Fran > SSKJ

1. 1. priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja za gorenje potrebni zrak: v kovačnici se je pokvaril meh; vajenec goni meh / kovaški meh
   // priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja nekaterim glasbilom potrebni zrak: popraviti meh pri orglah; meh dude, harmonike
2. 2. šalj. harmonika: harmonikar je vzel svoj meh in zaigral / nehaj že nategovati, raztegovati, vleči meh, mehove
3. 3. star. ljudsko glasbilo, sestavljeno iz piščali in meha; duda: godec je pihal na meh
4. 4. po dolgem neprerezana odrta živalska koža: žival je previdno odrl, da bi lahko prodal njen meh
   // posoda iz take kože za shranjevanje ali prenašanje tekočine, zrnja: nesti kozji, ovčji meh; trebušast meh vina, žita; sesedel se je kot prazen meh / kot psovka ti meh vinski, že spet razgrajaš
   ● nizko razparal mu bom meh trebuh; na meh dreti na meh odstranjevati kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana; ekspr. na meh te bom odrl napravil, povzročil ti bom kaj zelo neprijetnega; vpije, kot bi ga drli na meh zelo močno, glasno; ekspr. ima smeh in jok v enem mehu njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo; s knjigo dela kot svinja z mehom grdo, malomarno; sope kot kovaški meh zelo, glasno
   ♦ anat. ledvični meh votlina v sredi ledvice, v kateri se zbira seč; čeb. kadilnik na meh; fot. meh raztegljivi del fotografskega aparata med nosilcem objektiva in ohišjem aparata; kamera na meh; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak; teh. prehodni meh nagubane stene in strop na prehodu med dvema deloma prevoznega sredstva; nav. mn., zool. pljučni meh kožni izrastek pljuč pri pticah, ki sega med drobovje, mišice in v votle kosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. ki ni lagoden: okorne, nelagodne kretnje / njegovo življenje je bolj nelagodno kot lagodno
2. 2. knjiž. neprijeten, neugoden: imeti nelagoden občutek pri čem / tesnoben, nelagoden mir; nelagodno razpoloženje

nèlagódno tudi nèlágodno prisl.: nelagodno se počutiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. ki ni stalen, ni trajen: ta mir je zelo nestalen; funkcija predsednika je nestalna / njegov položaj je precej nestalen
2. 2. ki se lahko, hitro menja: v takem nestalnem vremenu ni pametno hoditi v hribe / njegovo razpoloženje je zelo nestalno / nemiren in nestalen človek je neuravnovešen

nèstálno prisl.: nestalno zaposlen delavec
♦ zool. nestalno topla kri kri, katere toplota je odvisna od temperature okolice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. premikati se med dvema skrajnima legama, zlasti v časovno enakih presledkih: nihalo niha; nihati enakomerno, počasi; nihati sem ter tja; star. svetilka se niha niha
   // gladina vode niha se dviga in pada; drevesa nihajo v vetru se majejo, upogibajo; preh. mati je nihala otroka ujčkala, zibala; pren. misli so nihale z nervoznim utripom
   ● publ. delavci nihajo med vasjo in mestom se vozijo, hodijo iz vasi na delo v mesto; knjiž. otrok niha z nogami binglja
2. 2. spreminjati se, menjavati se, zlasti glede na količino, vrednost: cene nihajo; v tem kraju temperature zelo nihajo / otrokovo razpoloženje niha
   // imeti različno velikost, vrednost, kvaliteto: mere strešnikov niso natančno določene, zato nihajo za nekaj centimetrov / režije Shakespearovih del nihajo od klasičnih, renesančnih do modernističnih
3. 3. biti nesposoben, nezmožen za odločitev med dvema ali več možnostmi; omahovati: nihal je med strankama; dolgo je nihal, preden se je odločil / nihati med dremežem in budnostjo; pren. umetnost niha med romantiko in realizmom
   ♦ elektr. električni tok niha se periodično spreminja okoli vrednosti nič; fiz. nihati z visoko frekvenco

niháje: nihaje med dvema nazoroma

nihajóč -a -e: nihajoči plamenčki; nihajoče cene; nihajoče telo
♦ šport. nihajoče orodje krogi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. ki izraža ironijo človeka v brezizhodnem položaju: obešenjaški smeh; obešenjaške šale / trpko obešenjaški način govorjenja; obešenjaški odnos / obešenjaški humor šale, dovtipi človeka v brezizhodnem položaju
   // lahkomiseln, neresen: govoriti v obešenjaškem tonu; v gostilni je vladalo obešenjaško razpoloženje
2. 2. ničvreden, malovreden: obešenjaška druščina, sodrga / obešenjaški videz

obešenjáško prisl.: obešenjaško govoriti; obešenjaško se zasmejati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. zgoščeni vodni hlapi (višje) v ozračju: na nebu se kopičijo, zbirajo oblaki; oblaki plavajo, ekspr. se podijo po nebu; iz oblakov še vedno lije; beli, deževni, mrenasti, nizki oblaki
   ♦ meteor. kopasti, slojasti oblak; nevihtni oblak kopasti oblak, v katerem nastaja nevihta
   // ekspr., s prilastkom velika količina, množina delcev česa v ozračju: za kamionom se je dvigal oblak prahu / čez teraso je zavel oblak parfuma
2. 2. ekspr., s prilastkom velika skupina tesno skupaj letečih ali plavajočih živali iste vrste: oblak čebel, kobilic; oblak rib / oblak puščic / ptiči so leteli v celih oblakih
   // velika skupina česa sploh: odkrili so nov oblak zvezd / oblečena je bila v oblak svile in čipk
   ● ekspr. oblak mu je legel na čelo njegovo čelo je izražalo negativno, neugodno razpoloženje; ekspr. nad mestom se je utrgal oblak na mesto (in okolico) zelo, močno dežuje; ekspr. cene so se dvignile do oblakov zelo; ekspr. stopiti je treba z oblakov postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. zmaj na vrvici se je dvignil pod oblake zelo visoko; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem; ekspr. mož je z glavo bolj v oblakih je odmaknjen od stvarnega življenja, je sanjaški; ekspr. njegova trditev je obvisela v oblakih ni bila dokazana; ekspr. večkrat plava, živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. nad deželo, podjetjem se zbirajo črni, grozeči oblaki položaj dežele, podjetja postaja zelo neugoden, nevaren; ekspr. izjava je dvignila oblak prahu povzročila je razburjenje, govorice; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: obvladovati napadalca; v igri ga obvladuje / obvladovati sovražnika premagovati
2. 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: obvladovati čustva; težko obvladuje jezo / on zna obvladovati položaj
3. 3. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: zelo dobro obvladuje tipkanje / nemščino obvladuje aktivno in pasivno zna
4. 4. imeti nad kom oblast, gospostvo: sovražnik obvladuje vso deželo / obvladovati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvladuje velik del proizvodnje ima v oblasti
   // imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija: čete obvladujejo cesto in most
5. 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladuje ga nemir; začel ga je obvladovati spanec
   // ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: vojaško razpoloženje ga je vsega obvladovalo
   ● ekspr. grad obvladuje vso blejsko okolico z njega se vidi vsa blejska okolica; ekspr. stara ura s hrupom obvladuje ves prostor njeno tiktakanje se sliši po vsem prostoru
   ♦ ekon. obvladovati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno

obvladováti se ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: znal se je obvladovati; težko se obvladuje

obvladujóč -a -e: obvladujoč položaj, je znal vse zadovoljivo rešiti

obvladován -a -o: obvladovana strast

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. nenadoma, zelo hitro
   1. a) priti, oditi: planiti iz hiše; planiti skozi vrata, v sobo / otroci so planili v vodo / v jurišu planiti med hiše / ekspr.: solze so ji planile iz oči, v oči zajokala je; vlak je planil v predor zelo hitro zapeljal
      // planiti v beg, tek začeti bežati, teči; pren. v sobo so planili glasovi; odprl je vrata in iz kuhinje je planila luč
   2. b) se približati: planila je k očetu; planiti k oknu; planila sta drug proti drugemu
   3. c) vstati: planiti iz postelje; planili so pokonci in zbežali / planiti na noge
2. 2. ekspr., navadno v zvezi planiti v jok, smeh nenadoma glasno zajokati ali zasmejati se: ko ga je zagledala, je planila v jok; planil je v krohot, smeh
3. 3. ekspr., s predlogom napasti: ko se je prikazal izza hiše, so planili po njem; planil je nanj kot lev, ris
   // ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu: kritiki so planili po njem
4. 4. ekspr. nenadoma močno zagoreti: ko je zapihal veter, je ogenj planil; brezoseb. iz tleče žerjavice je planilo
5. 5. ekspr. s silo se zadeti ob kaj: nenadoma je planil vanj veter / stopil je iz teme in vanj je planila močna sončna svetloba / v nosnice mu je planil vonj po trohnobi
6. 6. ekspr., v zvezi s po začeti hlastno jemati, si prisvajati: planiti po plenu, zlatu / po očetovi smrti so otroci planili po posestvu / planiti po jedi in pijači začeti hlastno, obilno jesti, piti
   // bralci so kar planili po znanstveni fantastiki zelo so jo brali
   ● ekspr. tega nisem jaz naredil, je planil hitro rekel; ekspr. kri, rdečica ji je planila v obraz zelo je zardela; ekspr. med ljudi je planila novica med ljudmi se je razvedelo; ekspr. kar planilo je iz njega silovito, brez pridržkov je izrazil svoja čustva, svoje razpoloženje; ekspr. planila mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; ekspr. planil je ob žalitvi razburil, razjezil se je

