Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
abórtus -a m (ọ̑) med. prekinitev nosečnosti; splav: imela je že več abortusov; naredili so ji abortus; spontan, arteficialni abortus; indikacija abortusa zakoniti razlog za dovolitev abortusa
// vet. prekinitev brejosti; zvrg, izvrg
SSKJ
argumènt -ênta m (ȅ é) kar utemeljuje, podpira kako trditev; razlog, dokaz: navesti zadostne argumente; podpreti trditev z argumenti; močen, prepričljiv, tehten argument; argumenti za in proti; kloniti pod težo argumentov
♦ mat. količina, od katere je odvisna vrednost druge količine, neodvisna spremenljivka
SSKJ
dovóljen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 
  1. 1. zadosten: to je že dovoljen razlog za spor; vsega ima v dovoljni meri; njegovo ime je dovoljno jamstvo za uspeh
  2. 2. zastar. zadovoljen: mož je dovoljen in srečen
SSKJ
dovóljšen -šna -o prid. (ọ̑) knjiž. zadosten: to je bil dovoljšen razlog za spopad; ljudje niso bili v dovoljšni meri politično zreli; v ljudeh je našel dovoljšno oporo
SSKJ
inklinácija -e ž (á) 
  1. 1. knjiž. nagnjenje, teženje: dijakova izredna inklinacija k literaturi; inklinacija k uživanju alkoholnih pijač / inklinacija k tej bolezni je podedovana nagnjenost, dovzetnost
    // razlog za njegovo inklinacijo k tej nazorski skupini ni znan usmerjenost
  2. 2. knjiž. nagnjenost, naklon: inklinacija pobočja, terena
  3. 3. fiz., navadno v zvezi magnetna inklinacija odklon magnetne igle od vodoravne smeri: izmeriti magnetno inklinacijo
SSKJ
ìnsuficiénten -tna -o prid. (ȉ-ẹ̑) 
  1. 1. knjiž., redko nezadosten, pomanjkljiv: ta razlog je insuficienten
  2. 2. med. ki ima nezadostno zmogljivost: insuficientno srce
SSKJ
izvíjati -am nedov. (í) z vrtenjem spravljati iz predmeta: izvijati vijake
    izvíjati se 
    1. 1. prizadevati si ne biti več v določenem, navadno neprijetnem položaju: z zadnjo močjo se je izvijal napadalcu; izvijati se komu iz objema, rok; pren. stiki s francosko kulturo so pomagali, da smo se začeli izvijati izpod vpliva nemške kulture
    2. 2. ekspr. opravičevati se tako, da se navadno ne navaja pravi, resnični razlog: vedno ima kake izgovore, vedno se izvija; pred policijo se je na vse načine izvijal
    3. 3. knjiž. prihajati iz česa: od povsod so se izvijali modrikasti curki dima; pren., ekspr. krik se mu je izvijal iz prsi; med ihtenjem so se ji izvijali vzdihi
    4. 4. ekspr. postajati viden, prikazovati se v obrisih: visoke postave so se izvijale iz teme; vas se izvija iz megle
SSKJ
izzívati -am nedov. (í) 
  1. 1. z ravnanjem, govorjenjem namenoma povzročati, da kdo reagira drugače kot v normalnih okoliščinah: fantje so ga izzivali; izzivati k prepiru, pretepu, na prepir, pretep / vojaško izzivati z vojaškimi akcijami ustvarjati napetost v mednarodnih odnosih
  2. 2. biti neposredni vzrok, razlog, da se kaj pojavlja, nastaja: predavateljeve trditve so izzivale nasprotovanje / s takimi ukrepi so izzivali narodnostni razdor
    ●     ekspr. ne izzivaj nesreče ne ravnaj predrzno, nepremišljeno
  3. 3. vzbujati pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: s svojo obleko je hotela izzivati / njena lepota je izzivala
    izziváje: fantu se je veliko posvečal, izzivaje s tem nevoščljivost drugih; nastopati izzivaje
    izzivajóč -a -e: nosila je izzivajoč klobuk; izzivajoč pogled; izzivajoče vedenje; prisl.: izzivajoče govoriti
SSKJ
izzváti -zôvem dov., izzvál (á ó) 
  1. 1. z ravnanjem, govorjenjem namenoma povzročiti, da kdo reagira drugače kot v normalnih okoliščinah: izzvali so ga, pa se je moral braniti / izzvati koga na boj / izzvati koga k debati, polemiki
  2. 2. biti neposredni vzrok, razlog, da se kaj pojavi, nastane: njegove izjave so izzvale jezo, odpor; odločitev vlade je izzvala demonstracije, proteste; udarec je izzval ostro bolečino / izzvati prepir, pretep
    // povzročiti, da se kaj pojavi, nastane: ljudje velikokrat sami izzovejo nesrečo / s svojim pripovedovanjem je želela izzvati sočustvovanje vzbuditi
    ♦     jur. izzvati prstne odtise napraviti jih vidne
    izzván -a -o: smeh je bil izzvan; izzvana izjava
    ♦     med. izzvani splav splav, ki ga nosečnica želi in se opravi s človeškim posegom
SSKJ
ločítven -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ločitev (zakona): ločitveni razlog / ločitveni postopek; ločitvena razprava; vložiti ločitveno tožbo
SSKJ
