Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. prenehati zveneti: gosli, strune so izzvenele / izzvenel je zadnji akord; pren., knjiž. izzvenel je njegov pozdrav
- 2. knjiž., s prislovnim določilom končati se s čim: romanca izzveni v mirnih zvokih; skladba je izzvenela v prijeten finale / prireditev je izzvenela v prijateljskem razpoloženju
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, lastnost, kot nakazuje določilo: večina pesmi iz te zbirke izzveni v resignacijo; igra glavnega junaka ni izzvenela dovolj prepričljivo; njegove besede so izzvenele kot poklon
● publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha
● ekspr. z njim je doživela nepozabno romanco imela lepo ljubezensko razmerje
♦ muz. skladba liričnega značaja