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od plesati: godba je igrala za ples; pri plesu plesalec vodi plesalko; med plesom je z nogo udarjal ob tla; petje in ples / v plesu, s plesom izražati svoje razpoloženje / ples burje, oblakov, snežink; divji ples misli / ekspr. vrtoglavi ples cen dviganje
2. 2. zaključeno zaporedje (predpisanih) gibov, premikov, navadno ob določeni glasbi: rad pleše hitre plese; lahek, počasen, živahen ples; ples v ritmu cha-cha-cha; ples v tričetrtinskem taktu / latinskoameriški plesi nastali pod vplivom španske ter črnske glasbene in plesne folklore; ljudski plesi; črnski obredni plesi; orientalski, španski plesi; skupinski ples; plesalka trebušnih plesov / bojni ples
3. 3. skladba, na katero se lahko pleše: zaigrati ples; odlomek plesa / Slovanski plesi A. Dvořaka
   // (predpisano) ritmično gibanje, premikanje ob izvajanju take skladbe: odplesala je z njim dva plesa; prvi, zaključni ples / prositi koga za ples
4. 4. družabna prireditev, na kateri se pleše: to je prvi ples, ki se ga bo udeležil v življenju; iti na ples / maturantski, medicinski ples; ples v maskah pri katerem nosijo plesalci maske
5. 5. ritmično gibanje, premikanje, s katerim živali posredujejo sovrstnicam določeno sporočilo: čebelji ples; ruševčev ženitovanjski ples; ples kobre, kačjega pastirja
   ● ekspr. začel se je bojni, krvavi ples bitka, bojevanje; ekspr. leta 1945 se je končal mrtvaški ples vojna
   ♦ etn. ples z meči pri nekaterih ljudstvih moški ples, pri katerem plesalci delajo figure z meči; kor. družabni ples namenjen predvsem zabavi; izrazni ples; karakterni ples; skupinski ples; med. svetega Vida ples živčna bolezen z nehotenimi sunkovitimi gibi, podobnimi gibom pri plesu; um. mrtvaški ples srednjeveški motiv z okostnjaki in predstavniki različnih stanov, ki ponazarja neizbežnost smrti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. a) počitniški meseci / počitniški tečaji tujih jezikov / (počitniška) kolonija zlasti prva leta po 1945 organizirano preživljanje počitnic otrok in mladine
   // Počitniška zveza množična organizacija za mladino, ki svojim članom omogoča cenejša potovanja, izlete, preživljanje počitnic
   ♦ šol. počitniška proizvodna praksa delo v kaki delovni organizaciji med počitnicami kot posebna oblika strokovnega izobraževanja
2. b) počitniški doživljaji / je ves počitniški brezskrben, vesel; počitniško razpoloženje / počitniški dom dom, ki omogoča cenejše preživljanje dopusta, počitnic zlasti članom določene delovne organizacije; počitniška hišica manjša hiša na deželi za preživljanje počitnic, prostega časa

