slúh -a m (ȗ)
čut za zaznavanje zvočnih dražljajev: sluh mu je hitro pešal; tako visokega zvoka s sluhom ne zaznamo; imeti dober, oster sluh; okvare, poškodbe sluha; sluh, vid in drugi čuti / napenjal je sluh, da bi slišal ušesa
● zastar. razširiti sluh o zaroti govorice; izginili so brez dúha in sluha neznano kam, brez sledu; zastar. biti na sluhu biti znan, sloveti po čem; knjiž. zgodba je napisana s tankim umetniškim sluhom čutom
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
dúh2 -a in -á m (ȗ)
1. značilnost, ki se zaznava z vohom: v prostorih je bil neprijeten duh; navzeti se duha po dimu; jed ima zoprn duh; hlevski duh; mrtvaški duh po mrliču, svečah in rožah; duh svežega sena; opojni duh vrtnic / ekspr. iz kuhinje so se širili vabljivi duhovi
● izginili so brez dúha in sluha neznano kam, brez sledu
// neprijeten vonj: mleko ima duh / meso že dobiva duh začenja zaudarjati, smrdeti
2. zastar. zmožnost zaznavati vonj; voh: nekatere živali nimajo duha
1. značilnost, ki se zaznava z vohom: v prostorih je bil neprijeten duh; navzeti se duha po dimu; jed ima zoprn duh; hlevski duh; mrtvaški duh po mrliču, svečah in rožah; duh svežega sena; opojni duh vrtnic / ekspr. iz kuhinje so se širili vabljivi duhovi
● izginili so brez dúha in sluha neznano kam, brez sledu
// neprijeten vonj: mleko ima duh / meso že dobiva duh začenja zaudarjati, smrdeti
2. zastar. zmožnost zaznavati vonj; voh: nekatere živali nimajo duha
SSKJ²
verbotonálen -lna -o prid. (ȃ)
ped. nanašajoč se na usposabljanje slušno prizadetih z izkoriščanjem preostalega, minimalnega sluha: verbotonalna metoda / verbotonalno ugotavljanje sluha
ped. nanašajoč se na usposabljanje slušno prizadetih z izkoriščanjem preostalega, minimalnega sluha: verbotonalna metoda / verbotonalno ugotavljanje sluha
SSKJ²
izgúba tudi zgúba -e ž (ȗ)
1. primanjkljaj izkupička glede na stroške ali prodajne cene glede na nakupno: izguba se je zmanjšala; podjetje ima pri proizvodnji novega artikla izgubo; bilanca izkazuje izgubo; sredstva za kritje izgube / prodajati v izgubo; ekspr. hišo je prodal v čisto izgubo; pri reji živine je bil na izgubi je imel izgubo; pog. so v izgubi, pa vendar dajejo plače; delati, poslovati z izgubo
// škoda, ki izvira iz česa: zaradi slabo izrabljenih strojev ima tovarna izgubo; milijon izgube
2. glagolnik od izgubiti:
a) prijaviti izgubo dokumentov
b) izguba staršev jo je močno prizadela / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi
c) izguba las; izguba imetja
č) izguba barve; izguba časti
d) izguba roke; izguba sluha, vida; izguba spomina / izguba krvi
e) izguba časa / izguba pravic / izguba čina
3. kar je izgubljeno: izgube obdelovalnih površin zaradi zazidave; energijske, toplotne izgube / nasprotnik je imel velike izgube; publ. oceniti vojne izgube v ljudeh in materialu
4. ekspr., v povedni rabi izraža nepomembnost, nekoristnost česa: delo, poštenost, ljubezen – vse to je bilo po njegovem mnenju izguba; televizija je sama izguba / tvoje govorjenje je le izguba časa
● pog., ekspr. ne poznate ga, samo izgubo imam z njim neprijetnosti, težave; publ. četa je izšla iz boja brez izgub vsi so ostali živi; iti v izgubo marsikaj je šlo v izgubo se je izgubilo; se ni koristno porabilo; pri kuhanju gredo vitamini v izgubo se uničijo; ekspr. nalival je tako previdno, da ni šla niti kapljica v izgubo se ni razlila
