Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
rézek -zka -o prid., rézkejši (ẹ́) 
  1. 1. močen, visok, neprijetno zveneč: rezek glas, pok; rezek smeh, žvižg; rezek žvenket stekla
  2. 2. nav. ekspr. ki se pojavlja
    1. a) v visoki stopnji, močni obliki: rezek okus, vonj; rezka barva; rezka bolečina / rezek mraz hud; rezek zrak ki vzbuja občutek hudega mraza
    2. b) v zelo izraziti obliki: rezka sprememba; rezko nasprotje
  3. 3. ki kaže nenaklonjen, nedobrohoten odnos zlasti z govorjenjem: po značaju je odkrit in včasih rezek; postati rezek / biti rezek v govorjenju
    // ki izraža nenaklonjenost, nedobrohotnost: rezek humor; rezek odgovor
    rézko prisl.: rezko se zasmejati, zažvižgati; telefon rezko zvoni
SSKJ
zakričáti -ím dov. (á í) 
  1. 1. spregovoriti z močnim, rezkim glasom: lažeš, je zakričal; jezno zakričati / zakričati komu v uho: Kam greš; zakričal je po stopnicah, naj pridejo gor / ekspr. zakričati na ves glas zelo
    // ekspr. zakričati krivico v svet
    // izraziti jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: zakričati na koga; zakričati nad otrokom
  2. 2. dati neartikuliran, rezek glas: zakričati od bolečine, strahu; ob vsakem udarcu zakriči
    // ekspr. dati neprijeten, rezek glas: spet zakričijo vrata; nad vrati zakriči zvonec
  3. 3. ekspr. pojaviti se, pokazati se zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: na oglu zakriči rdeč plakat
SSKJ
prerézek -zka -o prid. (ẹ́) 
  1. 1. preveč rezek: premočna in prerezka svetloba mu je škodovala / to je prerezko govorjenje
  2. 2. ekspr. zelo rezek: rezka, prerezka svetloba
    prerézko prisl.: prerezko je zagovarjal svoje nazore
SSKJ
žága -e ž (ȃ) 
  1. 1. orodje ali stroj z nazobčanim listom za žaganje: pognati, vleči žago; list, ročaj žage / slišati žago glas žage pri žaganju; kakor žaga rezek glas / drvarska žaga; dvoročna žaga; električna, motorna, ročna, strojna žaga; mizarska žaga ročna žaga z vrvico, napeto z zatikalom; žaga na vodni pogon; žaga za kovino, marmor
    // list tega orodja: vpeti žago v okvir; zobje žage / žaga se skrha; brusiti žago
  2. 2. obrat za žaganje hlodov, lesa: žaga dela tudi ob sobotah; vodja žage / imeti mlin in žago stavbo z napravami za žaganje; postaviti ob potoku žago / pripeljati na žago; delavci na žagi
    ●     ekspr. zapele so žage začeli so žagati; nar. vodnjak na žago vodnjak z ročno črpalko
    ♦     etn. vžigalna žaga pri nekaterih primitivnih ljudstvih priprava za delanje ognja, pri kateri se ostroroba palica vleče sem in tja po zarezi; gozd., les. verižna motorna žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; les. krožna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; tračna žaga strojna žaga v obliki brezkončnega traku; (žaga) samica venecijanka; muz. pojoča žaga veliki žagi brez zob podobno glasbilo, na katero se igra z lokom ali tolkalcem; teh. razperiti žago; kamnoseška žaga
SSKJ
nasíčati -am nedov. (ī) 
  1. 1. delati kaj (zelo) polno česa: rezek vonj nasiča ves prostor; neprijeten duh nasiča zrak; ozračje se je nasičalo z dimom
  2. 2. redko nasičevati: nasičati lačne ljudi
    nasíčati se ekspr.  zadovoljevati se: ljubosumno srce se ji je nasičalo ob maščevanju
SSKJ