počítniško prisl.: biti počitniško razpoložen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. upreti, usmeriti pogled kam: pogledal je proti hribom; pogledati na vse strani; pogledati skozi okno; pogledati v obraz, oči; od sramu je pogledal v tla; pogledal je za odhajajočimi; pogledati okoli sebe, stran; postrani pogledati; pren., ekspr. pogledati v preteklost
   // upreti, usmeriti pogled kam z namenom, da se kaj
   1. a) vidi, zazna: pogledal je sliko, pa mu ni bila všeč; pogledati kaj pod mikroskopom; pogledala se je v ogledalu
   2. b) ugotovi, spozna: pogledal je k sosedu, če je oče tam; pogledali so v klet in na podstrešje, pa ga ni bilo nikjer; pogledati v slovar, kaj pomeni kaka beseda
2. 2. odpreti oči: dolgo so ga morali buditi, da je pogledal; zamižal je in spet pogledal
3. 3. s prislovom s pogledom izraziti
   1. a) čustvo, razpoloženje: grdo, jezno, lepo, veselo, žalostno pogledati koga; zaljubljeno ga je pogledala
   2. b) lastnost, stanje: bistro, ostro, pozorno, strogo pogledati
4. 4. nav. ekspr. izstopiti, biti za krajši čas potisnjen iz svoje okolice: krilo ji je pogledalo izpod plašča; žebelj je pogledal na drugi strani deske ven / zvončki so že pogledali iz zemlje rastoč prišli iz zemlje na površje
5. 5. pog., s predlogom pokazati zanimanje za osebo drugega spola: rad pogleda kako dekle, za kakim dekletom / ne bo mogel biti dolgo sam, bo moral pogledati za kako žensko začeti iskati, poiskati
6. 6. ekspr., navadno v nikalnih stavkih priti v določen, navadno odklonilen odnos z dejstvom, pojavom: po nesreči avtomobila dolgo ni pogledal; cigaret več ne pogleda; soseda je že dve leti niti ne pogleda je jezna nanjo, ne govori z njo
7. 7. ekspr. ugotoviti, spoznati: pogledati moramo, kako je pravzaprav z njegovo boleznijo / če natančno pogledamo, njegov predlog niti ni tako slab če premislimo, preudarimo
8. 8. v medmetni rabi izraža
   1. a) podkrepitev trditve: poglej, koliko težav nam delaš; poglej (no), saj te imamo radi
   2. b) začudenje, presenečenje: poglej (ga), kako zna, če hoče / poglejte, poglejte, še ugovarjal bi rad
   3. c) nejevoljo, nezadovoljstvo: poglej ga, bedaka, vse nam bo pokvaril
   4. č) prošnjo za razumevanje, upoštevanje: poglejte, kako naj vrnem, če nimam; poglej, prijatelj, tako se ne dela z ljudmi
      ● ekspr. to bo (debelo) pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden, jezen; ekspr. tokrat ga je pogledala sreča je imel srečo; ekspr. knjige še pogledal ni se ni učil, ni bral; ekspr. on rad pogleda kak dober film ga gre rad gledat; pogledati stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; ekspr. moral je doživeti težke stvari, da je pogledal iz svoje kože da je postal objektiven, pravičen; ekspr. strah mu je pogledal iz oči po njegovih očeh se je videlo, da ga je strah; ekspr. ne boj se, ona bo že pogledala nanjo bo skrbela zanjo, bo pozorna do nje; ekspr. ko me ne bo, malo poglej na otroke malo popazi nanje; ekspr. v tem mestu sem pogledal na svet sem se rodil; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; ekspr. pogledati komu pod kožo spregledati ga, spoznati, kakšen v resnici je; pog. pogledati komu skozi prste biti popustljiv, prizanesljiv do njegovih napak, pomanjkljivosti; pog. preveč jim je v karte pogledal, zato so ga odpustili iz službe preveč je spoznal njihove načrte, spletke; šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. v zvezi s tem lahko pogledam komurkoli v obraz se ne čutim krivega; nisem kriv; ekspr. pogledal je smrti v obraz, v oči bil je v smrtni nevarnosti; ekspr. dejstvom, resnici pogledati v oči sprejeti, priznati jih take, kot so; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. poglej vase in mi odgovori, če je to pošteno presodi po vesti; ekspr. pogledati za kulise spoznati stvari, dogajanja, ki niso javna, vidna; ekspr. tudi po svetu je že malo pogledal je že malo bil, potoval; ekspr. bilo ga je veselje pogledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, postavnosti, zdravja; ekspr. ima njive, da jih je veselje pogledati zelo lepe; ekspr. sedel je za mizo in ni pogledal ne na levo ne na desno gledal je naravnost in se ni oziral okoli sebe; ekspr. kamorkoli pogledate, sama žitna polja vsenaokrog; star. stvar bo urejena, kakor bi kvišku pogledal zelo hitro; ekspr. malo lepše ga poglej, pa bo popustil bodi z njim malo bolj prijazen; ekspr. to je dekle, ki jo je vredno pogledati lepo, postavno; ekspr. zaradi tega se bomo še grdo pogledali se bomo še sprli; pog. pogledati mimo ne naravnost, ne v oči; ekspr. pisano ga je pogledala jezno, srepo

