Fran > SSKJ²

razúmski -a -o prid.(ȗ)
nanašajoč se na razum: razumsko dojemanje, spoznavanje; razumsko gledanje na svet / razumska sposobnost umska / razumski dosežki; razumska dejavnost / razumski človek; sošolcem se je zdela preveč razumska; razumski in čustven

razúmsko prisl.:
razumsko ga ni odklanjala; razumsko presojati, utemeljiti; razumsko zgrajena pesem; sam.: dajati prednost razumskemu pred domišljijskim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.

upírati -am nedov. (ī ȋ)
1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena; upirati roke v boke
// imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj: upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj / upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti
2. usmerjati, namerjati: upirati revolver v koga / upirati komu luč v obraz svetiti mu
● ekspr. upiral je svoje oči, poglede vanj gledal ga je; publ. vse oči se upirajo na Bližnji vzhod vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu; publ. okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom pričakovale pomoči od njih

upírati se 
1. imeti del telesa nameščen tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je upiral s prednjima nogama ob tla, da ga niso mogli spraviti čez prag; pri spuščanju po vrvi se je z nogo upiral v steno / s koleni se je upiral v naslonjalo prednjega sedeža
// biti v takem položaju, da se močno pritiska na kaj: z vso močjo so se upirali v skalo, da bi jo premaknili; z nogo se je upiral v vrata, a niso popustila / veter se je upiral v jadra pihal tako, da so ga prestrezala
2. z dejanji izražati voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je potegniti iz sobe, pa se mu je upiral; aretirani se ni upiral; upirati se roparju; upiral se je s pestmi, z rokami in nogami / pri osvobajanju dežele so se okupatorjeve enote dolgo upirale; obkoljeni so se uspešno upirali branili / upirati se nasprotniku v igri
// kazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upirati se izbiri novega predsednika; upirati se operaciji; upirati se sinovi ženitvi; ni se upiral, da bi poklicali rešilni avtomobil
// kazati voljo ne podleči čemu: upirati se bolezni, malodušju; upirati se skušnjavi, tujim vplivom / rastline se upirajo suši / upiral se je spanju prizadeval si je, da ne bi zaspal; upiral se je njihovim prošnjam ni jih hotel uslišati
3. s silo, z orožjem izražati voljo do odstranitve oblasti koga: kmetje so se v zgodovini večkrat upirali; upirati se oblastnikom, okupatorjem / osvojene dežele so se upirale
// z besedami, ravnanjem izražati voljo
a) ne ubogati koga: otroci so se staršem vedno bolj upirali; molčal je, ni se upal upirati; upirati se vodstvu
b) ne prenašati, narediti, izpolniti česa: upirati se nasilju, pritisku / upirati se izročitvi dokumentov, plačilu dolga; ni se upiral, da bi mu pomagal / upirati se dajatvam; upirati se odredbi, povelju, zahtevi
// izražati nesoglasje s čim: upirati se ideji; tej ugotovitvi se ni mogel upirati
4. nav. 3. os. vzbujati občutek zoprnosti pri uživanju: mastna hrana se mu upira; vino se mu je začelo upirati
// vzbujati občutek zoprnosti sploh: njegovo prazno govorjenje, vedenje se jim upira; krivične obtožbe se mu upirajo; brezoseb.: upira se mi, da bi ga sprejel; upira se mu govoriti o tem
5. neovirano, močno sijati: pomladansko sonce se upira skozi šipe / sonce se jim je upiralo v hrbet
6. prizadevati si premagati delovanje kake sile, učinkovanje česa: upirati se vodnemu toku; s težavo se je upiral vetru, ki mu je pihal nasproti / jez se je upiral narasli vodi / snov se upira pritisku
// ovirati pri napredovanju: zrak se upira premikajočim se telesom
7. star. truditi se, prizadevati si: upiral se je, da bi osvobodil roko; upira se in gara za družino
● ekspr. noge se mu upirajo težko hodi; ekspr. poštevanka se mu upira težko se je uči; ne mara je; ekspr. zima se še upira mraz še ne popusti; ekspr. želodec se mu je začel upirati ima težave z želodcem; to se upira zdravemu razumu tega razumsko ni mogoče razložiti

upiráje :
stala je, upiraje roke v boke

upirajóč -a -e:
upirajoči se narodi; v tla upirajoče se oči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.