urézati uréžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. pri rezanju raniti, poškodovati: malo je manjkalo, pa bi ga urezal; urezati v prst; pazi, da se ne urežeš; urezati se z nožem; do krvi se urezati
  2. 2. z rezanjem dobiti, priti do česa: urezati šibo v grmu / urezati (si) palico
    // star. odrezati: urezati kos kruha; urezati si mesa
  3. 3. z rezanjem izoblikovati kaj
    1. a) glede na mero, obliko: urezati šipo / urezati gosje pero za pisanje / urezati desko / urezati zibelko iz lipovine
    2. b) navadno po kroju: urezati čevlje, hlače / iz istega kosa urezati pas, žep / urezati blago
  4. 4. ekspr. udariti, navadno hitro, sunkovito: urezati koga čez hrbet; urezati s palico / urezati s pestjo po mizi / spet je urezala strela
  5. 5. ekspr. povzročiti rezko, močno bolečino: beseda jo je urezala; brezoseb. ne vzdiguj, da te spet ne ureže v hrbtu
    // povzročiti rezek občutek pri pitju: pijača je močna, zato pošteno ureže po grlu / mošt že ureže je že postal rezen, rezkega okusa
  6. 6. ekspr. nenadoma zveneče, močno
    1. a) zaigrati (na glasbilo): godba ureže koračnico, polko / pred vrati je urezala harmonika
    2. b) zapeti: urezati borbeno pesem
  7. 7. ekspr. začeti rezko, močno streljati: urezati s strojnico po napadalcih
  8. 8. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, oditi: urezati jo proti domu
    ●     ekspr. spet je urezala burja močno zapihala; ekspr. urezati prvo brazdo izorati; ekspr. urezati ravnodušen, sladek obraz z mimiko na obrazu izraziti ravnodušnost, pretirano prijaznost
    urézati se pog.  zmotiti se: urezati se pri ocenitvi razdalje; urezati se v računu / ekspr. hudo, pošteno se je urezal
    urézan -a -o: kratek, lepo urezan nos; vsi ljudje niso urezani po istem modelu; po modi urezana obleka
    ●     ekspr. iz hudičevega, pasjega repa urezan človek zelo hudoben; pog., ekspr. ni neumen, pač pa po svoje urezan svojevrsten, čudaški; ekspr. ona je kakor urezana zanj ustvarjena zanj
SSKJ
vreščáti -ím nedov., vréšči in vrêšči; vréščal in vrêščal (á í) 
  1. 1. oglašati se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi: gosi, šoje vreščijo; v kletki so vreščale opice; vreščati kot sraka / ekspr. meso je prijetno vreščalo nad plamenom cvrčalo
    // z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izražati vznemirjenost, bolečino: čoln se je gugal in ljudje so vreščali; ni oblikovala več besed, samo vreščala je; vreščati od strahu
  2. 2. slabš. zelo kričati: ženske so vreščale in se pogajale za ceno; vreščali so, da je šlo skozi ušesa / kaj tako vreščiš, saj slišim glasno govoriš
    // preh.: ni je razumel, kaj vrešči govori, pripoveduje; na sodišče boš šel, je vreščal; kar naprej vrešči nad njimi jih grobo, glasno ošteva
    // zvočniki po mestu spet vreščijo
    // zelo glasno jokati: otrok je kljub zibanju vreščal
    vreščé: vrešče čofotati po vodi
    vreščáje neprav.  vrešče: ženske so vreščaje zbežale
    vreščèč -éča -e 
    1. 1. deležnik od vreščati: otroci so se vreščeč podili okrog hiše; vreščeča šoja
    2. 2. ekspr. rezek, oster: vreščeč glas; vreščeč smeh
SSKJ
zdŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. pri premikanju, delovanju premakniti se z drugačno hitrostjo kot stvar, s katero je v tesnem dotiku: jermen večkrat zdrkne; kolesce v napravi je zdrknilo
