Fran > SSKJ

1. 1. narediti, da je kaj nekoliko zvito, zavito: navihati (si) brke
2. 2. zastar. prevarati, ukaniti: spoznal je, da ga je spet navihala

navíhan -a -o 
1. 1. deležnik od navihati: navihani brki
2. 2. ekspr. ki zna z domiselnostjo, hudomušnostjo presenetiti, prevarati, navadno v nepomembni stvari: živahen in navihan otrok; videti je neumen in neroden, v resnici pa je zelo navihan / dekle z navihanimi očmi; prisl.: navihano pogledovati, se smejati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. nasilno, s silo: fanta so posili odpeljali / umetnik, ki hoče posili biti ljudski, postane navadno prostaški se sili, si zelo prizadeva
2. 2. proti volji, s silo: besede so ji posili prišle iz ust / posili se smejati; neskl. pril., ekspr.: bil je posili emigrant; posili smeh / piše se narazen ali skupaj posili znanstvenik ali posiliznanstvenik / voznik posili; prim. sila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi svojih
   1. a) telesnih lastnosti: ne morem več delati, teči; ni mogel ganiti z roko; ne morem več jesti; ptič ni mogel leteti / ne more se odkašljati / redko nisem mogel, da bi dolgo hodil nisem mogel dolgo hoditi
      // delal bom, če bom mogel; hiti, kolikor more; če ne moreš teči, pa hitro hodi
   2. b) duševnih, čustvenih lastnosti: tega ne morem dojeti, razumeti; nikoli je nisem mogel ljubiti / ne morem delati, kakor drugi hočejo / ni si mogel misliti večje sreče
   3. c) določenih, navadno značajskih lastnosti: ta človek ne more molčati; ne more se obvladati / nikoli ne morem hitro zaspati / nobeden ga ni mogel oponašati
   4. č) objektivnih, zlasti materialnih možnosti: takih kreditov ne bom mogel odplačevati / ekspr. veliko ne bom mogel dati od hiše / skladi ne morejo kriti vseh izgub
2. 2. z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi določenih okoliščin: ni mogel čakati, ker se mu je preveč mudilo; ni mogel igrati košarke zaradi poškodb; danes ga ne morem obiskati; ni se mogel rešiti / ne moremo ga pustiti samega ne smemo
   // zaradi poplav ne moremo na delo / takoj nato bi že mogel oditi bi lahko odšel; mogli bi ga prijeti, če bi hoteli lahko bi ga prijeli
   // prišel bom, če bom mogel; doma bom, kakor hitro bom mogel; zagovarjal ga je, kjerkoli je mogel
3. 3. elipt., s prislovnim določilom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: ni mogel (priti) do nje; nisem mogel prej z doma; ne more v hribe; tak ne more domov; ne morem stran, zraven / mimo tega ne morem / ni mogel do besede
4. 4. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža razpoloženje, odnos osebka do
   1. a) opravljanega dejanja: ni mogel gledati njene zadrege; ne morem poslušati te glasbe / ne morem ga videti
   2. b) elipt. kake osebe: otrok, tujcev, žensk ni mogel; nikdar ga ni mogel; ta dva človeka se ne moreta / vzame te na piko in te ne more
5. 5. nav. 3. os., z nedoločnikom, navadno v pogojnem naklonu izraža domnevo, verjetnost: to bi moglo biti res; mogla bi biti stara petnajst let; jutri bi mogel biti dež / kje more biti ta človek kje bi lahko bil
6. 6. elipt., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič izraža možnost, da se naredi komu kaj slabega: nihče ji nič ne more; kdo ti kaj more; živa duša ji nič ne more / nič ne morete taki ljubezni, kakršna je moja
7. 7. ekspr., navadno v zvezi z za izraža zanikanje odgovornosti, krivde za kaj: ne morem za to, da nerazločno govorim; ne morem za to, če me pozdravlja; kaj morem jaz, če so naju spodili / otroci so šli po svoje. Kaj si mogel
   ● ekspr. saj nič ne more, tako je pijan zelo je pijan; ekspr. ni mu mogel do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. to ne more biti on izraža omiljeno zanikanje; ekspr. našel sem tako stanovanje, da si ne morem misliti lepšega našel sem zelo lepo stanovanje; ekspr. ni se mogla potolažiti ni nehala jokati, žalovati; nar. ni mogel vsemu kaj vsega narediti, opraviti

