Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
popŕh -a m (ȓ) 
  1. 1. knjiž. tanka, rahla plast česa sipkega, zlasti snega: sonce je stopilo poprh; poprh na skalah / snežni poprh / z oslabljenim pomenom poprh slane; pren. poprh liričnosti v drami
  2. 2. agr. tanka voščena prevleka na listju in sadežih: poprh na slivah; listi z modrim poprhom
  3. 3. glagolnik od poprhati: poprh z razpršilom
SSKJ
prepúščati -am nedov. (ú) 
  1. 1. biti sposoben omogočiti prehod, zlasti tekočinam: prepuščati svetlobo, toploto, vodo / žleb prepušča pušča, ima luknjo
  2. 2. dajati komu pravico, možnost, da dobi, ima kaj, do česar ima določeno pravico osebek: prepuščati posteljo, sobo komu / prepuščati v last, uporabo / dov. s to izjavo prepuščam stavbo občini
  3. 3. dopuščati, da dobi, ima kdo drug to, kar izraža samostalnik: prepuščati funkcije drugim / prepuščati pobudo nasprotniku
  4. 4. delati, da se mora, more namesto osebka kdo drug ukvarjati s kom: ob delavnikih sta prepuščala otroka stari materi; manj pomembne stranke je prepuščal svojemu namestniku
    // z glagolskim samostalnikom delati, da mora, more namesto osebka kdo drug narediti, opravljati kako delo: prepuščati delo pomočnikom; ekspr. astronomi vse bolj prepuščajo gledanje neba fotografskim napravam / prepuščati komu kaj v varstvo
  5. 5. z glagolskim samostalnikom dajati komu drugemu možnost, da naredi, opravlja kako dejanje: končno odločitev so prepuščali drugim; ta opravek prepuščam tebi; sodbo o tem, kdo ima prav, prepuščam bralcem / knjiga to prepušča domišljiji bralcev / nova moda prepušča dolžino oblek ženskam samim
  6. 6. dopuščati, da kaj drugega odloča o čem, vpliva na kaj: to so pomembne stvari, pa jih prepuščajo naključju; vzgoje otrok ne moremo prepuščati pouličnemu življenju
  7. 7. ne delati ničesar
    1. a) da bi se spremenil določen položaj, oviralo določeno dejanje: kadar jo je držal za roko, mu jo je dolgo prepuščala / ekspr. prepuščala mu je ustnice
    2. b) da bi se spremenilo stanje, delovanje koga: prepuščati koga revščini, stiski
  8. 8. star. predirati: prepuščati gnojne bule
    ●     ekspr. prepuščati koga samemu sebi, usodi ne skrbeti zanj, ne pomagati mu; knjiž., ekspr. kostanji so svoje veje spet prepuščali vetru veje kostanjev je spet majal, zibal veter
    prepúščati se 
    1. 1. ne delati ničesar, s čimer bi se nasprotovalo, upiralo
      1. a) določenemu dejanju koga: čutil je, da se mu plesalka popolnoma prepušča; prepuščal se je vojakom, da so ga vodili, kamor so hoteli / dekle se mu je prepuščalo brez besed predajalo
      2. b) določenemu delovanju česa: ležal je na vodi in se prepuščal valovom / prepuščal se je zanosu množice / jadrnica se prepušča vetru
        // dopuščati, da nastopi odnos popolne odvisnosti: prepuščati se strastem
    2. 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža
      1. a) stanje osebka, kot ga določa samostalnik: prepuščati se čustvom, obupu
      2. b) navadno z glagolskim samostalnikom da osebek (večkrat) intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: prepuščati se razmišljanju
    prepuščajóč -a -e: hodil je po sejmih, prepuščajoč delo drugim; rahla, vodo dobro prepuščajoča zemlja
SSKJ
prešínjati -am nedov. (í) 
  1. 1. večkrat biti, se pojavljati: obraz mu je prešinjala rahla rdečica / njen obraz je prešinjal prijazen nasmeh / ob misli nanjo mu prešinja srce velika sreča
    // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža (ponavljajoče se) stanje, kot ga določa samostalnik: vso množico je prešinjala osuplost / prešinjalo jih je resnično človekoljubje; prešinja ga čustvo sovraštva; čudne misli so mu prešinjale glavo; strah pred njim ji je prešinjal vse telo / neka tiha melanholija prešinja ta portret
  2. 2. star. prevzemati, presunjati: slovo jo prešinja z žalostjo
    prešinjajóč -a -e: srce prešinjajoča žalost
SSKJ
pŕhlica in prhlíca -e ž (ŕ; í) agr. rahla, zelo rodovitna prst: ilovica in prhlica
SSKJ
pridíh -a m (ȋ) knjiž.  
