Fran

1. 1. ki vsebuje bistvene, najnujnejše elemente česa: osnovni strokovni izrazi; osnovni biografski podatki; osnovni pojmi iz matematike; osnovne lastnosti, značilnosti / pridobiti si osnovno izobrazbo; osnovna pravila igre / osnovna načela
2. 2. ki je po pomembnosti na prvem mestu: osnovna dejavnost podjetja; osnovna dolžnost, naloga; osnovna vprašanja obstoja / osnovni pogoji za delo; osnovni vzrok za kaj glavni; to je njegova osnovna napaka velika, glavna
   // osnovna hrana; osnovna živila
   // ki je za kaj najpomembnejši, najvažnejši: osnovna misel romana; osnovne poteze glavnega junaka / publ. osnovna točka dnevnega reda glavna, prva
3. 3. ki predstavlja osnovo, temelj česa: brez osnovnih raziskovanj nadaljnje delo ni mogoče
   // v zvezi osnovna šola obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo: dokončati osnovno šolo; nižji in višji razredi osnovne šole / osemletna osnovna šola / s samoprispevki so sezidali več osnovnih šol
   // v zvezi osnovna organizacija najmanjša organizacijska enota: osnovna mladinska organizacija / Osnovna organizacija Zveze komunistov
4. 4. ki je bistvena sestavina česa: osnovna kovina v tej zlitini je baker / osnovna sestavina kamnine
5. 5. teh. ki je v določenem procesu prvi: osnovni nanos laka, malte; za osnovno barvo je uporabil belo barvo
   ♦ agr. osnovno gnojenje prvo gnojenje s hranili, potrebnimi za normalno rast; biol., bot. osnovno tkivo rastlinsko tkivo, ki lahko opravlja različne funkcije; ekon. osnovni kapital kapital, ki je naložen v delovna sredstva; osnovna glavnica glavnica brez rezervnih skladov in dobička; osnovna sredstva zemljišče, zgradbe, oprema, ki je potrebna za opravljanje določene gospodarske dejavnosti; fiz. osnovni delec; osnovni naboj najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi; osnovne barve tri enobarvne sestavine, iz katerih se lahko sestavi vsaka barva; osnovna konstanta konstanta, ki se vzame kot dani podatek za kako teorijo; geogr. osnovna karta karta, izdelana na osnovi terenske meritve; geom. osnovna ploskev, stranica; osnovna projekcijska ravnina vsaka projekcijska ravnina v neposredno danem projekcijskem sistemu; jur. osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; lingv. osnovni pomen besede pomen besede, iz katerega je mogoče logično izpeljati druge pomene; osnovna in določilna beseda zloženke; osnovna stopnja pridevnika ali prislova oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova; mat. osnovna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; osnovne računske operacije seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje; med. osnovna presnova presnova, ki je potrebna za življenje pri mirovanju; min. osnovna celica najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi; muz. osnovni ton najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali znižan; obrt. osnovne petlje prvine, s katerimi se oblikuje (vzorčno) pletenje ali kvačkanje; šol. posebna osnovna šola osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; šport. osnovna črta črta ob koncu teniškega igrišča, s katere igralec servira; teh. osnovne enote enote za osnovne količine v mednarodnem sistemu enot; tekst. osnovni valj del statev, na katerem je navita osnova; osnovne niti podolžne niti v tkanini; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine

osnóvni -a -o sam.: pog. ima samo osnovno osnovnošolsko izobrazbo; ta lastnost je v njem nekaj osnovnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

1. 1. neporabljen, nerazdeljen, neopravljen del kake celote: nekaj denarja je razdelil, ostanek pa je obdržal; ostanek hlebca; izpiti še ostanek vina / plačati ostanek dolga / knjiž.: ostanek dneva je preživel s prijatelji; ostanek poti je prehodil peš zadnji del
   // nav. mn. kos blaga, ki ga ni mogoče (raz)rezati na manjše kose za prodajo: kupiti, prodajati ostanke; ostanek za hlače, krilo / ta obleka je iz ostanka
2. 2. nav. mn., navadno s prilastkom še obstoječi del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: ostanki grajskega obzidja; najti ostanke izumrlih živali / v rokah je držal ostanek metle; ekspr. to so le ostanki ceste, pravzaprav kolovoz
   // del česa, kar je obstajalo v veliki količini, v visoki stopnji: ta etnična skupina predstavlja ostanek številnega naroda / ostanki stare miselnosti; ostanki ljudskih šeg / ekspr. to so le ostanki nekdanje lepote, slave
   // kar po kakem procesu od česa še ostane: izločiti ostanek snovi s segrevanjem; les izgoreva skoraj brez ostankov; ostanek pri luženju
3. 3. nav. mn., navadno s prilastkom del česa, ki se ne
   1. a) porabi pri izdelavi, predelavi: lesni, mesni, tekstilni ostanki
   2. b) poje, popije: ker je prišel prepozno domov, je dobil le ostanke; jesti, piti ostanke; na mizi je še polno ostankov / ostanki od kosila
      // kar ostane od kakega pridelka po (po)spravljanju: pobirati ostanke v sadovnjaku, vinogradu; ostanki po žetvi
4. 4. mn., ekspr., s prilastkom mrtvo telo, truplo: pokojnikove posmrtne ostanke so prepeljali v rojstni kraj
5. 5. glagolnik od ostati: njegov ostanek v krčmi je povzročil govorice
   ● zastar. nikjer nima ostanka obstanka; pog. ne bom za drugimi pobiral ostankov ne maram ženske, s katero so imeli drugi ljubezensko razmerje; publ. najstarejši ostanki kulturnega delovanja človeka sledovi, dokazi; publ. obračunati z ostanki preteklosti kritično presoditi negativne stvari, ki so se ohranile iz preteklosti; publ. zbirka se brez ostanka vključuje v tradicionalno poezijo popolnoma
   ♦ arheol. ostanki kolišč; ostanki paleolitika; fiz. destilacijski ostanek; mat. ostanek število, ki ostane od deljenca po deljenju; pal. fosilni ostanki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

1. 1. dejavnost, namenjena neposrednemu zadovoljevanju človekovih potreb: približati znanost praksi; njegova zamisel je brez vrednosti za prakso; uporabiti znanje v praksi; sodelovanje teoretikov in strokovnjakov iz prakse / načela pedagoške prakse; nasveti iz šolske prakse / z oslabljenim pomenom: izboljšanje tehnologije v proizvodni praksi v proizvodnji; ukvarjati se z vzgojno prakso z vzgojo
   // dejansko stanje, ravnanje, dejanski potek česa zlasti glede na določena načela, zamisli: praksa je to ovrgla; njegova politična praksa; načela in praksa / praksa je pokazala, da ni imel prav izkazalo se je; v praksi je položaj popolnoma drugačen dejansko
2. 2. knjiž., s prilastkom opravljanje poklica: v dolgoletni učiteljski praksi še ni srečal podobnega primera; arhitekt z večletno prakso / izvrševati, opravljati odvetniško, zdravniško prakso poklic
   // zaradi dolge prakse delo spretno opravlja
3. 3. znanje, vedenje, pridobljeno zlasti z delom: iščemo natakarico z nekaj prakse; v tej dejavnosti ima že prakso; biti brez vozniške prakse
4. 4. delo v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica: opraviti obvezno prakso; poslali so ga na prakso v tujino; biti na praksi v bolnišnici; trajanje prakse / organizirati strokovno prakso
5. 5. publ. (ustaljen) način ravnanja, navada: če se bo taka praksa nadaljevala, ne bo uspeha; ne smemo odstopati od dosedanje prakse; s prakso, da se gradijo šole brez telovadnic, moramo končati / tako ravnanje je postalo praksa
   ● zdravnik splošne prakse zdravnik splošne medicine
   ♦ jur. privatna zdravniška praksa do 1974 zasebno opravljanje zdravniškega poklica; šol. počitniška proizvodna praksa delo v kaki delovni organizaciji med počitnicami kot posebna oblika strokovnega izobraževanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

1. 1. navadno s prislovnim določilom delati v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica: prakticirati na sodišču, v bolnici; po diplomi je eno leto prakticiral / fant še prakticira
   ● star. že petnajst let prakticira zdravniški poklic opravlja
2. 2. publ. uresničevati, izvajati: prakticirati demokracijo; prakticirati politiko miroljubne koeksistence / to se danes pogosto prakticira dela
   // z oslabljenim pomenom prakticirati gospodarsko sodelovanje z manj razvitimi državami gospodarsko sodelovati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