♦ agr. klavna izguba izguba teže živali pri zakolu; ekon. planska izguba predvidena s planom; elektr. dielektrične izgube v toploto spremenjena energija v dielektriku; jezikosl. izguba dvojine; šah. izguba figure, partije; prim. zguba
1. primanjkljaj izkupička glede na stroške ali prodajne cene glede na nakupno: izguba se je zmanjšala; podjetje ima pri proizvodnji novega artikla izgubo; bilanca izkazuje izgubo; sredstva za kritje izgube / prodajati v izgubo; ekspr. hišo je prodal v čisto izgubo; pri reji živine je bil na izgubi je imel izgubo; pog. so v izgubi, pa vendar dajejo plače; delati, poslovati z izgubo
// škoda, ki izvira iz česa: zaradi slabo izrabljenih strojev ima tovarna izgubo; milijon izgube
2. glagolnik od izgubiti:
a) prijaviti izgubo dokumentov
b) izguba staršev jo je močno prizadela / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi
c) izguba las; izguba imetja
č) izguba barve; izguba časti
d) izguba roke; izguba sluha, vida; izguba spomina / izguba krvi
e) izguba časa / izguba pravic / izguba čina
3. kar je izgubljeno: izgube obdelovalnih površin zaradi zazidave; energijske, toplotne izgube / nasprotnik je imel velike izgube; publ. oceniti vojne izgube v ljudeh in materialu
4. ekspr., v povedni rabi izraža nepomembnost, nekoristnost česa: delo, poštenost, ljubezen – vse to je bilo po njegovem mnenju izguba; televizija je sama izguba / tvoje govorjenje je le izguba časa
● pog., ekspr. ne poznate ga, samo izgubo imam z njim neprijetnosti, težave; publ. četa je izšla iz boja brez izgub vsi so ostali živi; iti v izgubo marsikaj je šlo v izgubo se je izgubilo; se ni koristno porabilo; pri kuhanju gredo vitamini v izgubo se uničijo; ekspr. nalival je tako previdno, da ni šla niti kapljica v izgubo se ni razlila
♦ agr. klavna izguba izguba teže živali pri zakolu; ekon. planska izguba predvidena s planom; elektr. dielektrične izgube v toploto spremenjena energija v dielektriku; jezikosl. izguba dvojine; šah. izguba figure, partije; prim. zguba
SSKJ²
naprézanje -a s (ẹ̄)
glagolnik od naprezati: brez naprezanja tega ni mogel prebrati / glas ji je zvenel rezko zaradi naprezanja; naprezanje sluha, vida, živcev
glagolnik od naprezati: brez naprezanja tega ni mogel prebrati / glas ji je zvenel rezko zaradi naprezanja; naprezanje sluha, vida, živcev
SSKJ²
ostrína -e ž (í)
1. lastnost, stanje ostrega: nož izgublja ostrino; ostrina konice / ostrina sluha, vida / ekspr.: ostrina besed; ostrina kazni, kritike, ocene / ekspr. ostrina nasprotja, problema / ostrina zime / ekspr. občudovali so ostrino njegovega razuma / ostrina posnetka / ekspr., v prislovni rabi z (vso) ostrino reči, povedati kaj ostro, odločno
2. oster, nabrušen del priprave, orodja: ostrina britve, kose, srpa
● ekspr. odlomil je ostrino njegovim besedam obzirno rekel, povedal zlasti kaj nasprotujočega; ekspr. ta človek žene vse na ostrino vse obravnava s prepirom; ekspr. spor gre na ostrino postaja vedno hujši, se zaostruje
♦ fot. naravnati ostrino naravnati objektiv tako, da je snemana slika razločna, jasna; globinska ostrina podatek, ki pove, pri kakšni razdalji je snemana slika razločna, jasna; min. ostrina stopnja natančnosti pri sejanju in ločevanju mineralnih zrn, izražena v odstotkih