  1. 1. rahel vonj česa: vonj vrtnic se je mešal s pridihom cigaretnega dima; mrzel zrak s pridihom smrek in jelk
  2. 2. s prilastkom majhna stopnja: preproge dajejo prostoru pridih razkošja / pripovedovati s pridihom ironije nekoliko ironično
    // z oslabljenim pomenom vse je zavito v pridih brezupnosti
    // rahla čustvena obarvanost: njegove besede so imele sovražen pridih; pridih žalosti
    ●     knjiž. ti scenski predmeti ustvarjajo pridih resničnosti videz
    ♦     lingv. izgovor zapornikov z močnim izdihom
SSKJ
pripóra -e ž (ọ̑) lingv. precejšnje približanje ploskev govorilnih organov pri tvorbi nekaterih soglasnikov: tvoriti glasove s priporo; rahla pripora glasilk
// ožina, ki nastane s takim približanjem: zračni tok gre skozi priporo; pripora med zgornjimi zobmi in spodnjo ustnico / nebna pripora ki jo tvori jezik ob trdem nebu
SSKJ
pŕst -í ž (ȓ) vrhnja plast tal, ki vsebuje razkrojene organske snovi: prst se je drobila pod plugom; korenin se je držala prst; gnojiti, rahljati prst; zagrebsti čebulice v prst; prhka, rahla prst / črna, gozdna, ilovnata, peščena prst; rodovitna prst; prst iz preperelega listja
● ekspr. prst ga krije je mrtev (in pokopan)
♦ agr. lahka prst z več peska in organskih snovi in manj glinenih primesi; mrtva prst mrtvica; težka prst z več glinenimi primesmi in manj peska in organskih snovi
SSKJ
púhlica in puhlíca -e ž (ú; í) 
  1. 1. ekspr. besedna zveza, ki zaradi pogostne, nepristne rabe izgubi svojo vsebinsko vrednost: govoriti, uporabljati puhlice / časopisne puhlice / obrabljene, prazne puhlice / sprejel jih je s prijaznimi puhlicami
  2. 2. agr. rahla, rodovitna prst: saditi v puhlico / obdelovati puhlico
SSKJ
ráhel -hla -o [əu̯] prid., ráhlejši (á) 
  1. 1. ki ni trdno sprijet, gost: rahel skupek vlaken; rahel sneg; rahla zemlja / rahel kruh; rahlo testo / ima že rahle kosti / rahla tančica
    // ki ni trdno, tesno nameščen: rahel vozel; delala je rahle zanke
  2. 2. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: rahla vlaga; ekspr. rahle sence / cesta zavija v rahlem loku; rahla izboklina / obšel ga je rahel dvom, nemir; rahla pijanost; rahlo spanje / biti rahlega zdravja / v njenem glasu je bil rahel očitek, posmeh / med njima je le rahla podobnost
    // ki dosega nizko stopnjo
    1. a) glede na učinek, posledico: rahel dež, veter; rahla oblačnost
    2. b) glede na čutno zaznavnost: rahel dotik, sunek, udarec; rahel šum; pri srcu čuti rahlo zbadanje / zahvalil se je z rahlim poklonom, smehljajem
  3. 3. nav. ekspr. ki daje videz šibkosti, neodpornosti: bil je rahel otrok; preveč je rahla za take napore / ima rahle roke / odgovoril mu je rahel glas / duševno rahli ljudje občutljivi, neodporni
    ●     ekspr. imeti rahlo prednost pred kom majhno
    ráhlo prisl.: rahlo drhteti; začelo je rahlo rositi; rahlo čuteča žena
    ●     ekspr. to mi že rahlo preseda tega sem se že naveličal; prim. narahlo
SSKJ
ráhla -e ž (ȃ) nar. fižolovka, prekla: ostriti, postavljati rahle / z rahlo klatiti sadje
SSKJ
ráhlica in rahlíca -e ž (á; í) agr. rahla rodovitna prst: saditi v rahlico
SSKJ
rdečíca -e ž (í) 
  1. 1. rdeča barva (polti): rdečica ji je hitro izginila z obraza; rahla rdečica; rdečica lic / vročična rdečica / ekspr. rdečica jo je oblila zardela je