1. 1. kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja in je zaznavno s čuti, umom, zlasti kot celota kakih lastnosti: opazovati, otipati predmet; poimenovati predmete; zaznavati predmete; dolg, ozek predmet; kovinski, topi predmeti; oblika, velikost predmeta; položaj predmeta; videz predmeta; določiti razdaljo do predmeta, med predmeti; svoboda ni predmet, ampak pojem / neznani leteči predmet občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim vzrokom nastanka
2. 2. kar je izdelano, narejeno za zadovoljevanje določenih potreb, opravljanje določene dejavnosti: izdelovati predmete; obdelovati predmet s pilo; razstaviti predmete v muzeju / lončarski predmeti izdelki; muzejski predmeti; okrasni predmet; potrošni predmeti; tehnični predmeti; trgovski predmeti; uporabni predmeti; predmeti za osebno higieno; predmet za široko potrošnjo; urad za najdene predmete
3. 3. navadno s prilastkom pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno kako dejanje: pesem je predmet estetskega doživljanja; predmet spoznavanja / predmet poslovanja delovne organizacije dejavnost, dejavnosti
   // oddaljiti se od predmeta razprave; pisati predmetu ustrezno; zamenjati predmet pogovora / publ. postati predmet izkoriščanja in zatiranja; biti, postati predmet pozornosti vzbuditi pozornost
   // pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno človekovo znanstveno delovanje, ustvarjanje: predmet estetike je lepo in človekov odnos do lepega; določiti predmet in cilje etnografije / raziskovalni predmet
4. 4. šol. učno področje, predpisano in vsebinsko določeno s predmetnikom in učnim načrtom: poučevati biologijo, matematiko in druge predmete; biti ocenjen iz vseh predmetov; pouk je razdeljen po predmetih / izbirni učni predmet obvezen učni predmet, osebno izbran iz dane skupine predmetov; neobvezni učni predmet učni predmet, prepuščen osebni izbiri; učni predmet
   // znanje, vedenje s področja določene stroke, vede ali več strok, ved, ki se daje ali pridobiva v izobraževalnem procesu: opraviti izpit iz več predmetov; naravoslovni predmeti; strokovni predmet / študijski predmet
5. 5. lingv. stavčni člen, sklonsko odvisen od povedka, ki izraža, koga ali kaj prizadeva glagolsko dejanje: glagolsko dejanje prehaja na predmet; dajalniški predmet; glagol s predmetom v tožilniku / neposredni predmet predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; notranji predmet predmet, ki označuje z dejanjem nastajajočo stvar; posredni predmet predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku
   ♦ ekon. delovni predmet kar človek s svojim delom v proizvodnji preoblikuje; filoz. predmet kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; pojem, stvar, na katerega je usmerjena zavest, mišljenje; jur. dokazni predmet predmet, s katerim se dokazuje; predmet obtožbe dejanje, za katerega tožilec zahteva, da se obtoženec obsodi; predmet spora predmet, o katerem je med strankama spor in o katerem mora sodišče odločiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

1. 1. preveč napeti: struno je prenapel, pa se je strgala / ekspr. vsakdanji veliki napori so mu prenapeli živce / dirigent je prenapel tempo izvedbe; pren., ekspr. prenapel je njihovo potrpljenje
   ● knjiž., ekspr. v svojih zahtevah je lok, strune prenapel preveč je zahteval
2. 2. ekspr. dati čemu večji pomen, obseg, kot ga ima v resnici: prenapeti trditev; zadevo je prenapel

prenapéti se ekspr.  preveč, pretirano se potruditi: ni se ti treba prenapeti
● ekspr. no, on se ne bo pri nobenem delu prenapel ni zelo delaven

prenapét -a -o 
1. 1. deležnik od prenapeti: prenapet lok je počil / prenapeti živci; čustveno, živčno prenapet / prenapeti programi; prenapeto izražanje
2. 2. ki je strastno, nestrpno zavzet za kaj, zlasti za kako idejo ali nazor: prenapet pridigar; prenapet pristaš stranke
   // ki ima, zagovarja od povprečnosti zelo oddaljena stališča, nazore: prenapet avanturist; včasih je malo prenapet / ekspr. plod bolnih in prenapetih možganov
   ♦ obrt. prenapeto steklo steklo, ki je bilo v proizvodnem procesu nepravilno ali nezadostno hlajeno in se zato lomi; prisl.: prenapeto izražati kaj; prenapeto in pretirano odigrana vloga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