    // pri takem premiku dati kratek, rezek glas: slišal je, da je stenska ura zdrknila; brezoseb. v zvoniku je zdrknilo in ura je začela biti
  2. 2. hitro se premakniti po čem gladkem, spolzkem: grižljaj mu je zdrknil v požiralnik, po požiralniku; hlod je zdrknil po žlebu v dolino / ekspr. čoln je zdrknil po morski gladini
    // hitro se premakniti s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: zdrkniti z drevesa, s konja; halja ji je zdrknila z ramen / zdrkniti na tla, v jamo / dobro primi posodo, da ti ne zdrkne; kozarec, steklenica zdrkne iz rok
  3. 3. pri premikanju, delovanju priti iz navadnega položaja, lege: sveder je pri vrtanju zdrknil in razil desko; vlečna vrv je zdrknila iz žleba
  4. 4. redko pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca; zdrsniti: zdrknil je in padel; zdrkniti na ledu; brezoseb. na parketu mu je zdrknilo
  5. 5. ekspr. znižati se, zmanjšati se: temperatura je zdrknila z deset stopinj na dve stopinji / cene nekaterih izdelkov so občutno zdrknile / število članov je zdrknilo pod polovico / ponudba je zdrknila na nizko raven se je poslabšala
    // globoko je zdrknil, odkar je sam moralno je zelo propadel
  6. 6. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: zdrkniti v nesrečo; zdrkniti v nezavest omedleti; v izrazih večkrat zdrkne v prostaštvo uporablja prostaške izraze; zdrkniti v spanec zaspati
    ●     ekspr. beseda mu je kar zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. kazalec je hitro zdrknil na tri ura je bila hitro tri; ekspr. pogled mu je zdrknil na poslušalce, vstran pogledal je poslušalce, vstran; ekspr. solza ji je zdrknila po licu stekla, spolzela; ekspr. sonce je zdrknilo za goro zašlo; pog. živo srebro je zdrknilo pod ničlo temperatura je padla pod nič; ekspr. dogodek mu je zdrknil iz spomina, v pozabo pozabil je nanj; ekspr. glava mu je zdrknila na prsi se mu je povesila; ekspr. zdrknil je skozi stranska vrata hitro odšel; ekspr. zdrkniti v copate, hlače hitro jih obuti, obleči; ekspr. kočija je zdrknila mimo hitro odpeljala
SSKJ
zvèn zvéna in zvêna m (ȅ ẹ́, é) 
  1. 1. zlasti višji zvok, ki ga daje kak predmet, navadno kovinski, ob udarcu po njem ali trku ob kaj trdega: preizkusiti zven kose; dajati kovinski zven; rezek, svetel, visok zven; zveni instrumentov; zven orodja pri udarcu ob kamen; jakost, višina zvena
    // zvenenje: zven strun je počasi utihnil / poslušati zven kraguljčkov v daljavi / jasen zven glasu
  2. 2. s prilastkom zvočna sestavina, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: jezen, otožen, spoštljiv zven njegovih besed
    // ekspr. zvočna podoba, zvočna značilnost: domač zven besed; dati verzom v prevodu slovenski zven; zven in oblika lirske poezije
  3. 3. knjiž., s prilastkom lastnost, značilnost česa, da se kaže, zdi tako, kot določa prilastek: v takih razmerah vsaka beseda dobi politični zven; ta modrost ima čisto sodoben zven / nova uprizoritev je dala komediji drugačen zven
    ♦     fiz. zven zvok iz dveh ali več frekvenčno različnih valovanj; lingv. zven glasilk
SSKJ