utemeljíti -ím dov., uteméljil (ī í)
1. dati čemu temelj, osnovo: utemeljiti nauk, teorijo / ta dela so utemeljila slovensko književnost; utemeljiti kaj kot znanost
2. narediti, da je kaj logično upravičeno: utemeljiti pritožbo, prošnjo, zahtevo; filozofsko, znanstveno utemeljiti trditev
// navesti vzroke, razloge za kako dejanje, ravnanje, stanje: utemeljiti odpust z dela; svojo odsotnost je slabo utemeljil / utemeljiti izjavo; utemeljiti s številkami; svojega strahu ni znal razumsko utemeljiti
3. zastar. ustanoviti: takrat so utemeljili več hranilnic / utemeljiti grad, mesto

utemeljèn -êna -o:
utemeljen dvom, sum; pritožba je dovolj utemeljena; to je strokovno dobro utemeljeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.

absolúten -tna -o prid. (ȗ)
1. popoln, vsestranski: absoluten mir; absolutna tišina / absolutna večina glasov nadpolovična
2. brezpogojen, nesporen: absoluten prvak; absolutna premoč
3. neomejen, absolutističen: absolutni vladar; absolutna državna oblast
♦ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; absolutna resnica resnica, o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; fiz. absolutna ničla najnižja možna temperatura; geogr. absolutna višina višina določenega kraja nad morsko gladino; glasb. absolutni posluh zmožnost ugotavljati tone brez pripomočkov; absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova; gozd. absolutna gozdna tla tla, kjer uspeva samo gozd; mat. absolutna vrednost vrednost števila ne glede na predznak; meteor. absolutna vlaga množina vodne pare na 1 m3 zraka

absolútno 
prislov od absoluten: absolutno veljavna sodba
// v členkovni rabi poudarja trditev: to je absolutno potrebno; ima absolutno prav; absolutno ne! nikakor ne, sploh ne; sam.: povzpeti se v svet absolutnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.

odpovédati -povém dov. (ẹ́)
1. narediti, povzročiti, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: zaradi spora sem odpovedal službo; odpovedati komu službo, stanovanje
// izjaviti, da osebek
a) ne priznava več veljavnosti česa: odpovedati pogodbo, sporazum
b) česa naročenega ne želi več: odpovedati časopis / odpovedati naročeno kosilo
2. izjaviti, sporočiti, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: zaradi bolezni v ansamblu so predstavo odpovedali
3. z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odpovedati komu gostoljubje; odpovedati staršem pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv
4. nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: ko sem to slišal, so mi odpovedale noge; včasih mu odpove spomin / odpovedale so mu moči; ob tem problemu je tudi njegovo znanje odpovedalo / v drugem polčasu je moštvo odpovedalo / po eni uri dela je stroj odpovedal / publ. slabši material v takih razmerah odpove postane neprimeren, se pokvari
● od presenečenja mu je odpovedal glas, jezik ni mogel (spre)govoriti; ekspr. koruza je letos odpovedala slabo obrodila; za taka merjenja klasična metoda odpove postane neuporabna, neprimerna; ekspr. ob takih izgubah razum odpove take izgube se ne dajo razumsko opravičiti; ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; odpovedati tujemu novinarju gostoljubje prepovedati nadaljnje bivanje v državi
♦ fin. odpovedati (na odpovedni rok vezano) hranilno vlogo izjaviti, da osebek želi vezano vlogo po preteku odpovednega roka dvigniti

odpovédati se 
1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odpovedati se dediščini v korist brata; odpovedati se predsedniški funkciji, prestolu / publ. države podpisnice so se odpovedale uporabi sile
2. zavestno narediti
a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedati se udobju / odpovedati se načrtu, sreči / zdravniki so ji svetovali, naj se zaradi bolezni odpove otrokom naj ne rodi, nima otrok / odpovedati se svetu
b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpovedati se izletu, kajenju, študiju / odpovedati se alkoholnim pijačam
3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odpovedati se svojim idejam, svoji veri / ker so film zelo spremenili, se mu je scenarist odpovedal

odpovédan -a -o:
prireditev je bila odpovedana; odpovedano stanovanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.

