Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
dúh -a in -á m (ȗ) 
  1. 1. značilnost, ki se zaznava z vohom: v prostorih je bil neprijeten duh; navzeti se duha po dimu; jed ima zoprn duh; hlevski duh; mrtvaški duh po mrliču, svečah in rožah; duh svežega sena; opojni duh vrtnic / ekspr. iz kuhinje so se širili vabljivi duhovi
    ●     izginili so brez dúha in sluha neznano kam, brez sledu
    // neprijeten vonj: mleko ima duh / meso že dobiva duh začenja zaudarjati, smrdeti
  2. 2. zastar. zmožnost zaznavati vonj; voh: nekatere živali nimajo duha
SSKJ
eléktroakústičen -čna -o prid. (ẹ̑-ú) nanašajoč se na elektroakustiko: preiskava sluha z elektroakustičnimi aparati; prodajajo gramofone, magnetofone in druge elektroakustične predmete
SSKJ
izgúba tudi zgúba -e ž (ȗ) 
  1. 1. primanjkljaj izkupička glede na stroške ali prodajne cene glede na nakupno: izguba se je zmanjšala; podjetje ima pri proizvodnji novega artikla izgubo; bilanca izkazuje izgubo; sredstva za kritje izgube / prodajati v izgubo; ekspr. hišo je prodal v čisto izgubo; pri reji živine je bil na izgubi je imel izgubo; pog. so v izgubi, pa vendar dajejo plače; delati, poslovati z izgubo
    // škoda, ki izvira iz česa: zaradi slabo izrabljenih strojev ima tovarna izgubo; milijon izgube
  2. 2. glagolnik od izgubiti:
    1. a) prijaviti izgubo dokumentov
    2. b) izguba staršev jo je močno prizadela / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi
    3. c) izguba las; izguba imetja / izguba kalcija pri vretju mleka
    4. č) izguba barve; izguba časti
    5. d) izguba roke; izguba sluha, vida; izguba spomina / izguba krvi
    6. e) izguba časa / izguba pravic / izguba čina
  3. 3. kar je izgubljeno: izgube obdelovalnih površin zaradi zazidave; energijske, toplotne izgube / sovražnik je imel velike izgube; publ. oceniti vojne izgube v ljudeh in materialu
  4. 4. ekspr., v povedni rabi izraža nepomembnost, nekoristnost česa: delo, poštenost, ljubezen — vse to je bilo po njegovem mnenju izguba; televizija je sama izguba / tvoje govorjenje je le izguba časa
    ●     pog., ekspr. ne poznate ga, samo izgubo imam z njim neprijetnosti, težave; publ. četa je izšla iz boja brez izgub vsi so ostali živi; iti v izgubo marsikaj je šlo v izgubo se je izgubilo; se ni koristno porabilo; pri kuhanju gredo vitamini v izgubo se uničijo; ekspr. nalival je tako previdno, da ni šla niti kapljica v izgubo se ni razlila
    ♦     agr. klavna izguba izguba teže živali pri zakolu; ekon. planska izguba predvidena s planom; elektr. dielektrične izgube v toploto spremenjena energija v dielektriku; lingv. izguba dvojine; šah. izguba figure, partije; prim. zguba
SSKJ
naprézanje -a s (ẹ̄) glagolnik od naprezati: brez naprezanja tega ni mogel prebrati / glas ji je zvenel rezko zaradi naprezanja; naprezanje sluha, vida, živcev
SSKJ
okvára -e ž (ȃ) 
  1. 1. kar nastane pri napravi, stroju, aparatu in onemogoča normalno delovanje: na daljnovodih so nastale okvare; popraviti okvaro; huda, majhna okvara; okvare v motorju / okvare na mostu
    ●     žarg. vozilo je v okvari ima okvaro, je pokvarjeno
  2. 2. med. stanje, ki ni v skladu z normalnim delovanjem organizma, nastalo zaradi poškodbe, bolezni: nesreča je povzročila okvaro možganov; njegove bolezenske okvare so posledice padca; okvara sluha; okvara zaradi uživanja mamil / roditi se s telesno okvaro napako
SSKJ
ostrína -e ž (í) 
  1. 1. lastnost, stanje ostrega: nož izgublja ostrino; ostrina konice / ostrina sluha, vida / ekspr.: ostrina besed; ostrina kazni, kritike, ocene / ekspr. ostrina nasprotja, problema / ostrina zime / ekspr. občudovali so ostrino njegovega razuma / ostrina posnetka / ekspr., v prislovni rabi z (vso) ostrino reči, povedati kaj ostro, odločno
  2. 2. oster, nabrušen del priprave, orodja: ostrina britve, kose, srpa