môči se zastar., s smiselnim osebkom v dajalniku  izraža pripravljenost koga za kako dejanje; dati se: ne more se mi smejati; ni se ji moglo večerjati

môči si ekspr., navadno v zvezi s kaj  izraža nesposobnost osebka, da bi se zavestno odločal o uresničevanju dejanja: ne morem si kaj, da se ne bi smejal; ampak kaj si morem, če ga imam rada; niste mogli, da me ne bi zavrnili / ni si mogla kaj, solze so se ji ulile; prim. mogoč, mogoče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. stanje brez zavesti, zavedanja: kratkotrajna nezavest / zbuditi se iz nezavesti; biti, ležati v nezavesti; pog. pasti v nezavest omedleti
   // globoka nezavest
   // ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do nezavesti izraža visoko stopnjo: smejati se do nezavesti; pijan, utrujen je do nezavesti
2. 2. knjiž., redko podzavest: osebna nezavest vsebuje doživljaje, ki so bili nekoč zavestni, a smo jih kasneje zatrli in pozabili

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. ekspr. izginjajoč, izgubljajoč se postopno prenehati biti, obstajati: življenje v vasi je zamrlo / običaj je po vojni zamrl / spomin nanj je zamrl
2. 2. ekspr. postajajoč zmeraj manj intenziven postopno prenehati potekati: boj je kmalu zamrl; pogovor pri mizah je zamrl / proizvodnja in trgovina sta zamrli / revija je po dveh letih zamrla prenehala izhajati; proti večeru je veter zamrl prenehal pihati
3. 3. ekspr. postajajoč zmeraj manj intenziven postopno prenehati biti zaznaven: glas zvona je zamrl; petje je slabelo in zamrlo / njihovi koraki so zamrli v noči; pesem je zamrla v hihitanju / svetloba je zamrla / dan je zamrl v noč
4. 4. knjiž. odreveneti, otrpniti: noge so mi zamrle; prsti so mu zamrli od mraza / zamrla je od strahu
   ● ekspr. beseda mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedal; ta del mesta ponoči popolnoma zamre postane prazen, opustel; ekspr. od strahu ji je zamrl glas v grlu je nenadoma utihnila; zastar. mati mu je zgodaj zamrla umrla; knjiž., ekspr. glasen pogovor je zamrl v šepetanje prešel; zastar. njegov rod je zamrl izumrl; ekspr. zamrl mu je smeh na obrazu nehal se je smejati

zamŕl -a -o: zamrli udi; zamrlo življenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. prisiliti žensko k spolnemu občevanju: vojaki so strgali obleko z nje in jo posilili; hotel jo je posiliti
2. 2. ekspr. prisiliti h kakemu dejanju sploh: posilili so ga, da je vse pojedel; moral se je posiliti, da je vprašal / svojci so ga posilili v ta zakon / posilili so ga z nekim slabim vinom da je pil slabo vino
   // z oslabljenim pomenom izraža prisilni začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: posilil jo je kašelj, smeh / tako govorjenje ga posili k bruhanju / skoraj so jo posilile solze skoraj je začela jokati
   // posilil jo je spanec zaspala je
3. 3. ekspr. narediti kaj, kar ni v skladu z bistvenimi značilnostmi česa: s temi poskusi so naravo grdo posilili / posiliti stare predele mesta z modernimi bloki / včasih posili resnico jo pove, prikaže po svoje

posíliti se redko  vsiliti se: spet se ji je posilil tisti mučni prizor / smehljaj se mu posili