1. 1. med seboj povezani pojavi, ki se vrstijo v času po določenih
   1. a) naravnih zakonitostih: proces poteka, se razvija; opazovati, proučevati proces; bolezenski, življenjski procesi; proces gnitja, staranja; procesi v organizmu / zdravnikom je uspelo zaustaviti proces / duševni, miselni proces
   2. b) navadno s prilastkom družbenih zakonitostih: razčlenjevati družbene, zgodovinske procese; združevalni proces; zapleteni procesi družbenega razvoja; publ. vloga delavskega razreda v procesu človekovega osvobajanja pri človekovem osvobajanju
2. 2. navadno s prilastkom celota del, delovanja za dosego kakega cilja: načrtovati, organizirati, usmerjati proces; delovni, proizvodni proces / izobraževalni, vzgojni proces
3. 3. jur. skupek po pravnih pravilih določenih dejanj, ki vodijo do pravno določene rešitve; postopek: obnoviti, sprožiti proces; javni, tajni proces; proces proti revolucionarjem; priče na procesu / civilni, kazenski proces / sodni proces
   ● publ. monstre proces s številnimi obtoženci; publ. politični proces zaradi političnih razlogov
   ♦ kem. kemični proces pri katerem se spremeni kemična sestava snovi; psih. posredovalni procesi procesi v človekovi duševnosti, ki nastajajo med dražljajem in reakcijo nanj; zgod. nürnberški proces sodni proces mednarodnega vojaškega sodišča proti vodilnim vojnim zločincem hitlerjevske Nemčije leta 1945 in 1946 v Nürnbergu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

1. 1. proizvod: dati produktu dokončno obliko; cena, kakovost produkta / finalni, končni produkt / kmetijski produkti / publ. nekvalitetni literarni produkti
2. 2. navadno s prilastkom kar nastane zlasti pri kakem kemičnem procesu: produkt gorenja, vrenja / glavni, stranski produkt
3. 3. knjiž. rezultat, dosežek: te ideje so produkt sodobnega časa / njegove lastnosti so produkt okoliščin, v katerih je živel posledica
4. 4. mat. število, ki se dobi pri množenju, zmnožek: izračunati produkt; produkt dveh števil
   ♦ biol. presnovni produkti; ekon. bruto produkt in brutoprodukt vrednost celotne proizvodnje v določenem razdobju, navadno v enem letu; družbeni neto produkt v enem letu ustvarjena vrednost v kaki državi; neto produkt in netoprodukt na novo ustvarjena vrednost proizvodnje v določenem razdobju, navadno v enem letu; presežni produkt ki ga delavec ustvari s presežnim delom; fiz. razcepni produkti izotopi, ki nastanejo pri cepitvi urana v jedrskem reaktorju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

1. 1. delati, da kaj preneha biti
   1. a) zavito: razvijati knjige; ovoj je previdno razvijal
   2. b) navito: razvijati žico s koluta / razvijati klobčič
   3. c) zvito: razvijati lepak, zastavo
2. 2. spreminjati, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: razvijati gospodarstvo, šolstvo; razvijati knjižni jezik; znanost se hitro razvija; gospodarsko, kulturno se razvijati / publ. razvijati muzejsko zbirko dopolnjevati
   // razvijati osebnost; načrtno razvijati otrokove sposobnosti / model, stroj razvijajo dalje izpopolnjujejo
   // razvijati nov tehnološki postopek
   // delati, da kaj začne obstajati v veliki meri in se čim bolj uveljavi: razvijati dejavnost društva / razvijati narodno zavest
3. 3. povezano pojasnjevati, prikazovati kaj v popolnejši, natančnejši obliki: svoje misli logično razvija / razprava razvija in utemeljuje vsebino uvodnega poglavja
4. 4. z rastjo dosegati nastanek česa: ta drevesa razvijajo močne korenine; razvijati seme / rastlina razvija cvete skozi vse leto cvete
5. 5. fot. osvetljen film ali fotografski papir obdelovati s kemikalijami in tako posnetek delati viden: razvijati film, rentgenske plošče; razvijati z razvijalcem

razvíjati se 
1. 1. postopno se spreminjati, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: organizmi se razvijajo / njegov nazor se razvija / mesto se vedno bolj razvija / dežela se razvija v industrijsko državo
   // prehajati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: bolezen se je hitro razvijala / prijateljski odnosi med državama se zadovoljivo razvijajo
2. 2. postajati večji, močnejši, zrelejši: dekle se hitro, lepo razvija; zgodaj se je nehal razvijati
   // dobivati dokončno podobo: otrok se dobro razvija; telesno in duševno se še razvija / fant se razvija v moža / mladiči se razvijajo nekaj tednov; te živali se razvijajo v vodi / zobovje se mu nepravilno razvija raste
3. 3. s prislovnim določilom začenjati obstajati kot rezultat določenega procesa, dogajanja: pri tem procesu se razvijajo plini; prevleka, ki se razvija na površini sira; na poškodovanem mestu se je začelo razvijati novo tkivo / kosti se razvijajo iz hrustanca
   ♦ meteor. nad Atlantikom se razvija področje visokega zračnega pritiska
4. 4. z oslabljenim pomenom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: začel se je razvijati živahen pogovor / zabava se je razvijala v veseljačenje
   ● publ. novi delavec se dobro razvija se dobro prilagaja delu; publ. na tej podlagi se razvija pedagoško delo poteka, iz tega izhaja; njun spor se razvija v resen problem postaja pereč; kako se stvari razvijajo potekajo; kakšno je sedanje stanje

