti kaj kapitalistično: kapitalizirati obrt / nove razmere so ta družbeni razred kapitalizirale
  2. 2. ekon. spremeniti v kapital: kapitalizirati prihranke; pren., ekspr. kapitalizirati znanost
    // izračunati vrednost kapitala na osnovi njegovega donosa: kapitalizirati dohodek; kapitalizirati zemljiško rento
    ♦     fin. kapitalizirati obresti pripisati jih h glavnici
    kapitalizíran -a -o: kapitalizirani kmetje
SSKJ
načêlo -a s (é) 
  1. 1. kar kdo sprejme, določi za usmerjanje svojega ravnanja, mišljenja: poštenost je njegovo osnovno načelo; držati se, odstopati od svojih načel; ravnati po etičnih načelih; jasna, trdna načela; stroga moralna, vzgojna načela; načelo razumljivosti / knjiž., ekspr. njegovo načelo je: uspeti za vsako ceno življenjsko vodilo, geslo
    // načelo javnosti; kapitalistična družba temelji na načelu lastništva / publ., z oslabljenim pomenom razvrstiti podatke po kronološkem načelu kronološko
    // nav. mn. kar se sprejme kot osnova, vodilo za opravljanje kakega dela, delovanja: uveljavljati načela samoupravljanja; biti v skladu s slovarskimi načeli; načela za nagrajevanje / društvena načela pravila
  2. 2. navadno s prilastkom kar bistveno določa, označuje celoto in elemente kakega nazora, vede, sistema: humanistična, krščanska, marksistična, politična načela; pri analizi je uporabljal matematična, statistična načela; ustavna načela; objektivnost, preverljivost in druga načela pozitivizma / načela logike; sistem načel
  3. 3. v prislovni rabi, v zvezi v načelu poudarja bistveno, osnovno, neglede na posameznosti, podrobnosti: predlog so v načelu sprejeli, o podrobnostih pa bodo razpravljali pozneje; v načelu se strinjam s teboj / v načelu so vsi enakopravni, v resnici pa je marsikaj drugače teoretično, nasploh; ekspr. to je že v načelu zgrešeno v začetku, v osnovi
    ●     knjiž. ima čudna načela o poštenosti mišljenje, naziranje; ekspr. on je mož načel ravna v skladu s svojim nazorom, prepričanjem, neglede na trenutne razmere, koristi
    ♦     ekon. ekonomsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh; načelo proračunske enotnosti načelo, da vsi dohodki proračuna krijejo vse njegove izdatke; filoz. načelo protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta; načelo vzročnosti po katerem ima vsak pojav določen vzrok; jur. inkvizicijsko načelo po katerem zbira dokazno gradivo preiskovalni sodnik sam po uradni dolžnosti; voliti odbornike po načelu delegacije po delegatskem volilnem sistemu; polit. načelo enotnosti oblasti po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih
SSKJ
princíp -a m (ȋ) 
  1. 1. kar kdo sprejme, določi za usmerjanje svojega ravnanja, mišljenja; načelo: držati se principov; odstopati od svojih principov; ravnati po moralnih principih; ima trdne principe / vzgojni principi; princip postopnosti, razumljivosti / knjiž., ekspr. vztrajati do konca, je njegov življenjski princip življenjsko vodilo, geslo
    // princip avtoritete; princip enakosti / biti iz principa proti predlogu
    // kar se sprejme kot osnova, vodilo za opravljanje kakega dela, delovanja: zgodovinski metodološki princip; ta način slikanja si je postavil za svoj umetniški princip
  2. 2. zakonitost, pravilo v znanosti: princip ohranitve energije; princip akcije in reakcije; princip dialektičnega mišljenja; princip relativnosti
    ♦     filoz. princip protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta; princip vzročnosti po katerem ima vsak pojav določen vzrok
  3. 3. način delovanja, funkcioniranja česa: princip delovanja tega stroja je bil znan že pred mnogimi leti; uporabiti princip centralnega gretja / naprava deluje na, po principu rakete
  4. 4. v prislovni rabi, v zvezi v principu poudarja bistveno, osnovno, neglede na posameznosti, podrobnosti; v načelu: s predlogom so v principu vsi soglašali; to je bilo v principu sprejeto že prej
    ●     ekspr. iz principa ne grem s teboj brez utemeljenega vzroka; ekspr. on je mož principov ravna v skladu s svojim nazorom, prepričanjem, neglede na trenutne razmere, koristi
