Zadetki iskanja
1. skupina ljudi, ki zagovarja drugačna, nasprotna načela, stališča od ustaljenih, običajnih, uradnih; alter scena (2), alternativna scena: Razstava se osredotoča predvsem na likovne manifestacije celjske alternative, ki se je rojevala v duhu rock glasbe tistega časa
2. dejavnost take skupine, navadno kulturna: festival alternative; denar za alternativo; Mesto in država sta alternativo voljna priznati za kulturo, nista pa ji pripravljena zagotoviti pogojev za nemoteno prakticiranje E ← nem. Alternative ← frc. alternative iz ↑alternatívni
// zavod za nepreskrbljene, stare ali mladoletne, zavetišče: mladinski azil; azil za stare ljudi
- 1. uresničenje odločitve ali volje: to njegovo dejanje je izzvalo ostro reakcijo; priznati svoje dejanje; storiti nepremišljeno dejanje; tudi z dejanjem je pokazal svojo poštenost; nasprotja med besedami in dejanji / družbi nevarno, sovražno dejanje; izdaja te knjige je pomembno kulturno dejanje; sestanek je pomenil veliko, zgodovinsko dejanje
// uresničevanje odločitve ali volje: preiti od obljub k dejanju; zalotiti, zasačiti koga pri dejanju; odlašati z dejanjem; čas, kraj dejanja - 2. jur., v zvezi kaznivo dejanje družbi nevarno dejanje ali opustitev dejanja, za kar je v kazenskem zakonu predpisana kazen: obdolžili so ga kaznivega dejanja; zagrešiti, zakriviti kaznivo dejanje; zagovarjati se zaradi kaznivega dejanja; storilec kaznivega dejanja
- 3. lingv., navadno v zvezi z glagolski vsebina glagola kot besedne vrste: osebek je nosilec glagolskega dejanja v stavku / ponavljanje, trajanje glagolskega dejanja; trenutnost glagolskega dejanja
- 4. vsebinsko in oblikovno zaokrožena enota odrskega dela: konec dejanja je zelo učinkovit; odlomek, prizor iz prvega dejanja opere; komedija v štirih dejanjih; pren. zadnje dejanje družinske drame se je odigralo pred sodiščem
- 5. dogajanje v literarnem delu, navadno odrskem: dejanje se godi v mestu; zgodba je brez osrednjega dejanja; dramsko dejanje; nosilec dejanja v romanu
● ekspr. vse svoje dejanje in nehanje je posvetil otrokom vse življenje, prizadevanje; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa
♦ rel. Dejanja apostolov knjiga svetega pisma, ki opisuje zgodovino prve Cerkve
- 1. ne preprečiti, ne ubraniti, da se kaj zgodi, godi: dopustil je, da je odšla domov / tega vendar ne smemo dopustiti dovoliti
- 2. knjiž. priznati za možno: nekateri bodo res tako mislili, je dopustil oče
- dopuščèn -êna -o: star. dopuščeno mu je bilo vrniti se domov
- 1. knjiž. ki je drugega rodu, druge narodnosti: priznati jezikovne pravice drugorodnemu prebivalstvu
- 2. redko drugačen, različen: upoštevati tudi drugorodno, nasprotno mišljenje
1. izraža splošno priznano veliko vrednost ali veljavo: Erazem Rotterdamski, avtor Hvalnice norosti, je famozno rekel, da je v deželi slepih kralj ta, ki ima vsaj eno oko
2. izraža preseganje stvari svoje vrste po pomembnosti, kakovosti; odličnoSSKJ: V sodbi je cel kup formulacij, ki se mi zdijo sporne, a moram priznati, da so famozno formulirane E (↑)famózen
- 1. ki ima veliko grozo vzbujajočih lastnosti: videl je grozne prikazni; grozna zver / grozen zločin / grozne besede; grozna kletev / ekspr. pravljica ne sme biti preveč grozna
// ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: grozna bolezen; čaka ga grozna kazen; grozna novica / to so bili grozni časi - 2. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča odpor, nenaklonjenost: to je grozen človek; tvoji prijatelji so res grozni / ima grozen značaj / grozno čenčanje, vedenje / otroci so bili med vožnjo grozni zelo nemirni, nagajivi
- 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: bil je v groznem strahu zanjo; vozi z grozno hitrostjo; godi se mu grozna krivica; dela grozne napake / grozna globina, tema / grozen dež, veter
- 4. ekspr. zelo slab, nekvaliteten: imeli smo grozno hrano; cesta je bila grozna / piše grozen jezik / tu notri je grozen zrak zelo zatohel, nečist; imamo grozno vreme zelo neugodno
- 5. pog., ekspr. zelo grd, neprikupen: ima grozne čevlje; grozna barva; v tej obleki je grozna
- 6. nar. gorenjsko lep, čeden: bila je grozno dekle
- grôzno
- 1. prislov od grozen: grozno poje; grozno so ga pretepali; grozno je lep; grozno dolgo so ga čakali
- 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: grozno je poslušati take neumnosti; kaj ni grozno, da noče priznati / grozno mu je bilo pri duši / pri njih je grozno imajo zelo neurejene razmere
- 3. v medmetni rabi izraža veliko čustveno prizadetost, grozo: grozno, mučili ga bodo; sam.: marsikaj groznega je doživel; preveč groznega je v teh zgodbah
- 1. pridobitev pravice predavati na visoki šoli: doseči habilitacijo; uvesti postopek za habilitacijo / priznati habilitacijo
// pog. habilitacijsko delo: ta razprava je njegova habilitacija - 2. ped. usposabljanje duševno ali telesno prizadetih, zlasti mladine: zavod za habilitacijo invalidov; habilitacija prizadetih otrok
- 1. priznati komu pravico predavati na visoki šoli: habilitirali so ga za docenta filozofije
- 2. ped. usposobiti duševno ali telesno prizadete, zlasti mladino: habilitirati invalidnega otroka
- habilitírati se pridobiti pravico predavati na visoki šoli: habilitiral se je za izrednega profesorja
- habilitíran -a -o: habilitiran predavatelj
♦ filoz. hipotetična sodba sodba, v kateri je pravilnost ene premise odvisna od pravilnosti druge; pogojna sodba; lingv. hipotetični stavek stavek, ki izraža pogoj; pogojni stavek
- hipotétično prisl.: hipotetično priznati, reči
// indirektna pesniška izpoved izpoved, podana v metafori
// lotiti se problema po indirektni poti
♦ biol. indirektna delitev delitev celice na dva enaka dela ob razpadu jedra na kromosome; jur. indirektni davek davek, ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga; indirektna volilna pravica pravica voliti po posredniku; lingv. indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; odvisni govor; indirektni objekt predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku; mat. indirektni dokaz dokaz, pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja; šol. indirektni pouk pouk, pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencev
- ìndiréktno prisl.: indirektno dokazati, priznati, vprašati; s tem je bil indirektno obdolžen
♦ lingv. indirektno prehodni glagol glagol s predmetom v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku
- infulíran -a -o: infulirani prošt
● ekspr. taki otroci so vse življenje čustveni invalidi nesposobni, delno sposobni za čustveno življenje
♦ adm. (vojaški) mirnodobni invalid kdor se v mirnodobnem stanju poškoduje ali zboli pri opravljanju vojaških dolžnosti; (vojaški) vojni invalid kdor se v vojnem stanju poškoduje ali zboli pri opravljanju vojaških dolžnosti
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- ...
- 6
- Naslednja »