disakórd -a m (ọ̑) knjiž. neskladnost, nesoglasje, neubranost: v življenju niso samo disakordi, temveč tudi harmonija; pesnik ponazarja duševni disakord s stilnimi sredstvi / njegova socialna črtica izzveni v rezek disakord
SSKJ
jédek -dka -o prid., jédkejši (ẹ́) 
  1. 1. ki najeda, razjeda snov ali tkivo: jedki plini, strupi; jedka snov, tekočina
    ♦     kem. jedke kemikalije
  2. 2. ki kaže nenaklonjen, nedobrohoten odnos zlasti z govorjenjem: jedek človek; z njim je bil jedek; postati jedek in hud
    // ki izraža nenaklonjenost, nedobrohotnost: zatekajo se k jedkemu humorju in ironiji; jedki prepiri; jedek smehljaj / jedke karikature
  3. 3. knjiž. ščemeč, oster, rezek: jedek dim, mraz; jedki vbodljaji / jedka bolečina
    jédko prisl.: jedko delovati na kožo; jedko se nasmehniti
SSKJ
krík -a m (ȋ) 
  1. 1. močen, rezek glas: zaslišali so se kriki; z bolestnim krikom se je zgrudil; presunljiv, pretresljiv krik od bolečine, groze / ekspr.: iztrgal, izvil se mu je strašen krik; divji kriki so ji udarjali v uho / kriki na pomoč klici
    // ekspr. kričanje: v hiši je bil velik krik / ženske so planile v krik
  2. 2. knjiž., ekspr., z rodilnikom visoka stopnja, intenzivnost čustvene prizadetosti: krik hrepenenja, obupa; krik trpljenja / krik smrti
    // v zvezi s po velika potreba, želja: krik po ljubezni; krik po življenju
  3. 3. ekspr., s prilastkom kar je najnovejše na kakem področju: ti okraski so modni krik; zadnji krik tehnike
    ●     ekspr. dvigniti, zagnati (vik in) krik zelo se razburiti za kaj; pesn. bojni krik boj, vojna
SSKJ
pronicàv -áva -o in pronícav -a -o prid. (ȁ á; í) 
  1. 1. ki ima veliko sposobnost za spoznavanje, razčlenjevanje: pronicav kritik, mislec / človek pronicavega duha / pronicava analiza besedila; pronicavo opazovanje / njene pronicave oči vse opazijo
  2. 2. ekspr. visok, rezek: zaslišal je njen pronicavi glas; pronicavi žvižg lokomotive
  3. 3. ki lahko pronica: na popotnike se je ulil droben, pronicav dež
    pronicávo in pronícavo prisl.: pronicavo ga je pogledal; pronicavo jasne misli
SSKJ
pronicljív -a -o prid. (ī í) 
  1. 1. ki ima veliko sposobnost za spoznavanje, razčlenjevanje: pronicljiv raziskovalec / ima pronicljiv čut za pravičnost; občudovali so ga zaradi njegovega pronicljivega duha / njegove sodbe so pronicljive; pronicljivo premišljanje / s svojim pronicljivim pogledom ga je spravil v zadrego / ima obraz s pronicljivimi očmi
  2. 2. ekspr. visok, rezek: pronicljivo kričanje
    ●     redko apnenec je pronicljiv prepusten
    pronicljívo prisl.: pronicljivo gledati, govoriti
SSKJ
rézen stil. rezán rézna -o tudi -ó, stil. rezèn -znà -ò prid., réznejši tudi reznéjši (ẹ́ ȃ ẹ́; ə̏ ȁ) 
  1. 1. ki je prijetno ostrega, nekoliko pekočega okusa: mošt je sladek in rezen; rezna pijača; rezno vino
  2. 2. knjiž. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki; oster: rezen vonj; rezna svetloba / rezen mraz hud; rezen veter, zrak ki vzbuja občutek hudega mraza
  3. 3. star. rezek, jedek: rezen človek
    rézno in reznó prisl.: rezno odgovoriti
SSKJ
rezgetàv -áva -o [tudi rəz] prid. (ȁ á) ki (rad) rezgeta: rezgetav žrebec
● ekspr. rezgetav smeh visok, rezek
SSKJ
škŕt -a m (ȓ) 
  1. 1. kratek, rezek glas: slišati je bilo rahel škrt / s škrtom odpreti