SSKJ
protislóvje -a s (ọ̑) 
  1. 1. pojav ali stanje, ko se več trditev, mnenj o čem izključuje: v knjigi je več protislovij / priti v protislovje z lastno trditvijo
  2. 2. nasprotnost, nasprotje med dvema dejstvoma, pojmoma, trditvama: odpravljati, reševati protislovja; človek je poln protislovij; protislovja sodobne družbe; protislovje med željami in potrebami / dialektično protislovje
    ♦     filoz. protislovje odnos med dvema protislovnima pojmoma, trditvama; načelo protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta; soc. enotnost protislovij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih
SSKJ
glávnica1 -e ž (ȃ) 
  1. 1. osnovni del dolga, terjatve ali hranilne vloge: glavnica se obrestuje; plačati glavnico; pripisati, prišteti obresti h glavnici; pren., ekspr. njegov prikupni nastop je glavnica, ki mu prinaša visoke obresti
  2. 2. ekon. čisto premoženje gospodarske organizacije; skladi: osnovati, vplačati glavnico / deležna glavnica sestavljena, pridobljena iz deležev; delniška glavnica pridobljena s prodajo delnic; kritna glavnica namenjena za kritje prevzetih obveznosti zavarovalnic; osnovna glavnica brez rezervnih skladov in dobička; ustanovna glavnica s katero se gospodarska organizacija ustanovi
    ♦     fin. obratna proračunska glavnica potrebna za premostitev med tekočimi izdatki in občasnimi dohodki; mat. glavnica osnovna količina pri obrestnem računu
SSKJ
níčla -e ž (ȋ) 
  1. 1. številka nič: pripisati ničlo; število s tremi ničlami na koncu
  2. 2. izhodiščna vrednost na (merilni) lestvici med pozitivnim in negativnim; nič: danes je temperatura pri ničli; pog.: deset stopinj nad ničlo plus deset stopinj; deset stopinj pod ničlo minus deset stopinj
  3. 3. ekspr. nepomemben, nesposoben človek: vsaka ničla mi pa tudi ne bo ukazovala; v primeri z njim sem ničla; on je družbena, moralna ničla; on je človek, poštenjak, vi ste pa popolne ničle; glede športa sem prava ničla nestrokovnjak
    ●     ekspr. napredek je enak ničli napredka ni
    ♦     fiz. absolutna ničla najnižja možna temperatura; mat. ničla polinoma vrednost neodvisne spremenljivke, pri kateri je polinom enak nič
SSKJ
obésiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. namestiti kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obesiti sliko, zavese, zvon, zaklano žival; obesiti malho čez ramo, na ramo; obesiti klobuk na klin, obleko na obešalnik; obesiti kotel nad ognjišče, svetilko pod strop / obesiti perilo na sonce, meso v prekajevalnico / obesiti verižico okrog vratu / ekspr. lastovice so obesile svoja gnezda pod napušč; obesiti zastavo izobesiti
    ♦     teh. obesiti motor pritrditi ga na strop ali z zgornjim delom na steno
    // usmrtiti tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: tega dne so obesili in ustrelili prve talce; obesiti na vejo, vislice; iti se obesit; obesiti se iz obupa / ekspr. obesili me bodo, če to povem / kot podkrepitev: ne pustim, pa če me obesiš; gremo, če se pes obesi
  2. 2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: obesijo mu vsako nerodno delo; glej, da ti ne bodo obesili toliko, da ne boš zmogel / obesiti komu svoje skrbi
    // pripisati, prisoditi: odgovornost za nesrečo so po krivici obesili njemu / filmu so obesili oznako znanstvene fantastike; obesiti komu vzdevek
  3. 3. ekspr. prodati, zlasti kaj neustreznega: obesili so mu avtomobil s pokvarjenimi vrati; obesili so ji staro šaro
  4. 4. ekspr. reči, povedati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: govorijo to, kar jim drugi obesijo; kdo vam je to obesil; kaj vse ste mu obesili / kdo pa vam je obesil to laž
  5. 5. nar. povesiti, nagniti: rože so obesile cvete; glava se mu je obesila na prsi
