Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
// vet. prekinitev brejosti; zvrg, izvrg
♦ mat. količina, od katere je odvisna vrednost druge količine, neodvisna spremenljivka
- 1. zadosten: to je že dovoljen razlog za spor; vsega ima v dovoljni meri; njegovo ime je dovoljno jamstvo za uspeh
- 2. zastar. zadovoljen: mož je dovoljen in srečen
- 1. knjiž. nagnjenje, teženje: dijakova izredna inklinacija k literaturi; inklinacija k uživanju alkoholnih pijač / inklinacija k tej bolezni je podedovana nagnjenost, dovzetnost
// razlog za njegovo inklinacijo k tej nazorski skupini ni znan usmerjenost - 2. knjiž. nagnjenost, naklon: inklinacija pobočja, terena
- 3. fiz., navadno v zvezi magnetna inklinacija odklon magnetne igle od vodoravne smeri: izmeriti magnetno inklinacijo
- 1. knjiž., redko nezadosten, pomanjkljiv: ta razlog je insuficienten
- 2. med. ki ima nezadostno zmogljivost: insuficientno srce
- izvíjati se
- 1. prizadevati si ne biti več v določenem, navadno neprijetnem položaju: z zadnjo močjo se je izvijal napadalcu; izvijati se komu iz objema, rok; pren. stiki s francosko kulturo so pomagali, da smo se začeli izvijati izpod vpliva nemške kulture
- 2. ekspr. opravičevati se tako, da se navadno ne navaja pravi, resnični razlog: vedno ima kake izgovore, vedno se izvija; pred policijo se je na vse načine izvijal
- 3. knjiž. prihajati iz česa: od povsod so se izvijali modrikasti curki dima; pren., ekspr. krik se mu je izvijal iz prsi; med ihtenjem so se ji izvijali vzdihi
- 4. ekspr. postajati viden, prikazovati se v obrisih: visoke postave so se izvijale iz teme; vas se izvija iz megle
- 1. z ravnanjem, govorjenjem namenoma povzročati, da kdo reagira drugače kot v normalnih okoliščinah: fantje so ga izzivali; izzivati k prepiru, pretepu, na prepir, pretep / vojaško izzivati z vojaškimi akcijami ustvarjati napetost v mednarodnih odnosih
- 2. biti neposredni vzrok, razlog, da se kaj pojavlja, nastaja: predavateljeve trditve so izzivale nasprotovanje / s takimi ukrepi so izzivali narodnostni razdor
● ekspr. ne izzivaj nesreče ne ravnaj predrzno, nepremišljeno - 3. vzbujati pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: s svojo obleko je hotela izzivati / njena lepota je izzivala
- izziváje: fantu se je veliko posvečal, izzivaje s tem nevoščljivost drugih; nastopati izzivaje
- izzivajóč -a -e: nosila je izzivajoč klobuk; izzivajoč pogled; izzivajoče vedenje; prisl.: izzivajoče govoriti
- 1. z ravnanjem, govorjenjem namenoma povzročiti, da kdo reagira drugače kot v normalnih okoliščinah: izzvali so ga, pa se je moral braniti / izzvati koga na boj / izzvati koga k debati, polemiki
- 2. biti neposredni vzrok, razlog, da se kaj pojavi, nastane: njegove izjave so izzvale jezo, odpor; odločitev vlade je izzvala demonstracije, proteste; udarec je izzval ostro bolečino / izzvati prepir, pretep
// povzročiti, da se kaj pojavi, nastane: ljudje velikokrat sami izzovejo nesrečo / s svojim pripovedovanjem je želela izzvati sočustvovanje vzbuditi
♦ jur. izzvati prstne odtise napraviti jih vidne
- izzván -a -o: smeh je bil izzvan; izzvana izjava
♦ med. izzvani splav splav, ki ga nosečnica želi in se opravi s človeškim posegom
♦ fiz. naključna napaka napaka zaradi človeške nenatančnosti; jur. naključna škoda škoda, ki je storilec ni predvidel in je ni bil dolžen predvideti
- nakljúčno prisl.: zgodba se razvija naključno; naključno priti mimo po naključju; sam.: v tem ne vidim nič naključnega
- 1. knjiž., redko ničev: v primeri z njihovimi težavami so naše ničnostne / govoriti o ničnostnih stvareh
- 2. jur. nanašajoč se na ničnost: ničnostni razlog / ničnostna pritožba
- 1. z navajanjem objektivnih vzrokov narediti, da je razumljivo, možno
- a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: prišel ga je opravičit, ker ni mogel na sestanek; opravičili so mu, ker se seje zaradi bolezni ni udeležil; opravičiti otrokov izostanek; kdor nima naloge, naj se opraviči pred učno uro
- b) kako ravnanje, vedenje: opravičil ga je, da jih zaradi bolezni ne more sprejeti; moral se bo opravičiti, drugače mu bodo zamerili; ko je za trenutek odšel iz sobe, se jim je opravičil / opravičil mu je, da ga je spregledal oprostil; redko opravičiti žalitev odpustiti
- 2. z navajanjem vzrokov doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: hotel ga je opravičiti pred nami, pa se mu ni posrečilo; rada bi opravičila njegovo lenobo; ni mogel opravičiti požiga / tudi pregost promet ne more opravičiti nesreče ne more biti zadosten razlog, da je ne bi obsojali
// publ. upravičiti: prizadeval si je opravičiti svoje potovanje / z delom je opravičil naše zaupanje / uspeh je opravičil stroške
- opravíčen -a -o: opravičen izostanek
♦ šol. opravičena ura izostanek od učne ure, ki se da opravičiti
// kaj je bil razlog za njegov nenaden uspeh vzrok
// brez razloga se jeziš
♦ jur. ničnostni razlog; oprostilni, sodbeni razlogi
- a) po prisotnosti več ljudi na kakem mestu: sklicevati ljudi; sklicevati odbornike na sejo; vojaški obvezniki so se sklicevali celo noč / z bobnanjem sklicevati meščane; volkovi se sklicujejo v krdela
- b) z glagolskim samostalnikom po kaki dejavnosti, pri kateri je prisotnih več ljudi: predsednik sklicuje seje; sklicevati posvetovanja, sestanke
- skliceváti se
- 1. s klicanjem drug drugemu sporočati svojo prisotnost kje: hodili so v večjih razmikih in se sklicevali, da se ne bi kdo izgubil
- 2. v zvezi z na imeti, navajati kaj kot vzrok, razlog za svoje ravnanje, odločanje: sklicevati se na predpise, zakon / sklicevati se na svojo preteklost / sklicevati se na uglednega znanstvenika
♦ jur. sklicevati se na imuniteto, prvorojenstvo
- skliceváje: bobnal je, sklicevaje meščane; to trdi, sklicevaje se na njegovo izjavo
- sklicujóč -a -e: to zahteva, sklicujoč se na svoje pravice; publ. agencija poroča, sklicujoč se na dobro poučene kroge
● ekspr. snetjav razlog za prepir nepomemben, nevažen
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »