V zadnjem času sta se v medijih pojavljali vsaj dve brazilski imeni: predsednik Jair Bolsonaro in mesto Brumadinho. Obe imata v brazilski portugalščini izgovor s končnim u-jem. Po navodilih iz pravopisnih pravil se portugalski o v slovenščini izgovarja kot [o], »v nekaterih« nenaglašenih zlogih pa kot [u]. Raba v govornih medijih kaže veliko neenotnost oziroma prevlado izgovora končnega -o-ja kot [o]. Nekaj znanih portugalskih in brazilskih lastnih imen, za katera je v medijih že ustaljen izgovor s končnim o-jem: Jorge Sampaio, Fernando Cardoso, João Ubaldo Ribeiro, Paulo Coelho, Aluísio Azevedo, José Saramago, José Mourinho, Ronaldo, Rivaldo, Ronaldinho, Romario. Kakšna je torej pravilna izgovarjava portugalskih besed na -o? In kako se ta imena sklanjajo?
Zadetki iskanja
Pogosto naletimo na rabo pridevnika afekten, ki pa ne ustreza slovarski rešitvi afektiven. Zanima me, zakaj prvi primer ni ustrezen? Ali je v neskladju s kakšnim besedotvornim načelom?
Zanima me, kako prevedemo besedo ajde. To besedo uporabljamo u pogovornem jeziku, vendar me zanima, katera bi bila njena ustreznica.
Zanima me, kdaj uporabljati katero izmed naštetih različic za poimenovanje študenta/diplomanta magistrskega študija. Ali je moje razmišljanje ustrezno, in sicer z magistrom/magistrico (ne magistro!) naslavljamo nekoga, ki je zaključil/-a magistrski študij, z nazivom magistrand/magistrandka, magistrant/magistrantka pa naslavljamo nekoga, ki je vpisan/-a na magistrski študij in ga še ni zaključil/-a? Ali gre za pomensko enakovredne različice in takšna razmejitev ni ustrezna?
Kako sklanjamo priimek (poleg moškega imena) Tjukajev?
Ali je prav Marjana Tjukajeva, Marjanu Tjukajevu ...
Kakšna je razlika med pridevnikoma zvočen in zvokoven?
Po iskanju odgovora v spletnem SSKJ razlike nisem našel oziroma našel sem le, da se obe besedi enakovredno nanašata na zvok.
Vem pa, da je vloga teh dveh pridevnikov vendarle različna oziroma se v nekaterih primerih uporablja le en izmed teh dveh enakovrednih pridevnikov, drugi pa nikdar.
Za zgled poglejmo tole: zvočni signal* zvokovni signal*
Naj iz zgornjih zgledov povzamem, da besedna zveza zvokovni signal ne obstaja oziroma se ne uporablja, saj uporabljamo le besedno zvezo zvočni signal.
Zakaj je to tako?
Že lep čas se dogaja, da lektorji dosledno zamenjujejo pridevnik isti s pridevnikom enak, ko je to po mojem prepričanju napačno in proti jezikovnemu občutku. Ogledal sem si nekaj mnenj o tem na spletu, a nisem našel odločilne okoliščine, da namreč isti ne izhaja le iz fizične, ampak tudi zvrstne identitete. Na vratih neke trgovine je stalo v smislu, če najdete v drugi trgovini enak izdelek po nižji ceni, vam razliko v ceni povrnemo. Seveda niso pomislili na to, da lahko enak izdelek napravi tudi kak drug proizvajalec, in to precej ceneje.
Saj venomer beremo, kako Kitajci izdelujejo enake (ne samo podobne!) izdelke kot v Evropi ali Ameriki, a ti niso isti kot ti z našega konca zemeljske oble. Kako je s tem, si lahko razjasnimo z vprašanjem: ne vprašujemo po tem, kakšen izdelek lahko najdete v drugi trgovini (na katerega je mogoč odgovor enak), ampak kateri, ki da odgovor isti. Tako je tudi z že pregovornim obdobjem. V prvem trimesečju tega leta je bil dohodek tak, v enakem obdobju lani pa tak. Po logiki je to enako obdobje lani lahko prvo ali drugo ali tretje trimesečje ali pa, denimo, obdobje kakršnihkoli drugih treh mesecev, saj gre za količino. Tudi tokrat se lahko vprašamo, ali v katerem ali pa v kakšnem obdobju lani. Mišljeno je seveda isto obdobje, enako pa je napačno.