razvijajóč -a -e: razvijajoči se delavski razred; normalno razvijajoč se značaj; razvijajoče se pare so strupene; iz kalčka razvijajoča se rastlina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

1. 1. ki je po pomembnosti na drugem mestu, drugoten: sekundarni nagibi za kako dejanje; ekonomski uspeh je tu sekundaren; sekundarna naloga, vloga česa / slikarstvo je zanj sekundarnega pomena manj pomembno
   // sekundarna počitniška bivališča
2. 2. ki se pojavi za prvim, glavnim: sekundarni učinki eksplozije; sekundarne motnje / sekundarni pojavi
3. 3. ki se opravi na drugi stopnji: sekundarna predelava lesa; sekundarne raziskave
   ● knjiž. sekundarni literarni, zgodovinski viri posredni, obrobni podatki
   ♦ arhit. sekundarna os os, navadno prečna, v kateri potekajo stranski konstrukcijski, kompozicijski elementi; biol. sekundarni spolni znaki dlakavost, glas, mlečne žleze; ekon. sekundarne dejavnosti gradbeništvo, industrija, obrt; elektr. sekundarno navitje navitje na izhodni strani transformatorja; fiz. sekundarne barve barve, sestavljene iz osnovnih barv; kem. sekundarni alkohol alkohol, ki z oksidacijo preide v keton; med. sekundarne krvavitve; soc. sekundarna skupina skupina, za katero je značilen formalen odnos med njenimi člani; sekundarna socializacija socializacija v izobraževalnem procesu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

1. 1. kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa: snov se spreminja; mrtva, živa snov; zakon o ohranitvi snovi
2. 2. navadno s prilastkom kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa in ima določene lastnosti, značilnosti: ta snov dobro prevaja električni tok; naštej nekaj snovi; eksplozivne, gorljive snovi; grenka snov; hranilne snovi; plinasta, tekoča, trdna snov; prozorna snov; lahko topljiva snov; snov za barvanje; ugotavljati lastnosti, sestavo snovi / rudninske snovi anorganske snovi, ki so potrebne za pravilno rast organizmov; umetna snov umetno pridobljena
3. 3. kar tvori, sestavlja predmet, vsebino govornega, pisnega obravnavanja: izbrati primerno, zanimivo snov za spis; snov pogovora; snov za razmišljanje; imeti dovolj snovi za razpravo
   // kar tvori, sestavlja predmet umetniškega oblikovanja, ustvarjanja: pisatelj je vzel snov za dramo iz kmečkega življenja; filmska snov; roman s snovjo iz sodobnega življenja
4. 4. šol., navadno v zvezi učna snov kar tvori, sestavlja znanje, védenje, ki se podaja v izobraževalnem procesu: učna snov je zelo zahtevna; narekovati, podajati učno snov; razporediti učno snov po predmetih; predpisana učna snov
   ♦ agr. huminska snov; suha snov ki ostane po (umetnem) odstranjevanju vode, vlage iz rastlin, živil; astr. medzvezdna snov plinasta in trdna snov v medzvezdnem prostoru; farm. indiferentna snov brez zdravilnega učinka; filoz. snov od človeka neodvisno obstoječa objektivna stvarnost; materija; fiz. optično aktivna snov prozorna snov, ki suka ravnino polarizirane svetlobe; diamagnetna, higroskopska snov; fiz., kem. desnosučna ki suka polarizacijsko ravnino v desno, levosučna snov ki suka polarizacijsko ravnino v levo; kem. anorganska, organska snov; radioaktivna snov; med. karcinogena snov; kontrastna snov ki ne prepušča rentgenskih žarkov; min. amorfna, polimorfna snov; optično dvoosna snov ki ima dva preseka, v katerih je lomni količnik v vseh smereh enak; optično enoosna snov ki ima samo en presek, v katerem je lomni količnik v vseh smereh enak; izomorfne snovi ki kristalijo v podobnih kristalih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.