pogledávši zastar.: pogledavši skozi okno, tiho odgovori

poglédan -a -o: pogledan skozi mikroskop; prisl.: pogledano na hitro, je roman dobro napisan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. večkrat pogledati: v zadregi je pogledoval v tla; pogledovati za odhajajočimi; pogleduje kvišku in nekaj mrmra; pogledovati na vse strani, okoli sebe; pogledoval je zdaj enega, zdaj drugega
   // večkrat pogledati kam z namenom, da se kaj
   1. a) vidi, zazna: skrivaj je pogledovala goste / pogledovala je sliko od vseh strani ogledovala; pogledovati se v ogledalu
   2. b) ugotovi, spozna: nestrpno pogleduje na uro; pogledovala je skozi okno, če se sin že vrača; kar naprej mora pogledovati v slovar
2. 2. večkrat odpreti oči: nekaj časa je pogledoval, pa spet zamižal
3. 3. s prislovom večkrat izraziti s pogledom
   1. a) čustvo, razpoloženje: grdo, jezno, lepo, veselo, žalostno pogledovati; zaljubljeno ga pogleduje
   2. b) lastnost, stanje: ostro, pozorno, strogo pogledovati koga
4. 4. nav. ekspr. večkrat izstopiti, biti za krajši čas potisnjen iz svoje okolice: pri hoji ji krilo pogleduje izpod plašča
   // biti viden, kazati se: mesec pogleduje izza oblakov; tu in tam pogleduje kamenje izpod snega
5. 5. pog., s predlogom večkrat pokazati zanimanje za osebo drugega spola: že dalj časa pogleduje za njo
   ● pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; zastar. ljudje se pogledujejo nad njegovim početjem se zgražajo; star. pomenljivo se pogledovati s kom se spogledovati