    ●     ekspr. odlomil je ostrino njegovim besedam obzirno rekel, povedal zlasti kaj nasprotujočega; ekspr. ta človek žene vse na ostrino vse obravnava s prepirom; ekspr. spor gre na ostrino postaja vedno hujši, se zaostruje
    ♦     fot. naravnati ostrino naravnati objektiv tako, da je snemana slika razločna, jasna; globinska ostrina podatek, ki pove, pri kakšni razdalji je snemana slika razločna, jasna; min. ostrina stopnja natančnosti pri sejanju in ločevanju mineralnih zrn, izražena v odstotkih
SSKJ
ostróst tudi óstrost tudi ôstrost -i ž (ọ̑; ọ́; ó) lastnost, značilnost ostrega: ostrost britve, noža / ostrost sluha / ostrost njenih besed ga je presenetila / ostrost spora se je stopnjevala
SSKJ
preiskáva -e ž (ȃ) 
  1. 1. glagolnik od preiskati:
    1. a) preiskava miniranega zemljišča; mikroskopska preiskava snovi / preiskava potnikov in prtljage na meji / uporabiti za preiskavo moderne pripomočke
    2. b) preiskava pacienta; preiskava sluha, srca; preiskava urina / bakteriološka, citološka preiskava
  2. 2. jur. dejanje v sodnem ali upravnem postopku, narejeno za odkritje predmetov, sledov, oseb, pomembnih zanj: zahtevati preiskavo; listine, najdene pri preiskavi / delati preiskavo v navzočnosti prič preiskovati
    // hišna preiskava preiskava stanovanja in drugih prostorov; osebna preiskava preiskava oblačila, telesnih odprtin osebe
  3. 3. jur. prva faza kazenskega postopka, v kateri se zberejo podatki in dokazno gradivo za morebitno vložitev obtožnice: začeti preiskavo proti komu; rezultati preiskave / preiskavo vodi zelo izkušen preiskovalec
    ♦     jur. psihološka preiskava preiskava v kazenskem postopku, ki jo odredi sodišče in opravi psiholog za dopolnitev podatkov o obdolženčevi osebnosti; teh. metalografska preiskava materiala; rentgenska preiskava ulitka
SSKJ
slúh -a m (ȗ) čut za zaznavanje zvočnih dražljajev: sluh mu je hitro pešal; tako visokega zvoka s sluhom ne zaznamo; imeti dober, oster sluh; okvare, poškodbe sluha; sluh, vid in drugi čuti / napenjal je sluh, da bi slišal ušesa
● zastar. razširiti sluh o zaroti govorice; izginili so brez dúha in sluha neznano kam, brez sledu; zastar. biti na sluhu biti znan, sloveti po čem; knjiž. zgodba je napisana s tankim umetniškim sluhom čutom
SSKJ
tánkost tudi tènkost -i [druga oblika tən] ž (á; ə̀) lastnost, značilnost tankega: tankost blaga, vlaken / tankost črte / ekspr. tankost sluha ostrost
// knjiž., redko do tankosti je vse premislil zelo natančno
SSKJ
verbotonálen -lna -o prid. (ȃ) ped. nanašajoč se na usposabljanje slušno prizadetih z izkoriščanjem preostalega, minimalnega sluha: verbotonalna metoda / verbotonalno ugotavljanje sluha
SNB
zaščítniSSKJ -a -o prid. (ȋ)
    zaščítna známka -e -e ž (ȋ, ȃ)
    1. znak, s katerim proizvajalec, trgovec opremi svoje proizvode za razločevanje od istovrstnih ali podobnih; zaščitni znakSSKJ: Na prsni strani Lacostove majice se je leto dni pozneje pojavila še njegova zaščitna znamka, aligator
    2. kar zagotavlja prepoznavnost koga ali česa: Odkritost je njegova zaščitna znamka
    zaščítne slušálke -ih -šálk ž mn. (ȋ, ȃ)
    priprava v obliki slušalk za zaščito sluha pri zelo velikem hrupu: Delavci na gradbišču so po predpisih o varnosti pri delu morali nositi zaščitne slušalke
    zaščítni fáktor -ega -ja m (ȋ, á)
    številčno izražena stopnja na lestvici, do katere krema, losjon ali gel za sončenje varuje kožo pred škodljivimi sončnimi žarki: sredstva z visokim zaščitnim faktorjem; Tudi v mestu, ko gremo na kavo, kolesarimo ali se izpostavljamo soncu na balkonu, se je dobro namazati s kremo z zaščitnim faktorjem
    zaščítni zákon -ega -óna in -a m (ȋ, á ọ́; á)
    zakon, ki ščiti slovensko manjšino v Italiji: Zamejcem naj bi bile zajamčene pravice na vseh področjih, obenem naj bi zaščitni zakon veljal za vse ozemlje, torej tudi za Beneško Slovenijo, Rezijo in Kanalsko dolino
Število zadetkov: 12