posíljen -a -o: posiljen pogovor, smeh; mladoletna je bila posiljena; to ihtenje ni bilo posiljeno
● ekspr. posiljeno veselje nepristno, narejeno
♦ gastr. posiljeno zelje jed iz svežega narezanega, dušenega in okisanega zelja; prisl.: posiljeno se smejati; sam.: v njegovih pesmih ni nič posiljenega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: njegovi sodelavci niso neumni; ni neumen, le učiti se mu ne ljubi; preveč je neumen za šolo; neumen je kot noč, nizko kot tele zelo
   // ekspr. za krajo ni neumna zna spretno krasti
   // kot psovka gos neumna
   // ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: neumen obraz; neumne oči / neumen odgovor
2. 2. ki ne ravna v skladu z razumom, pametjo: vsak neumen otrok bi se pametneje odločil; mlad je še in neumen; človek je v teh letih najbolj neumen / ekspr.: bil je tako neumen, da mu je zaupal; ni tako neumen, kot se dela / ekspr.: neumen si, če ne izkoristiš priložnosti izkoristi jo; nisem neumen, da bi šel ne bom šel
   // kot psovka kaj si pa šel, tepec neumni; kot vzklik človek neumni, zdaj je prepozno
   // ki izraža tako ravnanje: neumen nasvet; neumna odločitev / ekspr.: neumne knjige; neumne misli
3. 3. ekspr. duševno bolan, duševno nerazvit: kaj si neumen, da tako kričiš; bil je ravno toliko neumen, da ga niso mogli poklicati na odgovor; smejal se je, kot da bi bil neumen; uči se kot neumen zelo
4. 4. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva zelo razburjen: ves neumen je od veselja; zaradi tekme je čisto neumen
5. 5. ekspr. neprimeren, neustrezen: neumna navada; te pentlje na obleki so prav neumne; osebe v drami imajo neumna imena / imel sem same neumne izdatke
   // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: spravi te neumne karte; neumne težave; neumno naključje
6. 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: ima neumno srečo; obšlo ga je neumno veselje / pripoveduje neumne laži
   ● pog. naredil se je neumnega in ga ni pozdravil kot da ga ni videl, opazil; kot da ga ne pozna, ni spoznal; pog. naredi se neumnega in vprašaj kot da nič ne veš; pog., ekspr. neumen je na avtomobile zelo rad jih ima; pog., ekspr. neumen je na ženske ima veliko slo po ženskah; ekspr. še neumna žival skrbi za svoje mladiče nerazumna; ekspr. neumna leta puberteta; ekspr. neumno vreme zelo spremenljivo, nestalno; preg. najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir za srečo, uspeh niso vselej potrebne velike umske sposobnosti

neúmno prisl.: neumno govoriti, se smejati, svetovati; neumno dober je do sorodnikov; neumno začuden obraz / v povedni rabi: neumno bi bilo, če bi se dali obkoliti; ni neumno, če greš

neúmni -a -o sam.: neumni ne upoštevajo dokazov; govoril je same neumne; po neumnem je zapravila ugled

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. povzročiti, da postane kdo zelo vesel, dobro razpoložen, sproščen: prijetna družba nas je razigrala; dobro vino je vse razigralo; razigral se je kot otrok / ekspr. dobra novica mu je razigrala srce
2. 2. knjiž. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi z veliko silo, intenzivnostjo; razvneti: film je razigral njeno domišljijo; v njem se je razigrala velika ustvarjalna moč
   ● publ. nogometaši so se razigrali šele proti koncu tekme začeli zelo uspešno, dobro igrati

razigrán -a -o: razigrani gostje, otroci; razigran obraz; razigrane tekmece je bilo težko premagati; biti, postati razigran; mladostno razigran
● ekspr. razigran ples živahen, hiter; ekspr. biti razigrane volje zelo vesel, dobro razpoložen; prisl.: razigrano se smejati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. smeje se oditi: fantje so se odsmejali po vasi
2. 2. prenehati se smejati: smejal se je in smejal, a se je nazadnje le odsmejal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. v katerem, na katerem ni ničesar: prazen kozarec, zaboj; prazen prostor, stol; prazna miza, posoda / prazen list nepopisan; prazen tovornjak ki ni naložen
2. 2. nav. ekspr. v katerem določenih stvari ni ali so v majhnem številu, v majhni količini: živino so prodali, hlev je prazen; avtobus je odpeljal skoraj prazen; igrali so pred napol prazno dvorano; ta gostilna je največkrat prazna brez gostov
   // prazen svet neobdelan; jablana je letos prazna nima sadov; prazno klasje
   // s širokim pomenskim obsegom ki je brez česa zanj značilnega: prazna blagajna, kašča; prazna struga; prazna puška ki je brez nabojev; ceste so skoraj prazne / hotel je prazen nezaseden; oddam prazno sobo neopremljeno; stene so prazne brez okrasa, slik
   // ki ima določene lastnosti, značilnosti v majhni meri: prazen glas; prazen okus neizrazit
   // izrazno prazen jezik; vsebinsko prazni verzi
3. 3. nav. ekspr. ki ne predstavlja prave, resnične vrednosti: bogastvo, slava, vse to je prazno / duhovno prazno življenje
   // ki se mu ne pripisuje vrednost, pomen: prazen uspeh / prazna uglajenost nepristna, navidezna
   // ki se mu ne pripisuje vsebinska, izrazna vrednost: prazne besede, fraze; vsebinsko prazna izjava; prazno govorjenje / prazen stil; prazna arhitektura
4. 4. ki je brez učinka, koristi: prazen trud; prazna prizadevanja / prazna razprava
5. 5. ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: prazni načrti; prazni pomisleki; prazne želje; prazno upanje / ekspr. prazen izgovor neprepričljiv, neutemeljen
6. 6. nav. ekspr. ki ni sposoben (močno) čutiti, doživljati: prazen človek
   // ki ničesar ne izraža: prazen obraz, pogled
7. 7. brezokusen, neokusen: vino je trpko in prazno / sadje praznega okusa
   ● ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; pog. piti na prazen želodec ne da bi prej jedel; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel gradiva za objavo; pog. ne morem priti prazen na obisk ne da bi prinesel kako darilo; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. sedeti pri prazni mizi ki ni pripravljena za serviranje hrane; ki ni obložena s hrano; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; ekspr. mlatiti, otepati prazno slamo vsebinsko prazno govoriti; knjiž. prazna vera praznoverje; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; ekspr. nevesta ne bo prazna bo imela precej dote; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost
   ♦ elektr. akumulator je prazen ne more več oddajati električne energije; fiz. prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; mat. prazna množica množica, ki nima nobenega elementa; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela

prázno prisl.: te stavbe delujejo prazno in dolgočasno; prazno razpravljati, se smejati

prázni -a -o sam.: tam je še nekaj praznega; ekspr. ta je pa prazna to ni res, to je izmišljeno; ekspr. prazne govoriti izmišljene, neresnične stvari; star. oženiti se na prazno poročiti se z revno nevesto; v prazno ekspr. gledati v prazno nepremično predse, brez določenega namena; ekspr. govoriti v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha; slabš. v prazno mahati govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva; narediti korak v prazno ne da bi z nogo dosegel tla; seči z roko v prazno ne da bi kaj otipal, dosegel; ustreliti, udariti v prazno ne da bi zadel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. neresen, smešen ali zabaven dogodek: narediti kako šalo; privoščil si je šalo in ukradel pokal; to je bila precej nevarna šala / prvoaprilska šala
2. 2. kratka, šaljiva zgodbica: šala ga je razvedrila; nikdar mu ne zmanjka šal; smejati se šalam; pripovedovati, ekspr. stresati šale; dobra, groba, neprimerna, opolzka, ekspr. nedolžna, slabš. neslana šala
3. 3. šaljenje: pogovor je zasukal v šalo / on je zmeraj za šalo
4. 4. v prislovni rabi, navadno v zvezi z v, za izraža, da se kaj ne opravlja z resnim namenom: za šalo je posnemal govornika; to je rekel le za šalo; v šali vprašati / vse so vzeli le za šalo; govoriti napol za šalo, napol zares
   ● res je, ni šala ni izmišljotina; ekspr. taka pot ni šala ni brez neprijetnosti, težav; šale so letele vsevprek zelo so se šalili; pog. denimo šale na stran začnimo govoriti resno; ekspr. ta človek ne pozna šale vse jemlje, obravnava resno; ekspr. brez šale, tako je bilo izraža podkrepitev trditve; pog., ekspr. pojdi nekam s svojimi šalami nehaj jih pripovedovati; ekspr. zmagovati kot za šalo z lahkoto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

korájžiti se delati se pogumnega: korajžila se je, celo smejati se je hotela / ekspr. korajži se, da je vse sam naredil hvali se, baha se
// tema je bila in vso pot se je korajžil hrabril