resníca2 -e ž (í)
1. kar je v skladu s tem, kar je, obstaja: iskati, spoznavati resnico; znanost odkriva resnico; ločevati resnico od neresnice / objektivna, relativna, subjektivna resnica; zgodovinska, znanstvena resnica; pozitivistično pojmovanje resnice / boriti se, ekspr. goreti za resnico
2. kar je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: poročilo ne ustreza resnici; dokazati, preverjati resnico; govoriti resnico; nerad sliši resnico; kar si mi povedal, je samo delna, ekspr. polovična resnica; ekspr. to je čista, gola resnica; resnica o zločinu / kar pravi, je resnica; resnica je, da ne vidimo stvari takih, kot so; v tem je nekaj, ekspr. košček, zrno resnice / po resnici povedati
3. kar se spozna, ugotovi: ta resnica velja za nas vse; izrekel je globoko resnico; prišli so do resnice, da je ves trud zaman; absolutno veljavne resnice / v govor vpleta pregovore in resnice; ekspr. bradata resnica že dolgo znana, stara
4. knjiž. resničnost: prepričal se je o resnici njegovih trditev
5. knjiž. bistvene lastnosti, značilnosti: spoznati resnico odnosa med človekom in naravo
6. v prislovni rabi, v zvezi v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije: v resnici ni tak; ne vemo, kako mu je v resnici ime; kazati kaj, kar v resnici ne obstaja; opisati stvari, kot so v resnici / prepričan je, da to drži, v resnici pa ne
// ekspr. izraža podkrepitev trditve: za to sem ti v resnici hvaležen; to me v resnici veseli
● resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice; resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati izraža podkrepitev; smejali smo se, da povem resnico, prav vsi poudarja povedano; preg. da se resnica prav spozna, je treba čuti dva, oba zvona
♦ filoz. resnica ujemanje med mislijo in predmetom; absolutna resnica o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; pravn. pričati resnico; rel. verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.

spoznánje -a s (ȃ)
1. glagolnik od spoznati: spoznanje napak; znanost je pot k spoznanju resnice / čutno, intuitivno, razumsko spoznanje / meje človeškega spoznanja sposobnosti spoznati kaj sploh / imeti dar za spoznanje bolezni
2. kar kdo v zvezi s kom, čim spozna: spoznanje, da ga prijatelj vara, ga je prizadelo; globoko, grenko spoznanje / priti, ekspr. dokopati se do kakega spoznanja spoznati kaj / življenjska spoznanja / nova spoznanja na področju fizike; znanstvena spoznanja
3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za spoznanje izraža zelo majhno stopnjo: za spoznanje se zrediti; za spoznanje presvetla barva; potrebno bi bilo za spoznanje več odločnosti
● star. za moje spoznanje je on eden najbolj poštenih ljudi po mojem mnenju
♦ filoz. spoznanje proces simbolnega odražanja in obnavljanja stvarnosti v človeškem mišljenju; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.

spoznávanje -a s (ȃ)
glagolnik od spoznavati: spoznavanje otrokove duševnosti; spoznavanje resnice; metode spoznavanja / čutno, razumsko, znanstveno spoznavanje / medsebojno spoznavanje; spoznavanje novih krajev
♦ šol. spoznavanje narave in družbe nekdaj učni predmet o tem v osnovni šoli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.

diskurzíven -vna -o prid. (ȋ)
filoz. ki se opira na razumsko, logično razčlenjevanje: diskurzivno mišljenje, spoznavanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.

dúh1 -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ)
1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti
// s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha
// s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha
2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove
// mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine
3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu
// resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu
4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje
5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / ropotajoči duh paranormalni pojav, pri katerem se sliši nerazložljiv ropot, vidi lebdeče, padajoče predmete, kar naj bi povzročali duhovi / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli
6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh
7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha
● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum
♦ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.