    ●     ekspr. obesiti so mu hoteli nevesto hoteli so ga poročiti; pog. večkrat ji katerega obesijo mislijo, govorijo, da je s kom v ljubezenskem odnosu; pog. vse nase obesi oblači, nosi neskladno obleko, nakit; obesiti na klin, na kljuko, na kol ekspr. obesiti službo na klin opustiti jo; ekspr. obesiti šolo, študij na klin, kljuko opustiti študiranje; ekspr. obesiti komu kaj na nos, na ušesa povedati, kar se ne bi smelo; obesiti na vrat ekspr. obesil jim je svoje otroke na vrat skrbeti so morali za njegove otroke; ekspr. obesili so jim policijo na vrat povzročili so, da jih je policija zasledovala, nadzorovala; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. obesiti na (veliki) zvon povsod razglasiti, povedati
    obésiti se 
    1. 1. oprijeti se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: obesiti se na drog in se zagugati; obesiti se na premikajoči se vagon / ekspr. otrok se obesi materi okrog vratu / ekspr. obesiti se komu na roko, za roko; ekspr. ob sunku se je kar obesil na soseda se je naslonil nanj
      // smreka se je pri podiranju obesila se pri padanju naslonila na sosednje drevo; snežinke so se ji obesile na lase
    2. 2. slabš., z dajalnikom pridružiti se: hitro pojdiva, da se nama kdo ne obesi; če se nama obesi še ta ženska, ne prideva do vrha
      // v zvezi z na zaljubiti se, poročiti se: mislila je, kako bi se čimprej na koga obesila; ni se ji treba obesiti na prvega, ki pride
    3. 3. ekspr., v zvezi z na pretirano kritično razčlenjevati: obesi se na vsako besedo; obesil se je na to napako, drugega ni videl / obesili so se na njegovo obljubo pretirano so se sklicevali nanjo
      ●       ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; ekspr. obesiti se komu na pete hoditi tik za njim, slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obesiti se na življenje zelo se ga bati izgubiti; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok; bil je tak veter, kot bi se kdo obesil zelo močen; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati
    obéšen -a -o: na drevesce obešeni okraski; obešene slike; našli so ga obešenega
    ♦     avt. posamično obešeno kolo kolo, ki je pritrjeno na posamično obeso
SSKJ
podtakníti in podtákniti -em dov. (ī á) nav. ekspr.  
  1. 1. skrivaj dati, položiti kaj na določeno mesto z namenom
    1. a) znebiti se česa: igralno karto so mi podtaknili; mesar mu je podtaknil kos žilnate govedine
    2. b) škodovati: podtakniti bombo na postaji; v hrano mu je podtaknila strup / podtakniti dokaze / povsod skušajo podtakniti svoje agente
      // skrivaj dati: podtakniti pismo / vedno mu je znala podtakniti kake dobrote / tako majhen oddajnik je mogoče marsikje podtakniti skrivaj položiti
      ♦       lov. podtakniti jajca podložiti jajca druge vrste
  2. 2. povzročiti, da kdo nevede govori, ravna tako, kot želi drug: to misel mu je podtaknil; mnenje, stališče so mu gotovo podtaknili / svoje želje je znal podtakniti njej / takoj mu je postalo jasno, kaj mu hoče podtakniti
    ●     ekspr. otroka mu je podtaknila povzročila, da ima nevede tujega otroka za svojega
    // pripisati, prisoditi kaj neresničnega: krivdo za soudeležbo so mu podtaknili / vašemu dejanju so podtaknili slabe nagibe
  3. 3. namenoma, skrivaj povzročiti požar: niso mogli ugotoviti, kdo je podtaknil / znosil je slamo na kup in podtaknil zažgal
    // ugotovili so, da je požar podtaknil sosed
  4. 4. redko podstaviti, podložiti: podtakniti desko; pod glavo si je podtaknil odejo
    podtáknjen -a -o: podtaknjen požar; podtaknjeni peklenski stroj je eksplodiral
SSKJ
napŕtiti -im dov. (ŕ r̄) 
  1. 1. nadeti na hrbet: naprtiti nahrbtnik, vrečo
  2. 2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: naprtili so mu odgovorno delo; to predavanje bodo naprtili njemu / naprtiti komu dajatve, povračilo stroškov
    // napraviti, da je kdo dolžen skrbeti za koga: naprtili so ji otroka; naprtil si je številno družino
    // napraviti, da je kdo v določenem stanju: z lahkomiselnim ravnanjem so mu naprtili bolezen; naprtiti komu pomanjkanje; s tem dejanjem si je naprtil krivdo za neuspeh
  3. 3. ekspr. pripisati, prisoditi: naprtili so mu najslabše lastnosti / naprtiti komu tatvino, zločin
SSKJ
podvréči -vŕžem dov., podvŕzi podvŕzite in podvrzíte; podvŕgel podvŕgla (ẹ́ ȓ) 