pogledujóč -a -e: jezno jo pogledujoč, nadaljuje zgodbo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. narediti tako, da kdo lahko kaj vidi, pogleda: pokazati kupcu blago; pokaži, kaj si prinesel / pokazati pismo prijateljici / pokažite dokumente, potne liste / pokazati komu mesto, stanovanje razkazati
   // ekspr. pokaži mi človeka, ki to zmore povej mi zanj
2. 2. navadno s prislovnim določilom usmeriti pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: izdajalec je pokazal zadnjega v vrsti; pokazati proti hiši, na spečega; pokazati kaj z očmi, z roko / kot ukaz psu pokaži
   // usmeriti koga kam z določenim namenom, zahtevo, navadno z roko: pokazal mu je k naslanjaču; molče mu je pokazal naprej v drugo sobo / sédi, mi je prijazno pokazal stol / pokazati tujcu bližnjico, pot; pren., knjiž. pokazati narodu pot k svobodi
3. 3. dati podatek, informacijo o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je pokazal 180 km; tehtnica je pokazala več, kot je pričakoval
4. 4. nav. ekspr. narediti, da postane kaj vidno, opazno: ko se je usedla, je pokazala kolena; kadar se zasmeje, pokaže svoje lepe zobe
5. 5. z določenim dejanjem narediti, da kdo lahko kaj vidi, spozna: pokazati uporabnost česa; pokazal mi je, kako se to naredi, pa sem pozabil / s prsti jim je pokazal, da je ura tri; s tem dejanjem ste mi pokazali, kaj je moja naloga / črke mu je pokazal brat, drugo se je naučil sam / pokazati komu svojo moč, oblast / kolektiv že lahko pokaže prve uspehe / publ., z oslabljenim pomenom igralci so pokazali lepo igro so igrali lepo
   // z določenimi sredstvi, na določen način narediti, da kdo lahko kaj spozna, izve: v članku, govoru je jasno pokazal, kdo je kriv / pisatelj je v romanu pokazal življenje kaznjenk opisal, prikazal; publ. tu želim samo na kratko pokazati na nekatere napake opozoriti, omeniti
   // to dejstvo jim je pokazalo sled za ugrabljenim
6. 6. postati izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca je pokazala izgubo; poznejši dogodki so pokazali, da so bili pomisleki neupravičeni; se bo že pokazalo, kdo ima prav / ta teza se je pokazala za napačno
7. 7. narediti vidno, opazno
   1. a) razpoloženje, stanje: pokazati jezo, naklonjenost; ni pokazal, da je presenečen / publ. zdaj moramo pokazati budnost biti budni, pazljivi
      // svojih čustev na zunaj ni pokazal
   2. b) lastnost, značilnost: pokazati hrabrost, strpnost / pokazati lastnosti dobre gospodinje / ekspr. ta igralec je pokazal največ je bil najboljši, je igral najboljše; pokazati se hvaležnega; pokazati se junaka, upornika
   3. c) razmerje, odnos: pokazati nadarjenost za glasbo; pokazati veliko vnemo, dobro voljo; ni pokazal želje, da bi odšel
      ● pog. mož mi že tri mesece ni dinarja pokazal ni dal nič denarja; ekspr. reka je na več mestih pokazala dno je suha, brez vode; pokazati figo, fige pog. če boš tak, ti bo dekle pokazalo figo, fige te bo dekle (za)pustilo; ne bo ustreglo tvoji želji, zahtevi; pog. ko me je prosil za denar, sem mu pokazal figo sem naredil figo kot znamenje zavrnitve; pog. tokrat mu je sreča pokazala figo ni imel sreče; pokazati hrbet pokazal jim je hrbet obrnil se je tako, da so videli njegovo hrbtno stran; pog. pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. po tem dogodku je vasi za zmeraj pokazal hrbet jo je za zmeraj zapustil, se odselil iz nje; pog., ekspr. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. najprej sami kaj pokažite, potem bo tudi občina pomagala naredite, ustvarite; ekspr. pokazati (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; ekspr. kmalu je pokazal svoje kremplje svojo predrznost, hudobnost; ekspr. bezeg je že pokazal liste pognal; ekspr. pokazati komu osla, osle razpreti prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust pomoliti jezik; ekspr. ob prvih strelih bo pokazal pete, podplate zbežal; ekspr. pokazati šefu roge upreti se mu; publ. gora je alpinistom pokazala roge, zobe (na gori) so nastale neugodne okoliščine, zlasti vremenske; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; pokazati zobe ekspr. molči, je spet pokazal zobe je jezno, grozeče rekel; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. ti že pokažem žival mučiti ker mučiš žival, ti bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; publ. sodnik je pokazal na sredino igrišča priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča, na belo točko dosodil enajstmetrovko, sedemmetrovko; namignil je proti njemu in pokazal s prstom na čelo si usmeril, dal prst na čelo kot znamenje njegove neumnosti, duševne omejenosti; ekspr. v članku je s prstom pokazal na krivce jasno, odkrito povedal, kdo so; ekspr. zvečer mu je oče pokazal, kaj se pravi materi odgovarjati ga je natepel, nabil; ekspr. jim bom že pokazal, kako trde so moje pesti napadel, pretepel jih bom; redko breskve so lepo pokazale, toda pozneje jim je škodila slana so od začetka lepo kazale; ekspr. to dekle ima kaj pokazati je bogata, premožna; je postavna, lepa

pokázati se tudi pokazáti se s prihodom na določeno mesto, v določen položaj
1. a) postati (za koga) viden, opazen: stisnil je rano, da se je pokazal gnoj; utopljenec se je še enkrat pokazal, potem je izginil v valovih / izza gore se je pokazalo sonce je vzšlo
   // pokazali so se mu prvi zobje / pokazale so se prve vaške hiše / ekspr. čuden prizor se je pokazal njegovim očem zagledal je čuden prizor
2. b) omogočiti komu, da lahko kaj vidi: pokaži se teti, da bo videla, kako lepo obleko imaš / preden odideš na maškarado, se pridi pokazat / ekspr. v domači vasi se po tem dogodku ni več pokazal v domačo vas ni več prišel, ga ni več bilo; pog. včeraj sem se šel pokazat dekletovim staršem sem se šel predstavit
   // pojaviti se, začeti obstajati kje (vidno, opazno): sredi neba so se pokazali oblaki / na licih se ji je pokazala rdečica zardela je
   // publ. kmalu so se pokazale težave
   ● ekspr. če se pokaže ugodna priložnost, odpotujem nastane, bo; ekspr. kjerkoli se ta igralska skupina pokaže, povsod doživlja uspehe nastopi, ima predstavo; ekspr. kakor hitro se je pokazal izpod strehe, je bil moker je stopil; ekspr. hotel se je pokazati pred njo, zato je tako delal postaviti, pobahati; ekspr. v taki obleki se ne pokaži pred šefom ne pridi k šefu