    // ekspr. rdeča barva česa sploh: jutranja rdečica neba; rdečica opečnatih streh
  2. 2. vet. nalezljiva bolezen prašičev z rdečimi izpuščaji ali lisami na koži: zboleti za rdečico; cepiti prašiče proti rdečici / prašičja rdečica
    ♦     fot. rdeči filter
SSKJ
sòj1 sôja m (ȍ ó) knjiž. rahla, medla svetloba: na steni je migotal soj zibajoče se svetilke; pisati pri soju sveče; iskati ključ v soju vžigalice; rdečkast soj ognja
// sijanje, žarenje: lunin soj; soj sonca / soji požara odsevi
// ekspr. sonce je žarelo v krvavem soju
● knjiž. soj v njenih očeh je zbledel njene oči niso več izražale veselja, pričakovanja; knjiž. oči se mu bleščijo v mrkem soju mrko gleda
SSKJ
sopárica -e ž (ȃ) 
  1. 1. razmeroma visoka temperatura in vlažnost ozračja: soparica je kazala na spremembo vremena; okrog poldne je nastopila soparica; dušeča, neznosna soparica; poletna, popoldanska soparica; soparica pred viharjem
    // neprijetno topel, vlažen zrak: kljub neznosni soparici so vztrajali v dvorani; smrad in soparica zaradi gneče / omotična soparica v tovarni slab zrak
  2. 2. ekspr. vroče, megličasto ozračje: gozd se je ovil v soparico; migetanje, utripanje soparice
    ●     ekspr. iz kave se je dvigala soparica rahla sopara; od stene puhti soparica vroč zrak
SSKJ
sopúh -a m (ȗ) 
  1. 1. topel zrak, poln vidnih hlapov: sopuh se je kadil, uhajal skozi odprta okna; iz nosnic je živali uhajal topel sopuh / iz brazd se je dvigal dišeč sopuh / njegova pljuča so dobivala le tobakov dim in alkoholni sopuh alkoholne hlape; sopuh oglja dim
  2. 2. raba peša neprijeten vonj, zadah: širiti jedek, kiselkast sopuh; vinski sopuh iz pijanca; vonj dišav se je mešal z ostrim sopuhom teles
  3. 3. knjiž. prosojna, rahla meglica: opazovati sopuh vlage v zraku; izgine kot sopuh / čelo kolone se je izgubilo v lahnem sopuhu / sopuh plavajočih snežink
    ●     zastar. vroč sopuh iz peči tok toplote
SSKJ
suflé -ja m (ẹ̑) gastr. zelo rahla sladica iz jajc, sladkorja, maščobe in dodatkov, nahitro pečena v pečici: sufleji in narastki / čokoladni, sadni sufle
SSKJ
tonácija -e ž (á) knjiž. rahla obarvanost v določenem (barvnem) tonu: prevladuje svetla tonacija zgradb
SSKJ
trájna -e ž (ȃ) pog. kodranje s toploto, kemičnimi sredstvi; ondulacija: preparati za trajno; nega las po trajni
● žarg., friz. hladna trajna hladna ondulacija
// kodravost las po takem kodranju: trajna je hitro spustila; rahla, sveža trajna / dati si delati trajno
SSKJ
tŕčenost -i ž (ȓ) pog. omejenost, neumnost: pripisovali so mu čudaštvo, če že ne trčenost; rahla trčenost
SSKJ
trébež -a m (ẹ̑) 
  1. 1. trebljenje: dogovoriti se za trebež na skupnem zemljišču / iti v trebež
    // kar se pri trebljenju odstrani: sežigati trebež po travnikih; uporabljati trebež iz jarkov za kompost
  2. 2. nar. zemljišče, svet, s katerega je odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd; krčevina: prekopavati trebež; pasti na trebežu
  3. 3. nar. vrhnja rahla plast z ostanki rastlin na iztrebljenem svetu: rodoviten trebež na barju
    ♦     čeb. iztrebki čebel pri čistilnem izletu; vet. plodove ovojnice, ki se po porodu izločijo iz maternice
Število zadetkov: 50