1. lastnost, stanje ostrega: nož izgublja ostrino; ostrina konice / ostrina sluha, vida / ekspr.: ostrina besed; ostrina kazni, kritike, ocene / ekspr. ostrina nasprotja, problema / ostrina zime / ekspr. občudovali so ostrino njegovega razuma / ostrina posnetka / ekspr., v prislovni rabi z (vso) ostrino reči, povedati kaj ostro, odločno
2. oster, nabrušen del priprave, orodja: ostrina britve, kose, srpa
● ekspr. odlomil je ostrino njegovim besedam obzirno rekel, povedal zlasti kaj nasprotujočega; ekspr. ta človek žene vse na ostrino vse obravnava s prepirom; ekspr. spor gre na ostrino postaja vedno hujši, se zaostruje
♦ fot. naravnati ostrino naravnati objektiv tako, da je snemana slika razločna, jasna; globinska ostrina podatek, ki pove, pri kakšni razdalji je snemana slika razločna, jasna; min. ostrina stopnja natančnosti pri sejanju in ločevanju mineralnih zrn, izražena v odstotkih
SSKJ²
ostróst tudi óstrost tudi ôstrost -i ž (ọ̑; ọ́; ó)
lastnost, značilnost ostrega: ostrost britve, noža / ostrost sluha / ostrost njenih besed ga je presenetila / ostrost spora se je stopnjevala
lastnost, značilnost ostrega: ostrost britve, noža / ostrost sluha / ostrost njenih besed ga je presenetila / ostrost spora se je stopnjevala
SSKJ²
preiskáva -e ž (ȃ)
1. glagolnik od preiskati:
a) preiskava miniranega zemljišča; mikroskopska preiskava snovi / preiskava potnikov in prtljage na meji / uporabiti za preiskavo moderne pripomočke
b) preiskava pacienta; preiskava sluha, srca; preiskava urina / bakteriološka, citološka preiskava
2. pravn. dejanje v sodnem ali upravnem postopku, narejeno za odkritje predmetov, sledov, oseb, pomembnih zanj: zahtevati preiskavo; listine, najdene pri preiskavi / delati preiskavo v navzočnosti prič preiskovati / hišna preiskava preiskava stanovanja in drugih prostorov; osebna preiskava preiskava oblačila, telesnih odprtin osebe
3. pravn. prva faza kazenskega postopka, v kateri se zberejo podatki in dokazno gradivo za morebitno vložitev obtožnice: začeti preiskavo proti komu; rezultati preiskave / preiskavo vodi zelo izkušen preiskovalec
♦ pravn. psihološka preiskava preiskava v kazenskem postopku, ki jo odredi sodišče in opravi psiholog za dopolnitev podatkov o obdolženčevi osebnosti; teh. metalografska preiskava materiala; rentgenska preiskava ulitka
1. glagolnik od preiskati:
a) preiskava miniranega zemljišča; mikroskopska preiskava snovi / preiskava potnikov in prtljage na meji / uporabiti za preiskavo moderne pripomočke
b) preiskava pacienta; preiskava sluha, srca; preiskava urina / bakteriološka, citološka preiskava
2. pravn. dejanje v sodnem ali upravnem postopku, narejeno za odkritje predmetov, sledov, oseb, pomembnih zanj: zahtevati preiskavo; listine, najdene pri preiskavi / delati preiskavo v navzočnosti prič preiskovati / hišna preiskava preiskava stanovanja in drugih prostorov; osebna preiskava preiskava oblačila, telesnih odprtin osebe
3. pravn. prva faza kazenskega postopka, v kateri se zberejo podatki in dokazno gradivo za morebitno vložitev obtožnice: začeti preiskavo proti komu; rezultati preiskave / preiskavo vodi zelo izkušen preiskovalec
♦ pravn. psihološka preiskava preiskava v kazenskem postopku, ki jo odredi sodišče in opravi psiholog za dopolnitev podatkov o obdolženčevi osebnosti; teh. metalografska preiskava materiala; rentgenska preiskava ulitka
SSKJ²
tánkost tudi tènkost -i [druga oblika tənkost] ž (á; ə̀)