pokazávši zastar.: pokazavši z roko nazaj, odgovori

pokázan -a -o: za pokazano dobro voljo sem vam hvaležen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. dotakniti se česa s prsti, z roko
   1. a) zaradi ugotavljanja lastnosti, značilnosti: potipati blago, papir / zdravnik mu je potipal žilo ugotovil, kako bije, utripa srce
      // potipati s prsti
   2. b) zaradi ugotavljanja česa sploh: potipaj, če je perilo že suho, plošča že vroča; potipala je pod prtiček na košari; potipati se po žepu / potipal je za nožem, pištolo
2. 2. ekspr. previdno vprašati, preizkusiti: potipaj ga, če namerava prodati hišo; hotel ga je potipati, koliko ve, zna / malo bom potipal, kakšno je razpoloženje med njimi
3. 3. ekspr. natepsti, pretepsti: potipal te bom, da boš ves črn; potipati koga s krepelcem, pestjo
   // kaznovati: grdo je potipal svojega hlapca / kot kletvica hudič te potiplji
   ● ekspr. kaj bo, če me potipa bolezen če zbolim; ekspr. skozi odprtino potipa medla luč petrolejke zasveti; ekspr. kmalu bi ga potipala smrt bi umrl; ekspr. zdaj si ga potipal za pravo žilico povedal, vprašal si tisto, za kar se najbolj zanima, kar ga najbolj prizadene; ekspr. potipal ga je tam, kjer je najbolj občutljiv prizadel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. dajati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: skladatelja povzdiguje zlasti mojstrsko obvladovanje mnogoglasja
   // izražati, poudarjati pozitivne lastnosti: povzdigovati lepoto kraja; povzdigovati koga pred drugimi; preveč rad se povzdiguje / ekspr. povzdigovati koga do neba, v nebo zelo
2. 2. knjiž. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigati: povzdigovati sloves mesta / glasba je povzdigovala slavnostno razpoloženje
   // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: povzdigovati gospodarstvo / tak izrez obleko zelo povzdiguje; ta dejavnost človeka povzdiguje plemeniti, boljša
3. 3. star. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega; dvigati: povzdigovati glavo, roke; povzdigovali so kozarce in si nazdravljali
   ● star. povzdigovati duha vojakom jih opogumljati; ekspr. povzdigovati svoj glas pripovedovati svoje mnenje; govoriti, praviti; ekspr. povzdigovati oči h komu pogledovati ga; ekspr. kar naprej povzdiguje prst žuga, svari

povzdigujóč -a -e: govoril je o njej, povzdigujoč njene lastnosti; povzdigujoče besede

povzdigován -a -o: vselej je bil cenjen in povzdigovan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. zasledovati koga z namenom uničiti ga ali mu onemogočiti delovanje: gestapo ga je preganjal; preganjati krivoverce, sovražnike; preganjati uživalce mamil; preganjajo ga kot divjo zver
   // delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: skušal mu je preganjati neprijetne misli; le s težavo ji je preganjal spanec / z žganjem preganja prehlad; s pesmijo si preganja skrbi
2. 2. nav. ekspr. delati, povzročati neprijeten občutek, skrb: krivda ga preganja; strah pred smrtjo jo preganja / občutek nesreče jih še vedno preganja / še dolgo so ga preganjale fantove začudene oči / ta problem ga že nekaj časa preganja zelo razmišlja o njem
   // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: utrujenost ga preganja; žalost jo preganja je žalostna
   // vse življenje ga preganja nesreča
3. 3. ekspr., v zvezi s s, z nadlegovati, vznemirjati: preganja ga s svojim pripovedovanjem; kar naprej ga preganja z vprašanji
4. 4. ekspr. poditi (stran), odganjati: ne hodi od doma, saj te nihče ne preganja / preganjati dim, soparo
5. 5. ekspr. loviti, goniti: pes preganja zajca / šli so preganjat srnjaka
   ● ekspr. vedno jo čas preganja ima premalo časa za kako delo; ekspr. vest ga preganja ima neprijeten občutek zaradi krivde; knjiž., ekspr. mrak preganja dan mrači se; ekspr. preganjati dolgčas dolgočasiti se; ukvarjati se s čim, da ne bi bilo dolgčas; ekspr. mačka preganjati prizadevati si za boljše počutje, razpoloženje po nezmernem uživanju alkohola