Ali pa to: lahko nas poslušate spet naslednji četrtek ob enakem času.
Edino pravilno je ob istem času. Saj tudi 3. decembra ne rečemo, da se je pesnik rodil na enak, marveč na današnji dan leta 1800. In takšnih primerov je še veliko.
Pred časom sem v neki reviji bral dolg prispevek v dveh nadaljevanjih o tem, kako se enaki izdelki po trgovinah v tujini dobijo ceneje. Bilo je prav mučno. Prepričan sem, da to ni bilo pisčevo maslo, ampak posledica lektorjevega posega.
V srednji šoli so nas nekdaj (pred Toporišičem) učili starodavnega pravila, da se v primeru zadrege vprašamo. Smo na to čisto pozabili?
Zanima me, kako je z ujemanjem spola (in ostalih slovničnih kategorij) med kratico in povedkom, če kratica nastopa v funkciji osebka.
Je pravilno: OB se brez tega ni moglo razviti? ali: OB se brez tega ni mogla razviti? (OB - odprto bančništvo); OB se brez tega niso mogla razviti? (OB - odprta bančništva)
Je ujemanje vezano zgolj na kratico ali njen "razvezani pomen"?
Iskal sem pomen besede pregrada. Slovar napačno razlaga, da je to naprava ..., saj so pregrade objekti (zgradbe, stene...), ki ločujejo.
Zakaj se različno tvori pridevnik iz besed helikopter in mojster -- helikopterski in mojstrski? Ali obstaja pravilo?
V reviji Jysk sem naletela na besedo poličnik ob fotografiji stojala s policami (regal) -- zanima me, zakaj te besede ni v slovarju?
V sredstvih množičnega obveščanja sem večkrat zasledil uporabo zveze »... tako Anže ... «. Primer iz nedavnih novic: Ko se je v nadaljevanju zgodila zasedba otoka, je, tako Anže, zveza Nato rekla, da je dovolj.
Zanima me, v katerih primerih se uporablja takšna zveza? Ali je to novost v slovenskem pravopisu?
Ali je pravilno Vsi sošolci se ji smejejo zaradi nenavadne pričeske ali Vsi sošolci se ji smejijo zaradi nenavadne pričeske?
Prosim, če mi lahko pomagate pri tem: ali so živali velikega okvirja ali okvira?
Pri delu se večkrat srečujem z vprašanjem iz te teme, pa bi imela droben pomislek. V SS je v tem smislu navedena vezniško zveza zgolj s ko, in sicer naj bi izražala sorazmerni pomen. Tudi podobni zgledi v SSKJ in SP so tvorjeni samo s ko, ne pa s primerjalnim kot. Morda je pri analizi v pomoč, če izberemo kak zabavnejši zgled:
Višjo plačo ko ima, višjo zavarovalno premijo plačuje. = Višjo plačo ima, višjo zavarovalno premijo plačuje. = Tem višjo plačo ima, višjo zavarovalno premijo plačuje.
Višjo plačo kot ima, višjo zavarovalno premijo plačuje. ~ Plačuje višjo zavarovalno premijo, kot ima plače.
Manjšo glavo kot ima, manjšo hišo potrebuje. ~ Potrebuje manjšo hišo, kot ima veliko glavo.
Večji kot je grad, večji v njem prebiva tat. ~ Tat je večji od gradu.
Moja misel je, da tu ko nima čiste primerjalne vloge, čeprav se ta struktura tvori s primernikom; medtem ko ima kot v vseh zvezah povsem primerjalno denotacijo. Kar sem našla v zvezi s tem, je dodano spodaj. Za ko se najde precej zgledov, za kot pa v priročnikih nisem našla nobenega. Morda sem vendarle še kaj spregledala.
- SS1 (1976): str. 382. Istovrstni primerjalni vezniki: čim, ko. Pri kot, kakor, ko (str. 381) ni zgledov za pomen čim – tem. Podobno v SS4 (2004) pri dvodelnih veznikih (str. 429, 2. točka) in pri primerjalnih istovrstnih veznikih čim, ko (str. 443) – pomen sorazmernost.