mehanicíst -a m (ȋ)
1. pristaš mehanicizma: nauk, teorija mehanicistov
2. knjiž. kdor togo, razumsko poenostavljeno prenaša zakonitosti, metode določenega področja na kako drugo, višje področje: ne bodimo taki mehanicisti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.

mehanicízem -zma m (ī)
1. filoz. nauk, ki razlaga vse pojave v naravi, družbi z zakoni mehanike: mehanicizem enači človeka in stroj
2. knjiž. togo, razumsko poenostavljeno prenašanje zakonitosti, metode določenega področja na kako drugo, višje področje: mehanicizem je ustvarjalnemu duhu tuj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.

nàdrazúmski -a -o prid. (ȁ-ȗ)
ki presega razumsko dojemanje, spoznavanje: nadrazumska logika glasbe; trdil je, da so nekatere resnice nadrazumske

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.

racionalizírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. uskladiti z razumom: racionalizirati dokaze, trditve; po začetnem navdušenju se je življenje vse bolj racionaliziralo
2. narediti, da se zaradi skladnosti z razumom doseže najugodnejše ali še sprejemljivo razmerje med delom, porabo in učinkom, koristjo: racionalizirati delo, proizvodnjo / racionalizirati podjetje
3. razumsko razložiti, razstaviti: poezija se ne da racionalizirati
4. psih. zanikati ali zmanjšati kaj neprijetnega, slabega z izmišljanjem opravičljivih razlogov: racionalizirati neuspeh, strah
♦ mat. odpraviti koren

racionalizíran -a -o:
racionaliziran postopek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.