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. ki je v stanju veselja: skupina veselih otrok; od tistega dne ni bil več vesel; vesel je prepeval in vriskal; vesel je bil, da bi plesal; vesela družba ni hotela domov / evfem. ponoči ste bili malo preveč veseli hrupni
   // ki je večkrat, rad v stanju veselja: tod živijo veseli ljudje; bil je vesel otrok / človek vesele narave / veseli Dolenjci / veselo mesto mesto z bogatim zabavnim življenjem
   // ki izraža, kaže veselje: veseli glasovi otrok; vesel pogled, smeh; veselo petje, ukanje
2. 2. v povedni rabi ki občuti veselje, zadovoljstvo ob čem
   1. a) z rodilnikom: vesel je bil darila, pozdravov; otroško je vesel pohvale; zelo je vesel smuči / vesel je bil gostov bili so mu dobrodošli
      // ta človek je vesel življenja rad živi
   2. b) z odvisnim stavkom: bil je vesel, da ga je našel; vesel je, kadar se more z njim pogovoriti / vesel bodi, da si zdrav zadovoljen; vesel mora biti, da ima kaj jesti; vesel je, če lahko komu pokaže svojo zbirko rad jo pokaže
3. 3. ki povzroča veselje, zadovoljstvo: vesel spomin; sporočiti veselo novico; pogovarjati se vesele reči / vzeti kaj z vesele strani
   // poln veselja, prijetnega: to so bili veseli časi; imel je veselo mladost; čaka ga vesela prihodnost / vesela zabava; pokvariti veselo razpoloženje / kot voščilo želimo vam vesele praznike
   // ki je zabavne, lahkotne vsebine: vesele pesmi; vesela zgodba / vesele besede
4. 4. ekspr. lahkotno se premikajoč, živahen: veseli metuljčki; vesele ribice / veseli oblaki, studenci; veseli plameni / stopati z veselim korakom
5. 5. ekspr. svetle barve, živo pisan: veseli puloverji; veselo cvetje na oknih; griči z veselim zelenjem oklepajo dolino / plašči veselih barv
   // svetel, bleščeč: vesela mesečina; veselo junijsko sonce
6. 6. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se nanaša: praznovati veseli pust; minila je vesela mladost; prišla je vesela pomlad; z veselim upanjem obrezovati trto
   ● ekspr. pripravljati se za veseli dan poroko, svatbo; ekspr. čestitati za veseli dogodek rojstvo otroka; zastar. napisal je dve veseli igri veseloigri; knjiž. veselo oznanilo evangelij; star. to mu je dal iz veselega srca rad; veselega človeka ima še bog rad veseli, dobrovoljni ljudje so zelo priljubljeni

vesélo prislov od vesel: veselo skakati, se smejati; veselo žareče oči
// v povedni rabi izraža veselo razpoloženje: pri sosedovih bo zvečer veselo; ni tako veselo, kot se zdi
● star. veselo je gledati ljudi, kako plešejo prijetno; veselo mi je postalo pri duši občutil sem zadovoljstvo

veséli -a -o sam.: tudi najbolj veseli so utihnili; povej kakšno veselo šalo; pog. zapojmo eno veselo veselo pesem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

razbrzdán -a -o: razbrzdan starec; razbrzdana domišljija; razbrzdana mladina; razbrzdano popivanje, veseljačenje; razbrzdano življenje; prisl.: razbrzdano se smejati, živeti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. oglašati se z glasom i-a: mula, osel riga
   // ekspr. dajati riganju podobne glasove: kašljal, smejal se je, da je kar rigal
2. 2. nizko spahovati se, pehati se: kolcati in rigati; s smiselnim osebkom v dajalniku: bolniku se je rigalo; od sitosti se mi riga

rígati se nizko  smejati se: kaj se rigate

rigajóč -a -e: osel je rigajoč poskočil; rigajoč glas

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

brezglásno prisl.: govoril je tiho, skoraj brezglasno; brezglasno se smejati; brezglasno se je zgrudila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. ki izziva: fant je nesramen in izzivalen / izzivalen glas, smeh / izzivalna predrznost; izzivalno vedenje / izzivalno premikanje čet ob meji
2. 2. nav. ekspr. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: nosila je izzivalno obleko

izziválno prisl.: izzivalno govoriti, pogledati, se smejati; dekle se vede zelo izzivalno; nekaj gledalcev je izzivalno zapustilo dvorano; sam.: na njej je nekaj izzivalnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

mŕzko prisl.: mrzko se smejati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. oglašati se z visokimi, tresočimi se glasovi: konji rezgetajo
   // ekspr. dajati rezgetanju podobne glasove: v dolini so rezgetale brzostrelke
2. 2. slabš. govoriti z glasom, podobnim rezgetanju: nehaj rezgetati, kdo te bo poslušal

rezgetáti se ekspr.  z visokim, rezkim glasom se smejati: dekleta so se na ves glas rezgetala; zakaj se tako rezgeta

rezgetáje: kobila se je rezgetaje pognala proti čredi

rezgetajóč -a -e: konj je rezgetajoč oddirjal; rezgetajoč smeh

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.