- SSKJ2: ko1 pod 6. (sorazmernost); https://fran.si/133/sskj2-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika-2/3654028/ko?page=1&View=1&Query=ko
- SP (Pravila): § 575 in 576; večbesedni vezniki samo s ko, ne pa tudi s kot.
- SP (slovarski del): prej ko; https://fran.si/134/slovenski-pravopis/3780563/prej-ko?page=3&View=1&Query=ko Podobna struktura tudi v SSKJ pri prej čisto spodaj; https://fran.si/133/sskj2-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika-2/3685631/prej?page=3&View=1&Query=ko
- Pleteršnik: 1. ko pod 3); https://fran.si/136/maks-pletersnik-slovensko-nemski-slovar/4012509/1-ko?page=2&View=1&Query=ko
- Pravopis 1962, str. 80, § 81; med večbesednimi vezniki so sicer navedene zgolj zveze s ko, ampak to je morda časovno zaznamovano. V slovarskem delu pod geslom kot (str. 375) ni relevantnih zgledov, pod geslom ko (str. 355, pod 2. primerjalni vez.) pa so: bolj ko je tekla kri, več je bilo partizanov, dalj ko je pravil, bolj ga je brat zavidal. Pod geslom več ( str. 935) je zgled več ko ima, več hoče imeti.
- Zgolj navedene so te zveze tudi v Bajec-Kolarič-Ruplovi slovnici (str. 96): manj ko, bolj ko, dalj ko, spet brez kot.
Ko že menim, da natančno vem, katere besede so prislovi in katere kazalni zaimki, v osnovnošolskih učbenikih najdem primere, kot so tam, tukaj, takrat, tedaj itd. navedene kot primere kazalnih zaimkov. Niso to prislovi? Učencem rečem, naj si (v primeru dvoma) pomagajo tako, da poskusijo dodati zraven besede samostalnik, in če ne gre, potem je to prislov. K sreči, jih le peščica opazi, da bi nekatere besede lahko bile oboje. Prosim za preprosto razlago, da jo bom lahko prenesla učencem.
Lahko obrazložite ustreznost zapisa Proteusova nagrada, kot ga uporabljajo biologi, saj po mojem ne ustreza pravopisnemu pravilu o zapisovanju nagrad.
Prosimo za pomoč pri razlagi pojmov, ki jih uporablja ZDDV-1 v 20.členu, 10. odstavek(https://zakonodaja.com/zakon/zddv-1/20-clen-dobava-blaga-s-prevozom):
- kakšna je vsebinska opredelitev izraza 'instaliranje' ?
- kakšna je vsebinska opredelitev izraza 'montiranje' ?
Hvala lepa.
Rad bi podal izboljšavo svojih dveh povedi, ki sem ju navedel za primerjavo med razmerama besed potreben in potrebovan. Mislim, da spodnja povedna primera še najbolj nazorno ponazorita problem.
a) V službi sem potreben. – Tu gre za dvoumnost, kajti poved se lahko razume tudi, kot da je oseba v službi spolnostno nezadovoljena.
b) V službi sem potrebovan. – Tu pa gre za enoumno poved, ki jasno izraža, da je oseba v službi nepogrešljiva.
SSKJ besede potrebován med slovarskimi iztočnicami nima, SP 2001 pa nakaže na obstoj besede potrebován (in njeno sorodnico potrebována) v slovarski iztočnici potrebováti:
potrebováti -újem nedov. -ujóč, -ováje; -àl -ála, -án -ána
Predzadnja in pa zadnja končnica -án in -ána z zgornje navedbe namreč nakazujeta na obstoj besed potrebován in potrebována. Bilo bi pravilneje, da se izogibamo besedi potreben, ko le-ta ne izraža spolnostne nezadovoljenosti, in jo nadomestimo z besedo potrebovan.
Kako naj bi pisali Kitajski in Berlinski zid. Do pred kratkim sem mislila, da z veliko začetnico, a so me gesla v slovarju in pravopisu zmedla.
Dostopnost