ščít -a m (ȋ) 1. nekdaj nekoliko izbočena ploščata priprava, ki se v boju drži v roki, da ščiti človeka pred udarci, vbodi: nasprotnik je udarjal po ščitu;
kovinski, lesen ščit;
okrogel, ovalen ščit;
kopje in ščit;
postavil se je predenj kot ščit / bojni ščit; pren., ekspr. prijatelja je uporabila za svoj ščit 2. ploskev v obliki ščita, na kateri je naslikan, vdelan simbolični znak, navadno grb: grbovni ščit;
ščit z grbom celjskih grofov / mrliški ščit plošča z grbom in podatki o umrlem3. priprava, del priprave, ki kaj ščiti; ščitnik: pritrditi ščit;
celuloiden, plastičen ščit;
ščit za vrata / dati knjigo v ščit v ščitni ovitek; kapa s ščitom s ščitkom4. knjiž. napisna plošča, tabla: na posebnem ščitu je bilo napisano ime firme / reklamni ščiti
● zastar. kot nezakonska mati je bila brez ščita in varstva brez zaščite; publ. publika je pisatelja dvignila visoko na svoj ščit postavila ga je za svojega idejnega voditelja in zaščitnika; vznes. vrni se iz boja s ščitom ali na njem zmagaj ali umri v boju
♦ geol. ščit najstarejši geološko nespremenjeni del celine; teh. toplotni ščit obloga čelnih ploskev kabine vesoljske ladje, rakete, ki ščiti naprave, posadko pred previsokimi temperaturami pri prehodu skozi zračne plasti; varilni ščit priprava, ki ščiti obraz pri obločnem varjenju; zool. ščit del zunanjega ogrodja nekaterih živali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.