sistém -a m (ẹ̑) navadno s prilastkom
1. skupina po naravnih zakonih povezanih, soodvisnih teles, enot, ki sestavljajo zaključeno celoto: pojmovati atom, vesolje kot sistem
// astron. taka skupina nebesnih teles s skupnim središčem, sestav: sončni, zvezdni sistemi / geocentrični, heliocentrični sistem; planetni sistem vsa nebesna telesa, ki krožijo okoli Sonca
2. geogr. skupina med seboj povezanih naravnih enot, ki sestavljajo zaključeno celoto: gorski, jamski sistem; rečni sistem reka z vsemi pritoki
3. skupina med seboj načrtno povezanih, soodvisnih naprav, priprav, ki sestavljajo funkcionalno celoto: izboljšati, zgraditi sistem; alarmni, hladilni, krmilni sistem; hidroenergetski sistem skupina hidroelektrarn na kaki reki ali na kakem območju, ki tvorijo zaključeno celoto; namakalni sistem / obrambni sistem jarkov in nasipov
4. rač., v zvezi operacijski sistem glavni program, ki upravlja delovanje računalnika, povezuje strojno opremo s programsko, omogoča uporabo drugih specializiranih programov: namestiti operacijski sistem na, v računalnik; uporabljati novo različico odprtokodnega operacijskega sistema; dodatek, licenca, podpora za operacijski sistem; mobilnik, računalnik z operacijskim sistemom
5. anat. skupina med seboj povezanih organov, ki sestavljajo funkcionalno celoto: dihalni, prebavni sistem / mezgovni sistem mezgovnice in bezgavke v organizmu; žilni sistem; centralni živčni sistem možgani in hrbtenjača
6. skupek med seboj z določenim namenom in po določenih načelih, lastnostih povezanih, soodvisnih enot, ki sestavljajo zaključeno celoto: ustvariti sistem; sistem idej, načel, pojmov; pisava je sistem znakov za pisno sporazumevanje / nasprotja med filozofskimi, ideološkimi sistemi / merski sistemi
7. načrtno, razumsko urejen skupek enot, načel, postopkov, ki določajo kako dejavnost, zlasti glede na dosego določenega cilja; red1, načrt: izboljšati, spremeniti sistem dela, igranja, nagrajevanja; tekmovalni, vzgojni sistem / pog. on nima sistema ne dela, ne misli urejeno, načrtno, premišljeno; v navideznem neredu odkriti sistem red, urejenost; delati brez sistema, po sistemu
// tak skupek glede na osnovno načelo, po katerem je urejen: abecedni, časovni, kartotečni, točkovni sistem / desetprstni sistem tipkanja
8. celota družbenih enot, sestavin in odnosov, ki temelji na med seboj povezanih načelih, pravilih in ureja družbeno dogajanje, (družbena) ureditev: revolucionarno spreminjati družbeni sistem / demokratični, federativni, republikanski sistem; samoupravni socialistični sistem
9. celota predpisov, pravil, ki urejajo kako družbeno področje: davčni, denarni, politični sistem
♦ agr. saditi po vrstnem sistemu saditi v vrstah, med katerimi je določena, predpisana razvrstitev in razdalja; biol. naravni sistem rastlinstva in živalstva razvrstitev rastlinstva in živalstva v skupine po sorodnosti; ekon. degresivni sistem nagrajevanja po katerem delavčev zaslužek narašča počasneje, kot se dviga njegova delovna storilnost; družbenoekonomski sistem način uskladitve posameznih gospodarskih dejavnosti, da tvorijo narodnogospodarsko celoto; gospodarski sistem po katerem so gospodarske enote povezane v narodno gospodarstvo kot celoto; elektr. trifazni, večfazni sistem; fiz. mednarodni sistem enot za fizikalne količine, ki temeljijo na enotah za dolžino, maso, čas, električni tok, temperaturo, določenih z mednarodnim dogovorom; opazovalni sistem koordinatni sistem za določanje lege in ure za merjenje časa; geom. koordinatni sistem za določanje lege točke v ravnini, prostoru; polarni, premočrtni koordinatni sistem; sistem premic, ravnin skupnost premic, ravnin s predpisano lastnostjo; glasb. atonalni, tonalni sistem; četrttonski sistem v katerem je oktava enakomerno razdeljena na štiriindvajset tonov; grad. montažni sistem gradnje pri katerem se uporabljajo vnaprej izdelani montažni elementi; delegatski volilni sistem po katerem volijo predstavniki ožje teritorialne skupnosti delegate za predstavništvo širše teritorialne skupnosti; jezikosl. glasovni sistem jezika; kem. periodni sistem elementov razporeditev kemičnih elementov po naraščajočih atomskih številih v obliki tabele; lit. naglasni, zlogovni metrični sistem; mat. desetiški, dvojiški sistem; logaritemski sistem; odvisni sistem sistem med seboj odvisnih enačb, vektorjev, aksiomov; metal. napajalni sistem s pomočjo katerega se prepreči nastanek lunkerja v ulitku; min. kubični sistem v katerem so vse tri osi med seboj pravokotne in enako dolge; monoklinski sistem v katerem sta dve osi med seboj pravokotni, tretja pa je proti eni nagnjena; kristali v heksagonalnem, rombičnem sistemu; navt. kardanski sistem priprava iz obročev, ki omogoča, da v njej nameščene priprave ostanejo zmeraj v vodoravni legi; prekrivalni sistem izdelave čolnov pri katerem se deske opločja delno prekrivajo; ptt simultanski sistem ki omogoča istočasno delovanje dveh ali več ločenih telefonskih ali telegrafskih zvez na istem vodu; sinhronski (telegrafski) sistem pri katerem se v oddajnem in sprejemnem aparatu mehanizmi vrtijo z isto hitrostjo, sinhrono; pravn. volitve po večinskem sistemu; rač. informacijski, operacijski, računalniški sistem; rad. oddajni, sprejemni sistem; televizijski sistem; soc. odprt družbeni sistem v katerem ni ovir za spreminjanje poklicnega, družbenega, razrednega položaja človeka; šah. obrambni sistem; švicarski sistem sistem tekmovanja, po katerem igrajo med seboj igralci s (približno) enakim številom točk; teh. zavorni sistem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.

vráža -e ž (á)
verovanje, prepričanje, da lahko kaka stvar, dejanje na razumsko nedoumljiv način vpliva na usodo, življenje koga: prepričanje, da črna mačka, ki komu prečka pot, prinaša nesrečo, je vraža; narediti kaj iz vraže; biti poln vraž / zapisovati, zbirati vraže; verjeti v vraže / prazne, praznoverne vraže; ljudske vraže

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.