lastnost, značilnost tankega: tankost blaga, vlaken / tankost črte / ekspr. tankost sluha ostrost / knjiž. do tankosti je vse premislil zelo natančno
lastnost, značilnost tankega: tankost blaga, vlaken / tankost črte / ekspr. tankost sluha ostrost / knjiž. do tankosti je vse premislil zelo natančno
SSKJ²
zaščíten -tna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zaščito: zaščitni pas drevja; izoliranje in drugi zaščitni ukrepi / zaščitni faktor številčno izražena stopnja na lestvici, do katere krema, losjon ali gel za sončenje varuje kožo pred škodljivimi sončnimi žarki; zaščitna krema za roke; zaščitne slušalke priprava v obliki slušalk za zaščito sluha pri zelo velikem hrupu; zaščitna očala / zaščitni bataljon / zaščitno cepljenje / zaščitni znak ali zaščitna znamka kar zagotavlja prepoznavnost koga ali česa
♦ ekon. zaščitna carina carina, predpisana zaradi zaščite domačih proizvodov; med. zaščitna maska priprava iz tkanine, ki si jo da zdravstvena oseba čez nos in usta; pravn. zaščitni znak ali zaščitna znamka znak, s katerim proizvajalec opremi svoje proizvode za razločevanje od istovrstnih ali podobnih izdelkov; voj. zaščitni ogenj
nanašajoč se na zaščito: zaščitni pas drevja; izoliranje in drugi zaščitni ukrepi / zaščitni faktor številčno izražena stopnja na lestvici, do katere krema, losjon ali gel za sončenje varuje kožo pred škodljivimi sončnimi žarki; zaščitna krema za roke; zaščitne slušalke priprava v obliki slušalk za zaščito sluha pri zelo velikem hrupu; zaščitna očala / zaščitni bataljon / zaščitno cepljenje / zaščitni znak ali zaščitna znamka kar zagotavlja prepoznavnost koga ali česa
♦ ekon. zaščitna carina carina, predpisana zaradi zaščite domačih proizvodov; med. zaščitna maska priprava iz tkanine, ki si jo da zdravstvena oseba čez nos in usta; pravn. zaščitni znak ali zaščitna znamka znak, s katerim proizvajalec opremi svoje proizvode za razločevanje od istovrstnih ali podobnih izdelkov; voj. zaščitni ogenj
- zaščítno prisl.:
zaščitno cepiti
SSKJ²
eléktroakústičen -čna -o prid. (ẹ̑-ú)
nanašajoč se na elektroakustiko: preiskava sluha z elektroakustičnimi aparati; prodajajo gramofone, magnetofone in druge elektroakustične predmete
nanašajoč se na elektroakustiko: preiskava sluha z elektroakustičnimi aparati; prodajajo gramofone, magnetofone in druge elektroakustične predmete
SSKJ²
okvára -e ž (ȃ)
1. kar nastane pri napravi, stroju, aparatu in onemogoča normalno delovanje: na daljnovodih so nastale okvare; popraviti okvaro; huda, majhna okvara; okvare v motorju / okvare na mostu
● pog. vozilo je v okvari ima okvaro, je pokvarjeno
2. med. stanje, ki ni v skladu z normalnim delovanjem organizma, nastalo zaradi poškodbe, bolezni: nesreča je povzročila okvaro možganov; njegove bolezenske okvare so posledice padca; okvara sluha; okvara zaradi uživanja mamil / roditi se s telesno okvaro napako
1. kar nastane pri napravi, stroju, aparatu in onemogoča normalno delovanje: na daljnovodih so nastale okvare; popraviti okvaro; huda, majhna okvara; okvare v motorju / okvare na mostu
● pog. vozilo je v okvari ima okvaro, je pokvarjeno
2. med. stanje, ki ni v skladu z normalnim delovanjem organizma, nastalo zaradi poškodbe, bolezni: nesreča je povzročila okvaro možganov; njegove bolezenske okvare so posledice padca; okvara sluha; okvara zaradi uživanja mamil / roditi se s telesno okvaro napako
Število zadetkov: 12
Dostopnost