  2. 2. glagolnik od škrtniti: škrt ključa v ključavnici; škrt suhe veje / molk je prekinil škrt zob
SSKJ
trèsk tréska in trêska in trésk -a m (ȅ ẹ̄, ē; ẹ̑) 
  1. 1. močen, rezek glas ob streli: ob tresku se je živina stisnila k jaslim; treski in gromi
    // temu podoben glas sploh: tresk granate / posoda je s treskom padla na tla; s treskom zapreti vrata
  2. 2. glagolnik od treščiti: prestrašil ga je tresk v bližnje drevo / bati se treska da bi treščilo
    // ekspr. med gromom in treskom je začelo liti treskanjem
    // ekspr. strela: tresk na tresk je udarjal; hiter kot tresk
  3. 3. zelo slišen močen udarec: tresk kozarca ob zid / zgrudil se je od treska po glavi
    ●     ekspr. odbiti sovražnika z gromom in treskom s hudim bojem; ekspr. sprejela ga je z gromom in treskom z glasnim zmerjanjem, psovanjem; star. domov je prišel kot sam tresk zelo jezen, siten
SSKJ
tréščiti -im dov. (é ẹ̑) 
  1. 1. brezoseb. povzročiti močen pok ob razelektritvi ozračja: nekajkrat je treščilo in usula se je toča; v bližini je silovito treščilo; zagrmelo je in treščilo
    // zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo: treščilo je v hišo, v star macesen; soba je bila razmetana, kot bi treščilo vanjo / strela je treščila v gospodarsko poslopje udarila
  2. 2. ekspr. dati močen, rezek glas: semintja je zažvižgala krogla in treščila granata
  3. 3. silovito zaloputniti: treščila je vrata za njim / treščil je z vrati in odšel
  4. 4. ekspr. slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj: letalo je treščilo ob drevo; pri padcu je treščil ob skalo / bil je raztresen in bi kmalu treščil vanj se zaletel; pog. na ovinku sta avtomobila treščila skupaj
    // slišno, plosko pasti: satelit je treščil na zemljo; pahnil ga je, da je z vso težo treščil na tla, po tleh
  5. 5. ekspr. močno udariti: treščil ga je po glavi; treščiti koga s kolom; s pestjo ga je treščil v obraz / če ne boš tiho, te bom treščil
  6. 6. ekspr. silovito vreči: treščiti butaro na tla; treščiti kozarec ob zid; treščiti kamen v vodo / če ne boš dal miru, te bom treščil skozi okno / jezen je treščil telefonsko slušalko jo trdo odložil; treščil je stran vse, kar ga je oviralo odvrgel
  7. 7. ekspr. nenadoma, nepričakovano priti: nič ni sporočil, kar treščil je v hišo kot strela z jasnega; jastreb je treščil med piščance / v te razmere je treščila revolucija v teh razmerah je nenadoma prišlo do revolucije
    ●     ekspr. z oblakov je končno treščil na zemljo postal je bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. treščiti koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. kaj mu je treščilo v glavo, da se tako vede kaj ga je spodbudilo; obstal je, kot bi treščilo vanj v hipu; ekspr. sedel je in kar treščil vanj: kaj bi torej rad mu nepričakovano, brez uvoda rekel
    tréščiti se ekspr.  
    1. 1. vreči se, skočiti: treščil se je v morje / treščil se je na posteljo
    2. 2. spopasti se, stepsti se: v gostilni so se fantje treščili; zver in človek sta se treščila
    tréščen -a -o: treščen je bil s stolpa
    ●     pog. biti malo treščen omejen, neumen
SSKJ
vnikljív -a -o prid. (ī í) knjiž. pronicljiv: vnikljiv raziskovalec / pisati v vnikljivem slogu / vnikljiv glas visok, rezek
Število zadetkov: 41