nakljúčen -čna -o prid. (ȗ) ki je posledica povezave, sovpada nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev; slučajen: ta razlog ni naključen, ampak globoko utemeljen; vsaka podobnost z resničnimi dogodki je samo naključna / naključni gost, opazovalec; naključna najdba
♦ fiz. naključna napaka napaka zaradi človeške nenatančnosti; jur. naključna škoda škoda, ki je storilec ni predvidel in je ni bil dolžen predvideti
    nakljúčno prisl.: zgodba se razvija naključno; naključno priti mimo po naključju; sam.: v tem ne vidim nič naključnega
SSKJ
níčnosten -tna -o prid. (ī) 
  1. 1. knjiž., redko ničev: v primeri z njihovimi težavami so naše ničnostne / govoriti o ničnostnih stvareh
  2. 2. jur. nanašajoč se na ničnost: ničnostni razlog / ničnostna pritožba
SSKJ
odpústen1 -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na odpust: odpustni razlog / odpustna listina; odpustno potrdilo; odpustno spričevalo
SSKJ
opravíčiti -im dov. (í ȋ) 
  1. 1. z navajanjem objektivnih vzrokov narediti, da je razumljivo, možno
    1. a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: prišel ga je opravičit, ker ni mogel na sestanek; opravičili so mu, ker se seje zaradi bolezni ni udeležil; opravičiti otrokov izostanek; kdor nima naloge, naj se opraviči pred učno uro
    2. b) kako ravnanje, vedenje: opravičil ga je, da jih zaradi bolezni ne more sprejeti; moral se bo opravičiti, drugače mu bodo zamerili; ko je za trenutek odšel iz sobe, se jim je opravičil / opravičil mu je, da ga je spregledal oprostil; redko opravičiti žalitev odpustiti
  2. 2. z navajanjem vzrokov doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: hotel ga je opravičiti pred nami, pa se mu ni posrečilo; rada bi opravičila njegovo lenobo; ni mogel opravičiti požiga / tudi pregost promet ne more opravičiti nesreče ne more biti zadosten razlog, da je ne bi obsojali
    // publ. upravičiti: prizadeval si je opravičiti svoje potovanje / z delom je opravičil naše zaupanje / uspeh je opravičil stroške
    opravíčen -a -o: opravičen izostanek
    ♦     šol. opravičena ura izostanek od učne ure, ki se da opravičiti
SSKJ
raison d'être -a [rezóndêtr] m, tudi neskl. (ọ̑-ȇ) knjiž. smisel, upravičenost, razlog obstoja: dobiti, izgubiti svoj raison d'être; ta festival ima svoj raison d'être; prim. rezon
SSKJ
rázlog -óga m (á ọ́) navadno s prilastkom kar utemeljuje, podpira kako ravnanje, odločitev: kaj je bil glavni razlog, da je tako dolgo okleval; to ni zadosten razlog, da tako ravnaš; imeti, navesti razloge za odpoved; pravi, prepričljiv, tehten razlog; razlogi za in proti / ekonomski, politični, verski razlogi; storiti kaj iz osebnih razlogov; publ. ni mogel priti iz zdravstvenih razlogov zaradi bolezni
// kaj je bil razlog za njegov nenaden uspeh vzrok
// brez razloga se jeziš
♦ jur. ničnostni razlog; oprostilni, sodbeni razlogi
SSKJ
rezón -a m (ọ̑) knjiž. smisel, upravičenost, razlog: to pripovedništvo je našlo svoj rezon v iskanju nove moralne podobe človeka; prim. raison d'être
SSKJ
skliceváti -újem nedov. (á ȗ) izražati željo, zahtevo
  1. a) po prisotnosti več ljudi na kakem mestu: sklicevati ljudi; sklicevati odbornike na sejo; vojaški obvezniki so se sklicevali celo noč / z bobnanjem sklicevati meščane; volkovi se sklicujejo v krdela
  2. b) z glagolskim samostalnikom po kaki dejavnosti, pri kateri je prisotnih več ljudi: predsednik sklicuje seje; sklicevati posvetovanja, sestanke
    skliceváti se 
    1. 1. s klicanjem drug drugemu sporočati svojo prisotnost kje: hodili so v večjih razmikih in se sklicevali, da se ne bi kdo izgubil
    2. 2. v zvezi z na imeti, navajati kaj kot vzrok, razlog za svoje ravnanje, odločanje: sklicevati se na predpise, zakon / sklicevati se na svojo preteklost / sklicevati se na uglednega znanstvenika
      ♦       jur. sklicevati se na imuniteto, prvorojenstvo
    skliceváje: bobnal je, sklicevaje meščane; to trdi, sklicevaje se na njegovo izjavo
    sklicujóč -a -e: to zahteva, sklicujoč se na svoje pravice; publ. agencija poroča, sklicujoč se na dobro poučene kroge
SSKJ
snetjàv -áva -o prid. (ȁ á) na katerem so črnkaste tvorbe, ki jih povzročajo sneti: snetjav klas; snetjavo žito / snetjava njiva
● ekspr. snetjav razlog za prepir nepomemben, nevažen
SSKJ
sumníčenje -a s (ī) glagolnik od sumničiti: vznemirjalo ga je sosedovo sumničenje; zavračati sumničenje; imeti razlog za sumničenje / ekspr. boleča sumničenja
Število zadetkov: 36