  1. 1. narediti, da je kdo v takem odnosu do koga, da mora upoštevati njegovo voljo, zahteve; podrediti: prav kmalu ga je dokončno podvrgel; podvreči se vodstvu / tega človeka je težko podvreči / podvrgel se je njegovi volji
    // navadno z dajalnikom narediti, da je kdo gospodarsko, politično odvisen: vse sosednje pokrajine je podvrgel svoji deželi; podvrgel si je velik del ozemlja / podvreči si nezavedno ljudstvo
  2. 2. navadno z dajalnikom narediti, da je kaj v odnosu do česa drugega manj pomembno; podrediti: umetnik je znal podvreči sredstva obliki / podvreči odločitev svojim načelom
  3. 3. publ., z oslabljenim pomenom izraža dejanje, stanje, kot ga določa samostalnik: podvreči delo kritiki, oceni; le neradi so se podvrgli kritiki / podvrgel se je operaciji, preiskavi operirali, preiskali so ga
  4. 4. star. pripisati, prisoditi kaj neresničnega; podtakniti: podvrgli so mu krivdo, da bi ga spravili v nesrečo
    podvŕžen -a -o 
    1. 1. deležnik od podvreči: carini, davku podvrženo blago; kritiki podvržena dela; popolnoma ji je podvržen
    2. 2. v povedni rabi, z dajalnikom izraža
      1. a) hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: zelo je podvržen branju, lenarjenju / biti podvržen slabostim
      2. b) možnost hitrejšega, pogostejšega obolenja: podvržen je pljučnici / kapi podvrženi ljudje
        // publ. izraža možnost spremembe lastnosti, stanja: razvoj je podvržen spremembam / te vrste tkanina ni podvržena modi
SSKJ
pripís -a m (ȋ) 
  1. 1. kar se pripiše zlasti na koncu kakega besedila: dodati pripis; bratovo pismo z materinim pripisom; listina s pripisom
  2. 2. glagolnik od pripisati: pripis pojasnila / pripis obresti
SSKJ
pritakníti in pritákniti -em dov. (ī á) 
  1. 1. dati k čemu tako, da pride do dotika: pritakniti flavto k ustom; pritakniti ob pozdravu prste desnice k ščitniku / pritaknil je vžigalico in že je zagorelo
  2. 2. ekspr. dodati: številki pet je pritaknil še ničlo / njeni prošnji je pritaknil še svojo / pritaknil je še nekaj besed in odšel / pritaknili so mu vzdevek dali
  3. 3. ekspr. pripisati, prisoditi: pritaknili so mu sumljivo preteklost / vse to mu je pritaknila kritika
    pritakníti se in pritákniti se 
    1. 1. dotakniti se: pritaknila se je njegove roke; pritakniti se s prsti / ekspr. tu se ne smeš ničesar pritakniti
    2. 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: dekle se ne pritakne knjige, niti metle; zakaj se ničesar ne pritakneš; pijače se skoraj ni pritaknila; po bolezni se hrane komaj pritakne zelo malo je
      // sploh se ga ni pritaknil ga ni udaril; ni se pritaknil te ženske ni imel z njo spolnega odnosa
      // nobenega dela se ne pritakne noče opravljati
    3. 3. ekspr. pojaviti se, nastopiti pri kom: pritaknila se mu je čudna misel; plašile so ga sanje, ki so se mu pritaknile
      // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: pritaknila se ga je bolezen / pritaknilo se je vnetje / naj se ti še kaj pritakne, pa boš umrl
      ●       ekspr. to se mi še ni pritaknilo primerilo, pripetilo; ekspr. na cesti se mu je pritaknil neznanec pridružil
SSKJ
črkóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na črke: znamenj na izkopanini ne moremo pripisati nobenemu črkovnemu sistemu; črkovni slog / črkovna uganka
♦ tisk. črkovni regal omara s črkovnjaki; črkovna garnitura črke vseh velikosti istega tipa
SSKJ
klávzula -e ž (ȃ) besedilo, pripomba, ki natančneje določa ali omejuje veljavnost pogodbe, listine: pogodbi pripisati klavzulo / s klavzulo omejen / na spričevalu je klavzula glede veljavnosti; po tej klavzuli se ne sme nihče vmešavati
♦ jur. blagovna, devizna, valutna, zlata klavzula pri kateri je osnova za določitev vrednosti pogodbene dajatve blago, devize, valuta, zlato; klavzula največjih ugodnosti klavzula v mednarodnih trgovinskih pogodbah, ki zagotavlja državam podpisnicam enake pogoje pri trgovanju
SSKJ
paráfa -e ž (ȃ) knjiž. značilno skrajšan podpis: pripisati parafo; lepa parafa / naredil je parafo pod okrožnico pisno znamenje, da je prebral, da je obveščen
SSKJ
pozdrávček -čka m (ȃ) ekspr. pozdrav: poslati, pripisati pozdravček
Število zadetkov: 26