pregánjati se ekspr.  
1. 1. poditi se, divjati: otroci se ves dan preganjajo okoli hiše / jate krokarjev se preganjajo po nebu / malo je doma, z babnicami se preganja
2. 2. zelo se truditi, mučiti: celo življenje se je preganjala z delom, otroci ji pa tako vračajo

pregánjan -a -o: preganjan človek; preganjana zver, žival

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. navadno za krajši čas postajati suh, brez vode: to jezero presiha; vaške mlake so že presihale
   // navadno za krajši čas izginjati, zlasti zaradi suše: poleti voda v potoku presiha
   ♦ agr. ob koncu brejosti kravi mleko presiha ima krava vedno manj mleka
2. 2. ekspr. izginjati, izgubljati se: glasovi so nekaj časa naraščali in nato presihali / dobro razpoloženje že presiha

presihajóč -a -e: presihajoč potok
♦ geogr. presihajoči studenec studenec, ki v določenih časovnih presledkih izvira in presiha; presihajoče jezero jezero, ki nastane, ko voda preplavi kraško polje, in usahne, ko ta voda odteče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. dati kaj na sestavne dele: razdreti kosilnico, stroj; uro je razdrl in očistil; postelja se ni dala razdreti / razdreti kito razplesti; razdreti vozel razvezati
   // razdreti na sestavne dele
2. 2. s silo narediti, da kaj razpade na dele, kose: otroci so razdrli ptičje gnezdo; vihar je razdrl slamnato streho; razdreti zid podreti, porušiti
   // naliv je razdrl cesto poškodoval, uničil
   // odstraniti z določenega mesta zlasti z razstavljanjem: po končanem delu so razdrli zidarski oder / razdreti šotor
3. 3. pog. sparati: razdreti krilo / razdreti pulover
4. 4. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: s svojim vmešavanjem boš razdrla njegovo družino; razdreti prijateljstvo; njegovo razmerje s sodelavko se je kmalu razdrlo / novica je razdrla dobro razpoloženje
5. 5. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: hotel mu je razdreti vse iluzije
   // razveljaviti: razdreti pogodbo; razdreti zaroko
6. 6. ekspr. reči, povedati: pridi k nam, bomo kakšno pametno razdrli; razdreti šalo
   ● pog. najbolje bi bilo, da razdreva prenehava biti v ljubezenskem odnosu; ekspr. že večkrat napovedana poroka se je razdrla je ni bilo; ekspr. ženina smrt mu je razdrla načrte preprečila, onemogočila
   ♦ etn. razdreti prejo imeti pojedino s pitjem in plesom po končani preji

razdŕt -a -o: razdrto kolo; razdrto ravnotežje; upanje je bilo razdrto
● ekspr. postelja je še poležana in razdrta razmetana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na razhod: razhodni vrvež / razhodno razpoloženje
2. 2. nar. zahodno prostran: razhodno dvorišče, polje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. drugega za drugim kazati: prodajalka razkazuje kupcem obleke; razkazovati pohištvo, stroje
   // kazati po delih: razkazovati kmetijo, mesto
2. 2. nav. ekspr. delati, da postane kaj vidno, opazno: nosi oprijete obleke, da razkazuje svojo lepo postavo
3. 3. z določenimi dejanji delati, da kdo lahko kaj vidi, spozna: javno razkazovati bogastvo / razkazovati svojo oblast, vplivnost
4. 4. delati vidno, opazno
   1. a) razpoloženje, stanje: razkazovati svoja čustva, ljubezen; povsod je razkazovala svojo potrtost
   2. b) lastnost, značilnost: človek rad razkazuje svojo moč in pogum / ekspr. razkazovala je svoje čare

razkazováti se s kazanjem svoje spretnosti, dovršenosti vzbujati pozornost, občudovanje: otroci se radi razkazujejo; razkazovati se pred obiskovalci; bahavo se razkazovati / razkazovala se je v novi obleki

razkazujóč -a -e: razkazujoč ji mesto, jo je peljal v gledališče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.